Moj najljubshi pesnik,

[nimbus]

Lia, to ni žalostna pesem.

 

To je pesem dejanskega občutenja.

 

V bistvu je vsa poezija čutenje.

 

Zato ni dobre in slabe poezije,

 

vesele in žalostne,

 

temveč samo takšno in drugačno

.

.

.

 

čutenje.

 

[lia]

ja, Nimbus

 

 

*******

 

Nekoč boš nevesta JANEZ MENART

 

 

Nekoč boš nevesta.Smeje boš strmela

v obraze žareče

in roka za roko ti s časo želela

otrok bo in sreče.

 

 

 

A ko ti ura polnočna boleče

opeša možgane,

takrat kot privid se oiz čaše peneče

poslednji svat zgane.

 

In nema boš zrla mi v polomrtvele,

otožne zenice,

in solze tesnobe ti bodo spolzele

počasi čez lice.

 

 

Tvoj ženin opazil edini med svati

bo solze polzeče

in rekel: Le joči, lepo je jokati

od sreče.

 

Jaz bom , že zdavnaj ozdravljen od tvoje ljubezni,

kje daleč veselo popival

in bratcem , ki bodo se zdeli pretrezni,

kozarce nalival.

[nimbus]

ja, lia

 

***

 

Danes sem prebral skoraj dve strani

knjige nekega mističnega pesnika

in sem se smejal kot nekdo, ki je veliko jokal.

 

Mistični pesniki so bolni filozofi

in filozofi so blazni ljudje.

 

Kajti mistični pesniki pravijo, da rože čutijo,

in pravijo, da imajo kamni dušo

in da reke doživljajo ekstaze ob mesečini.

 

A rože, če bi čutile, ne bi bile rože,

bile bi ljudje;

in če bi kamni imeli dušo, bi bili živa bitja, ne bi bili kamni;

in če bi reke doživljale ekstaze ob mesečini,

bi bile reke bolni ljudje.

 

Potrebno je, ne vedeti, kaj so rože in kamni in reke,

za govorjenje o njihovih občutjih.

Govorjenje o duši kamnov, rož, rek

je govorjenje o samem sebi in o svojih napačnih mislih.

Hvala Bogu, da so kamni samo kamni

in da reke niso nič drugega kot reke

in da so rože le rože.

 

Jaz pišem prozo svojih verzov

in sem zadovoljen,

ker vem, da razumem Naravo od zunaj;

in ne razumem je od znotraj,

ker Narava nima notranjosti;

drugače ne bi bila Narava.

 

Pessoa

 

[lia]

NE BODI KOT DRUGI

 

 

Prinesi mi rože , ki divje cvetijo,

odpelji me v goro, kjer škrati živijo.

Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,

zloži mi pesem z bizarnim refrenom.

 

Povabi me včasih v kraje neznane,

mi zjutraj pod okno pripelji cigane.

Povej mi o sanjah četudi so grešne,

zaupaj mi želje četudi so smešne.

 

 

Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,

ljubezen ni reka, ki teče po strugi.

Napravi to zopet, ne hodi po poti,

saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.

 

Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,

povabi me v mesto, ko drugi že spijo.

Usoda je živa in mrtvi junaki,

naj še hrepenijo postaje in vlaki.

 

 

Feri Lainšček

 

 

 

[Minnie]

Pjesma mrtvog pjesnika

 

Moj, prijatelju mene više nema,

Al nisam samo zemlja, samo trava,

Jer knjiga ta, što držiš je u ruci,

Samo je dio mene koji spava.

I ko je čita u život je budi.

Probudi me, i bit ću tvoja java.

 

Ja nemam više proljeća i ljeta,

Jeseni nemam, niti zima.

Siroti mrtvac ja sam, koji u se

Ništa od svijeta ne može da prima.

I što od svijetlog osta mi života,

U zagrljaju ostalo je rima.

 

Pred smrću ja se skrih (koliko mogoh)

U stihove. U mraku sam ih kovo,

Al zatvoriš li za njih svoje srce,

Oni su samo sjen i mrtvo slovo.

Otvori ga, i ja ću u te prijeći

Ko bujna rijeka u korito novo.

 

Još koji časak htio bih da živim

U grudima ti. Sve svoje ljepote

Ja ću ti dati. Sve misli. Sve snove,

Sve što mi vrijeme nemilosno ote,

Sve zanose, sve ljubavi, sve nade,

Sve uspomene -- o mrtvi živote!

 

Povrati me u moje stare dane!

Ja hoću svjetla! Sunca koje zlati

Sve čeg se takne. Ja topline hoću

I obzorja, moj druže nepoznati.

I zanosa! i zvijezda kojih nema

U mojoj noći. Njih mi, dragi, vrati.

 

Ko oko svjetla leptirice noćne

Oko života tužaljke mi kruže.

Pomozi mi da dignem svoje vjeđe,

Da ruke mi se u čeznuću pruže.

Ja hoću biti mlad, ja hoću ljubit,

I biti ljubljen, moj neznani druže!

 

Sav život moj u tvojoj sad je ruci.

Probudi me! Proživjet ćemo oba

Sve moje stihom zadržane sate,

Sve sačuvane sne iz davnog doba.

Pred vratima života ja sam prosjak.

Čuj moje kucanje! Moj glas iz groba!

 

 

 

 

Dobriša Cesarić

[Malgaj]

nekaj od Koseskega:

 

Valovje napne se, Slovenja ne spí,

Viharju grozivnimu brambe gradí,

In dvigne perute iz praha;

Pa kamor oberne jih lep samolet,

Zavira namembe ponemčen izmet,

Ki kita do križa mu maha.

Na tihama brate povedal ti bom,

O tebi sramuje slovenski se dom,

Sramuje se, votli nemškutar!

 

Germanja zatrobi in kakor veljá,

Slovenja primerni odgovor ji dá,

Se verlo in krepko obnaša;

V kavarnico stopi napihnjen kalin,

Se vogne prevzetno slovenskih novin,

Po dnevniku nemškimu praša,

Za tebe, budalo, nabrušen je meč,

Nikdar ne poljubi Slovenka te več,

Zaverže te, votli nemškutar!

 

Presilnimu tlačenju priti v okom,

Napravlja Slovenija zedinjen si dom,

In neče se v nemško vtopiti;

Nasprotno modruje otujčen izbirk:

Zdaj ravno se praži na nemškim ocvirk,

Hitimo deležni ga biti!

Slovenja kovarnik zavidljiva ni,

Zapovdi se ona devete derži,

Ter neče ga, votli nemškutar!

 

Slovenja slobodna potrebo spozna,

De šoli domačo besedo vpeljá,

Besede slovenšine gladko;

Ožuljen učitelj pa briše si znoj:

Kaj bomo tradirali, misli, oj! oj!

Sej nemamo drujga ko pratko.

Učil je, ne zabi, Slovenec modrost.

Ko glodal še Nemc je medvedovo kost,

Se našlo bo, votli nemškutar!

 

Visoko pomenlive barve veli,

Nositi sinovam Slovenja po tri,

Rudečo in modro in belo;

Nasprotno ji sili nezvesti rojak,

Za modro rumeno, za belo oblak,

Terdivši de to bo slovelo,

Rudeča v ti družbi, prijatelj, je čert,

Rumena zavist je in černa je smert,

Za tebe so, votli nemškutar!

 

Slovenja, ne bojte se, rešena je,

Junaško namembe dosegla bo vse,

Odpadnika kljub je ne moti;

Le včasih oserčje ji serda kipi,

Iz čiste de matere snet se rodi,

In tako snetivca zaroti;

Ti tujcu nemarno si svoje predal,

Pod mizo njegovo boš trohice bral,

Podnožnica, votli nemškutar!

Popravljeno 27. februar 2010 -> Malgaj

[lia]

Včasih ne morem živeti,

preveč sem otožen in plah;

in vendar ne morem umreti,

preveč me je smrti strah.

 

 

Premalo je v jami spati

in biti samo mrlič,

premalo življenje končati

za tak enostaven nič.

 

 

Ker tam so le deske zbite

podolgem in počez,

rjuhe grobo sešite

in nekaj neznatnega vmes....

 

Kajetan Kovič

 

 

 

 

še zmeraj aktualna, ej, Kajetan moj

 

 

"tam je mesto, kjer sem bil nekoč doma......

[Guest sstane]

še zmeraj aktualna, ej, Kajetan moj

 

 

"tam je mesto, kjer sem bil nekoč doma......

Lia, do stotke imaš še daleč, Kajetan je strah za najstnice

[dayo]

When darkness deepens strangling the earth's breast

 

And man's corporeal mind is the only lamp,

 

As a thief's in the night shall be the covert tread

 

Of one who steps unseen into his house.

 

 

 

A Voice ill-heard shall speak, the soul obey,

 

A power into mind's inner chamber steal,

 

A charm and sweetness open life's closed doors

 

And beauty conquer the resisting world,

 

The truth-light capture Nature by surprise,

 

A stealth of God compel the heart to bliss

 

And earth grow unexpectedly divine.

 

 

 

In Matter shall be lit the spirit's glow,

 

In body and body kindled the sacred birth;

 

Night shall awake to the anthem of the stars,

 

The days become a happy pilgrim march,

 

Our will a force of the Eternal's power,

 

And thought the rays of a spiritual sun.

 

 

 

A few shall see what none yet understands;

 

God shall grow up while the wise men talk and sleep;

 

For man shall not know the coming till its hour

 

And belief shall be not till the work is done.

 

 

-- Sri Aurobindo, Savitri

[free]

NITI KORAKA

 

Najdlje pride tisti, ki ne stori niti koraka.

Prava pot vodi vselej samo noter, noter, noter, noter in nikamor drugam.

Navznoter usmeri korak;

Tega pač ne razume prav vsak.

Smejal se bo, če je bedak.

Prava pot pravzaprav sploh ni pot, ampak stopnišče, ki vodi v novo stopnišče.

Pot gre vselej čez drn in strn in samo navkreber, za spust je pot odveč.

Bolj ko je strma in naporna, višje te pripelje.

In ko naposled prisopihaš na vrh, uzreš pred sabo nove vrhove, še višje in še bolj vabljive.

A tudi ko priplezaš na najvišjo planino od vseh, se zaveš, da se tvoja pot v nebo šele začenja in da si zdaj, ko si na vrhu, pravzaprav na dnu in začetku nekega drugega vzpona, za katerega ti ne zadostujeta niti dva slona.

Pot iz vseh zmot vodi samo not.

 

~ Džemal Abdel Hamza ~

[Marsa]

Zlato sonce gre za morje, bele sanje čez obzorje

Sanje so velika skleda pol iz mleka pol iz meda

 

Ko jim sanje zadišijo bele muce brž zaspijo

In za njimi tudi črne in še zlate in srebrne.

 

Muce

[Vilinčica]

Ni ravno pesnik, je pa pesem...

 

Če bi te imel

 

Živo rdeče rože vabljivo dehte

med trnjem, ki prebada

slavcu srce.

Še Muro bi preplaval,

zatajil bi ime,

zaril bi se kot klop

v tvoje srce.

 

Priskrbel bi ti lepši dan,

dneve in jutra bi ti preštel,

dežne kaplje ti shranil v dlan,

če bi te imel.

če bi te imel !

 

Zamešal bi sledi,

prebarval si lase,

zagnal bi se kot pes

med tvoje noge.

 

Priskrbel bi ti lepši dan,

dneve in jutra bi ti preštel,

dežne kaplje ti shranil v dlan,

če bi te imel,

če bi te imel !

 

Vlado Kreslin

[Vilinčica]

Ko hodiš,

pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,

poleti do zrele pšenice,

jeseni do polne police,

pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice,

v sebi do rdečice

čez eno in drugo lice.

 

A če ne prideš ne prvič

ne drugič

do krova in pravega kova,

poskusi:

vnovič

in zopet

in znova.

 

 

Tone Pavček

[Vilinčica]

Drunk As Drunk

 

 

Drunk as drunk on turpentine

From your open kisses,

Your wet body wedged

Between my wet body and the strake

Of our boat that is made of flowers,

Feasted, we guide it - our fingers

Like tallows adorned with yellow metal -

Over the sky's hot rim,

The day's last breath in our sails.

 

Pinned by the sun between solstice

And equinox, drowsy and tangled together

We drifted for months and woke

With the bitter taste of land on our lips,

Eyelids all sticky, and we longed for lime

And the sound of a rope

Lowering a bucket down its well. Then,

We came by night to the Fortunate Isles,

And lay like fish

Under the net of our kisses.

 

Pablo Neruda

[Aliana]

yes! končno se spomnila in šla iskat ... pesmica, ki sem se jo na pamet naučila po moje v 1. razredu OŠ, v berilu je bila .. in sem se vsake toliko spomnila nanjo, ampak jo znala samo do 'zatorej tiste dni ... '... evo, zdaj imam pa celo, pa še od Pavčka je, sploh nisem vedela

 

 

 

PRVIČ V ŠOLO

 

Tisto leto naša mačka

je imela mlade tri.

Vsak je zase bil igračka

in zatorej tiste dni

nisem rad, nič rad poslušal,

da bom kmalu šolo okušal.

 

Pa so hlače mi sešili

in kupili mi klobuk,

staro čitanko dobili

in dejali mi v poduk:

zbogom zdaj in srečno pot,

da postaneš kdaj gospod.

 

Jaz pa tisti dan razreda

nisem videl ne klopi

in še dolgo abeceda

so bile mi muce tri;

z njimi v hosti smo se skrili

in po svoje se učili.

 

A ta šola, bogme da,

strašno slaba je bila:

strgala klobuk in hlače

- moje lepe nove hlače! –

In ostal sem teleban,

kot sem še današnji dan.

 

(Tone Pavček)

[Aliana]

Kak Branko rudolf, a ni to Romana Kranjčan?

[Marsa]

Če slišiš hudo mravljico

po svetu godrnjati,

obrni se in zbeži proč,

kar zmorejo podplati.

 

 

aliana a se spomniš une mačka se po mačje mači, pes pa prav po pasje psuje.

a je blo tu to?

a se spomniš k smo se enkrat menli?

[Aliana]

Jp, spomnim, od Svetlane ...

mislim, da smo se po dnevnikih raznih tole menili ...

[Marsa]

aja, škoda... no mogoče najdem pa sem fliknem.

[Guest Jeti]

Dilema

 

Bojim se molka, če globok je,

in strah me hrupnih je besed,

zato umikam se obema,

pa se k obema vračam spet.

 

Mozaik

 

Najlepše kamne sem izbral

in jih sestavljal v mozaik,

med že izbranimi odbiral

in sproti izpreminjal lik.

 

In zdaj stojim pred mozaikom,

vse, kar sem mogel, vanj sem dal,

pred njim stojim in se sprašujem,

če kamne prave sem izbral.

Franci Lakovič / Rdeči oblaki

[cipcipilonika]

moj pa je Tagore.

 

sam zdej nič se mi ne da it iskat od njega.

[Aeval]

Hafis.

[domoljubka]

...in Tagore in Hafis...in,...oh kako je težko izbrat.. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/yinyang.gif ...V danem trenutku že pride nekdo,ki ti leže na dušo...

 

 

Pa sem našla Cipcipilonika na polici Tagora in njegove Darovanjke...Ker sem mal prikovana v tale domač prostor za nekaj dni ...lahko tud kaj od njega preplonkam za vse nas:

 

DAROVANJKE:71

 

Da bi jaz veliko napravil iz sebe

in se obračal na vse strani

in tako metal pisane sence na tvojo luč-

to je tvoja maja.

 

Postavljaš pregrajo v svojem bistvu

in potlej kličeš svoj ločeni jaz

z neštetimi glasovi.

Tvoja samoločitev se je utelesila v meni.

 

Predirna pesem odmeva čez vse nebo

v mavričnih solzah in smehih,

strahovih in upih;

valovi se vzpenjajo in padajo,

sanje se razbijajo in oblikujejo.

V meni je tvoj samoporaz.

 

Stena,,ki si jo postavil,

je poslikana z nešteto podobami

s čopičem noči in dneva.

Za njo je tvoj sedež stkan

iz čudovitih,skrivnostnih krivulj

in zavrača vse gole ravne črte.

 

Velika parada tvojega in mojega jaza

je razpeta čez nebo.

Vse ozračje drhti od pesmi o tebi in meni

in vsa tisočletja minevajo,

ko skrivajo in odkrivajo tebe in mene. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/hypnodisk.gif

[Marsa]

V spomin na Toneta Pavčka...

 

 

Pesem o zvezdah

 

Vsak človek je zase svet,

čuden, svetal in lep

kot zvezda na nebu ...

 

Vsak tiho zori,

počasi in z leti,

a kamor že greš, vse poti

je treba na novo začeti.

 

Tako živimo ljudje.

Vsak zase krmari k pogrebu.

Svetloba samo

nas druži kot zvezde na nebu.

 

A včasih so daleč poti,

da roka v roko ne seže,

a včasih preblizu so si,

da z nohti lahko

srce kdo doseže ...

 

Od tega menda

človek umre,

od tega z neba

se zvezda ospe.

[Larisa22]

 

Še ena v spomin Tonetu Pavčku

 

Drobtinice

 

Treba je mnogo preprostih besed kakor KRUH, LJUBEZEN, DOBROTA,

da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.

 

Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na svetu si, da sam SI SONCE

in da s sveta odganjaš - SENCE.

 

Nobena pot ni ravna,

nobena pot ni revna,

a vsaka je zahtevna

in tvoja ena sama - GLAVNA.

 

Toplo je sonce, topla jopica,

topla prijazna beseda,

a najbolj topla deklica,

ko me s srcem pogleda.

 

Vse bolnišnice so nezdravo bele

z vonjem po potu in jodu,

a vse porodnišnice vesele,

kljub otroškemu joku.

 

Človek ne dozori do svojega

do svojega obraza

brez smeha in čenčarij

in ne brez poraza.

 

Sonce je dolžno, da sveti nam,

otrok, da pomaga očetu,

a edina dolžnost naših mam je ta,

da so dolgo na svetu.

 

Tisoč in tisoč zvezd je nad nami,

tisoč in tisoč zvez med nami,

da gre po svetu - rama ob rami -

svetloba z nami.

 

Vse teče, teče in se stiša v tišino. Samo hiša v kateri duh biva je neminljiva.

 

(Tone Pavček)