Žalostna sem...

[Helena]

Ko nisem vedela-videla izhoda iz življenjske stiske mi je prijatelj rekel:

"Sama si si izbrala to pot. Pot življenja. Tik preden si se narodila, si videla pred sabo film, film SVOJEGA ŽIVLJENJA.

 

In takrat si se odločila, da boš zmogla, da HOČEŠ živeti to ŽIVLJENJE. Torej - živi ga. Takoj, ko si ga sprejela, pa si pozabila...vse."

Verjamete v to?

 

Če je odgovor DA potem iz tega sledi...karkoli naredim, je brezpredmetno, saj je tako usoda zapisana že prej?

 

Se vidjamo... (razsvetlite mi um)

Verjeti ali ne verjeti, to je zdaj

 

V svetem pismu piše: "Blagor tistim, ki so verjeli, pa niso videli."

 

Dejstvo, ki ga imam sama pred očmi je,

živi,

sedaj in tukaj,

trudim se da je SEDAJ maksimalno izpolnjen,

tako da se trudim iti dalje,

vem, da zmorem soočiti se z okoliščinami,

ki mi razsvetljujejo mojo pot,

naredila bom najbolje, kar lahko...

 

Saj ima prav vsak izmed nas tukaj

SVOJE POSLANSTVO,

NIKOGAR NI MOČ SPREMENITI,

NOBENEGA ŽIVLJENJA PONOVITI,

ZATO JE NALOGA VSAKEGA POSAMEZNIKA

TAKO EDINSTVENA

KOT JE EDINSTVENA NJEGOVA PRILOŽNOST,

DA JO IZVRŠI,

VERJEMI MI

 

Nikoli, ne izgubiti vere vase, draga Sanjalica,

saj takšna kot si si enkratna

in takšna si potrebna svetu,

kaj bi se ukvarjala z mislijo,

da ti je že vse določeno vnaprej....

 

Živi zdaj in tukaj - je moto moj!

 

HElena

[daisy]

In takrat si se odločila, da boš zmogla, da HOČEŠ živeti to ŽIVLJENJE. Torej - živi ga. Takoj, ko si ga sprejela, pa si pozabila...vse."

Verjamete v to?

 

Če je odgovor DA potem iz tega sledi...karkoli naredim, je brezpredmetno, saj je tako usoda zapisana že prej?

Ne, Sanjalica ni čisto tako. Preberi si knjigo Usoda duš, tam je to lepo razloženo, da ti bo jasno in da ti bo lažje. Dobila boš veliko odgovorov.

Res si sami izberemo življenje, starše in vemo kaj se nam NAJ BI zgodilo, izberemo dogodke, pot, ki nam bo pomagala do spoznanj in duhovne rasti.

AMPAK- odločitve v življenju so še vedno tvoje. Nič ni zacementiranega.

To je lepo opisano v primeru neke deklice, ki se je odločila, da bo sprejela življenje invalida, da bi se lahko potem intenzivno posvetila duhovnosti in pisanju.... Ko jo je potem "v življenju"na dirjajočem vozu premetavalo, je v drobcu podzavesti preden je padla pod kolesa, ki so ji zdrobila noge, začutila "da ne bi"... šla v to, a se je potem odločila, da je to pač njena pot. To ti težko opišem, morala bi prebrati.

 

Ja, imamo načrt, ki je za nas ravno prav težak in ki ga zmoremo, ki bo v nas povzročil take spremembe, da se bomo naučili vsega, kar smo se namenili.

A na tebi je, ali ga boš uresničila, ali ne, ali boš v tem življenju zapravila določene priložnosti in "lenarila" (naloga te počaka za drugo življenje in ko prideš "gor", ti je žal, da si zapravila "letnik", saj moraš razred slej ko prej ponavljati...), ali boš šla po svoji poti. NIč ni totalno dorečenega. Podobno kot astrologija, zvezde- imaš določene možnosti razvoja, določene dneve, ko lahko kaj storiš, ko se moraš česa bati... ampak odločitev je vedno tvoja.

To je po eni strani super, po drugi strani pa kar težko sprejeti, ker je treba prevzeti odgovornost ZASE in vse, kar se ti dogaja... To pa vsaj v začetku ni enostavno. Ko to spoznaš in "zapluješ" v življenje, je pa enostavno in čudovito.

[Guest sanjalica]

Res si sami izberemo življenje, starše in vemo kaj se nam NAJ BI zgodilo, izberemo dogodke, pot, ki nam bo pomagala do spoznanj in duhovne rasti.

AMPAK- odločitve v življenju so še vedno tvoje. Nič ni zacementiranega.

Draga DAISY.

Hvala; poiskala bom knjigo v knjižnici (upam da jo imajo) in jo prebrala. Hvala za nasvet.

 

Še preden jo preberem; naj ti povem, da moj um ne more doumeti zgodbe, opisane v današnjem časopisu, ko očim maltretira - zlorablja 3-letnega fantička, da je poln krvavih podplutb in da to mati gleda zraven, po obtožbi očima pa zahteva oprostitev očima (se ne postavi na stran otroka!).

 

Povej mi, poskušaj me prepričati...KAKO JE TO odločitev tega fantka???

A si je res izbral pri treh letih sam to pot?

A si res ni ŽELEL izbrati ljubeče - skrbne matere?

 

To me žalosti, ker ne morem doumet krivic, ker vidim revščino, ker vidim bedo...ker delam z ljudmi, ki so na robu preživetja, ali pa še to ne...

 

Tu mi pomagajte, da jih bom "razumela" in da mi bo rečeno...SAMI SO SE TAKO ODLOČILI...

 

Se vidjamo ...

[vanja]

Opravičila za zlorabljanje ni in vedno znova se sprašujem zakaj se večji in močnejši vedno znašajo nad šibkejšim-sploh starši nad otroci, pa naj bodo njihovi ali ne?

 

Najlažje je šibkemu kaj storiti, saj veš, da jih ne boš dobil v povračilo. V takšnih zadevah in trenutkih bi moralo biti urejeno naravno maščevanje šibkejšega nad močnejšim.

 

LP!

[aakhut]

 

za take izterjence bi moral uvest javne kazni

recimo vsako soboto pred rathaussom javno bichanje in obmetavanje z gnilimi jajci

 

pa dilerjem bi moral kolena drobit (takim, ki prodajajo otrokom)

 

ma vas rad

[daisy]

Take iztirjence bi morali odstraniti iz družbe, da ne bi več delali škode- Rusi imajo Sibirijo, škoda, da nimamo tudi mi kaj takega... prisilno delo nekje u culukafri...

Sprašuješ ZAKAJ? Lahko ti le napišem, kako razlaga to knjiga. Potovanje duš opisuje, da si duše, ki so v prejšnjih življenjih delale slabe stvari ali se nad kom znašale, izberejo v naslednjem življenju enako ali podobno maltretiranje, da se očistijo in razumejo, kaj so delale drugim... Težko razumeti in verjeti..

Ne vem, morda so take razlage zgolj tolažba za prizadete. Morda. A če le pomagajo da se preživi, naj bodo. Potem ni bistveno ali je res ali ne, da le pomaga najti kak odgovor.

Tudi piše, da duše, ki so delale take stvari, ko se "vrnejo", imajo tako negativno in umazano energijo, da jih nekako predelajo, razdelijo na manjše dele in jih osvežijo s pozitivno ebergijo.... Svašta. (to piše že v drugem delu: Usoda duš).

 

Veš, nič ne pomaga razglabljanje in ogorčenje, pa če je še tako upravičeno. Če je le mogoče, je treba človeka, ki dela take stvari spraviti najmanj za zapahe, če se ne da, pa se oddaljiti od njega. V vsakem primeru pa ti ne preostane drugega, kot da obrneš list v življenju, sicer si narediš še večjo škodo..

[Guest sanjalica]

Samo eno "zgodbico" iz mojega življenja... (in bega me v življenju prav to, da sem tako velikokrat deležna biti "zraven" pri takih zgodbah...prevečkrat, da bi bil slučaj!)

 

Sosedje. Prvi. Vdovec, tri hčerke, stare 15, 18, 20 let.

Oče skrbi ljubeče zanje. Vsako nedeljo k maši, vsi... Hiša pospravljena bolj, kot kjerkoli drugje. Življenje, ki bi lahko bilo na naslovnicah časopisov kot "idealka".

In potem...se pričenjam ponoči prebujati...slišim jok...krike, dretje... Nekajkrat. Naslednje jutro vsi nasmejani...vse tri deklice in oče. Sem rekla, sanje. Pa spet. In spet. In neko popoldne...potegnem moža in pravim - poslušaj. Grozen ropot, dretje, klici na pomoč... Okamenela sem. Pravim; skuhajva kavo, jo greva pit na teraso...da se jim "prikaževa"... Skuhava, prideva na teraso, tudi oni pridejo iz hiše, pogovor steče kot zmeraj...nasmehi... Ponavlja se nekaj mesecev, nakar neko noč meni prekipi.

1. pokličem policijo...pridejo, prikažejo se v "lepi" luči...

2. pokličem...spet

3. dam prijavo pri kriminalistki, ki je bila zadolžena za mladoletne...

NIČ!

Končno, po enem, dveh letih...najstarejša, 20-letna hčerka pride k meni po pomoč. Prizna. Pripoveduje zgodbo iz otroštva...kako je naredila mamica samomor, ker jo je oče zmeraj pretepal, kako je njeno telo bilo zažgano, brez bradavic...socialna služba se je odločila, da je najboljše, če otroci ostanejo skupaj, pri očetu.

Družina je le družina.

Najstarejša hčerka mi je zaupala, da jo oče zlorablja-spolno od 6. razreda osnovne šole...

Stopili sva do centra za socialno delo, kjer je naletela na isto socialno delavko, kot nekoč, v 7. razredu osnovne šole, ko je pobegnila od doma. Socialna delavka je ni poslušala, poklicala je očeta in ji pred očetom dejala: SREČNA BI MORALA BITI, DA IMAŠ TAKEGA OČETA...

Da skrajšam...

Zadeva prišla na sodišče, sosed obtožen, prestal kazen...in vsi skupaj spet srečno živijo...

Meni je zagrozil...meni ali mojim...prej ali slej maščevanje...

Ker sem pomagala.

Ker sem se "vmešala"

Ker je sedaj le DRUŽINA - DRUŽINA:

 

Razmislite...to je samo ena zgodbica...in vidim jih ogromno... zakaj, se sprašujem??? Zakaj moram to "videti" in biti "nemočna" ???

Se vidjamo...

[Volk K.L.]

Ja Vanja, tud jaz sem imel pred kratkim obdobje potrtosti, ampak sem ga spravil za zapahe, ma ne bo mi več težil . :!!:

[bigm]

Sanjalica, očitno izpita nisi dobro opravila. Zato te življenje ponovno postavlja pred podobne probleme. Toliko časa, dokler ne boš zadeve zadovoljivo rešila.

[aakhut]

 

bigm

 

a zato ti she zmeri tacash okol?

 

je pa vechen

[vanja]

Sanjalica mogoče bo tole odgovor:

Jaz sem isto mislila, primer so moji starši,ni tako hudo kot zgornji primer, ampak po 30 letih zakona se seveda začnejo tudi prepiri, ljubosumje, zajedanje...moja ocena stanja. Jaz in brat neserečna, kajti radi bi, da se starša razumeta, miriva zadeve, enkrat enega, enkrat drugega, mami mi je rekla, saj ti ne živiš z njim zato bodi tiho, ati se je potegnil za mamico, ki ga po moje kar precej spravlja ob živce, češ ne vtikaj se v najin zakon.

 

Moj zaključek te zadeve je: ko zaslutim nevarnost, ki bi me onesrečevala se odstranim in si povem zgornji stavek (naj se ne vtikam v zakon)- ati ima čisto prav.

 

Prvič, tudi jaz ne maram da mi kdo soli pamet in tudi nisem zato na tem svetu, da bom njun sodnik in posredovalec, niti ne vem kaj je njuna usoda-mogoče morata zažirat eden drugega. Dala sem roke stran, to na žalost ni moja stvar, moja je, da pri sebi ne dopuščam istih napak in, da ne živim tako, da bi me onesrečevalo.

 

Ko bosta imela vsega dovolj se bosta že odločila saj sta dovolj stara. Mogoče zvenim brezsrčno, ampak vprašanje je ali mogoče morata živeti takšno življenje?

 

LP! Vanja

[Helena]

Samo eno "zgodbico" iz mojega življenja... (in bega me v življenju prav to, da sem tako velikokrat deležna biti "zraven" pri takih zgodbah...prevečkrat, da bi bil slučaj!)...

 

.... Razmislite...to je samo ena zgodbica...in vidim jih ogromno... zakaj, se sprašujem??? Zakaj moram to "videti" in biti "nemočna" ???

[/color]

Se vidjamo...

Ko sem brala tvoje pisanje so mi šli mravljinci po hrbtu!

 

Žalostno, vendar resnično

 

Kako vesela sem, da LAHKO nosim svoj LAHKI križ v primerjavi z drugimi.

 

Helena

[Penelope]

There's a hero, if you look inside your heart, you don't have to be afraid of what you are....

[Guest sanjalica]

Hvala Helena...

 

Nekaj časa me ni bilo na forumu; berem knjigo Usoda duš in komentarji na forumu, kot naprimer ... BIGM-a, ki je napisal...

-Sanjalica, očitno izpita nisi dobro opravila. Zato te življenje ponovno postavlja pred podobne probleme. Toliko časa, dokler ne boš zadeve zadovoljivo rešila.

 

Začela sem premišljevati; iskati v sebi kje sem zatajila...kje sem zakrivila, kje naredila napake, da mi lahko nepoznana oseba zatrdi, da "očitno izpita nisem dobro oopravila" ...

 

Tako enostavno je verjetno bilo to zapisati BIGM, nekomu pa si s tem dal občutek še večje krivde...

Da išče...

 

Tebi Helena, hvala...mogoče mi bo kdaj uspelo narediti izpit (se sprašujem...kakšnega???)

 

Se vidjamo...

[daisy]

Hoj, Sanjalica!

Nikar iskati napak v sebi in kje si zatajila! Duša si tako kot vse, ki delajo po svojih močeh in zmožnostih in NAPAK NI, NEPRAVILNIH ODLOČITEV NI, IZPITOV NI !!!!!

Vse je prav, vsaka odliočitev nam prinese drugačno izkušnjo in se iz nje nekaj naučimo!

Ne sodi se, tudi nihče drug te ne bo sodil. Ko se vrneš "gor", enostavno oceniš kaj si uspela spoznati v tem življenu in kaj ne. Kar še nisi obdelala, boš pa drugić. To niso nobeni izpiti, da bi jih naredili ali na njih padli.

Vsi se še učimo, sicer nas ne bi bilo TUKAJ na Zemlji..... Ne bi se več inkarnirali...

 

Morda bi bilo primernejše, da zaćneš s Potovanjem duš, knjiga je uvodnik in je prijetnejša in enostavnejša za branje kot njen drugi del (meni kar ni in ni šel, ta prvo sem pa na dušek..).

[Guest sanjalica]

Morda bi bilo primernejše, da zaćneš s Potovanjem duš, knjiga je uvodnik in je prijetnejša in enostavnejša za branje kot njen drugi del (meni kar ni in ni šel, ta prvo sem pa na dušek..).

Hvala Daisy.

Obe berem, ena je v spalnici, ena v dnevni sobi...in berem izmenično... tako raztrgano; mogoče sem zato tako raztrgana (je pa res, da sem vedno knjige prebirala na "dušek" tu pa...preberem stran, dve, tri...potem pa nekam odpotujejo moje misli...) Saj niti sama ne vem kam odpotujem, ko se "zbudim", spoznam, da me ni bilo...da sem nekam odplavala...

 

In veš kaj me navdaja s strahom, nelagodjem in bojaznijo...da sem RES vse to že nekoč doživela.

 

Pa še to...veliko premišljujem...kdo vse od zemeljskih ljudi bi "bil" v moji skupini, ki bi me "pričakali"...

Kdo so moje sorodne duše...

Težko...

Se vidjamo

[daisy]

Hi, seveda!

Tudi jaz sem na veliko kar nekaj časa razmišljala kdo je v "moji skupini" in kdo ne... in to od domačih do prijateljiev... potem se mi je zazdelo, da mi eden mojih sinov daje kar krepka sporočila... In ko mi je nek bioenergetik prišel merit spalnico, je "prečesal" še ljudi okrog mene in mi omenil ravno tega sina, da sva si kot duši "tam" zelo blizu, z ostalimi da sem v isti skupini, za partnerja pa da je "čisto iz drugega filma"... (ni poznal nobenega od moje družine, jaz sem ga videla prvič).

 

Kaj te navdaja s strahom... da si doživela KAJ? Saj ni nič tako groznega... ? Zakaj nelagodje in bojazen?

Včasih se mi zdi, da sem morala v preteklosti doživeti kakšno mučenje, ker me vedno tako čudno zaslabi v drobovju, če kaj takega vidim na TV. Pa si pravzaprav ne želim tega izvedet... Če bi imela kakšne večje motnje, bi šla mogoče ne regresijo.. Tako pa...

Mene se je pri branju te knjige pred dvemi leti loteval strah, da me ko bom bolj razvita, čakajo še težje naloge kot sedaj- imela sem jih pa že do sedaj kar precej krepkih in če se ne bi začela ubadati sama s sabo (oz. "duhovnostjo) jih ne bi preživela, sem bila preveč čustvena in občutljiva. Kar strah me je bilo- kar ne bi se razvijala, ker potem bo še težje...

Pa ni tako. Sedaj vidim, da res ne. Ko dviguješ zavedanje, sprejemaš stvari čisto drugače, tvoj pogled na dogodke, ljudi je drugačen, nisi tako prizadet in če si (nikoli se ne moreš popolnoma izogniti temu- vsaj zaenkrat ne), dosti hitreje mine. In v tem je štos! Malo me je še vedno strah, priznam, a po drugi strani vem, da bom pač sprejela vse, kar ne morem spremeniti. Ker mi čisto nič drugega ne preostane!

[Guest sanjalica]

Hi, seveda!

Malo me je še vedno strah, priznam, a po drugi strani vem, da bom pač sprejela vse, kar ne morem spremeniti. Ker mi čisto nič drugega ne preostane!

Prav maš Daisy...ničesar se ne da spremeniti. Živimo po najboljših močeh. In upamo, da počnemo dobro. Včasih dobro zase, včasih dobro za koga drugega...vse pa v želji, da nikogar ne prizadanemo. In da se zbudimo in zaspimo z nasmehom na obrazu, vmes pa dahnemo; ja, to je bil dober dan.

Čudni sta ti dve knjigi, res. Nobenih knjih še nisem tako počasi prebirala; moje je, da ko vzamem knjigo, jo preberem na "dušek" ...zjutraj do treh, štirih, naslednji dan potem v službi klejem, potepoldan "odspim pol urce", zvečer pa spet...

Pri teh knjigah pa se prebere nekaj strani, potem se knjiga odloži, ugasne luč in podoživim vsako besedo.

Česa me je "strah"... Saj ni prava beseda "strah" bolj občutek-srh, da je vse to brano bilo že doživeto.

Deja-vu.

Nekoč sem bila v Milanu. Skupina 15 ljudi. Šli smo po ulici. Nasproti prihaja skupina črncev. Srečava se z očmi...kakšnih 20 m pred mano. Obstanem. Obstane on. Gledava se. Vedela sem, da ga poznam. Pa ga nikoli nisem vedela. Kolegica me prime za roko, njega v istem trenutku kolega...potegneta naju...oči prikovane, greva drug mimo drugega... oči so govorile, midva pa nič. Ko sva "zamenjala mesti" sva spet obstala, se obrnila in se spet gledala. V istem trenutku sva dvignila roki, si pomela oči...odkimala z glavo, in šla naprej...

Strašljiv občutek. Če bi vedela angleško (predvidevala sem, da ne obvlada nemščine) bi mogoče...ah kaj mogoče, je bilo že zapisano, usojeno da se samo "vidiva"... in po destih letih še vedno čutim tisti dreget in nejevero... Kdo je bil?

 

Se vidjamo...

[daisy]

Zakaj srh? Ali ni to pravzaprav nekaj posebnega, lepega, zanimivega....

Zdaj veš, zakaj se ti dogaja deja vu.. Ker si vse res nekje že videla.

In zdaj veš, zakaj si tu in kakšna je tvoja naloga. In da si ljubljena in da pazijo nate, skrbijo zate.....

 

Ja, tadruge knjige (Usoda) tudi jaz nekako nisem mogla prebrat do konca.. me kar ni več potegnilo. Morda me bo letos.

Taprvo (Potovanje) sem pa prebrala dokaj hitro (res pa je, da sem posamezne odlomke malo "preskočila" oziroma preletela, če se mi je zdelo, da se ponavlja zadeva..) Ampak pritegnila me je vsebina na splošno, Brala sem jo v bolnici, ko sem bila bolj "down" kako bo sploh z mano... in vsebina me je nekako "rešila"- videla sem, da kakorkoli bo, nikoli ni "konec" in bilo mi je lažje, kar celo lepo.... In pomislila sem si- če bi tile moji sotrpini tule v sobi vedeli, kako na nek način blaženo se počutim, bi mislili, da sem blesava.... Namesto da bi bila vsa gnila in obupana, sem bila srečna in našla sem si svoj smisel življenja. Morda, zato, ker sem v tistem trenutku prav to rabila. In še danes ga nisem izgubila. Upam, da ga ne bom nikoli.

[vanja]

Zopet isto....zoprnost...osamljenost....žalost...kaj še ? Tam nekje je eden omenil polno kanto smeti. Jaz sem polna kanta smeti danes.

 

Sobota, spet sama kot ponavadi.

Prazniki, kot ponavadi sama lahko grem okoli, če se mi ljubi seveda.

Delaj tisto kar te veseli mi pravi moj "najdražji".

Seveda poseda pred TV ali spi po kosilu cel popoldan.

Pospravljam, kuham, likam, perem...zastonj čistilka sem si dala nov naziv in še verjamem v to neumnica.

 

Ali obstaja nekje moški, ki je nasprotje tega kar je zgoraj napisano ???

 

Veste kaj me pa veseli, da je jezen ker ga v vsaki stvari prehitim in prekašam, joj kako imam poln kufr vsega...postaviti pogoj...kakšen ? Sploh ne vem, če si želim njega drugačnega vendar se bojim, da so kar vsi enaki, razen mojega brata, ki vse postori, ko gre moja svakinja od doma...no takšni se rodijo vsakih sto let, to pomeni, da ga zame v tem stoletju ni več.

 

brrr...grrrr :\: :xx!: ,

 

LP!

[Helena]

Delaj tisto kar te veseli mi pravi moj "najdražji".

 

Kaj pa te osreči draga Vanja

 

S čim se pocrkljaš

 

Jaz ljubim sonce in sončnice.

 

Helena

[vanja]

Helena všeč mi je tisti pregovor, ki je na koncu.

 

Zadnji teden sem si dala duška, da sem pešačila v hrib in s hriba nazaj v dolino, ker se mu ni ljubilo zraven je tri ure čakal v avtu. Mislim, sploh ne razumem zakaj se človek ne more vsaj potruditi ?

Tudi jaz se pocrkljam s soncem in zadnje čase vedno bolj s pohodi, narava in modro nebo to mi največ pomeni. Ne razumem kako se ne more potruditi ?

 

LP!

[x astya x]

Zalostna si zato pri tem tvojem srčku, ker nimaš vere, ne verjameš vase, zato se te loteva žalost okol srca in če nimaš vere, se te more lotevat žalost, to je reakcija na tvojo nevero.

Sej vedi, da osamljenost ne pomeni da si sam, to so le predstave tvojega uma, ki je zasljepljen in ne vidi daleč, zato pa začne sprejemati vzorce kot so, osmljenost, samota, žalost, nerazpoloženost pa tak naprej.

Se pravi tvoj um je nabasan z negativnim mišljenskim vzorcem, katerega pa moraš nujno spremenit, če ne se boš pri svojih mladil leti počutila slabše kot 90.letnik.

Vidiš, ne znaš se organizirati, ko imaš preveč časa ga zapraviš za nepotrebne življenske stvari, namesto, da bi ta čas koristno uporabila in spravila iz svoje glave bolane, neumne misli.

Pravijo mi, ja kdo so pa oni, da imajo tako velik vpliv nate ??

A si ti oni, al si ti ti ???

Vedi to je kot rojstvo, sam prides, sam greš inkje bodo oni, ko boš šla ???

 

Nisi neumnica, to je le tvoj bolani um ven spravil, nisi čistilka, če si tako misliš potem si, zato spremen prvo miselni vzorec o sebi, začni se cenit in vse se bo spremenilo.

dokler boš pa samo jamrala, se sama sebi smilila in jokala tle gor, stok pa oh pa joj, tako dolgo ti bo hudo in vse hujše bo.

Po domače ti bom povedal ; dej se skuliri pa se že enkrat k seb sprav.

 

Tak cajt, ljubi, Božji ko imaš, daj ga koristno uporab za sebe, rekreacija, sprehodi, meditacija, ma vse, samo da delaš na seb id da se gradiš, ne ti pa ane, kao lažje je in bolše pa se še bol podiraš.

 

Men se ne smiliš, čeprav nisem takšen človek, jazimam sočutje do vseh, samo takšen človek, ki nič ne naredi zase, samo jamra, takšnemu je treba dat vetra.

 

Kaj ti misliš, da je men ali ostali vsem z rožicam posejano, samo ena velka razlika je, eni ne bežimo, eni se že pa ob najmanjši osamljenosti degradirate do kraja.

 

Ma vedi nekaj, jaz ti želim tisto tabolše, ti panaredi kakor hočeš, predvsem pa, začni že enkrat.

 

[Guest sanjalica]

Je res dan, ko si bolj žalosten kot kak drug dan, in čisto (skoraj) brez razloga...

 

Pa veš, da jtisti (_mini_mini_mini_) razlogec ne more biti vzrok za žalost...

 

Mogoče pa je odhajajoča luna kriva...

Počakam do jutri x!x

[soncica]

Kaj sele... ce si ze nekaj dni na psu... pa sploh ni razloga za to... To sele suxxx!

 

Kako se resit... zunaj tako lepo vreme, ti pa brez volje do zivljenja, ker ker si ves na psu...

Taki dnevi res smrdijo... Pa tako zelo sem se veselila poletja!!!