Depresija

[Creepback]

Tudi sam sem bil v globoki depresiji in ta čas je prevladoval velik obup nad samim sabo, smislom, praznino in globoke samodestrukcijske težnje. Poskušal sem z naravo, športom, (poskušanjem) pozitivnega mišljenja in podobne nasvete, katere ponujajo antidepresijski priročniki (edino nisem šel do kakega psihiatra, ker ne zaupam neznancu reševanja psihičnih težav ali žretja antidepresivov, saj se mi too nikoli ni zdela rešitev). In nič ni prav nič pomagalo, kvečjemu me je še globje pahnilo v brezno nesmisla. Vendar ko sem enkrat že čisto obupal, bil na čistem robu zloma in samomora in strmel z balkona za skok, sem končno dojel, da sem bil idiot. Dojel sem, da dejansko nikoli nisem imel smisla in ga nikoli ne bom imel, saj je življenje na splošno nesmiselno in na splošno smo človečki ničvredni in prazni kot črvi, le da se oni tega ne sprašujejo in potujemo na malem kamenčku po neskončni praznini. Nekako me je razsvetlilo, da so moje osebne težave in depresija zares patetične in nevredne ubadanja. Dojel sem, da ni vredno umreti zaradi njih in prav tako ne kaj veliko bolj živeti z njimi. Le skozi ta spoznanja sem se lahko znebil te depresije in jo nadomestil z nihilizmom (kar za mnoge verjetno ni kaj bolje kot depresija).

[Michelle]

Kako lahko nekdo, ki še nikoli ni bil v depresiji govori proti zdravilom?

Ja, dobra ideja, pojdi ven, bodi z naravo, gibaj se... Ampak ko enkrat zabredeš, potem nimaš niti "moči" ali volje ali česarkoli, da bi dvignil rit in šel v naravo. Sediš in premišljuješ o stvareh, ki te spravljajo še globje in globje. Ko te nekdo spravi ven, greš sicer na sprehod, a še vedno premišljuješ o stvareh, ki te spravljajo v obup. Ko tečeš in prideš domov, je enako. Delaš 8-12 ur v službi, a izkoristiš vsak frej moment, da premišljuješ. Vedno imaš tisti črni oblak nad seboj. Depresija postane tako huda, da ima že fizične posledice (take, ki pridejo tudi s stresom - različne bolečine, ki se samo še potencirajo, ker toliko razmišljaš o njih).

Začaran krog iz katerega ne moraš ven. To ni isto, kot, če ti en mesec nekaj ne gre, padeš na izpitu, se kregaš... Daleč od tega. Ok, lahko tudi, če se vse skupaj nabere. Ampak ponavadi ta žalost mine lažje.

Depresija je pa trdovratna. Ne veš več, kaj sploh bi. Izgleda, kot da nič ne pomaga.

 

Takrat, dragi moji, je obisk pri zdravniku, ki ti pripiše antidepresive, popolnoma primeren. Ne dela čudežev, ampak če samo nekaj "premakne", verjemite, je to že OGROMNO. Velik korak, velika odskočna deska.

 

Včasih pač ne gre drugače.

[cipcipilonika]

Jaz lakho povem svojo izkušnjo.

Bla sem nekje proti koncu faksa (22, 23let), zadnji izpiti (ravno smo predelovali učbenik psihiatrija, kjer opisane vse psih.bolezni - smo bili vsi psihčni bolniki ), razšla sem se s tipom in posledično z družbo na metelkovi, kjer sem preživljala dneve in noči (izgubila identiteto na nek način; bili smo mi in vsi drugi, ki niso imeli pojma o ničemer), umrl mi je ljubi kuža, pa še prebirala sem neke filozofske spise, ki jih nisem objektivno dojemala (kolkr se to da no) ampak sem vpletala svoje življenje v nekaj, česar nisem čist razumela,tako da sem se - razkrojila na nek način, ne znam drugač opisat občtke, ki sose me lotevali. Ni večmene bilo, moje osebnosti. razčlenila sem se na prafaktorje in od mene ni ostalo NIČESAR. POŠASTNO GROZLJIV filing. Živela sem s starši in bratom, a nisem hotela o tem govorit, samo včasih some vprašal, kaj mi je,jaz pa samo, da mi je nekaj slabo in sem se spet zaprla vsobo. Spominjam se dneva, ko niti vsat nisem mogla, ker se mi je v glavi kar zvrtelo od nekega strahu (ankioznost??), hkrati pa sem vse zapisovala v dnevnik, ki sem ga nekoč nesla k psihiatru, da mi pomaga doumeti, kaj se z mano dogaja. Sem mu brala iz dnevnika, ko sem zapisovala točno v trenutkih "navalagroze".

Nikoli se nisem hotla ubit ali si kaj slabega naredit, nisem pa imelavolje zaNIČ.

Tudi jokat nisem mogla(pa sem zlo jokaste narave, jočem v slabem in dobrem ).

Bila sem kot zombi. Brez občutkov. Brez vsega. Morda obrambni mehanizem pred ne biti še boljprizadet.

Potem o se začele fizične težave. Kao tiščanje v prsih. Leva roka kar nekaj "čudna". V desnem ušesu en zoprn ton, ki se ga je najboljslišalo ob tišini, non-stop, noč in dan. GROZLJIVO.

šla na milijon preiskav, z mano vse ok. Kardiologinja mi je rekla, da sem otožna in naj se spravim v tek, v akcijo. Kar zjokala sem se. Kot bi me zadela v bistvo.

 

In kaj mi je pravzaprav bilo?? Znašla sem se v eksistenčnem vakuumu. Izguba lastne identitete. Nikamor nisem spadala. Ne več v "mojo subkulturo", ne med "normalne ljudi".

ZAME SO BILI TO NAJHUJŠI MESECI ŽIVLJENJA.

 

Vendar sem nagonsko vedla, da se moram izvlečt iz luknje, v katerosem padla (tudi moje slike so bile zelo grozne - sama tema,črnina, jaz pa mala mala in ponavadi v kakšnem zaporu). Ker, prav očitno je bilo, kako sem se bolj in bolj ugrezala. Tista žalost mi je postajala normalno stanje inle šeslabše je bilo. Ni bilo misli, da je možno, da sem kdaj še ok.

 

Par reči, ki sem jih počela "na silo":

Šla sem s prijateljico enega psa reševat (čeprav sem bila kot robot...)

prisilila sem e, da se šla na en "normalen" žur (kjer me je celoen tip osvajal, a je bil vesolja daleč od mene (ki me sploh ni bilo...) - vem, da se mi je zdelo nemogoče takrat, da bi kdaj šečutila karkoli...

ulmi ni pasalo jest, kar upirala se mi je hrana - bilo mi je brez veze jest.

 

potem pa sem enkrat na sprehodu dojela...nekaj ali nekdo me je potolažilo ("bog", taka topla energija),po koži somi šli mravljinci, metaforično - vdahnila sem in čutila, kako mi pokajo jermeni in ful sem zakričala oz. izkričala vse tisto iz sebe, pote sem jokala kot dež,ker sem spet začutila življenje v sebi, od same sreče, ker sem vedla, da ni neke globoke resnice, da je samo zelo preprosto, bitiživ,se veseliti malih stvari in jih spoštovati (ker v tem obdobju nisem čtila nobeno spoštovanje - ma niti nespoštovanje)

 

ta prelom pa ni prišel "aut-of-d-blu", pač pa sem se vse te mesece ukvarjala s tem...

tako da, ja, gibanje, akcija, da predrmaš telo, it ven - naredit ravno obratno odtega, kar te sili.

 

Od takrat jeminilo več kot 10let. Sem bolj melanholične narave,bi rekla, seveda se tu pa tam znajdem še v kaki žalostni situaciji, no v takšni, ko sem bila bolj mrtva od mrtveca, se nisem ečznašla. Po moje zato,ker sem svojo lekcijo dobila in jo predelala.

 

tako, da malo že vem, kajpomeni depresija.

 

oorganskih vzrokih paje nekdo že zapisal (tantra mislim da).

 

Uf.

[alef]

Kako lahko nekdo, ki še nikoli ni bil v depresiji govori proti zdravilom?

 

Včasih pač ne gre drugače.

 

Proti zdravilom lahko govori tudi nekdo ki JE bil v depresiji.

In če že govorimo o zdravilih - antidepresivno delujejo tudi droge, alkohol...

Bi bila potem to tudi sprejemljiva rešitev takrat ko "ne gre drugače"?

 

Vedno gre lahko tudi drugače, vedno je izbira.

In predno me kdo kaj vpraša - zelo dobro vem kako zgleda, kako je bit zombi, kot je napisala cicipilonka, bolj mrtev od mrtveca.

Doživel sam, opazoval pri meni najbližji osebi.

Zato mi ne s tem da včasih ne gre drugače.

Ker tega ne priznam in nikoli ne bom.

[tantra]

Pri manični depresiji se mi zdi, da brez zdravil skorajda ne gre.

(biološka motnja v delovanju možganov).

Ko je nekdo v "maniji", mu skorajda ni pomoči.

Sploh, če so zraven še "elementi" shizofrenije (prisluhi, blodnje, paranoja).

[nimbus]

Jaz lakho povem svojo izkušnjo.

Bla sem nekje proti koncu faksa (22, 23let), zadnji izpiti (ravno smo predelovali učbenik psihiatrija, kjer opisane vse psih.bolezni - smo bili vsi psihčni bolniki ), razšla sem se s tipom in posledično z družbo na metelkovi, kjer sem preživljala dneve in noči (izgubila identiteto na nek način; bili smo mi in vsi drugi, ki niso imeli pojma o ničemer), umrl mi je ljubi kuža, pa še prebirala sem neke filozofske spise, ki jih nisem objektivno dojemala (kolkr se to da no) ampak sem vpletala svoje življenje v nekaj, česar nisem čist razumela,tako da sem se - razkrojila na nek način, ne znam drugač opisat občtke, ki sose me lotevali. Ni večmene bilo, moje osebnosti. razčlenila sem se na prafaktorje in od mene ni ostalo NIČESAR. POŠASTNO GROZLJIV filing. Živela sem s starši in bratom, a nisem hotela o tem govorit, samo včasih some vprašal, kaj mi je,jaz pa samo, da mi je nekaj slabo in sem se spet zaprla vsobo. Spominjam se dneva, ko niti vsat nisem mogla, ker se mi je v glavi kar zvrtelo od nekega strahu (ankioznost??), hkrati pa sem vse zapisovala v dnevnik, ki sem ga nekoč nesla k psihiatru, da mi pomaga doumeti, kaj se z mano dogaja. Sem mu brala iz dnevnika, ko sem zapisovala točno v trenutkih "navalagroze".

Nikoli se nisem hotla ubit ali si kaj slabega naredit, nisem pa imelavolje zaNIČ.

Tudi jokat nisem mogla(pa sem zlo jokaste narave, jočem v slabem in dobrem ).

Bila sem kot zombi. Brez občutkov. Brez vsega. Morda obrambni mehanizem pred ne biti še boljprizadet.

Potem o se začele fizične težave. Kao tiščanje v prsih. Leva roka kar nekaj "čudna". V desnem ušesu en zoprn ton, ki se ga je najboljslišalo ob tišini, non-stop, noč in dan. GROZLJIVO.

šla na milijon preiskav, z mano vse ok. Kardiologinja mi je rekla, da sem otožna in naj se spravim v tek, v akcijo. Kar zjokala sem se. Kot bi me zadela v bistvo.

 

In kaj mi je pravzaprav bilo?? Znašla sem se v eksistenčnem vakuumu. Izguba lastne identitete. Nikamor nisem spadala. Ne več v "mojo subkulturo", ne med "normalne ljudi".

ZAME SO BILI TO NAJHUJŠI MESECI ŽIVLJENJA.

 

Vendar sem nagonsko vedla, da se moram izvlečt iz luknje, v katerosem padla (tudi moje slike so bile zelo grozne - sama tema,črnina, jaz pa mala mala in ponavadi v kakšnem zaporu). Ker, prav očitno je bilo, kako sem se bolj in bolj ugrezala. Tista žalost mi je postajala normalno stanje inle šeslabše je bilo. Ni bilo misli, da je možno, da sem kdaj še ok.

 

Par reči, ki sem jih počela "na silo":

Šla sem s prijateljico enega psa reševat (čeprav sem bila kot robot...)

prisilila sem e, da se šla na en "normalen" žur (kjer me je celoen tip osvajal, a je bil vesolja daleč od mene (ki me sploh ni bilo...) - vem, da se mi je zdelo nemogoče takrat, da bi kdaj šečutila karkoli...

ulmi ni pasalo jest, kar upirala se mi je hrana - bilo mi je brez veze jest.

 

potem pa sem enkrat na sprehodu dojela...nekaj ali nekdo me je potolažilo ("bog", taka topla energija),po koži somi šli mravljinci, metaforično - vdahnila sem in čutila, kako mi pokajo jermeni in ful sem zakričala oz. izkričala vse tisto iz sebe, pote sem jokala kot dež,ker sem spet začutila življenje v sebi, od same sreče, ker sem vedla, da ni neke globoke resnice, da je samo zelo preprosto, bitiživ,se veseliti malih stvari in jih spoštovati (ker v tem obdobju nisem čtila nobeno spoštovanje - ma niti nespoštovanje)

 

ta prelom pa ni prišel "aut-of-d-blu", pač pa sem se vse te mesece ukvarjala s tem...

tako da, ja, gibanje, akcija, da predrmaš telo, it ven - naredit ravno obratno odtega, kar te sili.

 

Od takrat jeminilo več kot 10let. Sem bolj melanholične narave,bi rekla, seveda se tu pa tam znajdem še v kaki žalostni situaciji, no v takšni, ko sem bila bolj mrtva od mrtveca, se nisem ečznašla. Po moje zato,ker sem svojo lekcijo dobila in jo predelala.

 

tako, da malo že vem, kajpomeni depresija.

 

oorganskih vzrokih paje nekdo že zapisal (tantra mislim da).

 

Uf.

 

tole sem pa prav z veseljem prebral

 

eksistenčni vakuum...

 

in po mojem tudi navdih za depresivce... ker takrat se ti zdi, da ne bo nikoli, nikoli, nikoli bolje. ampak guess what, ljudje se spreminjamo, stvari pridejo, stvari grejo in sami možgani so mojstri prilagajanja na nove razmere.

 

tko, da... ne se dat zarad krivga prsta... prsa vun pa glavo pokonc Nevertheless... you can always die tomorrow

 

[tantra]

"Vsekakor pa vem več o depresiji kot marsikdo tu - iz lastnih izkušenj namreč."

 

In kaj konkretno počneš, konzumiraš, ... Da "zlezeš" ven.

Mogoče bo pa Tvoj odgovor komu v korist.

[alef]

Vsekakor pa vem več o depresiji kot marsikdo tu - iz lastnih izkušenj namreč.

 

Misliš?

Nimaš samo ti izkušenj, verjemi.

[Ksenia]

ampak ima svoje, jaz svoje, ti svoje...

in so lastne, zato ne rečem da nima prav, da nimaš ti prav, niti da je samo moja izkušnja prava...

občutek imam da se premalo poslušamo. Vsak človek se na drugačen način spoprime z boleznijo in moj način mogoče ni pravi zanjo in njen zame...

[alef]

ampak ima svoje, jaz svoje, ti svoje...

in so lastne, zato ne rečem da nima prav, da nimaš ti prav, niti da je samo moja izkušnja prava...

občutek imam da se premalo poslušamo. Vsak človek se na drugačen način spoprime z boleznijo in moj način mogoče ni pravi zanjo in njen zame...

 

In prav zato ne more nihče reči da ve več o depresiji kot marsikdo.

Ker primerjave ni, je ne more biti.

Ker vsak ki je depresijo doživel, jo doživlja ali jo je premagal, je to dal skozi na drugačen način.

Svoj pekel vsak sam najbolje pozna...

[Ksenia]

točno! in lahko prisluhnemo drug drugemu...

[klarus]

najlažje je it h psihijatru...mal pojamrat in dobiš tabletke..

da je potem življenje lažje..

to pomaga ta kratek rok...in potem po nove tablete..nove antidepresive..

ti ne primejo več...

dobiš pomirjevala...

in si na dobri poti, da postaneš odvisnik od tablet..

takih ljudi je čedalje več....

ker je laže tablete papat...

kot pa dejansko zagrabit življenje v roke

neki s sabo naredit...

oz preprosto skočit v življenje in ga živet

dobre in slabe trenutke, ker to pač gre z rokok v roki

[alef]

točno! in lahko prisluhnemo drug drugemu...

 

In se učimo, če znamo, če smo sposobni dojeti, razumeti...

[alef]

najlažje je it h psihijatru...mal pojamrat in dobiš tabletke..

da je potem življenje lažje..

to pomaga ta kratek rok...in potem po nove tablete..nove antidepresive..

ti ne primejo več...

dobiš pomirjevala...

in si na dobri poti, da postaneš odvisnik od tablet..

takih ljudi je čedalje več....

ker je laže tablete papat...

kot pa dejansko zagrabit življenje v roke

neki s sabo naredit...

oz preprosto skočit v življenje in ga živet

dobre in slabe trenutke, ker to pač gre z rokok v roki

 

Verjamem da so stanja kjer brez antidepresivov ne gre(omenil Tantra).

Ampak to je že duševna bolezen, to je skrajni primer.

Vse preveč je zatekanja k umetnim stanjem, k berglam.

Zlorabe psihiatrije in farmacije zaradi lastne nemoči ali nepripravljenosti potruditi se.

Tu naj vsak sam presodi kaj počne, kaj dela s sabo.

Posploševanja ni, ne sme ga biti.

Ampak... x!x ...ali je najlažja pot tudi najboljša?

[Naja01]

točno! in lahko prisluhnemo drug drugemu...

Jap. Sej tisti, ki niso dal tega skoz, tko al tko ne znajo prisluhnit. Poslušajo, a ne slišijo ...

[Ksenia]

ne bodi prepričana v to

[Naja01]

najlažje je it h psihijatru...mal pojamrat in dobiš tabletke..

da je potem življenje lažje..

K psihiatru me pa sam hudič ne zvleče. Najboljše "psihiatre" sem našla kr tle, na LN. So boljš od vsake tablete, čeprav tud znajo zasvojit . Najboljša pomirjevala doma so pa zame moji kosmatinčki, z njimi sem tud zasvojena

 

 

ne bodi prepričana v to

 

Pa sem, govorim iz izkušenj.

[klarus]

ma to sem napisala, ker poznam kr ene par ljudi..ki so malce pojamral in dobl tabletke....ker je pač življenje težko in brezvezno..

 

pa sem bila že tudi čist na podnu, kot cipcipilonika

pa mi niti na misel ni padl, da bi šla na kemijo..še manj h psihijatru....

drugi imajo pa vse urejeno(tu govorim o enmu kolegu)...topel dobr dom...svetovno punco, dobro službo....dobre prijatle...ampak ker je življenje težko..je dodatno še na antidepresivih in prisega na njih češ, da to rešuje probleme

[alef]

Rekla sem v tem smislu, alef ... da ne govorim nekaj kar na pamet. Opažam, da dosti ljudi govori kar tako, ker prebere, vidi pri drugih, a iz LASTNIh izkušenj tega ne pozna. Nisem pa rekla, da imam edina izkušnje s tem.

Saj pravim ... narobe si me razumel oziroma sem jaz čudno napisala.

Govorim o tistih, ki govorijo stvari, ki so naučene ...

 

Mislim da sem kar prav razumel.

In moj odgovor ni bil namenjen izključno tebi, ampak tudi tistim ki samo pametujejo o depresiji.

Razumeš?

Vedeti kaj je depresija in doživeti jo...

To se nikakor ne more primerjat.

[Ksenia]

jaz pa sem

nakazat sem želela da se zopet vse ostale meče v en koš...

[Ksenia]

[tantra]

Porny, a tebe tud depresija daje?

Pejd na pivo. Bo življenje bolj na easy. )

 

"...slabokrvnost...": regrat, čemaž, koprive...

Pa nehat ga lomit s čokolado, etc. )

[klarus]

Še to: topel dom, punca, prijatelji ... ni nujno, da si zaradi vsega tega tudi srečen, če si globoko v sebi nezadovoljen z življenjem kot ga živiš.

Spet en pogled od zunaj.

 

Jaz sem tudi imela (skoraj) vse.

ti verjamem....ampak ko načnemo pogovor na to temo(njegova punca je moja najboljša prijatlca) on noče nič nardit...ampak je raje pod okriljem kemije.....in noče razumeti, da so pač tablete samo blažilec in ne neka čudežna tabletka, ki rešuje notranje težave....

 

ti si pa itak borka, ki se ne da....

marsikateri pa ima tablete za izgovor, češ sej se ne da

[Michelle]

Sem mislila, da se bom zadržala, ampak se enostavno ne morem. Ta dva posta sta me totalno spravila iz tira in mi je trenutno popolnoma vseeno, kakšna izpadem.

 

Proti zdravilom lahko govori tudi nekdo ki JE bil v depresiji.

In če že govorimo o zdravilih - antidepresivno delujejo tudi droge, alkohol...

Bi bila potem to tudi sprejemljiva rešitev takrat ko "ne gre drugače"?

Vedno gre lahko tudi drugače, vedno je izbira.

Zakaj primerjaš uradna zdravila s pitjem alkoholain drogami? Kdaj sem omenila, da je utapljanje v alkoholu in drogah rešitev? Pravzaprav sem nekje napisala, da je zame samo padanje še globje in globje. Enostavno ne morem verjet, da se primerja uradna zdravila z alkoholizmom.

Tako, da NE NI SPREJEMLJIVA REŠITEV se zapijat in drogirat xrolleyesx xrolleyesx xrolleyesx xrolleyesx

 

Res, vedno je izbira? No, pa mi povej!!!!! Povej mi kaj je primerna izbira!!!!!

Imaš prijatelje, ljubečo družino, izobrazbo, dobro službo, ampak VSAK DAN MESECE IN MESECE se zbudiš z mislijo, da boš umrl. Vsak dan premišljuješ, da boš umrl (govorim z depresijo, ki je povezana s psihosomatskimi motnjami, hipohondrijo, ki ima tudi fizične posledice). Premišljuješ in premišljuješ. Delaš (celo uspešno, dobivaš pohvale), ampak te sploh ne gane. Imaš osebo, ki te ljubi in bi naredila vse, kar bi hotela zate, ampak te ne gane, ker 24 ur na dan premišljuješ o tem, kako boš umrl. Pa si precej zaposlen človek, pravzaprav razen ob vikendih, nimaš skoraj nič časa. Takoj, ko imaš priložnost, si tipaš glavo, bezgavke, noge, roke, karkoli, ker iščeš razne bule. Greš k zdravniku, ker te vse boli, greš na preiskave, je vse v redu, ampak ne pomaga nič. Vsak dan se zbudiš in pomisliš, kaj vse te boli... Čez čas začnejo trpeti še druge stvari...odnosi naprimer. Pa greš športat, ampak med tekom še zmeraj premišljuješ (telo proizvaja premalo hormonov sreče?), greš v gozd, se zjokaš in kričiš, prideš domov, pa je še vedno isto?

Začneš z zdravo prehrano...... vse... pogovarjaš se v tem, ampak v sebi imaš še vedno grozne misli... na konc sploh ne veš več...

Če bi nekdo pogledal tako življenje, bi si lahko mislil, da je perfektno, saj navzven vse štima. Notri je pa samo razburjanje, žalost... občutek, da se je vse nabralo...

Ne piješ pa alkohola, ne kadiš, drog pa še od blizu videl nisi.

 

Torej, rešitev prosim? Psiholog, psihiater? Resno? Sam pogovor? Bo pomagal, da se bo človek znebil vseh simptomov in ne bo imel več navideznih bolečin vsak dan.

 

Po moje se sliši patetično, ampak ko si enkrat v tem, je prekleto resno.

 

Zanima me tudi, če je jasno, da različna zdravila na različne ljudi vplivajo različno????

Jaz sem bila naprimer zadeta že, če sem vzela Nalgesin... Ko sem enkrat v življenju jemala antibiotike, mi je bilo slabo po njih in tako dalje...

 

Če je antidepresiv (ne pomirjevalo, ker o njih nimam mandata pisat) čudno vplival na tvojo ljubljeno osebo, to tudi pomeni, da bo (je) na sosedovega Janeza, ki ima simptome, ki sem jih opisala zgoraj?????????

Kaj pa če ti sosedov Janez pove, da je začel jemati antidepresiv, je imel prve dni grozne stranske učinke (slabosti predvsem), ampak da se je potem stanje izboljšalo.... po določenem času se ni več vsako jutro zbujal z glavoboli in ni mislil samo na to, kako bo umrl. Pa tudi antidepresive ni dobil kar takoj. Je že leto prej hodil k psihiatru in psihologu, ima fantastično osebno zdravnico, ki mu sprva ni dala antidepresivov, ker je hotela videti, če se lahko sam izvleče. Glede na to, da se ni, je potem le predpisala. Ne hodi kot mumija več, še vedno ima seveda svoje dvome in slabe trenutke, vseeno pa je odskočna deska, saj je začel na stvari gledati nekoliko drugače.

Mislim, da je fora v serotoninu. Tukaj bom lahko močno falila, ampak mislim, da ti ga te tablete pomagajo uravnavati, ker ko si v depresiji, to ni pošlihtano. Skratka, ko bo šel "sosedov Janez" iz antidepresivov, bo šel počasi. Nehal bo jesti po celo tableto, ampak se bo počasi odvajal, da bo nadomestek tiste polovice, telo proizvedlo samo. Tako sem jaz razumela. Možno da se pri tej razlagi motim...

Ni bilo pa nobenih pomirjeval....

 

Če je pa kakšna druga rešitev... ko si dal vse to skozi...pa prosim le...

 

Sam ne mi srat s tem, da če VAM ni ustrezalo eno zdravilo, tudi sosedovemu Janezu ne bo pomagalo in bo samo še slabše.

 

 

 

najlažje je it h psihijatru...mal pojamrat in dobiš tabletke..

da je potem življenje lažje..

to pomaga ta kratek rok...in potem po nove tablete..nove antidepresive..

ti ne primejo več...

dobiš pomirjevala...

in si na dobri poti, da postaneš odvisnik od tablet..

takih ljudi je čedalje več....

ker je laže tablete papat...

kot pa dejansko zagrabit življenje v roke

neki s sabo naredit...

oz preprosto skočit v življenje in ga živet

dobre in slabe trenutke, ker to pač gre z rokok v roki

Tudi od tebe bi rada izvedela recept, kako življenje vzeti v svoje roke, ko si enkrat tako na dnu, kot zgoraj opisan Janez.

Verjamem, da so tudi taki ljudje, ampak jaz vseeno ne bi tako negativno proti tem na vašem mestu. Za nekatere je vseeno to LE odskočna deska,ne postanejo vsi odvisni od tablet celo življenje.

 

Enim to, drugim drugo. Čestitam tistim, ki se uspejo pravočasno dvigniti iz te bede, ne da bi pogoltnili eno tableto.

Pa vsak ima drugačen primer...

 

Tako, da prosim, poskušajte se zadržat in ne primerjate teh tablet z alkoholom in drogami... V to kategorijo bi lahko spadalo tudi prenažiranje. Zakaj ste pa debeli debeli? Ker samo tako zelo radi jeste??? (izklučujem tiste, ki imajo bodisi ščitnične ali druge zdravstvene razloge za prekomerno težo)? Pa vsak pri zdravi pameti ve, da če presežeš določen BMI, ni dobro za srce, pritisk, črevo, sladkorno... Zakaj potem še jesti naprej?

To pač ni tako "kontraverzno" kot 3 ali 6 mesečno jemanje antidepresiva...

 

Mah. Čutim, da bo tukaj isto kot pri vegetarijancih. Pač določeni ne sprejmejo, da so (smo) nekateri drugačni, da drugačno reagiramo in drugače doživljamo svet, pa ni s tem nič narobe.

 

No, jaz sem povedala svoje.

[mici59]

Sem mislila, da se bom zadržala, ampak se enostavno ne morem. Ta dva posta sta me totalno spravila iz tira in mi je trenutno popolnoma vseeno, kakšna izpadem.

Zakaj primerjaš uradna zdravila s pitjem alkoholain drogami? Kdaj sem omenila, da je utapljanje v alkoholu in drogah rešitev? Pravzaprav sem nekje napisala, da je zame samo padanje še globje in globje. Enostavno ne morem verjet, da se primerja uradna zdravila z alkoholizmom.

Tako, da NE NI SPREJEMLJIVA REŠITEV se zapijat in drogirat xrolleyesx xrolleyesx xrolleyesx xrolleyesx

 

Res, vedno je izbira? No, pa mi povej!!!!! Povej mi kaj je primerna izbira!!!!!

Imaš prijatelje, ljubečo družino, izobrazbo, dobro službo, ampak VSAK DAN MESECE IN MESECE se zbudiš z mislijo, da boš umrl. Vsak dan premišljuješ, da boš umrl (govorim z depresijo, ki je povezana s psihosomatskimi motnjami, hipohondrijo, ki ima tudi fizične posledice). Premišljuješ in premišljuješ. Delaš (celo uspešno, dobivaš pohvale), ampak te sploh ne gane. Imaš osebo, ki te ljubi in bi naredila vse, kar bi hotela zate, ampak te ne gane, ker 24 ur na dan premišljuješ o tem, kako boš umrl. Pa si precej zaposlen človek, pravzaprav razen ob vikendih, nimaš skoraj nič časa. Takoj, ko imaš priložnost, si tipaš glavo, bezgavke, noge, roke, karkoli, ker iščeš razne bule. Greš k zdravniku, ker te vse boli, greš na preiskave, je vse v redu, ampak ne pomaga nič. Vsak dan se zbudiš in pomisliš, kaj vse te boli... Čez čas začnejo trpeti še druge stvari...odnosi naprimer. Pa greš športat, ampak med tekom še zmeraj premišljuješ (telo proizvaja premalo hormonov sreče?), greš v gozd, se zjokaš in kričiš, prideš domov, pa je še vedno isto?

Začneš z zdravo prehrano...... vse... pogovarjaš se v tem, ampak v sebi imaš še vedno grozne misli... na konc sploh ne veš več...

Če bi nekdo pogledal tako življenje, bi si lahko mislil, da je perfektno, saj navzven vse štima. Notri je pa samo razburjanje, žalost... občutek, da se je vse nabralo...

Ne piješ pa alkohola, ne kadiš, drog pa še od blizu videl nisi.

 

Torej, rešitev prosim? Psiholog, psihiater? Resno? Sam pogovor? Bo pomagal, da se bo človek znebil vseh simptomov in ne bo imel več navideznih bolečin vsak dan.

 

Po moje se sliši patetično, ampak ko si enkrat v tem, je prekleto resno.

 

Zanima me tudi, če je jasno, da različna zdravila na različne ljudi vplivajo različno????

Jaz sem bila naprimer zadeta že, če sem vzela Nalgesin... Ko sem enkrat v življenju jemala antibiotike, mi je bilo slabo po njih in tako dalje...

 

Če je antidepresiv (ne pomirjevalo, ker o njih nimam mandata pisat) čudno vplival na tvojo ljubljeno osebo, to tudi pomeni, da bo (je) na sosedovega Janeza, ki ima simptome, ki sem jih opisala zgoraj?????????

Kaj pa če ti sosedov Janez pove, da je začel jemati antidepresiv, je imel prve dni grozne stranske učinke (slabosti predvsem), ampak da se je potem stanje izboljšalo.... po določenem času se ni več vsako jutro zbujal z glavoboli in ni mislil samo na to, kako bo umrl. Pa tudi antidepresive ni dobil kar takoj. Je že leto prej hodil k psihiatru in psihologu, ima fantastično osebno zdravnico, ki mu sprva ni dala antidepresivov, ker je hotela videti, če se lahko sam izvleče. Glede na to, da se ni, je potem le predpisala. Ne hodi kot mumija več, še vedno ima seveda svoje dvome in slabe trenutke, vseeno pa je odskočna deska, saj je začel na stvari gledati nekoliko drugače.

Mislim, da je fora v serotoninu. Tukaj bom lahko močno falila, ampak mislim, da ti ga te tablete pomagajo uravnavati, ker ko si v depresiji, to ni pošlihtano. Skratka, ko bo šel "sosedov Janez" iz antidepresivov, bo šel počasi. Nehal bo jesti po celo tableto, ampak se bo počasi odvajal, da bo nadomestek tiste polovice, telo proizvedlo samo. Tako sem jaz razumela. Možno da se pri tej razlagi motim...

Ni bilo pa nobenih pomirjeval....

 

Če je pa kakšna druga rešitev... ko si dal vse to skozi...pa prosim le...

 

Sam ne mi srat s tem, da če VAM ni ustrezalo eno zdravilo, tudi sosedovemu Janezu ne bo pomagalo in bo samo še slabše.

Tudi od tebe bi rada izvedela recept, kako življenje vzeti v svoje roke, ko si enkrat tako na dnu, kot zgoraj opisan Janez.

Verjamem, da so tudi taki ljudje, ampak jaz vseeno ne bi tako negativno proti tem na vašem mestu. Za nekatere je vseeno to LE odskočna deska,ne postanejo vsi odvisni od tablet celo življenje.

 

Enim to, drugim drugo. Čestitam tistim, ki se uspejo pravočasno dvigniti iz te bede, ne da bi pogoltnili eno tableto.

Pa vsak ima drugačen primer...

 

Tako, da prosim, poskušajte se zadržat in ne primerjate teh tablet z alkoholom in drogami... V to kategorijo bi lahko spadalo tudi prenažiranje. Zakaj ste pa debeli debeli? Ker samo tako zelo radi jeste??? (izklučujem tiste, ki imajo bodisi ščitnične ali druge zdravstvene razloge za prekomerno težo)? Pa vsak pri zdravi pameti ve, da če presežeš določen BMI, ni dobro za srce, pritisk, črevo, sladkorno... Zakaj potem še jesti naprej?

To pač ni tako "kontraverzno" kot 3 ali 6 mesečno jemanje antidepresiva...

 

Mah. Čutim, da bo tukaj isto kot pri vegetarijancih. Pač določeni ne sprejmejo, da so (smo) nekateri drugačni, da drugačno reagiramo in drugače doživljamo svet, pa ni s tem nič narobe.

 

No, jaz sem povedala svoje.

skoraj cel referat o travmah ki jih doživljaš,nikjer pa ne zasledim vzgibov,da boš začela znova,iz začetka;napisala si sto stavkov v katerih si se skrivala za namišljeno obsodbo z alk.in drogo,zaleti se v zid,pa boš pozabila na vse hipohondrične indice in ne si misliti,da ti bom jaz pomagal ali stotero ljudi na forumu,zavedaj se,da še vedno imaš srečo,ker nisi nekje na zaprtem oddelku,pa lep velikonočni ponedeljek mici