Depresija

[Pika Pikica]

Me zabava tole, res.

[Michelle]

Še en pameten osebek, ki ne ve kaj bi sam s sabo. pejd klečat v kot in zmolit par očenašev al pa se zalet v zid.

 

:xx!:

Pust... ne samo, da je "pameten", tudi narobe bere med vrsticami

 

Me zabava tole, res.

 

Umikam se, sem povedala, kar sem hotela...

[alef]

Verjamem da so stanja kjer brez antidepresivov ne gre(omenil Tantra).

Ampak to je že duševna bolezen, to je skrajni primer.

Vse preveč je zatekanja k umetnim stanjem, k berglam.

Zlorabe psihiatrije in farmacije zaradi lastne nemoči ali nepripravljenosti potruditi se.

Tu naj vsak sam presodi kaj počne, kaj dela s sabo.

Posploševanja ni, ne sme ga biti.

Ampak... x!x ...ali je najlažja pot tudi najboljša?

 

 

Res, vedno je izbira? No, pa mi povej!!!!! Povej mi kaj je primerna izbira!!!!!

 

Torej, rešitev prosim? Psiholog, psihiater? Resno? Sam pogovor? Bo pomagal, da se bo človek znebil vseh simptomov in ne bo imel več navideznih bolečin vsak dan.

 

Po moje se sliši patetično, ampak ko si enkrat v tem, je prekleto resno.

 

Zanima me tudi, če je jasno, da različna zdravila na različne ljudi vplivajo različno????

 

Če je pa kakšna druga rešitev... ko si dal vse to skozi...pa prosim le...

 

Tudi od tebe bi rada izvedela recept, kako življenje vzeti v svoje roke, ko si enkrat tako na dnu, kot zgoraj opisan Janez.

 

Mah. Čutim, da bo tukaj isto kot pri vegetarijancih. Pač določeni ne sprejmejo, da so (smo) nekateri drugačni, da drugačno reagiramo in drugače doživljamo svet, pa ni s tem nič narobe.

 

No, jaz sem povedala svoje.

 

Ker si citirala en moj post, sem drugega sam, pa preberi še tega, če ga še nisi.

 

Ni bil moj namen posmehovat se tistim ki rabijo antidepresive.

Mi je popolnoma jasno da pri določenih stanjih brez njih ne gre.

Niti ne trdim da se VEDNO da brez njih.

Ampak mnogokrat, prevečkrat BI SE PA DALO!

Zelo lahko se je podati na lažjo pot, na bližnjico z zdravili.

Težje, veliko težje je stopit z nje.

Zakaj sem omenil droge, alkohol?

Ker je razlog za to enak ali podoben.

Lažja pot...

S katere se prevečkrat ne da več.

Želim tvojemu Janezu uspešen povratek s te poti.

Jaz jih žal poznam preveč ki nazaj ne znajo.

 

Kakšen je recept za vzeti življenje v svoje roke?

Ko odkrijem takega ki bo deloval pri vseh, ti ga povem.

Zaenkrat vem samo zase.

 

Čutiš da bo tu tako kot pri vegetarijancih...

Če vnaprej tako čutiš, potem verjetno tako tudi bo.

Lahko se pa o tem pogovarjamo, tudi če koga kaj spravi s tira.

Lahko to komu ki bere to temo tudi koristi.

Vedno je izbira.

[nimbus]

Pejd na pivo. Bo življenje bolj na easy. )

 

 

sam pir res pumaga... jst sm zdele dva spiu in se mi jebe... kolene mau mehke in v glavi bbzzzzzzzzzzzzz

 

skratka... terapija uspela

 

[Aliana]

ne bom nikogar citirala sam mal mojega razmišljanja na vse tole, kar sem zdaj prebrala...

 

ne govorim iz lastnih izkušenj, res. tko da ne morem vedet kako se počutiš v ta pravi depresiji...

 

in tko ne morem vedet kako se počuti moja mami.. vem pa tole.. mislim, da bo kar blizu 10 let, malo manj, kar ji zdravniki in psihiatri veselo predpisujejo tabletke.. pomirjevala, antidepresive, pa še kar je tega.. letos sem jaz dopoldne doma in jo vozim na preglede.. stvar zgleda tako, da gre not za pol ure in pride ven.. z novim receptom.. dr jo je vprašala, če kaj pomaga, če je kaj boljš.. ona reče, da ne.. in ji podaljšajo/povečajo dozo al pa predpišejo nove..

nihče od vseh teh psiho... se v vsem tem času ni poglobil v stvar toliko, da bi ji na primer preko pogovora pomagal razumet kaj se dogaja (o manični depresiji vem jaz več kot ona, ker me je pač zanimalo kaj dogaja in sem brala vse živo), nihče se ni vsedel z njo in ji pomagal razumet, da ni zadovoljna s svojim lajfom, ker ima preveč vsega, ker ji nič ni treba, ker mož nima časa zanjo, ker se otroci ne ukvarjajo z njo, ker je imela nesrečno otroštvo, ker... nihče ji ni napisal seznama stvari, ki jih MORA poskusit naredit in do naslednjega tedna prinest nazaj obkljukano kaj ji je uspelo.. in jo pohvalil za to.. in dal seznam za naprej.. nihče ji ni predlagal skupine, v katero naj se vključi, da se bo lahko pogovarjala s folkom, ki ima iste probleme, šla športat, v hribe...

 

zaradi tega tud jaz kdaj popizdim in sem proti tabletam. ker sem vidla kaj naredijo.. zombija iz človeka..

 

in ja, se strinjam. tablete so super.. kadar so dejansko predpisane zato, da vzpostavijo hormonsko ravnovesje. morale pa bi bit predpisane SKUPAJ z nujnimi sestanki v skupini, športom, vsakdanjimi nalogami... nekaj, s čimer človeka spodbudiš k lajfu, k temu, da si sam pomaga, ko tablete začnejo delovat.. ne pa da se zanaša na to, da so tablete rešiteljice in da je to, da zjutraj in zvečer popapcaš po tri tabletke, vse, kar je potrebno naredit, da bo lajf spet ok.

 

mah...

[nimbus]

Sem mislila, da se bom zadržala, ampak se enostavno ne morem. Ta dva posta sta me totalno spravila iz tira in mi je trenutno popolnoma vseeno, kakšna izpadem.

Zakaj primerjaš uradna zdravila s pitjem alkoholain drogami? Kdaj sem omenila, da je utapljanje v alkoholu in drogah rešitev? Pravzaprav sem nekje napisala, da je zame samo padanje še globje in globje. Enostavno ne morem verjet, da se primerja uradna zdravila z alkoholizmom.

Tako, da NE NI SPREJEMLJIVA REŠITEV se zapijat in drogirat xrolleyesx xrolleyesx xrolleyesx xrolleyesx

 

Res, vedno je izbira? No, pa mi povej!!!!! Povej mi kaj je primerna izbira!!!!!

Imaš prijatelje, ljubečo družino, izobrazbo, dobro službo, ampak VSAK DAN MESECE IN MESECE se zbudiš z mislijo, da boš umrl. Vsak dan premišljuješ, da boš umrl (govorim z depresijo, ki je povezana s psihosomatskimi motnjami, hipohondrijo, ki ima tudi fizične posledice). Premišljuješ in premišljuješ. Delaš (celo uspešno, dobivaš pohvale), ampak te sploh ne gane. Imaš osebo, ki te ljubi in bi naredila vse, kar bi hotela zate, ampak te ne gane, ker 24 ur na dan premišljuješ o tem, kako boš umrl. Pa si precej zaposlen človek, pravzaprav razen ob vikendih, nimaš skoraj nič časa. Takoj, ko imaš priložnost, si tipaš glavo, bezgavke, noge, roke, karkoli, ker iščeš razne bule. Greš k zdravniku, ker te vse boli, greš na preiskave, je vse v redu, ampak ne pomaga nič. Vsak dan se zbudiš in pomisliš, kaj vse te boli... Čez čas začnejo trpeti še druge stvari...odnosi naprimer. Pa greš športat, ampak med tekom še zmeraj premišljuješ (telo proizvaja premalo hormonov sreče?), greš v gozd, se zjokaš in kričiš, prideš domov, pa je še vedno isto?

Začneš z zdravo prehrano...... vse... pogovarjaš se v tem, ampak v sebi imaš še vedno grozne misli... na konc sploh ne veš več...

Če bi nekdo pogledal tako življenje, bi si lahko mislil, da je perfektno, saj navzven vse štima. Notri je pa samo razburjanje, žalost... občutek, da se je vse nabralo...

Ne piješ pa alkohola, ne kadiš, drog pa še od blizu videl nisi.

 

Torej, rešitev prosim? Psiholog, psihiater? Resno? Sam pogovor? Bo pomagal, da se bo človek znebil vseh simptomov in ne bo imel več navideznih bolečin vsak dan.

 

Po moje se sliši patetično, ampak ko si enkrat v tem, je prekleto resno.

 

Zanima me tudi, če je jasno, da različna zdravila na različne ljudi vplivajo različno????

Jaz sem bila naprimer zadeta že, če sem vzela Nalgesin... Ko sem enkrat v življenju jemala antibiotike, mi je bilo slabo po njih in tako dalje...

 

Če je antidepresiv (ne pomirjevalo, ker o njih nimam mandata pisat) čudno vplival na tvojo ljubljeno osebo, to tudi pomeni, da bo (je) na sosedovega Janeza, ki ima simptome, ki sem jih opisala zgoraj?????????

Kaj pa če ti sosedov Janez pove, da je začel jemati antidepresiv, je imel prve dni grozne stranske učinke (slabosti predvsem), ampak da se je potem stanje izboljšalo.... po določenem času se ni več vsako jutro zbujal z glavoboli in ni mislil samo na to, kako bo umrl. Pa tudi antidepresive ni dobil kar takoj. Je že leto prej hodil k psihiatru in psihologu, ima fantastično osebno zdravnico, ki mu sprva ni dala antidepresivov, ker je hotela videti, če se lahko sam izvleče. Glede na to, da se ni, je potem le predpisala. Ne hodi kot mumija več, še vedno ima seveda svoje dvome in slabe trenutke, vseeno pa je odskočna deska, saj je začel na stvari gledati nekoliko drugače.

Mislim, da je fora v serotoninu. Tukaj bom lahko močno falila, ampak mislim, da ti ga te tablete pomagajo uravnavati, ker ko si v depresiji, to ni pošlihtano. Skratka, ko bo šel "sosedov Janez" iz antidepresivov, bo šel počasi. Nehal bo jesti po celo tableto, ampak se bo počasi odvajal, da bo nadomestek tiste polovice, telo proizvedlo samo. Tako sem jaz razumela. Možno da se pri tej razlagi motim...

Ni bilo pa nobenih pomirjeval....

 

Če je pa kakšna druga rešitev... ko si dal vse to skozi...pa prosim le...

 

Sam ne mi srat s tem, da če VAM ni ustrezalo eno zdravilo, tudi sosedovemu Janezu ne bo pomagalo in bo samo še slabše.

Tudi od tebe bi rada izvedela recept, kako življenje vzeti v svoje roke, ko si enkrat tako na dnu, kot zgoraj opisan Janez.

Verjamem, da so tudi taki ljudje, ampak jaz vseeno ne bi tako negativno proti tem na vašem mestu. Za nekatere je vseeno to LE odskočna deska,ne postanejo vsi odvisni od tablet celo življenje.

 

Enim to, drugim drugo. Čestitam tistim, ki se uspejo pravočasno dvigniti iz te bede, ne da bi pogoltnili eno tableto.

Pa vsak ima drugačen primer...

 

Tako, da prosim, poskušajte se zadržat in ne primerjate teh tablet z alkoholom in drogami... V to kategorijo bi lahko spadalo tudi prenažiranje. Zakaj ste pa debeli debeli? Ker samo tako zelo radi jeste??? (izklučujem tiste, ki imajo bodisi ščitnične ali druge zdravstvene razloge za prekomerno težo)? Pa vsak pri zdravi pameti ve, da če presežeš določen BMI, ni dobro za srce, pritisk, črevo, sladkorno... Zakaj potem še jesti naprej?

To pač ni tako "kontraverzno" kot 3 ali 6 mesečno jemanje antidepresiva...

 

Mah. Čutim, da bo tukaj isto kot pri vegetarijancih. Pač določeni ne sprejmejo, da so (smo) nekateri drugačni, da drugačno reagiramo in drugače doživljamo svet, pa ni s tem nič narobe.

 

No, jaz sem povedala svoje.

 

michelle jst se s tabo strinjam in čist dobr vem o čem govoriš, čeprav nisem nek depresivc. v teh vodah sem bolj impulziven in so bli trenutki nemoči, ko bi se lahko končalo tudi drugače... ampak se ni.

po mojem smo vse zafural, zdej se lahka pa sami seb smislmo al pa tabletke papcamo. je pa varijanta, da odklopmo štrom, podremo te čudne bajte iz betona, si postavmo indijanske šotore v katerih preživimo čudovite večere zdravega in brezskrbnega spanca, svojo materialno usodo polega nujnega ročnega in poljedelskega dela prepustimo bogovom dežja, plodnosti, rodovitnosti, ljubezni itd., se ukvarjamo predvsem s sedanjostjo, ker zaupamo v Obstoj, ob večerih pa veselo plešemo okoli tabornega ognja. ti povem, da ne bi mel ljudje depresije tisoč let. realnost, kot nam jo pa skušajo vsiliti družba, mediji, politiki itd. pa zgleda tko, kot uvertura v film Trainspotting... in pol ni čudno, da človek konča, kjer pač konča.

motriti nočno nebo, gojiti filozofijo in iskati poti do soljudi... to so kategorije duše

položnice, zaslužek, davki, alimenti, obroki, obresti, hiša, izobrazba, kariera, služba itd... to so kategorije mesa

in če pogledaš koliko se ukvarjamo s prvimi in koliko z drugimi kategorijami, potem se pač ne čudim, ko kje za mizo vidim debeluha, ko se ves zabuhel v obraz masti z nedeljskim kosilom medtem, ko se mu med srebanjem mastne goveje juhe potne srage veselo vpijajo v nanovo razbeljeno mašno obleko. pa sej ma ubošček 200 pulza... jebeno...

 

želje, požrešnost, pohlep...

 

[mici59]

Pust... ne samo, da je "pameten", tudi narobe bere med vrsticami

 

Umikam se, sem povedala, kar sem hotela...

dobro berem tudi med vrsticami.ne maram ljudi,ki se skrivajo za boleznijo,ne maram ljudi,ki pišejo o svoji depresivnosti,ne maram ljudi,ki ne poizkušajo zravnati svoje hrbtenice;ok,vsaka depresija ima svoj vzrok,življenje nam ne prizanaša

življenje je dar,nimamo pravic,da si ga uničimo

[cipcipilonika]

aliana, sama si rekla, da tvoje mami noben ni poslal v kakšno psihoterapevtsko skupino ali pak k psihoterapevtu.

Strinjam se in VEM, da jena žalost tako, da je tudi veliko psihiatrov ali psihoterapevtov brez pravega posluha za resnične probleme folka. Pač, njihova služba je obravnavati toliko in toliko ljudi in verjamem, da se jih veliko ne poglablja v posameznika, kar je za moje pojme zelo narobe, kot je narobe pri splošnih zdravnikih ali vseh drugih specialistih. Žal, spet osebna zkušnja - če ne bi imela veze, bi moja mami lahko že umrla zaradi raka na dojki (tako pa je ob pravočasni in hitri oskrbi zdaj čist ok, hvala bogu), moj tast je žal pokojni, ampak je moral mož tok bentit, tolk se sam potrudit okoli dohtarjev, da so uvideli, da se ne bo kar tako ga dalo odpisat, moja os.zdravnica pa je taka, da ji jaz moram povedat, kaj mi je (si postavit diagnozo), ona pa se vedno medlo strinja - če bi rabla 10 napotnic za specialiste, bi jihdobila.

Žal vsi ljudje nimajo vez in žal so nekateritako prepričani v nedotakljivost in vsemogočnost zdravnikov, da bodo ponižno kimali, potrpežljivo čakali v vrstah par ur... ti ljudje, velikokrat so tari ali kakšni reveži...

Mah mal sem skrenla,hotla sem rečt, aliana, daj najdite mami enega fajn terapevta (čeprav pri MDP rabi tablete), verjamem, da ji bo lažje.

ah... sem lih hotla zbrisat ta špeh, pa ga ne bom.

[mici59]

aliana, sama si rekla, da tvoje mami noben ni poslal v kakšno psihoterapevtsko skupino ali pak k psihoterapevtu.

Strinjam se in VEM, da jena žalost tako, da je tudi veliko psihiatrov ali psihoterapevtov brez pravega posluha za resnične probleme folka. Pač, njihova služba je obravnavati toliko in toliko ljudi in verjamem, da se jih veliko ne poglablja v posameznika, kar je za moje pojme zelo narobe, kot je narobe pri splošnih zdravnikih ali vseh drugih specialistih. Žal, spet osebna zkušnja - če ne bi imela veze, bi moja mami lahko že umrla zaradi raka na dojki (tako pa je ob pravočasni in hitri oskrbi zdaj čist ok, hvala bogu), moj tast je žal pokojni, ampak je moral mož tok bentit, tolk se sam potrudit okoli dohtarjev, da so uvideli, da se ne bo kar tako ga dalo odpisat, moja os.zdravnica pa je taka, da ji jaz moram povedat, kaj mi je (si postavit diagnozo), ona pa se vedno medlo strinja - če bi rabla 10 napotnic za specialiste, bi jihdobila.

Žal vsi ljudje nimajo vez in žal so nekateritako prepričani v nedotakljivost in vsemogočnost zdravnikov, da bodo ponižno kimali, potrpežljivo čakali v vrstah par ur... ti ljudje, velikokrat so tari ali kakšni reveži...

Mah mal sem skrenla,hotla sem rečt, aliana, daj najdite mami enega fajn terapevta (čeprav pri MDP rabi tablete), verjamem, da ji bo lažje.

ah... sem lih hotla zbrisat ta špeh, pa ga ne bom.

bogataši lahko plačajo,srednji sloj ne zmore,pa še slovenčki smo narod,ki zna potrpeti{Kučan je to govoril,pa bi ga spet volili}p.s.-posplošujem,tebi in tvojim staršem želim veliko lepega

[majica]

Niti ne trdim da se VEDNO da brez njih.

Ampak mnogokrat, prevečkrat BI SE PA DALO!

Zelo lahko se je podati na lažjo pot, na bližnjico z zdravili.

Težje, veliko težje je stopit z nje.

Zakaj sem omenil droge, alkohol?

Ker je razlog za to enak ali podoben.

Lažja pot...

 

 

Kakšen je recept za vzeti življenje v svoje roke?

 

Alef, obstajata najmanj dve vrsti obolenja. Čeprav je psihično, je potrebno pogledati izvor tega. Včasih je depresija posledica okoliščin in lastne preobčutljivosti. npr sosledje dogodkov, ki jih ne moreš predelati ali preboleti v kratkem času. Včasih pa se zgodi, da možgani ne fukcionirajo prav - zaradi kateri kolih vzrokov (beljakovin, otežkočenih impulzov, ki jih NE MOREŠ nadzorovati, 'slabih ali napačnih povezav' v možganih itd....) Torej popolnoma kliničnega izvora, kot večina ostalih bolezni. Nekateri psihiatri (kot sem zasledila) temu rečejo okvara matrice, saj se fizično izloča bodisi napačen hormon, ali pa se kak sploh ne izloča, ali preveč.... kakor koli - nekaj, kar z lastnim umom ne moreš nadzorovati, čeprav je lahko še tako močna volja.

Moja babica je bila za vso okolico zloben človek že najmanj 50 let. Na videz je res bila. Dokler se nisem jaz, se nihče ni potrudil, da bi jo odpeljal k psihiatru. Zdravnik pa mi je povedal, da je vzrok njene zlobe v preveliki količini beljakovin na možganih, ki zavirajo impulze ali pa jih speljejo drugam. Njeni možgani so, brez njene volje, vsako pomoč iz okolice sprejemali kot grožnjo. Verjela je v grožnjo tako, kot ti verjameš v sonce vsako jutro, da bo vzšlo. Tu se brez tablet ni dalo narediti nič, saj so tablete fizično zmanjšale vsebnost teh beljakovin in vzpostavile impulze, da so delovali pravilno.

 

Malo mi je hecno, ko razpravljate o tem ali se da, ali se ne da brez tablet, pozabljate pa, da so možgani, kot vsak drugi organ, ravno tako zmotljivi in včasih nepopolni. In kot tisti, ki je tablete zato, da mu npr. ledvice ali jetra delujejo pravilno, mora nekdo vzeti tablete, da možgani delujejo pravilno. Vpliva z voljo imaš pa v tem primeru toliko, kot ga imaš na katerikoli organ v telesu.

[alef]

Malo mi je hecno, ko razpravljate o tem ali se da, ali se ne da brez tablet, pozabljate pa, da so možgani, kot vsak drugi organ, ravno tako zmotljivi in včasih nepopolni. In kot tisti, ki je tablete zato, da mu npr. ledvice ali jetra delujejo pravilno, mora nekdo vzeti tablete, da možgani delujejo pravilno. Vpliva z voljo imaš pa v tem primeru toliko, kot ga imaš na katerikoli organ v telesu.

 

Imaš prav, vedno ne gre brez zdravil.

Pa saj to zame sploh ni sporno.

Govorim o zlorabah, o lažji poti tam kjer bi šlo BREZ.

Tega je preveč.

Pa ne samo da marsikdo v taki stiski raje poseže po tabletah, tudi psihiatri prevečkrat to ponudijo kot rešitev.

Je manj dela s pacientom...

Govorim tudi iz lastnih izkušenj.

Pred leti - približno 20 let nazaj sem imel neke težave s srcem.

Povišan in neenakomeren utrip, trepetanje prekatov( ko na momente sploh ni pravega utripa), občutek tesnobe, strahu...

Moja zdravnica me je poslala k psihiatru

Po desetih minutah pogovora sem zapustil njegovo ordinacijo s šopom receptov.

Pomirjevala, antidepresivi itd... :xx!:

Ko sem v lekarni poslušal razlago o tem kako to deluje(dobri doktor mi ni povedal nič) sem vse skupaj vrgel v smeti.

In živel dalje.

Prej omenjene težave so se občasno ponavljale, dokler ni enkrat bilo precej resno.

In zdravnica ki je takrat nadomeščala mojo, me je poslala direktno na Golnik, na kardiologijo.

In tam so ugotovili atrijsko fibrilacijo ki NI bila psihičnega izvora.

Povedali so mi tudi da je povsem moja izbira ali bom zadevo držal pod kontrolo z zdravili ali z načinom življenja.

Izbral sem zadnje.

 

Vidiš, o tem pišem.

In ko omenjaš bolezni, obolenja, okvare raznih drugih organov zaradi katerih je treba iskati zdravniško pomoč, nekaj v primerjavo.

Če se mi vname slepič, bom moral na operacijo.

Če se pa urežem v prst, grem seveda tudi lahko k zdravniku, lahko pa ga enostavno doma povijem ali zalepim in počakam da se zaceli.

 

Torej ni dileme zdravila DA ali NE, ampak KDAJ.

[klarus]

Vidiš, o tem pišem.

In ko omenjaš bolezni, obolenja, okvare raznih drugih organov zaradi katerih je treba iskati zdravniško pomoč, nekaj v primerjavo.

Če se mi vname slepič, bom moral na operacijo.

Če se pa urežem v prst, grem seveda tudi lahko k zdravniku, lahko pa ga enostavno doma povijem ali zalepim in počakam da se zaceli.

 

Torej ni dileme zdravila DA ali NE, ampak KDAJ.

[alef]

dons okol ene ure popoudne sm se za pol urce nastavil sončku na vrtu za hišo in se malo odklopu... nakar me prešine, da je dons brezskrbno polurno sončenje ob enih popoudne pravi luksuz sonce in svež zrak sta dejansko neki tako luksuznega, da si v "razvitem" svetu ljudje vse težje privoščijo... tolk smo ujet v ta sistem kjer je denar tvoj gospodar, čas pa šiba, ki te priganja... nato hočeš meti svojo hiško, kjer si boš ustvaril toplo zavetje pred tem norim svetom, vendar zato rabiš kredit, za kterga boš delal celo življenje... ob vsem tem moraš enkrat pasti v depresijo... mogoče sta pa ravno pomanjkanje zraka in sončka vzrok depresije...

 

[Matjaž Bogdan]

Tole sem malce prebiral. Ja tole- tablete ja ali ne....Tamle ste napisali, da gre za motnjo v možganih- ok, tale motnja ima recimo svojo povezavo z izločenjem določenih hormonov- ok, kaj pa potem- kje pa je prvotni pravzrok?

Mislim, da zanesljivo psiha ,a ne ? Torej bi se lahko reševalo tudi brez tablet / beri- vnašanja hormonov skozi usta-oralno/ -na povsem vzročno energijskem nivoju. Kaj je tisto, ki je ravno problem pri raznoraznih receptih - šport, narava, gibanje, zaposlitev ...-pri depresijah- lepo izstopa pomanjkanje motivacije. Motivacijo pa ne dobiš na recept..Verjamem, da je nekaterih primerih potrebna terapija z zdravili- antidepresivi, vendar bi vzporedno s tem moral delovati tudi v smeri psihoterapevtske pomoči depresivnemu...tega pa v večini primerov ni...Ker- imamo premalo psihiatrov glede na potrebe, premalo psihiatričnih bolnišnic, premalo terapevtov- oziroma vse to je prezaposleno in preokupirano. Pred 30-40 leti je vsak depresivni človek pristal v psihiatriji, danes že navaden zdravnik napiše recept za antidepresive. Kako se je pa življenje/ tempo, okolje, vplivi vsega skupaj na nas/ v tem času spremenilo -občutimo vsi skupaj, a ne? Zadnjih 20-30 let ne vidim povečanja ustanov tega tipa, števila psihiatrov itd...torej je tale psihiatrični sistem v k...

Drugače je pa tako, da antidepresivi teoretično ne zasvajajo -v praksi je pa tole malce drugače...Ne uravnavajo izločanja hormona,/Michelle/ temveč ga kar lepo prekinejo, ker ga dobivaš od zunaj- se neha izločat...Predvsem serotinin .Torej obstaja tako fizična/ hormonska/ odvisnost, kot tudi psihološka , ki pa je še dosti močnejša - STRAH.

Drugače izločanje serotinina izzove aerebno ter anarobno športanje, kot tudi vnos enostavnih- monosaharidov- sladkorjev. Da se pa s tem borit tudi brez zdravil, vendar z gromozansko podporo okolja ali pa posameznikov. Moje mnenje je pa takole- v prvi akutni fazi je morda res potreben antidepresiv /čeprav bi ga lahko za kratek čas nadomestil tudi pomirjevalo-ene do 14 dni- pa še potem hitrejše postopno zmanjševanje/ , obenem pa delati na samem sebi -seveda s podporo...Sam se pa iz tega človek težko izvleče. Tukaj imam dobre izkušnje - rezultati -kombinacija tehnik površinskega in globjega sproščanja ter istočano delo na energijski harmonizaciji-celostno ter postopno izgrajevanje drugačne osebnosti preko čustvene pa do mentalne sfere. Je pa zadeva malce dolgotrajnejša- ne gre preko enga tedna. Jaz gledam na te stvari tako- glede na to , da človek le ne živi samo v tem trenutku- dela tudi preventivno, kar se skozi čas pokaže kot večja toleranca- nekakšna kontrola čustvenih odzivov, obenem pa človek dobi vpogled v smisel življenja in tukajle je tole bistvo.

Zanimivo je govoriti o motnji izločanja določenih hormonov in delovanja možganov- če se pa malce vprašaš naprej, pa vidiš- da tudi to ima svoj vzrok-in ko ga najdeš- lahko tudi ukrepaš- ob podpori- se razume- je dosti lažje...sam- zelo težko..težja je ta solo pot...včasih nemogoča......Samo ne mi s karmo tole razlagat....

 

Lepo bodite

 

Matjaž

 

Tukajle je povezava , ki sem jo podal že na enem drugem forumu-lahko iz prve roke zveste kako to gre...

 

http://nebojse.caprae.net/forum/index.php/topic,16.75.html

[unis]

kako iz depresije?

Ignorirej.Delej drugo.

[Audente]

jaz mislim, da enim to ne uspeva prav pretirano.

[retro]

kako iz depresije?

Ignorirej.Delej drugo.

 

glih z namenom da bi izjavil, beži stran od nje, ignoriraj jo, sem kliknil ta topic, vidim da si me prehitel, torej se strinjam......... bolj bote filozofirali bolj boste depresivni

[Ksenia]

jaz imam pa čisto resno vprašanje, za vse, ki tule delite nasvete oz, sodelujete. Koliko od vas se je že srečalo s tem stanjem, pa karkoli strnemo pod tem imenom? Koliko od vas zjutraj ni imelo moči za vstat, se umit, koliko od vas ni našlo izhoda, kdo od vas ni zmogel izgovoriti stavka ne da bi čutil kepo v grlu, brez da bi se nabirale solze? ne tisto, sem bil priča, sem prebral.. kdo je to doživel in sedaj lahko brez da premisli kaj svetuje to veselo počne?

že nekaj časa se mi poraja to vprašanje.

[mayan]

me too.

[alef]

jaz imam pa čisto resno vprašanje, za vse, ki tule delite nasvete oz, sodelujete. Koliko od vas se je že srečalo s tem stanjem, pa karkoli strnemo pod tem imenom? Koliko od vas zjutraj ni imelo moči za vstat, se umit, koliko od vas ni našlo izhoda, kdo od vas ni zmogel izgovoriti stavka ne da bi čutil kepo v grlu, brez da bi se nabirale solze? ne tisto, sem bil priča, sem prebral.. kdo je to doživel in sedaj lahko brez da premisli kaj svetuje to veselo počne?

že nekaj časa se mi poraja to vprašanje.

 

Alef je to doživel.

In preživel tudi.

Sam.

[Ksenia]

Ksenija tudi

[mayan]

Sam praviš?

 

Mogoče bo zvenelo nesramno do tebe Alef, ampak kar mi zadnji cajt hodi po glavi je, da nikol nismo sami. Stvari so bile doživete že mnogokrat, čutene, mišljene, manifestirane skozi zgodovino, človeške zgodbe. Saj vem, ni fajn zvedet, da si kao v neki matrici, lahko pa je odrešujoče, kako pač gledaš.. Niso bile neštetokrat.. So ljudje, ki jih nikoli nismo srečali pa nas imajo radi in nas ljubijo, nas, ki moramo še to skozi. Da nekaj izvemo.. Seveda sami..

[Ksenia]

mogoče se je " sam " nanašalo na to, da sem vprašala kdo je šel skozi sam, ne da je opazoval druge, bil prisoten pri drugih...

[mayan]

Ja mogoče.. Sam jaz sem dobila občutek, da je malo preponosen na to, da ni imel kao pomoči videne..

[xyz]

ene tablete, ki so mi sicer en neznosen strah v pasivo zavile, zaradi katerih sem se zredila 10 kg, ampak so ble ok drgač.

 

Šala meseca.

 

*

 

Sicer pa, glede téme;

 

ja, kaj pomaga k depresiji ?

 

Npr.:

 

-gledanje sporočil

-opazovanje vrvenja ljudi v mestih

-razmišljanje o smislu življenja

-opazovanje staranja telesa

-droge (posebej v sekundarni fazi, ko se jih hoče, pa jih ni)

-razmetano stanovanje, sivo pobarvane stene, po možnosti popackane s kavo ali čim podobnim)

-obiskovanje depresivnih ljudi

-...

 

To so seveda nepopolni namigi, ki pa ne zagotovijo uspeha 100%.