Depresija

[aboyanasanna]

Jaz se ne sprašujem če mi bo kdo hvaležen, če mi bo kdo vrnil nazaj pomoč k jo daješ, ne sprašujem se če je ta pomoč dovolj dobra.

Jaz se imam za človeka in ne morem vsem ustreči, ker vem, da ne morem.

 

Mi je čisto dovolj tista pomoč, ki jo lahko dam, če bo tisti hvaležen za to pomoč ali mu ne bo dovolj dobra, to pa že ni moja stvar.

 

Pomembno je, da pomagaš, da poskusiš, ne moreš pa vsem ugoditi.

 

 

Če želim komu pomagati, naredim tudi zase nekaj, ne samo za tistega, ki rabi pomoč. Zato se ne sprašujem če bo pomoč

dovolj dobra.

[aboyanasanna]

 

 

 

Meni se pa zdi to dilema večine nas. In je to Lili dobro zastavila.

Tako filozofsko, teoretično bi rekla - če bi delovali kot organska, harmonična skupnost, ki razume solidarnost, pravzaprav te dileme ne bi bilo. Ker je podpora prisotna, še preden se pojavi klic na pomoč, ali se pa skupnost odzove, organizira spontano, naravno. Ker pa smo izraziti individualisti, pa nastajajo anomalije - vsiljevanje pomoči, egotripi, izkoriščanje in cela industrija za masko pomoči. In je težje začutiti in razumeti drugega.

 

 

Če pomagaš zato, da se dobro počutiš, je to lahko past. Ker delaš zaradi sebe, ne zaradi drugega. Kar zna biti problem. Pravzaprav bi bilo zelo zaželjeno, da razumeš, kaj točno se dogaja z drugim človekom in kaj rabi. Ampak včasih veliko pomaga to, da preprosto si in da deliš sebe, da si zgolj zraven, ne da bi delil nasvete in iskal rešitve za druge. Motiv je tisti, ki je ključen - kaj nas žene, da pridemo nasproti drugemu človeku in na kakšen način pridemo.

 

 

Hm še vedno mislim, da pomoč daš tudi zaradi sebe, ne samo zaradi tistega, ki pomoč rabi.

 

Sploh pa nihče ni enak drugemu.

[Boudika]

Če me nekdo direktno prosi za pomoč ali nasvet, ponudim tisto, kar je v moji moči, če je seveda zame to sprejemljivo in možno. Ne smatram pa, da se mora drugi tega držati oz. je stvar njegove svobodne volje, kaj s tem počne. In ne morem vedeti ali bo nekomu to res koristilo, kaj šele, da bi moral biti hvaležen.

 

Na splošno pa ne ponujam svoje pomoči in nasvetov, lahko povem svoje mnenje, svojo izkušnjo, podelim kakšno znanje, če ga slučajno imam in če se mi zdi, da bi lahko komu prišlo prav. To je nekako moja filozofija.

 

Ja, se strinjam, da nismo enaki in vsak deluje na sebi lasten način.

[aboyanasanna]

Če me nekdo direktno prosi za pomoč ali nasvet, ponudim tisto, kar je v moji moči, če je seveda zame to sprejemljivo in možno. Ne smatram pa, da se mora drugi tega držati oz. je stvar njegove svobodne volje, kaj s tem počne. In ne morem vedeti ali bo nekomu to res koristilo, kaj šele, da bi moral biti hvaležen.

 

Na splošno pa ne ponujam svoje pomoči in nasvetov, lahko povem svoje mnenje, svojo izkušnjo, podelim kakšno znanje, če ga slučajno imam in če se mi zdi, da bi lahko komu prišlo prav. To je nekako moja filozofija.

 

Ja, se strinjam, da nismo enaki in vsak deluje na sebi lasten način.

Ja se strinjam ja, če komu pride prav v redu, če ne pač ne.

 

Jaz se pač ne sprašujem, če bo ta pomoč kaj koristila, dam tisto kar lahko potem pa naredi s tem kar želiš. Če bo kaj koristilo super

če pa ne se pa tudi ne obremenjujem s tem.

[Silica]

Meni gre pa včasih na jetra, da me kdo prosi za pomoč, na koncu pa reče, ah, saj se mi ne da. Ok, ni problema. Samo kaj potem meni cajt kradeš http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/sleepy.gif

[aboyanasanna]

Meni gre pa včasih na jetra, da me kdo prosi za pomoč, na koncu pa reče, ah, saj se mi ne da. Ok, ni problema. Samo kaj potem meni cajt kradeš http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/sleepy.gif

Jaz pa dam sebe na prvo mesto.

 

Potem ti nihče čas ne krade.

[aboyanasanna]

Lili Mai jaz ne razmišljam toliko o tem, kot sem napisala če lahko takrat pomagam, si vzamem čas če sama to želim. Če pa ne morem

pa še vedno lahko rečem, da ne morem zdaj pomagati.

 

[aboyanasanna]

Meni se tudi zdi fajn, da si človek najprej prizna.... to je že veliko rešeno.

 

Z depresijo sicer nimam izkušenj, priznam, se mi pa res zdi, da ima ozadje depresije in raznih odvisnosti (tudi tolaženje s piškotki) isti skupni imenovalec: nesprijaznjenje z dejstvom, da včasih kaj boli, je neprijetno, je grdo.... nesprejemanje tega dela lajfa. In potem iščemo tolažbo in v odvisnosti od tega, kam smo nagnjeni, se ne soočimo z bolečino, ampak nekam pobegnemo - v cigarete, alkohol, bolezni, depresijo..... Včasih kaj takega sproži prehuda bolečina, ki jo ne znamo sprocesirati drugače in nam pusti posledice v odvisnosti, včasih pa je kriva razvajenost, včasih se pa lahko to dvoje pomeša.

 

No, sploh ni nujno, da imam prav.

Depresija je lahko čisto drugače kot si sploh predstavljaš, čeprav imaš probleme rešene. Nima prav nobene povezave z bolečino , trplenjem

in vse to kar si napisala....

 

jaz sem svoje probleme razrešila in počedila v svoji glavi že pred pol leta

 

takrat sem pač jokala in stokala in vse te bolečine, ki jih ti zdaj opisuješ

 

 

tam je bil moj začetek, stanje se je izboljšalo, ko sem rešila stvari, to še ne pomeni, da sem odrešena depresije.

 

Hormoni, občutki so lažni, delujejo drugače.

 

 

Tudi, ko si odrešen vsega tega trpljenja, žalosti, kot ti praviš

 

 

to ni konec depresije.

 

 

Telo rabi, tudi te hormoni in vse to gre počasi nazaj.

[aboyanasanna]

Ja, saj si predstavljam. Potem gre verjetno za kemično zasvojenost organizma, oz. zbrko pri hormonih. Saj se mi zdi, da je podobno pri odvisnostih - odvisnik se tudi bori do konca lajfa. Mene tudi še vsaka malenkost spravi to, da jem nekaj, kar mi v bistvu ne paše. Mogoče izgleda, kot da to nima veze z odvisnostjo, samo meni se zdi to tudi neke vrste samodestruktivno obnašanje.

 

Ne vem pa, kako zgleda, da nekaj bi, pa ne moreš narediti. Meni ponavadi sitnobis vseka na hiperenergijo, hipernačrte..... vse hočem narediti naenkrat...sem takrat tudi superučinkovita.... samo če pa nazaj pogledam, je pa bolje počasi in premišljeno funkcionirati v lajfu. Včasih potem kaj z ritjo poderem, kar z rokami naredim - od hitenja.

Hormoni pa tudi delujejo na menstruacijo...., razpoloženje ti niha, si lahko enkrat slabe volje, enkrat dobre brez razloga.

 

Ko imam tiste " ženske dneve" je včasih še slabše, odvisno.

 

Imam trenutke, ko nimam depresije takrat lahko naredim kaj, so pa trenutki, ko sem v takem stanju, da ne morem nič. Nimam ves čas depresijo.

 

 

So tudi dobri trenutki, ko lahko naredim več , so pa tudi taki trenutki, ko nič ne gre. je več takih, ko ne morem, kot pa tistih, ko lahko.

 

 

Ni pa tako, da bi ti vse težave rešil pa , da bi bil naslednji dan tak kot prej. Če ne rešiš potem se slabša in slabša in predvidevam, da tudi nikoli

ne moreš nehati z antidepresivi, če ne rešiš. Samo, ko rešiš pa še vseeno ni konec vsega.

 

Treba čakati, da čas mine.

[aboyanasanna]

Poskusila sem tudi na silo delati stvari, s tem, ko želiš na silo nič ne rešiš. Edino slabše je. Se mi zdi, da, ko imaš napade panične, tesnobo, bolečine

se verjetno tako hudo izčrpaš.

[aboyanasanna]

Karkoli narediš, ti lahko energije zmanjka za vsako malenkost, to je sranje in je smotano http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png

[aboyanasanna]

Ja, na silo se pa res nič ne da. Opažam ja. Ampak korak za korak pa vseeno dela čudeže.

včeraj sem se jezila zvečer, ker gre tako počasi. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png

[aboyanasanna]

Upam, da bo šlo malo hitreje, ne, da se mi čakat.

[Iknee]

 

 

 

Meni se pa zdi to dilema večine nas. In je to Lili dobro zastavila.

Tako filozofsko, teoretično bi rekla - če bi delovali kot organska, harmonična skupnost, ki razume solidarnost, pravzaprav te dileme ne bi bilo. Ker je podpora prisotna, še preden se pojavi klic na pomoč, ali se pa skupnost odzove, organizira spontano, naravno. Ker pa smo izraziti individualisti, pa nastajajo anomalije - vsiljevanje pomoči, egotripi, izkoriščanje in cela industrija za masko pomoči. In je težje začutiti in razumeti drugega.

 

 

Če pomagaš zato, da se dobro počutiš, je to lahko past. Ker delaš zaradi sebe, ne zaradi drugega. Kar zna biti problem. Pravzaprav bi bilo zelo zaželjeno, da razumeš, kaj točno se dogaja z drugim človekom in kaj rabi. Ampak včasih veliko pomaga to, da preprosto si in da deliš sebe, da si zgolj zraven, ne da bi delil nasvete in iskal rešitve za druge. Motiv je tisti, ki je ključen - kaj nas žene, da pridemo nasproti drugemu človeku in na kakšen način pridemo.

 

 

 

Ob tem sem se spomnila na nesrečo, ki sem jo pred leti doživela v hribih. Na turnem smučanju v Italiji sem zapela s smučko v vejo ruševja skrito pod snegom in mi je obrnilo in zlomilo nogo. Bila sva skupaj s fantom, ki mi je pomagal priti do gorske ceste, tja pa sta naju prišla iskat dva Italijana s svojim terencem, ki sta videla nesrečo in ponudila pomoč. Ko sem se jima zahvaljevala in ju spraševala, kako naj se jima oddolžim, sta se samo zasmejala, zamahnila z roko in eden je rekel: "Nama nič, saj to gre v kroženje. Saj si ti tudi že pomagala komu, pa še boš in tako pride vse naokoli in je vse prav." Še danes se spomnim, kot bi bilo včeraj, kakšen dober občutek je to bil, še bolečina v nogi je kar malo pojenjala, en tak občutek velike hvaležnosti, ampak hkrati tudi pomirjenosti in varnosti. Vse je bilo tako dobro in prav - lahko sem sprejela pomoč, ne da bi se počutila dolžnica in hkrati sem vedela, da bom, ko bo treba, tudi jaz tako ravnala in bom vedela, da tako ravnam preprosto zato, ker je tako dobro in prav. Ne zato, da bi se počutila kot dober človek ali kot junakinja, ne zato, ker se mi kdo smili - ampak preprosto zato, ker je tako prav, ker to pomeni biti Človek, biti del človeške skupnosti.

[angelit]

 

nevarnost da eksplodiram... nisem jaz popolna... v meni pa je Bog, in ko ta ljubezen prežame vse naše bitje lahko remčemo da živimo v Bogu, da smo v božanski popolnosti, ...tko nekako. laično.

 

jaz ne maram svojih negativnih čustev, jaz jih ne rabim, delajo me nesrečno. ne rabim negativnosti sploh. moja pot je pot k Bogu... ko bom popolna pa lahko rečem, da sem Bog.

Angelit, noben ne mara negativnih čustev, fora pa je, da glih preko njih vodi pot... Večino si jih sami naredimo in prikličemo, s svojimi predstavami, s katerimi definiramo strah. Zaradi spomina, ki ga projiciramo v sedanjost ali prihodnost. Spomin s svojimi asociacijami ustvarja strah. Brala sem, da je možno strah videti/pogledati le kot celoto in se zavedati, da je glavni razlog strahu, da se nočemo soočiti s sami seboj, s takšnimi, kakršni dejansko smo. In kot opazovalec hočemo vedno premagati strah ali spremeniti okoliščine ali zbežati pred njim. Krišnamurti pravi, da strahu ni mogoče deliti, in tako odpravimo celoten problem podzavesti, s katerimi nas goljufajo psihologi in psihiatri. Ko spoznamo, da smo del strahu, da nismo oddvojeni od njega, da "smo" strah, potem ne moremo več nič storiti, ker strahu ni več.

 

Še uvid potrebujem torej. Zaenkrat se ga izogibam na vse pretege. Evo, sem hodila nekaj časa na terapevtsko skupino in čisto vsakič sem se tresla. Šele ko sem prišla na vrsto za govorit sem (se dejansko!!!) zdaj vidim soočila s tem in se med govorjenjem nisem tresla. Mislim, da je treba mene malo prešejkat s temi soočenji. Sem se tako naštelala, da si jih kar kličem, če je vse ok-ni prav, je dolgčas, sem down. Ko sem down pride nazaj strah. Zakaj? Manj energije za akcijo, ker ta energija kuri strah za svoj obstoj, mislim. Malo nihanj. Oz kar dosti.

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/chat.gifhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/chat.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/chat.gif

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/horro-cb.jpg

 

Mislim, da mi gre. Manj tablet, več akcije.

[mayan]

Še uvid potrebujem torej. Zaenkrat se ga izogibam na vse pretege. Evo, sem hodila nekaj časa na terapevtsko skupino in čisto vsakič sem se tresla. Šele ko sem prišla na vrsto za govorit sem (se dejansko!!!) zdaj vidim soočila s tem in se med govorjenjem nisem tresla. Mislim, da je treba mene malo prešejkat s temi soočenji. Sem se tako naštelala, da si jih kar kličem, če je vse ok-ni prav, je dolgčas, sem down. Ko sem down pride nazaj strah. Zakaj? Manj energije za akcijo, ker ta energija kuri strah za svoj obstoj, mislim. Malo nihanj. Oz kar dosti.

 

chat.gifchat.gif chat.gif  

 

 horro-cb.jpg

 

Mislim, da mi gre. Manj tablet, več akcije.

Men se zdi, da tebi itak zelo dobro gre opazovanje in sprejemanje sebe, takšne kot si in tega kar je... V knjigah govori predvsem za tiste, ki bi hoteli bit popolnoma svobodni znotraj sebe, vseh pogojenosti, notranjih in zunanjih avtoritet, ideologij, strahov pred neznanim...

[aboyanasanna]

Še uvid potrebujem torej. Zaenkrat se ga izogibam na vse pretege. Evo, sem hodila nekaj časa na terapevtsko skupino in čisto vsakič sem se tresla. Šele ko sem prišla na vrsto za govorit sem (se dejansko!!!) zdaj vidim soočila s tem in se med govorjenjem nisem tresla. Mislim, da je treba mene malo prešejkat s temi soočenji. Sem se tako naštelala, da si jih kar kličem, če je vse ok-ni prav, je dolgčas, sem down. Ko sem down pride nazaj strah. Zakaj? Manj energije za akcijo, ker ta energija kuri strah za svoj obstoj, mislim. Malo nihanj. Oz kar dosti.

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/chat.gifhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/chat.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/chat.gif

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/horro-cb.jpg

 

Mislim, da mi gre. Manj tablet, več akcije.

V teh skupinah si spoznala, da nisi sama, da ima nekdo enak problem kot ti, včasih mislimo, da smo edini s temi problemi, potem stopiš v skupino

in vidiš, da jih je še mnogo takih. Upam, da spoznaš koga tam, se mogoče z njim družiš.

 

Upam, da ti bo šlo zdaj boljše, verjeti moraš v sebe pa sprejmi se, da je prav SUPER biti tak kot si.

 

Sebe ne ponižuj dol, da si kaj manj lepa, si čudovita.

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

[aboyanasanna]

A ti neki povem? Sem bila v takih službah, da sem mogla kdaj kaj pred kakšno skupino ali pa tudi kamero ali mikrofon povedat. Vsakič trema, pa tresenje.... so mi rekli, se navadiš. Klinac, nikoli se nisem. Pa če sem komu to priznala, so se čudili: ti tremo? To pa ne! Unga pa unga napizdiš .... Zdej sem se pa sprijaznila.... vsakič, ko moram povedat kaj pred skupino, se tresem. That's fakin shaking me!

hehe jaz tudi sem morala za prvo obhajilo pa za birmo, drugi nastop so se mi tok noge tresle se mi zdi kot, da jih nisem mogla umiriti.

 

Jaz sem ravno tako, kar se pa mojega dedka tiče

 

 

uh on je bil pač predsednik gasilskega društva itd

 

 

tko, da tut če je bil že zelo str je še vedno rad nastopalhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png pa mi je zmer rekel zakaj si tok živčna ti samo greš na oder , samo njemu je bilo to enostavno on se je še rad kazal v teh letih hahahhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png

 

 

Mi je nakladal kaj moram naredit.

 

 

Moj fant tudi nastopa pred nastopom je res zmer siten, tko, da ga rajši na miru pustim tisti dan , samo mene bi že kap zadela prej.

 

 

Pri meni je pa tko že k grem k zdravnici če vem, da mi bo kri vzela, ne morem biti na miru, tko, da v obdobju depresije 2 krat sploh nisem šla , ker predn prideš na vrsto moraš čakati tam v čakalnici, jaz sem živčen k je treba čakat pa še ne veš kaj te čaka, kaj bo rekla

 

to je smotan.

 

 

Sem bila pa pri veterinarju, ko je kužki zobek ven moral zruvat, to je pred mano tam delal, men je blo že čisto slabo, tko sem jaz enkrat okol padla.

 

Jaz imam večje fobije kot ti, naprimer za kri, če mi more kri vzeti, ful ne maram tistih inekcij, teh zdravnikov

[aboyanasanna]

Pa še dodatne sitnosti, ki jih imam če je slab zrak, mi je slabo, se, da zgoditi, da skupi padem zaradi tega, imela sem 45 kg, zdaj 50 samo ni dosti

razlike. Če porabim veliko energije kakšen dan, da nič ne jem se mi lahko zgodi isto, tako, da ne vem kako bi jaz preživela 2 dni brez hrane

 

Nemogoče brez hrane.

[aboyanasanna]

Tisti, ki mislijo, da so predebeli pa ne jejo več časa, se ne znam v to vlogo postaviti, men, ko zmanjka energije, rabim pač hrano.

Tisti, ko ne jejo so zelo šibki. Jaz bi že zdavnaj skup padla. Če ne bi jedla.

[mayita]

Jaz sem se pa bala ljudi...dokler nisem začela prodajat na štantu...uf prvi dan mi bo vedno ostal v spominu...in tudi zgodilo se je naklučno. pač poznala človeka ki je prodajal,ga šla obiskat in mi reče dej poglej mi štant vsaj toliko da grem jest sem že cel dan tukaj in je izginil,jaz pa tam stojim k lipov bog.Niti ust nisem mogla odpreti. do takrat sploh nisem vedela da sem sposobna kaj takega sploh pa kontakt s tujci,pa še spraševali me bodo itd.da vam povem.kokrkoli sem spelala sem bila prav zadovolna da sem eno uro zdržala s popolnimi tujci in niti vedela nisem kaj delam.tko da sem naslednji dan se sama ponudila za kosilo in pol je bilo vsak dan več in nakar sem imela delo,kjer sem neizmerno uživala in videla da ljudje niso pošasti iz drugega planeta,takrat sem se začela pa spraševati če sem jaz iz drugega planeta... pa je to tudi šlo mimo....

tko da mi smo tisti ki si sprojeciramo nekaj in pričakujemo da je tako in da bo vedno tako,ampak stvari se spreminjajo skozi. tko da veselo naprej v novi dan ker nam bo prinesel samo nekaj iz česar se lahko kaj naučimo,če se mu odpremo. če se pa prepustimo strahu ,pa obtičimo na istem mestu.

pa če se premaknemo samo za pol koraka je to super napredek,ker da smo se premaknili tudi samo za pol koraka mi vemo da notri vložimo vso našo energijo,ki jo premorem tisti trenutek.

[aboyanasanna]

Jaz sem se pa bala ljudi...dokler nisem začela prodajat na štantu...uf prvi dan mi bo vedno ostal v spominu...in tudi zgodilo se je naklučno. pač poznala človeka ki je prodajal,ga šla obiskat in mi reče dej poglej mi štant vsaj toliko da grem jest sem že cel dan tukaj in je izginil,jaz pa tam stojim k lipov bog.Niti ust nisem mogla odpreti. do takrat sploh nisem vedela da sem sposobna kaj takega sploh pa kontakt s tujci,pa še spraševali me bodo itd.da vam povem.kokrkoli sem spelala sem bila prav zadovolna da sem eno uro zdržala s popolnimi tujci in niti vedela nisem kaj delam.tko da sem naslednji dan se sama ponudila za kosilo in pol je bilo vsak dan več in nakar sem imela delo,kjer sem neizmerno uživala in videla da ljudje niso pošasti iz drugega planeta,takrat sem se začela pa spraševati če sem jaz iz drugega planeta... pa je to tudi šlo mimo....

tko da mi smo tisti ki si sprojeciramo nekaj in pričakujemo da je tako in da bo vedno tako,ampak stvari se spreminjajo skozi. tko da veselo naprej v novi dan ker nam bo prinesel samo nekaj iz česar se lahko kaj naučimo,če se mu odpremo. če se pa prepustimo strahu ,pa obtičimo na istem mestu.

pa če se premaknemo samo za pol koraka je to super napredek,ker da smo se premaknili tudi samo za pol koraka mi vemo da notri vložimo vso našo energijo,ki jo premorem tisti trenutek.

Jaz sem pa delala v Merkatorju preko študentskega servisa pa sem polnila police približno 2 leti.

Za vsak robček vem na kateri polici je pa za vsak wc papir....

Sem bila v največjem Merkatorju na začetku je bilo malo smotano k te ljudje sprašujejo kje stvari stojijo pol sem se navadila.

Potem je prišel nek nov šef, sem mu morala povedati vse kje je kaj.

ulice so razporejene tam k so plastične, vilice, žlice, sveče- so rekli, da je tam piknik

druga ulica čistila, meščalci itd

druga ulica kozmetika

potem hrana

pijača

itd

vsaka ulica je imela ime

pač, ko slučajno grem v Merkator, mi nikoli ni treba iskati, ker točno vem kje najdem plastične vrečke, zobotrebce, elastike, sveče ali karkoli ......v vsaki trgovini so enako police, tko, da ne izgubim toliko časa za iskanje.

[angelit]

_{v ponedeljek imam dejt s svetovalko na Zavodu... imam ful dober občutek ko, da se je to že zgodilo in da je pozitivno.}

_{imam tudi sestanek na CSDju-namen oblikovanje načtra za lajf. stiki in komunikacija.}

_{s tistim frendom z manijo bila na izletu in sprehodu ipd sem se srečala še bolj s tem, da mam probleme s psiho. sva šla namreč še k enemu njegovemu prijatelju, ki je opustil tablete.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/unsure.png se srečaš sam s seboj... mi je fajn trobil kako je treba se borit in to, pa nisem vedla, če me bo zadavil ali kaj. pa sem preživela. občutek kot v bolnici ko greš skozi nek notranji precep (komuniciraš, se družiš klju vsem kontra prepričanjem). pri meni psihijatri tam gor niso imeli pojma kaj je z mano. je rekla, da mam tako psihozo, da delam stvari-ki jih v resnici nočem.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png (medtem ko sem vse sprejela in vse naredila samo zato, da bi me čiumprej spustili. čez dan nisem nikoli zaspala, brati nisem mogla, sam hodila sem okoli in skušala vzpostavit kak pameten medosebni stik). hodila v mesto, Razpotje, klopca, Svinjak, kapelca, .... skupina, folk, folk folk.... psiho trening... obnovila stike.... evo tu je precep....}

 

_{folk nas ne bo odrešil, občutek kot da rožljam čez šelezne šipke v telesu, ko rešujem ta drajv, da ratam normalna.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/Oo.gif}

[angelit]

malo mi nick buta ven.

 

http://www.liveinternet.ru/images/attach/1/3282/3282603_1839661.gif

[angelit]

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/idea.gif drugič bom bolj pametna s kom in kje se družim. strah včasih ni kar tako.

de ja vu!