Depresija

[aboyanasanna]

Ljudje se lahko na razne načine prepričamo pa najdemo vse možne različne načine, da to verjamemo.

To o obstoju boga sam sebi lahko prepričaš z raznimi stvarmi in lahko je še 100 razlogov zakaj se stvari dogajajo

lahko je palica pretežka in se na nekem področju zlomi in potem ti sebe prepričaš, da je bog to palico zlomil....

[mgd]

Ne nisem samo boga ni to je samo potuha, nekateri najdejo neko potuho, da jim je lažje v življenju, ker ne najdejo nič drugega se

zatečejo k bogu.

 

To je ena izmed možnosti ja, sam ni edina, niti nisem jaz govoril o tej

 

 

kar se tiče o " obstoju " boga sam sebe prepričaš, ko sam sebe tako prepričaš potem tudi vrjameš

 

Ja, tud to je ena izmed možnosti, sam ni edina, niti nisem jaz govoril o tej

 

Ljudje se lahko na razne načine prepričamo pa najdemo vse možne različne načine, da to verjamemo.

To o obstoju boga sam sebi lahko prepričaš z raznimi stvarmi in lahko je še 100 razlogov zakaj se stvari dogajajo

lahko je palica pretežka in se na nekem področju zlomi in potem ti sebe prepričaš, da je bog to palico zlomil....

 

Ja, tud to je možno, sam ni to edino, niti jaz nisem govoril o tem

[aboyanasanna]

Neki fant me je želel prepričat, da čuti poljube od ene punce že 5 let nazaj, pa ne rečem kadi travo

in možno, da ne ve, kdaj je pri sebi, nekateri so pa osamljeni , imajo kakšen problem pa si najdejo

logično razlago, da bi sebe potolažili.

[aboyanasanna]

Če bi vprašal kakšnega strokovnjaka, bi ti mogoče lahko čisto logično stvari razložil, zakaj se

nekatere stvari dodajajo, k jih normalni ljudje ne razumemo.

 

Mogoče bi zdravnik ugotovil, da imaš pretres možganov ali pa kakšno napako, da ne vidiš tko

kot drugi. Pa bi ti lahko to popravil.

[mgd]

Neki fant me je želel prepričat, da čuti poljube od ene punce že 5 let nazaj, pa ne rečem kadi travo

in možno, da ne ve, kdaj je pri sebi, nekateri so pa osamljeni , imajo kakšen problem pa si najdejo

logično razlago, da bi sebe potolažili.

 

Tud to je možno ja, sam ne sam to in jaz nisem govoril o tem

 

Če bi vprašal kakšnega strokovnjaka, bi ti mogoče lahko čisto logično stvari razložil, zakaj se

nekatere stvari dodajajo, k jih normalni ljudje ne razumemo.

 

Mogoče bi zdravnik ugotovil, da imaš pretres možganov ali pa kakšno napako, da ne vidiš tko

kot drugi. pa bi ti lahko to popravil.

 

Lahko ja.

[mgd]

Sry nisem brala. nisem nič spala ponoč pa se mi ni dalo prebrati.

 

Mogoče bom naslednji dan. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png

 

Ok

[mgd]

A ti si duhovnik, te smem tikat?

 

Nisem duhovnik in komot me lahko tikaš

[Nada7]

Potem še depresijo, je pa podobno kar se tiče utrujenosti, depresija kot tudi borelija, maningitis, pri obeh bolezni

si zmatran, samo je pa razlika.

menda je večkrat tako, da ko ima nekdo težko bolezen, ima še potem oz. zraven tudi depresijo. Da kar nekak gre eno z drugim. Kakšna pa bi bla po tvojem razlika med obema? Po mojem le ta, da eno povzroči bakterija, drugo pa pač krneki. (majčkeno heca-krneki:)

[Nada7]

Nimam zdaj borelije, sem jo preživela sem bila mlajša takrat, depresije nisem še nikoli imela, nikoli prej. Govorim o podobnem počutju, da

si zmatran, vse ostalo je drugače. Je bistvena razlika depresija je , ni telesno....

 

 

Moja znanka ostala na vozičku zaradi borelije, to je huda bolezen.

Borelja na vse vpliva na srce, glavo, roke, noge

 

 

Lahko si kot rastlina na vozičku, lahko si malo več o njej prebereš.

 

Res lahko imaš oboje, samo jaz nisem imela takrat depresije, sploh pa naj bi vsaka četrta ženska doživela depresijo v svojem življenju, to sem

nekje prebrala ne vzeti to za sveto.

 

Je pa tko ful je na hormonih, ko ženske rodijo , nekatere zapadejo v depresijo, hormonske zadeve....

no, to je zmeda, zdaj spet praviš, da depr. ni telesna. Pa ne pravim, da je s tvoje strani mišljenje kaj posebej napačno, pri vseh je ta zmeda očitno prisotna. Kot da se ne bi prav vedelo kako in kaj. Enkrat tako drugič drugače.

Hormoni so tud menda pomembni.

[Nada7]

- ena od razlag depresije je tudi ta, da je to zastoj v osebnostnem razvoju - če se hoče človek rešiti iz depresije, mora biti pripravljen narest neko precej globoko spremembo, večji korak v osebnostnem razvoju, ki te ponovno obudi in spravi v življenje, vnese neko novo kvaliteto, drugačen pogled nase in svet...

ja , depresivec mora ” L E ” to nardit, a ne , pa je dober. ( kaj je to cinizem, sarkazem al ironija) Enake, podobne besede, sem brala, je slišat od tistih, ki so ”si” ozdravili katero drugo bolezen, od ”depresivnih” pa se to že kar nekak pričakuje ?

[Iknee]

Prav nič ne zastopim, kaj bi rada povedala, Nada. Kaj naj bi se pričakovalo od depresivca? Jaz nič. Osebnostna sprememba je pa lahko dolgotrajen proces, tudi boleč in naporen in pogosto se ljudje takim spremembam pri sebi dolgo in vztrajno upiramo in imamotiste, ki nas spodbujajo k temu za sovražnike ... Taki pač smo, bolj ali manj vsi ne le depresivci ... Ene šutne depra druge kaj drugega preden dojamemo, kje ga lomimo in prevzamemo sami odgovornost za lastno psihofizično stanje

[Nada7]

Prav nič ne zastopim, kaj bi rada povedala, Nada. Kaj naj bi se pričakovalo od depresivca? Jaz nič. Osebnostna sprememba je pa lahko dolgotrajen proces, tudi boleč in naporen in pogosto se ljudje takim spremembam pri sebi dolgo in vztrajno upiramo in imamotiste, ki nas spodbujajo k temu za sovražnike ... Taki pač smo, bolj ali manj vsi ne le depresivci ... Ene šutne depra druge kaj drugega preden dojamemo, kje ga lomimo in prevzamemo sami odgovornost za lastno psihofizično stanje

rada bi povedala to, kar si pravkar ti. Hvala

Le tisto o spodbudah in sovražnikih še me nekaj moti, vendar trenutno ne znam jasno povedati. O tem sem že zgoraj govorila, skušala nekaj povedati, ko sem omenjala hudo razbolelo nogo in hojo s tako nogo. Če je noga poškodovana in jo uporabljaš, lahko stanje še poslabšaš, tukaj ti močna volja in spodbuda nista ničkaj pomagali.

Torej, tisto prvo, kar si lepo razložila, hočem reči to, da po mojem pri depresiji takorekoč ”delati čudeže” ni nič lažje kot pri drugih boleznih.

[Iknee]

Ja, verjetno res. Zgleda, da ljudje res kar pogosto mislijo, da je depresija kt ene vrste lenoba, da je depresivca treba le brcnit v rit, pa bo šlo. V bistvu gre pa za premik v osebnostnem razvoju. Tega se pa ne da izsilit. Vendar zavest o tem in dejavnost v tem smislu stvari pospeši.

[Nada7]

ja izsilit se ne da. se ne da izsilit

[Iknee]

Predvsem premalo, da bi kaj pojasnilo. Stvari so namreč precej bolj prepletene, kot je napisano tukaj. Ščitnica ni avtonomna žleza, na njeno delovanje po eni strani vplivajo energijske potrebe in energijski tokovi v telesu (in tudi v eteričnem polju), po drugi strani pa jo nadzorujejo tudi hormoni hipofize, ki leži v možganih in je preko hipotalamusa povezana z živčnimi celicami v možganih ... torej tudi psiha vpliva na delovanje ščitnice, ne le ščitnica na psiho. Reči, da je "napačno" delovanje ščitnice krivo za depresijo je seveda prehuda poenostavitev in zato zagotovo brca v temo ... ker ščitnica zelo redko deluje tako kot pač deluje, ker bi bilo z njo kaj narobe, ampak se odziva na neko neravnovesje in / ali energijski zastoj v organizmu. Zato medicina, ki z zdravili "zdravi" ščitnico oz. kompenzira njeno delovanje, v resnici sploh ne zdravi vzroka in zato zadeve v resnici ne more porihtat, ampak samo začasno olajšuje simptome. (Podobno kot antidepresivi). Pri tem je veliko vprašanje ali res ščitnica vpliva na slabo stanje psihe ali pa slabo stanje psihe vpliva na delovanje ščitnice. Glede na prepletenost stvari in vlogo ščitnice v telesu, je vpliv seveda vzajemen, vzrok pa prvotno skoraj zagotovo v psihi.

[Boudika]

Predvsem premalo, da bi kaj pojasnilo.. Glede na prepletenost stvari in vlogo ščitnice v telesu, je vpliv seveda vzajemen, vzrok pa prvotno skoraj zagotovo v psihi.

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

[mgd]

Glede na prepletenost stvari in vlogo ščitnice v telesu, je vpliv seveda vzajemen, vzrok pa prvotno skoraj zagotovo v psihi.

 

Kako pa v psiho pride?

[Iknee]

Pri tej "modrosti" vseeno pazi, da ne boš postala predraga za vse in ne bo nikogar več, ki bi si te lahko privoščil. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png Utegne bit zelo samotno in zelo zelo depresivno. Pa nauči se razločevat med kritiko tvojega vedenja, delovanja, mnenja in zavračanjem tebe kot človeka.

[aboyanasanna]

Pri tej "modrosti" vseeno pazi, da ne boš postala predraga za vse in ne bo nikogar več, ki bi si te lahko privoščil. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png Utegne bit zelo samotno in zelo zelo depresivno. Pa nauči se razločevat med kritiko tvojega vedenja, delovanja, mnenja in zavračanjem tebe kot človeka.

Če ti povem po pravici, šele zdaj sem začela živeti, se mi zdi, da prej nisem sploh , tako, da lahko rečem, da sem res

srečna.

 

Kaj pa tvoja sreča, si srečna? jaz sem se zelo težko dokopala do te sreče saj prej nisem bila srečna,

Vedno nesrečna. Imaš veliko ljudi k te obkroža, pa te imajo radi ali se samo pretvarjajo, da te imajo?

[Iknee]

Mislim, da precej različno pojmujeva srečo in da sva si tako različni, da boš najbrž zelo težko razumela in verjela, da jaz za svojo srečo ne potrebujem, da me obkrožajo ljudje, kaj šele veliko ljudi. Trenutki največje sreče, radosti, izpolnjenosti so bili trenutki, ko sem bila visoko v gorah popolnoma sama in hkrati globoko povezana v sebi in z vsem. Tudi nimam težav s tem, da bi me moralo skrbeti, ali me imajo ljudje radi ali ne, ali pa se samo pretvarjajo.Ljubezen jaz čutim kot neke vrste polje ali nekaj takega, nekaj, kar je v meni in hkrati okrog mene in v bitjih, ki jih čutim - od kamnov do ljudi. Živim v tem kot riba v vodi, in so ljudje, ki čutijo podobno in smo nekako v resonanci. Pa sploh ni nujno, da smo vedno fizično blizu drug drugega.

[aboyanasanna]

Mislim, da precej različno pojmujeva srečo in da sva si tako različni, da boš najbrž zelo težko razumela in verjela, da jaz za svojo srečo ne potrebujem, da me obkrožajo ljudje, kaj šele veliko ljudi. Trenutki največje sreče, radosti, izpolnjenosti so bili trenutki, ko sem bila visoko v gorah popolnoma sama in hkrati globoko povezana v sebi in z vsem. Tudi nimam težav s tem, da bi me moralo skrbeti, ali me imajo ljudje radi ali ne, ali pa se samo pretvarjajo.Ljubezen jaz čutim kot neke vrste polje ali nekaj takega, nekaj, kar je v meni in hkrati okrog mene in v bitjih, ki jih čutim - od kamnov do ljudi. Živim v tem kot riba v vodi, in so ljudje, ki čutijo podobno in smo nekako v resonanci. Pa sploh ni nujno, da smo vedno fizično blizu drug drugega.

 

Potem praviš, da si sama, sem prav razumela?

[aboyanasanna]

Sem še enkrat morala prebrati, torej ti je vseeno če te ljudje imajo radi ali te nimajo , to zveni kot neka osamljenost, torej imaš lahko sovražnike pa ti je popolnoma vseeno

če te sovražijo ali te imajo radi , kaj pa narediš s sovražniki ali ljudmi k jih ne maraš?? vsak človek rabi nekoga , hmmm če ti je vseeno je res bolj

teža na osamljenosti. Tko se meni zdi .

 

in če ti je popolnoma vseeno če te imajo radi.......hmmmmmm

zapleteno vse skupaj, bi mi poskusila malo bolje razložiti , kako razmišljaš?

 

Kar se pa tiče sreče, kje je tvoja sreča?

 

torej praviš, da je tvoja sreča iti sam v gore. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/scratchchin.gif

 

Si rada sama? Ali pa si preveč sama.

[aboyanasanna]

Nisi mi pa odgovorila, si srečna?

[Iknee]

Mislim, da sem ti odgovorila, vendar ti srečo pojmuješ drugače kot jaz in zato najbrž nisi razbrala odgovora: Ja, srečna sem. zelo. In ne, nisem sama, imam družino, dolgoletne prijatelje, živali, rastline, gore ... in to je krog topline in ljubezni. Sem pa že nekaj časa na tem svetu in sem imela že tudi obdobja, ko sem bila bolj sama v tem smislu, kot to ti pojmuješ. A tudi takrat nisem bila nesrečna, nisem se počutila izključeno iz tega kroga ljubezni in povezanosti, razen v res težkem obdobju tam okrog sedemnajstega leta starosti. Bom povedala še enkrat, čeprav mislim, da sem na tem forumu to že nekajkrat, ampak eni to dojamejo, eni pa ne, ker nimate te izkušnje in najbrž niti ne morete vedeti, o čem pravzaprav govorim in to potem izpade kot eno lapanje: sreča je notranje stanje človeka - stanje duha in ni (razen mogoče v res ekstremno težkih življenjskih situacijah) odvisna od zunanjih okoliščin, niti od tega, koliko ljudi ti izkazuje pozornost in ljubezen. Pravzaprav je ravno obratno: ko začutiš vir ljubezni v sebi in ga ne rabiš več od zunaj, se popolnoma naravno, spontano vključiš v polje ljubezni in ta izmenjava poteka neprestano, z ljudmi in drugimi bitji narave. Potem odpade strah pred izgubo ljubečega partnerja, izgine tista nevrotična potreba po nekih superprijateljih, izgine strah pred osamljenostjo, ni depresije ... Vem, tole se lahko sliši absurdno, ampak drži: Dokler si prizadevaš za srečo in ljubezen od drugih ljudi, je ne boš mogla imeti, vsaj ne trajno in kar naprej te bo strah, da jo utegneš izgubiti. Ko pa to poiščeš v sebi in nehaš to iskati v drugih, ko ti to zadostuje za srečo in zadovoljstvo, postaneš del širšega polja ljubezni in ljubeči ljudje, živali, rastline se ti bodo kar sami od sebe približali, vedno znova...

Zato tudi ne morem reči, da je moja sreča iti sama v gore, srečna sem lahko sama ali z drugimi ljudmi, v gorah ali v naselju, celo v službi... S tem sem hotela povedati, da sem takrat, ko sem bila sama v gorah, začutila tisti notranji vir sreče in ljubezni in povezanosti z vsem, zelo jasno in zelo intenzivno. In to spoznanje je ostalo v meni. Ne gre za gore, gre za spoznanje. Skoraj sem prepričana, da do tega lahko prideš samo, če si pripravljen biti nekaj časa čisto sam. To so duhovne stvari in obdobje samote je najbrž res slej ko prej nujno, če hočeš narediti nek pomemben korak na svoji duhovni poti in se nehaš vrteti v začaranem krogu depresij in odvisnosti takih in drugačnih, tudi od odnosov.

[aboyanasanna]

Mislim, da sem ti odgovorila, vendar ti srečo pojmuješ drugače kot jaz in zato najbrž nisi razbrala odgovora: Ja, srečna sem. zelo. In ne, nisem sama, imam družino, dolgoletne prijatelje, živali, rastline, gore ... in to je krog topline in ljubezni. Sem pa že nekaj časa na tem svetu in sem imela že tudi obdobja, ko sem bila bolj sama v tem smislu, kot to ti pojmuješ. A tudi takrat nisem bila nesrečna, nisem se počutila izključeno iz tega kroga ljubezni in povezanosti, razen v res težkem obdobju tam okrog sedemnajstega leta starosti. Bom povedala še enkrat, čeprav mislim, da sem na tem forumu to že nekajkrat, ampak eni to dojamejo, eni pa ne, ker nimate te izkušnje in najbrž niti ne morete vedeti, o čem pravzaprav govorim in to potem izpade kot eno lapanje: sreča je notranje stanje človeka - stanje duha in ni (razen mogoče v res ekstremno težkih življenjskih situacijah) odvisna od zunanjih okoliščin, niti od tega, koliko ljudi ti izkazuje pozornost in ljubezen. Pravzaprav je ravno obratno: ko začutiš vir ljubezni v sebi in ga ne rabiš več od zunaj, se popolnoma naravno, spontano vključiš v polje ljubezni in ta izmenjava poteka neprestano, z ljudmi in drugimi bitji narave. Potem odpade strah pred izgubo ljubečega partnerja, izgine tista nevrotična potreba po nekih superprijateljih, izgine strah pred osamljenostjo, ni depresije ... Vem, tole se lahko sliši absurdno, ampak drži: Dokler si prizadevaš za srečo in ljubezen od drugih ljudi, je ne boš mogla imeti, vsaj ne trajno in kar naprej te bo strah, da jo utegneš izgubiti. Ko pa to poiščeš v sebi in nehaš to iskati v drugih, ko ti to zadostuje za srečo in zadovoljstvo, postaneš del širšega polja ljubezni in ljubeči ljudje, živali, rastline se ti bodo kar sami od sebe približali, vedno znova...

Zato tudi ne morem reči, da je moja sreča iti sama v gore, srečna sem lahko sama ali z drugimi ljudmi, v gorah ali v naselju, celo v službi... S tem sem hotela povedati, da sem takrat, ko sem bila sama v gorah, začutila tisti notranji vir sreče in ljubezni in povezanosti z vsem, zelo jasno in zelo intenzivno. In to spoznanje je ostalo v meni. Ne gre za gore, gre za spoznanje. Skoraj sem prepričana, da do tega lahko prideš samo, če si pripravljen biti nekaj časa čisto sam. To so duhovne stvari in obdobje samote je najbrž res slej ko prej nujno, če hočeš narediti nek pomemben korak na svoji duhovni poti in se nehaš vrteti v začaranem krogu depresij in odvisnosti takih in drugačnih, tudi od odnosov.

 

 

Sry, ker te moram malo zmotiti saj te razumem samo, ker si večkrat napisala depresija, to kar ti praviš resnično nima nobene veze z depresijo, poznam punco , k je bila

posiljena večkrat in je jemala 20 mg cipralexsa.

Če ti želi neki človek kaj naredit, ti bo to naredil. Da jo je on posilil nima nobene veze z njo, depresija ne nastane zaradi nas samih. tisti moški k jo je posilil se je on sam odločil in

ta punca ni nič kriva, tvoje besede zvenijo kot, da bi našo mišljenje nas pripeljalo do depresije. To ni res , nimaš nobenega vpliva , da pride do nje.

Ti gledaš, da je sreča od tebe odvisna, zame ni. Mogoče res razmišljava malo drugače ampak, vse ni odvisno od tebe, je tudi od drugih. Včasih

nimaš tako velikega vpliva na stvari. Stvari se zgodijo. Kot si napisala, izgine tista nevrotična potreba po nekih superprijateljih, izgine strah pred osamljenostjo, ni depresije, ljudje se s tem sprijaznijo, ker ne želijo nekaj boljšega , se sprijaznijo s tem, da nimajo.

Nekaterim je to dovolj, nočejo nič kaj več, tako življenje jim je všeč, z njim potuješ ja, kar se mene tiče me je ravno to pripeljalo do depresije.

Ljudje ne sprejemajo mnenja, ljudi, gledajo po videzu, po izobrazbi, po rasi, po mišljenju, obtoževanje, obsodbe, ni skupne pomoči, samo kdo bo

koga , politika, namesto, da bi se ljudje skupaj združili. Ko nekdo pove problem, ga obsojajo, se pretvarjajo kot, da oni ne bi imeli problemov.

Sovraštvo, norčevanje, ne iskrenosti, laži, pretvarjanja, babje govorice, kot rumeni tisk.( časopis)

Če se sprijazniš živiš za vsak dan, nikoli ni boljše, nič se ne izboljša. če si s tem srečna???