DREVO IMA SRCE

[daisy]

Ena najlepših ljubezenskih zgodb, kar sem jih brala....

Shel Silverstein: DREVO IMA SRCE

 

(1.del)

Na travniku je raslo drevo...

Zelo je ljubilo fantiča.

Fantič je prihajal vsak dan in pobiral pisane liste.

Napravil si je krono in hodil okrog kakor gozdn kralj.

Večkrat je splezal v krošnjo in se gugal na vejah in jedel sadeže.

Z drevesom sta se igrala skrivalnice.

Ko se je fantič utrudil.je zaspal v njegovi senci.

Tudi fantič je imel drevo rad, zelo rad.

 

In drevo je bilo srečno.

[daisy]

(2.del)

Leta so minevala.

Fant je odrasel v moža.

Drevo je vedno bolj samevalo.

Nekega dne pa je fant spet prišel in drevo se ga je razveselilo:

"Pridi, fant, pridi in splezaj v krošnjo, zibaj se v vejah in ugrizni sadeže, igraj se v moji senci in bodi srečen!"

"Prevelik sem, da bi plezal in se igral," je odvrnil fant. "Hočem si marsikaj kupiti in se zabavati. Potrebujem denarja. Mi lahko daš nekaj denarja?"

"Žal mi je", je odgovorilo drevo, "denarja pa nimam. Imam samo liste in sadeže. Natrgaj si sadežev, fant, in prodaj jih v mestu. Tako boš prišel do denarja in boš srečen."

Fant je res splezal na drevo, nabral sadežev in jih odnesel.

 

Drevo je bilo srečno.

[daisy]

(3.del)

Fanta dolgo ni bilo nazaj.... in drevo je bilo žalostno.

Nekega dne pa se je vrnil in drevo je završalo od veselja:

"Prido, fant, splezaj po deblu v krošnjo in zazibaj se v mojih vejah in bodi srečen!"

"Preveč imam dela, da bi plezal po drevju," je odgovoril fant. "Potrebujem hišo, da me bo grela," je nadaljeval. "Želim si ženo in otroke, zato porebujem hišo. Mi lahko daš hišo?"

"Hiše pa nimam," je odgovorilo drevo."Gozd je moja hiša, toda če želiš, si lahko nažagaš mojih vej in si zgradiš hišo. Tako boš srečen."

In res si je fant nažagal vej in jih odnesel, da si bo zgradil hišo.

 

In drevo je bilo srečno.

[daisy]

(4.del)

Fanta dolgo ni bilo nazaj.

Ko je spet prišel, je bilo drevo tako srečno, da je komaj lahko spregovorilo.

"Pridi, fant," je zašepetalo,"pridi in se igraj."

"Prestar sem in preveč žalosten, da bi se igral," je rekel fant.

"Želim si ladjo, ki bi me odpeljala daleč stran. Mi lahko daš ladjo?"

"Posekaj moje deblo in napravi si čoln," je reklo drevo. "Potem boš lahko odplul... in boš srečen."

Res je fant posekal deblo, si napravil čoln in odplul daleč stran.

 

In drevo je bilo srečno... vendar ne popolnoma...

[daisy]

(5.del)

Mnogo časa je preteklo, preden se je fant spet vrnil.

"Žal mi je, fant;" je reklo drevo, "ničesar več nimam, kar bi ti lahko dalo. Nič več ne rodim sadežev."

"Preslabe zobe imam za sadje," je rekel fant.

"Nič več nimam vej," je reklo drevo."Ne moreš se zibati na njih."

"Prestar sem, da bi se gugal po vejah," je rekel fant.

"Tudi mojega debla ni več," je reklo drevo. "Ne moreš plezati po njem."

"Preveč sem utrujen, da bi plezal," je odgovoril fant.

"Žal mi je," je vzdihnilo drevo. "Tako rado bi ti kaj dalo, pa nimam ničesar več. Zdaj sem samo še star štor. Res mi je žal...."

"Sedaj ne potrebujem ničesar več," je rekel fant, "samo miren kot, kamor bi sedel in si odpočil. Zelo sem utrujen."

"Glej," je reklo drevo in se zravnalo, kolikor se je moglo, "glej, star štor je ravno pravšen, da sedeš nanj in se odpočiješ. Pridi, fant, in sedi.

Sedi in se odpočij."

In fant je sedel.

 

In drevo je bilo srečno... (konec)

[daisy]

Kaj menite o tej zgodbi?

Se vas dotakne? Mene prav gane v dno srca.

 

Drevo ima srce. Kaj pa mi? Ga imamo vedno tudi mi?

Za vse tiste, ki nas imajo radi?

Pa naj bo to oseba, žival, drevo ali karkoli že?

 

Daisy

[Marsa]

Daisy - super, ker se nisem ze prej kaj vtaknila. (*in ti "pustila", da si lepo nanizala vse tole).

Zelo lepe misli - ful lepo in zalostno... ganljivo...

 

Marsa

 

Vsakdo ima toliko pravic, kolikor ima moci. Latinski pregovor

[Guest sanjalica]

Brez besed.

Ganljivo.

Enostavno moraš premisliti; za koga imamo čas. Komu namenimo čas. In od koga samo jemljemo. In žalostno je, da tisti, ki nam je samo po sebi umevno, da nas nekdo nekje ima rad.

Kaj je dal fantek-mladenič-mož-starec deblu? Ničesar...samo jemal je. To smo ljudje, veliki v besedah in mali v dejanjih.

Se vidjamo...

[Vojko]

In drevo je v tem primeru - čisti materinski princip.

Daje pravo - brezpogojno ljubezen.

 

Kriza, pa se zjočem. .......

[daisy]

Ko smo že pro drevesih- drevo ima srce- kaj pa mi?

Doma sem na Viču in grem dnevno mimo vislic, grozljivo obrezanih dreves, prizorov pred elektro faxom na Tržaški.... Tudi jaz imam srce in me vedno boli, ko to vidim...

Vem, da sem na to temo že pisala z naslovom drevesa brez glave ali nekaj podobnega...

Ampak tule je to aktualno...

Morda me tale zgodba še toliko bolj gane, ko vidim taka pohabljena drevesa vsepovsod okrog nas...

 

Toliko nam nudijo, tako nemočna so pred našimi žagami in sekirami... mi pa takole delamo z njimi...

Imam poslikana drevesa pred tem faxom v računalniku, pa ne morem dati slik gor, ker so "preobsežne"... Škoda.

[Vojko]

Nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav travo, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči

-nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti-,

nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen -

ker drevesa in trave vedo za samoto

-kajti koraki vedno odidejo dalje,

pa čeprav se za hip ustavijo -,

ker reka ve za žalost

- če se le nagne nad svojo globino -,

ker kamen pozna bolečino

-koliko težkih nog

je šlo čez njegovo nemo srce -,

nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,

v isto sled -

o trave, reka, kamen, drevo,

molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,

dobra, velika bitja,

ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.

[aakhut]

hehe

 

ma ja...

vsako drevo ma dusho...

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

(juhuhu) ma vas rad

[Volk K.L.]

Zanimiva in žalostna zgodba. To me precej spominja na moje domače, ki so vedno voljni mi pomagati.

[Helena]

"Sedaj ne potrebujem ničesar več," je rekel fant,

"samo miren kot, kamor bi sedel in si odpočil.

Zelo sem utrujen."

 

"Glej," je reklo drevo in se zravnalo, kolikor se je moglo,

"glej, star štor je ravno pravšen, da sedeš nanj in se odpočiješ.

 

Pridi, fant, in sedi.

Sedi in se odpočij."

 

In fant je sedel.

 

In drevo je bilo srečno...  (konec)

 

Tudi mi smo kakor drevesa ...

 

HElena

[Anatha]

Neumno drevo. In v bistvu je bilo na koncu mrtvo, a ne?

Preziram nesmiselno žrtvovanje. :xx!:

 

Drugače pa je to ilustrativna kulturno-sociološka zgodbica, sploh če nanjo pogledamo iz teorije spolov - drevo kot poosebitev ženskosti...

 

V mojem mišljenju žrtvovanje za drugega v lastno škodo ni indikator brezpogojne ljubezni. (In če ti to prinaša srečo - karkoli, samo da je oseba s teboj - mislim, da je to resen indikator zasvojenosti...)

[Guest sanjalica]

Neumno drevo. In v bistvu je bilo na koncu mrtvo, a ne?

Preziram nesmiselno žrtvovanje. :xx!:

Drugače pa je to ilustrativna kulturno-sociološka zgodbica, sploh če nanjo pogledamo iz teorije spolov - drevo kot poosebitev ženskosti...

V mojem mišljenju žrtvovanje za drugega v lastno škodo ni indikator brezpogojne ljubezni. (In če ti to prinaša srečo - karkoli, samo da je oseba s teboj - mislim, da je to resen indikator zasvojenosti...)

Na koncu smo vi "mrtvi"...

In če začasa tozemeljskega bivanja nisi LJUBIL nisi ŽIVEL.

BREZPOGOJNO ljubim svoje otroke!

BREZPOGOJNO sem ljubila ČLOVEKA!

In VEDNO mi je prinašalo SREČO, ko sem bila skupaj s temi osebki.

ZASVOJENOST?

Ne, samo nepopisna sreča...

Sreča kjer ni meja, kjer ni ničesar drugega kot popolnost.

Se vidjamo...