Moj najljubshi pesnik,

[nimbus]

V sinjih poletnih večerih bom šel po stezah,

skoz žito bodeče, v poljanah pogazil bom travo;

sanjav bom občutil svežino na svojih nogah.

Vetru bom pustil oblivati golo mi glavo.

 

Nič ne bom mislil in niti govoril,

A v duši se bo zdramila neskončna ljubezen,

In kot kak cigan se bom daleč odplodil

skozi Naravo - kot da bi z žensko bil, srečen.

 

Rimbaud, Občutje

[lia]

Včasih ne morem živeti,

preveč sem otožen in plah;

in vendar ne morem umreti,

preveč me je smrti strah.

 

 

Premalo je v jami spati

in biti samo mrlič,

premalo življenje končati

za tak enostaven nič.

 

 

Ker tam so le deske zbite

podolgem in počez,

rjuhe grobo sešite

in nekaj neznatnega vmes....

 

Kajetan Kovič

[dayo]

The One Self

by Sri Aurobindo

 

 

All are deceived, do what the One Power dictates,

Yet each thinks his own will his nature moves;

The hater knows not 'tis himself he hates,

The lover knows not 'tis himself he loves.

 

In all is one being many bodies bear,

There Krishna flutes upon the forest mood,

There Shiva sits ash-smeared, with matted hair.

But Shiva and Krishna are the single God.

 

In us too Krishna seeks for love and joy,

In us too Shiva struggles with the world's grief.

One Self in all of us endures annoy,

Cries in his pain and asks his flute's relief.

 

My rival's downfall is my own disgrace,

I look on my enemy and see Krishna's face.

[lia]

Obrni v knjigi list nazaj.

Narahlo, da se ne ospejo sanje

o sreči, ki je segla vanje,

da podari ljubezni svoj smehljaj.

 

Dva plaha gosta majniške noči.

Nikjer se ni stopinja oglasila

in glava se je h glavi primaknila

z nemirnimi otroškimi očmi.

 

Dotik dveh vlažnih rok in stisk dlani.

že ustnice so topel dih čutile,

hotel sem jaz in si hotela ti

in vendar niso se sklenile.Se vprašaš kdaj morda zakaj?

Obrni v duši list nazaj.

 

Kajetan Kovič

 

 

****

 

Dež pa kar pada,

danes bolj kot včeraj,

neznosno vztrajen

kot poletne suše

in vse bolj naš

kot da je tu od zmeraj,

preplavlja nam polja ,,

srca in duše.

 

Z njim malodušje v naju

vse bolj rase

v občutek, kot da sva nečesa kriva,

za ta pogubni dež in težke čase,

nabrekla od besed le še molčiva...

T.Pehani

[Antoninus]

Popolno za te dni:

 

I'vo pensando: e nel pensar m'assale

Una pieta si forte di me stesso,

Che mi conduce spesso

Ad alto lagrimar, ch' i' non soleva.

 

Petrarca

[Antoninus]

Če bo Aliana to prebrala od Calderona:

 

Pues el delito major

Del hombre es haber nacido.

 

Od Ovida je najboljše Remedia Amoris :

 

He helps the mind best who once and for all

breaks the tormenting bonds that ensnare and entangle the heart.

[nimbus]

remedia amoris

 

to razumem.

 

sam takšnih arcnij po mojem ni.

 

[Antoninus]

remedia amoris

 

to razumem.

 

sam takšnih arcnij po mojem ni.

 

Seveda jih ni. Ampak to nam ne bo preprečili, da jih ne bi iskali.

[nimbus]

Seveda jih ni. Ampak to nam ne bo preprečili, da jih ne bi iskali.

 

 

[Antoninus]

I live not in myself, but I become

Portion of that around me; and to me

High mountains are a feeling.

 

Byron

[Aliana]

Ravnokar prebrala spet cele Prešernove poezije.. namesto, da bi se učila

v bistvu mi je samo med učenjem prišla na misel: Marskteri romar gre v Rim, v Kompostelje...

in ugotovila, da ne znam naprej in da sploh ne vem, o čem govori... in preden sem našla točno to pesem.. je blo treba vsako mal preletet

[Antoninus]

Lasso, nol so, ma si conosco io bene

che per far piu dogliosa la mia vita

Amor m'addusse in si gioiosa spene.

 

Petrarca LVI

[nimbus]

Lasso, nol so, ma si conosco io bene

che per far piu dogliosa la mia vita

Amor m'addusse in si gioiosa spene.

 

Petrarca LVI

 

a ti govoriš tudi te čudne jezike

 

TUJEC

 

Truden od vprašanj in od pogledov

brez besed v daljavo je strmel

in molče je vstal in spet odšel -.

Bolj kakor ljubezenskih trepetov

 

si noči popotnih je želel.

Prebedel je mnoge brez počitka,

ki nad njim so z zvezdami rojile

in daljave ozke razklenile

in se sproti menjale kot bitka;

 

druge spet, ki v mesečnih vaseh

so kot lahke plen se mu predale

ali na odmaknjenih poteh

parkov mu graščine pokazale,

ki se z mislijo jih je oklenil,

vendar le za hip, ker že je krenil,

že je čutil, da obstanka ni;

on je šel naprej in gledal nove

ceste in dežele in mostove

in velikih mest prevzetni sij.

 

Videti, ničesar poželeti,

več se mu je zdelo, kakor vzeti

si življenja slast in čast.

A na tujih zrgih v zgodnjem mraku

je vdolbino kamna ob vodnjaku

včasih čutil kakor svojo last.

 

Rainer Maria Rilke

 

[Antoninus]

Ne govorim ravno, včasih pa kaj preberem

Še prevod:

 

Ne vem, ni mi pa več tuje,

da me zato, da bolj življenje peče,

Amor na sladko upanje napeljuje

[nimbus]

Zakaj sem pozabil, kdo sem bil, ko sem bil otrok?

Zakaj se ne spomni ta, ki sem bil takrat jaz?

Zakaj ni nobene podobnosti

med tem, ki sem, in tem, ki sem bil?

Otrok, ki sem bil - je umrl ali živi?

Sem drug? Vidim v sebi živeti drugega?

Življenje, ki je v meni preteklo - v kaj je preteklo?

Je bilo v meni več zaporednih duš

ali ena sama nezavedna bit?

 

Fernando Pessoa

 

[mayan]

Zakaj sem pozabil, kdo sem bil, ko sem bil otrok?

Zakaj se ne spomni ta, ki sem bil takrat jaz?

Zakaj ni nobene podobnosti

med tem, ki sem, in tem, ki sem bil?

Otrok, ki sem bil - je umrl ali živi?

Sem drug? Vidim v sebi živeti drugega?

Življenje, ki je v meni preteklo - v kaj je preteklo?

Je bilo v meni več zaporednih duš

ali ena sama nezavedna bit?

 

Fernando Pessoa

 

 

A lahko dam en tut*, ki nekak odgovarja tej pesmi?

 

 

The thing that's totally different between children and adults, is that children have the ability to spontaneously use their imagination to forget what's bothering them and be inspired by every pony, feather, or bug that crosses their path.

 

Oh, yeah... you're like that.

 

It's easy,

The Universe

 

 

I'm so proud of the grown-up you turned out to be.

[nimbus]

sveda lahko

 

evo, še ena kratka...

 

Moja lastna čustva

so stvari, ki se mi zgodijo.

 

F.P.

 

[Minnie]

Nemam najljubšeg pesnika. Vendar mi je lepa pesem Tina Ujevića Vsakdanja jadikovka. Ne vem kakšen je prevod na slovenski (če ga ima) pa postavljam na hrvaškem

 

Kako je teško biti slab,

kako je teško biti sam,

i biti star, a biti mlad !

I biti slab, i nemoćan,

i sam bez igdje ikoga,

i nemiran, i očajan.

I gaziti po cestama,

i biti gažen u blatu,

bez sjaja zvijezde na nebu.

Bez sjaja zvijezde udesa

sto sijaše nad kolijevkom

sa dugama i varkama.

O Bože, Bože, sjeti se

svih obećanja blistavih

što si ih meni zadao.

O Bože, Bože, sjeti se

i ljubavi, i pobjede

i lovora i darova.

I znaj da Sin tvoj putuje

dolinom svijeta turobnom

po trnju i po kamenju,

od nemila do nedraga,

i noge su mu krvave,

i srce mu je ranjeno.

I kosti su mu umorne,

i duša mu je žalosna,

i on je sam i zapušten.

I nema sestre ni brata,

i nema oca ni majke,

i nema drage ni druga.

I nema nigdje nikoga

do igle drača u srcu

i plamena na rukama.

I sam i samcat putuje

pod zatvorenom plaveti,

pred zamračenom pučinom,

i komu da se potuži?

Ta njega nitko ne sluša,

ni braća koja lutaju.

O Bože, žeže tvoja riječ

i tijesno joj je u grlu,

i željna je da zavapi.

Ta besjeda je lomača

i dužan sam je viknuti,

ili ću glavnjom planuti.

Pa nek sam krijes na brdima,

pa nek sam dah u plamenu,

kad nisam krik sa krovova !

O Bože, tek da dovrši

pečalno ovo lutanje

pod svodom koji ne čuje.

Jer meni treba moćna riječ,

jer meni treba odgovor,

i ljubav, ili sveta smrt.

Gorak je vijenac pelina,

mračan je kalež otrova,

ja vapim žarki ilinštak.

Jer mi je mučno biti slab,

jer mi je mučno biti sam

(kada bih mogao biti jak,

kada bih mogao biti drag),

no mučno je, najmučnije

biti već star, a tako mlad!

[nimbus]

minnie

 

ko že govorimo o starosti ko smo v sebi mladi....

 

***

 

Odložil sem masko in sem se videl v ogledalu...

Bil sem otrok izpred mnogih let...

Nič se nisem spremenil...

 

In to je prednost tega, da znaš sneti masko.

Vedno si otrok,

preteklost, ki ostaja,

otrok.

 

Odložil sem masko in sem si jo dal nazaj.

Tako je bolje.

Tako sem maska.

 

In vrnem se v normalnost kot na končno postajo.

 

F.P.

 

Torej, dokler smo normalni smo vedno že (še)

.

.

.

mrtvi.

 

Živeli mrtveci x!x

 

[nimbus]

Rad bi imel rad, da bi imel rad, da bi imel rad.

Trenutek... Daj mi od tamle eno cigareto,

iz zavojčka na vrhu nočne omarice.

Nadaljuj... Govoril si,

da se je v razvoju metafizike

od Kanta do Hegla

nekaj izgubilo.

Absolutno se strinjam.

Resnično sem te poslušal.

Nondum amabam et amare amabam.

Kako nekaj nenavadnega so te povezave idej!

Utrujen sem od razmišljanja, da čutim nekaj drugega.

Hvala. Daj, da prižgem. Nadaljuj. Hegel...

 

P.S. Pessoa je bil kantovec.

 

[nimbus]

Bistvena je ljubezen.

Spol je samo slučaj.

Lahko je enak

ali drugačen.

Človek ni žival:

je inteligentno meso,

četudi včasih bolno.

 

Pessoa

 

[nimbus]

Moje čustvo je pepel

moje domišljije

in jaz pustim pepel, da pada

v pepelnik Razuma.

 

Pessoa

 

[nimbus]

Gnus. Hotenje ničesar.

Obstajati, da se ne umre.

Kot ima hiša pročelje,

imam ta način, da sem.

 

Gnus. Hotenje ničesar.

Sedem na rob ceste.

Že utrujen od poti

grem do sosednjega kraja.

 

Toda gnus. Nič me ne obtežuje,

le hotenje, ki se je zasnulo

v tistem, česar ne mislim več,

kot kdo, ki še kar naprej zre...

Pessoa

 

[nimbus]

Resnično bi si želel

z eno samo dušo čutiti:

da nisem le eden

od drugih, me ne neha prekliti.

 

Da nimam doma, gre. Da nimam miru, še

dobro, in da ne pripadam.

A ker imam toliko duš, ne morem

imeti niti svoje duše.

 

Pessoa

 

[lia]

Resnično bi si želel

z eno samo dušo čutiti:

da nisem le eden

od drugih, me ne neha prekliti.

 

Da nimam doma, gre. Da nimam miru, še

dobro, in da ne pripadam.

A ker imam toliko duš, ne morem

imeti niti svoje duše.

 

Pessoa