Depresija

[Chypychyps]

Men pomaga, da vidim, kako nekateri razmišljajo. In tako kot film prikazuje stvari, kot jih želi prikazati režiser, tako nekateri uporabljajo barve za ispostavljanje njihovega mišlenja...

 

Sam pišem tako kot mi paše in ne uporabljam TUDI besede 3x v prvem stavku , da poudarim ključne besede (ZDRAVJE, RAZMIŠLJANJE in PRIMER)

In drugi odstavek zame nima nobenega smisla in bolj kot ga berem manj "izvem"

Vem pa kaj želiš povedati. Sam se sicer počutim odlično in redko bolje... Celotno življenje se mi je začelo obračati na bolje oz. bolje kot kdaj koli prej.

Spoznal sem par dejstev o življenju okolih katerih sem včasih samo razmišljal in tako dalje prijetno v spanec me ponesejo misli... (tole je napisano "ironično" na 2. odstavek

 

Lahko noč

[Guest VilaSonca]

grozno obdobje, ne za živet, ne za umret, izgubljena sem čisto, ne vem, kdo sem, od kod sem, ZAKAJ sem in kam grem. kot cunja se vlačim po svetu. vsakdan je zafilan s samimi početji, v katerih ne vidim smisla, me ne veselijo, ampak imam vsaj to. imam vsaj nek cilj, čeprav ni iz moje duše, ampak je cilj in sem vsaj aktivna, se trudim. če še tega ne bi imela, bi res samo še obležala in čakala, da umrem. gor me drži samo to, da verjamem, da je življenje v osnovi lepo, da ima smisel in da je treba gurati, kakorkoli že ... ker vsaka tema enkrat mine. in pride spet tista čista radost in gibanje. zaradi takih momentov vztrajam. in ker verjamem do konca, da nisem tako brezvezna in bedna, kot se vidim zdaj. samo, zdaj ne bom več zmogla sama. rabim pomoč. uho, ki prenese vse in ne obsoja. želim si, da bi vsa potlačena čustva obudila in vrgla ven in bi bilo drugače, sproščeno. to zdaj nisem jaz. zombi. bo že. prisilim se k druženju, čeprav imam v sebi program, da ko sem down, nimam kaj dat, vsa zablokirana, kaj čem morit ... se zapiram in je še huje. zato se po novem prisilim in se prisilim pogovarjat, čeprav imam v glavi, da sem butasta in se z mano ni kaj menit, pričakujem pa od sebe folku nekaj dat, ne pa gnjavit. res je tudi, da boj za preživetje naredi svoje ... samo se s tem človek tudi nauči, kaj v življenju res šteje. in v vsakem primeru rajši delam in sem na svojem, kot bi mogla it nazaj domov in bila brez joba, ker pol bi se res dala na štrik, doma nimam kaj. mah, bo že.

[Aeval]

Ojej http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/mellow.png

Sorry, nimam kaj pametnega za napisat v to temo, samo sem opazila, da si pisala, pa sem se hotela samo malo oglasit...

Sicer podobni dnevi, včasih tudi obdobja, se verjetno vsakomur pripetijo. Osebno se mi zdi, da večkrat v mestnem kot podeželskem okolju (vsaj meni bi se).

 

... Včeraj smo imeli debati o službah, prenaprezanju, dajanju svojega maksimuma od sebe ... jaz pa že nekaj časa povsem neefektivna ... Beden filing.

 

Ne vem. Malo samozavestni od nekje potegnit, ker to, da nimaš kaj za pametnega povedati, je čista izmišljotina! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

Ziher pa človek ne more biti vedno na filingu za ne vem kakšne "pametne" debate, pa saj mora biti tudi čisto vsakdanji čvek.

Pa poiskati nekaj, kar ti nariše nasmešek na obraz.

 

Torej vidiš - nič pametnega nimam za povedat http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

Ti želim, da se ti to obdobje čim prej zaključi in da boš te težave hitro pozabila http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/clover.gif

[Guest VilaSonca]

pa saj že nekaj časa opažam, da vedno, ko so kakšni naporni vplivi planetov (in zdaj je obdobje mrkov), me konkretno udari, samo to ne more biti izgovor, OK, sem pač med bolj občutljivimi, kar bi si eni šteli v plus, meni je pa bolj v breme kot ne, ker ne vem, kaj bi s tem, ker mi bolj vleče v negativo, namesto kakšno ustvarjanje, dajanje, korist za folk.

 

res sem polna kompleksov (glede osebnosti, podstrešja in socialnih in komunikacijskih veščin, pa veščin življenjskih nasploh), da joj in samozavesti res nimam prav nič. in glih o tem se med drugim mislim pogovorit s terapevtko in mogoče priti do razlogov teh mojih padanj v brezna. očitno je, da skoz padam na iste finte in se vrtim v krogu. pa saj nekako že sama dobro kapiram, kje so problemi, še preveč sem samokritična na momente ... tudi zato mogoče nikamor ne pridem. ker v momentu, ko se pojavi kakšna ideja, se oglasi tudi hud cenzor in takoj vidi, kaj bi lahko šlo narobe in takoj se oglasijo kompleksi. mogoče nama uspe s terapevtko kaj odkrit, sprostit.

 

res je pa dosti folka v depresiji, ker enostavno več ne ve, kdo je, kaj si sploh želi. in tudi vsa ta gonja za učinkovitostjo, itak, za koga že? in glih včeraj sem kolapsirala. zadnji mesec sem res bila samo še v službi in na faksu. in včeraj kolapsirala. prespala pol dneva. danes pa šibam malo med folk, se sprostit, podružit, plesat, možgane na off in malo pognat telo v gibanje, spustit tok energije skozi sebe. ej, bo že tudi naslednji izpit. lažje se bom učila, če si dam vikend fraj.

 

tudi ti se drži. pa ne se počutiti neučinkovito. saj sem brala v dnevniku, da delaš po vrtu in še nekaj. hej, ne ležiš na kavču in ne smisliš se sama sebi. samo pač pričakovanjem okolice ne pašeš. glavno, da ti sama vidiš nek smisel v tem, kar počneš, da ti prinaša zadovoljstvo in da si ti ti.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif

[domoljubka]

...Vilinčka...sej bo mimo res....http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/clover.gifhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smesko.gif

Pač včasih mora človek zračit svoje počutje...ga izpostavit na veter, burjo...tud na tornado....

 

Poslušat se moraš, kaj ti zdaj najbolj manjka...in se približat akciji, efektu...najbližje tisti akciji, ki te v bistvu tare.....

Če ti manjka pogovor, družba ljudi, malo sprostitve...je zelo prav tako, kot si se odločila....

Ni zmeraj najbolje, če meljemo in poglabljamo sami nek filing...kdaj zna bit fino, če imamo drug odsev, kot je samo naša podoba v ogledalu...

Pomaga...ko izrečeš, in ugotoviš, da neki občutki, ki so se nakopičili...izgubijo svojo težo...takoj , ko se poskušamo stopiti z naravo, svetlobo, z zvokom, ki je prijeten, z energijo drugih....

 

Sicer se sama ne spoznam na astrologijo...in tukaj je verjetno nekaj takšnih, ki bodo o tem prav gotovo kaj več vedeli kot jaz....

Sem pa slišala, da so se pred nekaj dnevi začele nekakšne posebne konstalacije okrog te polne lune, (ki bo menda na torek)...in se ji menda reče Krvavi mesec... ...sam vrh tega pa kot rečeno je - 15.4...

(...naj bi bila nekako rdeče barve, sicer najbolj vidna v Ameriki...in da se je to dogajalo nazadnje pred 700 leti ?)...

 

Zdej ....tako je o tem govorila ena ženska, ki se s temi rečmi ukvarja....če pa je to bila kkšna tržna niša...bodo kot sem že rekla tukaj nekateri tukaj več vedeli in povedali...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_wink.gif

 

...Skratka , da je zdaj občutljivost na višku....da je potrebno pošiljati pozitivno energijo v vesolje...in da je potrebno v tem času do 15. 4. zaključiti z negativnimi vibracijami. Da pa so te konstalacije zelo močne...in če nam uspe s kkšno dobro meditacijo, mantrami in dobrimi željami zase in za druga bitja preobražat počutje ...nam vesolje pozitivne želje celo vrne nazaj kot izpolnjene... (na 15. 4...lahko intenzivneje mantramo, meditiramo itd...)

 

Tako, da kot vidiš...si se očitno res nekako subtilno odzvala na dogajanje ....in očitno tudi ne brez razloga....

Mogoče pa še s pomočjo vesoljnih energij...bolj z lahkoto spelješ vse svoje načrte in želje.......

 

Držim pesti .........http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wizard.gif

 

.

Rdeča polna luna

http://novice.e-astrologija.si/

[Silvija]

Vilinčka, tudi jaz se pridružujem z željo, da ti to čim prej mine http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flowers.gif . Se zadnje čase kar malo počutim kot ti. Ta teden sem v službi padala v depresijo, da ne morem delat, delo pa zaostalo in roki priganjajo... No, ampak vsaj vem "vržoh", zgleda da se je kuhalo tudi fizično, ker sem orng zbolela. Imam močno telo, dostikrat prav nič ne čutim na fizisu, ni mi pa jasno kaj dogaja z energijo, no, potem pa čez noč zbolim. Zadnje čase jemljem tudi Bachove kapljice, predvsem za soočenje in čiščenje nekaterih starih zadev, matr, da me je zgleda tudi to čiščenje in navrevanje starih občutkov pripeljalo do tega. Sem se tudi kar nekaj spraševala o smislu vsega. Ampak ej, prav je, da se ne zapustimo, ne odmaknemo (vsaj preveč ne, včasih je že treba). Pa ko je najhujš, napisat deset lepih stvari...knjiga Čarobnost...pa kaj takega... Saj bo, drži se http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wizard.gif

[Aeval]

Hej

 

Saj sama veš - že to, da se zavedaš oz. veš, kje so težave - je ogromno!! Je pa seveda ogromen korak, ki se ne zgodi čez noč, da določene stvari spremeniš, popraviš, ampak če si boš želela, delala na tem, bo tudi to! Malo si moraš tu pa tam tudi zaupat, pa se pohvalit in kdaj polenarit!

Preobčutljivcev in samokritikov nas je pa ogromno, ne skrbi in tudi ostali znamo dolgo časa padati na enih in istih bananah http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_clown.gif

 

Vse bo, samo s potrpljenjem do sebe!

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flowers.gif

[Guest VilaSonca]

hvala vsem za spodbudne besede.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

 

upam, res, da je "krvavi mesec" precej posegel vmes in da se kmalu spravim k sebi. tako hudo apatične se ne poznam.

 

verjamem, da bo. vsem skupaj, da bi čimlažje premagale te dneve in bo spet lažje dihati, življenje pa svetlejših barv.

[butl]

Jaz sem se pa ravno počasi znebila depresije, včasih so še kakšne malenkosti.

fajn...bravo

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif

[angelit]

držite se!

 

jaz pa mam hipotirozo, sem dajala kri trikrat na pol ure... še enkrat preverijo... drugače je ful super ker grem zdaj s prijateljem malo na izlet... vse 4 na off...

 

še zdaj ne morem verjet, da ta moja psihoza nima veze z duhom in dušo, sploh pa srcem....... mislim, da ni resnično-ker dobim precej plusa včasih, ko mi glasovi kaj rečejo pa upoštevam. skratka - z realnega vidika gledano je bolj tako. duša pa leti.

 

včasih. ker tega ni veliko. se mam ful pod kontrolo.

 

moj psiholog mi je vzel eno veliko breme s hrbta---da bova delala tudi na tem,- mah razumevanje z mojim grozno hudim bratom.

 

furam presno, mislim, da si bom na izletu privoščila kaj konkretnega, zato sem se šparala. na OFF včasih paše. da maš kaj za popravljat tudi... nisem noben kolerik-ampak bi bila, brez vseh psihoz in fobij. prav grozna.

 

berem svašta. saj gre. samo še bolj se sekiraš, čimbolj si pri ta pravi. hmm.

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/blush.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/inno.gif čaw.

[Iknee]

prirojene travmatične misli

 

ali drugače povedano : karmična depresija

 

http://grenzwissenschaft-aktuell.blogspot.de/2014/04/forscher-liefern-erklarungsansatz-fur.html

 

Tole mi je zgleda fajn - takole bolj na počez, ker na žalost nemščino premal obvladam, da bi zadevo res dobro razumela. Dobro poznam enega mladega človeka, ki dobesedno živi travmo, ki ne more bit iz tega lajfa: ena sama vojna, nočne more, strahovi, odmevi bombardiranj, svetlobe eksplozij, ranjenci ... njegovo psihično stanje pa tako tipičen primer vietnamskega sindroma, da bolj ne bi moglo bit. Pa dečko ni noben frik preveč realističnih računalniških igric ali vojnih filmov - pravzaprav tega sploh ne prenaša, ker mu zbuja prehude fleše. Me zanima kak dober pristop k zdravljenju tega. S fantom smo že govorili o tem, mu pojasnili, od kod to verjetno izvira in odkar to sprejema in dela na osredotočanju na življenje tukaj in zdaj in odpuščanju preteklosti, mu gre počasi na bolje. Kaj bi še lahko pomagalo?

[Brezo]

Tole mi je zgleda fajn - takole bolj na počez, ker na žalost nemščino premal obvladam, da bi zadevo res dobro razumela. Dobro poznam enega mladega človeka, ki dobesedno živi travmo, ki ne more bit iz tega lajfa: ena sama vojna, nočne more, strahovi, odmevi bombardiranj, svetlobe eksplozij, ranjenci ... njegovo psihično stanje pa tako tipičen primer vietnamskega sindroma, da bolj ne bi moglo bit. Pa dečko ni noben frik preveč realističnih računalniških igric ali vojnih filmov - pravzaprav tega sploh ne prenaša, ker mu zbuja prehude fleše. Me zanima kak dober pristop k zdravljenju tega. S fantom smo že govorili o tem, mu pojasnili, od kod to verjetno izvira in odkar to sprejema in dela na osredotočanju na življenje tukaj in zdaj in odpuščanju preteklosti, mu gre počasi na bolje. Kaj bi še lahko pomagalo?

 

Nehipnotična regresoterapija je edina "zemeljska" metoda, ki se jo trenutno spomnim, ki je kolikor toliko učinkovita...ali kakšne druge udarniške čira čara s katerimi bi se te travme spravilo na površje, nekdo drug bi ga pa na astralu popeljal skozi procese- gledanje filmčkov iz preteklih lifeov, mu astralno ali fizično stal ob strani, itd...Skratka človeček bi moral OZAVESTITI te stvari, tisti ki bi ga pa popeljal čez to, bi pa moral vedeti kako to poteka- ala šaman varianta...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

[Iknee]

Hvala, Brezo, tud jaz sem imela nekaj takega v mislih in mi je fajn, da si to potrdil. Si pa (še) ne upam tega izvajat sama, bom pa pobu to priporočila.

[Axl_]

Tole mi je zgleda fajn - takole bolj na počez, ker na žalost nemščino premal obvladam, da bi zadevo res dobro razumela. Dobro poznam enega mladega človeka, ki dobesedno živi travmo, ki ne more bit iz tega lajfa: ena sama vojna, nočne more, strahovi, odmevi bombardiranj, svetlobe eksplozij, ranjenci ... njegovo psihično stanje pa tako tipičen primer vietnamskega sindroma, da bolj ne bi moglo bit. Pa dečko ni noben frik preveč realističnih računalniških igric ali vojnih filmov - pravzaprav tega sploh ne prenaša, ker mu zbuja prehude fleše. Me zanima kak dober pristop k zdravljenju tega. S fantom smo že govorili o tem, mu pojasnili, od kod to verjetno izvira in odkar to sprejema in dela na osredotočanju na življenje tukaj in zdaj in odpuščanju preteklosti, mu gre počasi na bolje. Kaj bi še lahko pomagalo?

 

Je mogoče kak starš bil v kakšni vojni? Mislim, da igrice tle nimajo nobene veze,... lahko je več možnosti.

 

Pomoč? Po mojem mnenju odpuščanje ter brezpogojna ljubezen. Človek mora najdit mir. Psihologija ima tle manjko, kr se ne gre toliko za psihično, duševno rano, ampak bolj za moralno, področje duha. Ni prav ranit drugega človeka. To je narobe in ljudje pol trpijo. Vprašanje vrednot ter etike. Že žalitev drugega, posmeh, obtožbe so neetično, nasilno, žalostno dejanje, tako tud pravi zakon, to ni prav, kaj šele tisto, kaj se doganja v vojni,...

 

Za eno terapijo vem, ki je uspešna na tem področju ter so tud delal z raznimi vojnimi veterani z jugoslovanskih vojn, ki so dal skos to hudo sranje, grozote ter tud z žrtvami grozot, ki so se vršile. Skratka če te zanima, lahko dam predlog na pm, se pa dela z težjimi primeri ter je uspešno.

[Guest VilaSonca]

Upam, da je tahujše mimo. Zadnjih par dni sem bila fizično tako uničena, da ne vem več, kaj je bilo huje, ta utrujenost, polomljenost, bolečine ali maltretiranje same sebe z mislimi. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ohmy.png

 

Ko bom zbrala odločenost, pogum, spustila te strahce pred neznanim in novim, pred mnenjem okolice, pa mislim, da tudi takih hudih padcev več ne bo. Ko bom sledila srčku. Samo, da me ne bi miselno več tako zanašalo sem in tja iz ure v uro, minute v minuto. Če me nekaj vleče, če čutim, če vem, da bo to predvsem dobro, je že prav. In zdaj zberi odločenost, utišaj misli.

 

Gibanje tudi naredi svoje. Več se bo treba gibati in biti zunaj.

[angelit]

Jaz pa sem zdaj ful happy. Sem popredalčkala omaro,kupila špinačo zase, priboljške za kužke, hrano in sardine za Lolo (Tia tudi dobi malo). Ker hudo kaže, da je breja smo po hudi debati spoznali (sem se na vse pretege ponujala), da ji bomo naredili kot v moji sobi, če bo rodila! Tata bi jo kar v lopo zunaj, dobro, da imam mamo.

 

Spet sem začela piti čaj in me prav nič ne briga koliko tehtam samo, da sem na pravi poti na vseh področjih. Npr odpovedala sem se mastnim čuftom, čeprav me je mikalo. Včasih bom pač jedla vse vmes pa presno in ful tekočine. Ker celice, ki so dehidrirane zgledajo kot posušene rozine- če pijemo pa lepo sočno grozdje, kar nas pomladi. Mam kar neke gube smejalne Me nič ne moti, če jem nepresno fašem tudi mozolj. Koža se mi je ful popravila odkar ful jem sadja in zelenjave.

 

Grem pa skozi hude faze, in se borim, da pridem do dobre volje. Dobre volje pa sem-opažam, ko imam vse pod kontrolo in sem na pravi poti. Malo si tudi dopisujemhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flower.gif boljše vertikala in spoznavanje ljudi, kot horizontala in TV. Depra pride tudi iz tega, da si preveč privoščim,čim se čemu odpovem in sfiziram tem bolj sem happy.Zaenkrat.

[Pinka]

Še ena res pozitivna zgodba..

 

Kopiram del članka, ki sem ga danes prebrala.

 

Oglejmo si primer čebelarja Renata Garibaldija, ki v sodelovanju s psihiatrično bolnišnico v Tolmezzu v Italiji že 18 let uspešno zdravi različne duševne težave tako, da ljudi preprosto vzame k sebi za sodelavce pri čebelarjenju. Vsakdo, ki pride na njegovo učno kmetijo Bosco di Museis v Cerciventu, najprej pomaga že utečeni ekipi sodelavcev in se uči, zlagoma pa sam prevzame skrb za posamezne panje. Učinki Garibaldijevega načina dela z ljudmi so vredni velike spoštljivosti. Poleg tega, da lahko pozovemo tudi naše psihiatrične bolnišnice k posnemanju učinkovitega zgleda, lahko na tem primeru obenem raziščemo temelje duševne celosti – kaj pravzaprav človek potrebuje, da (spet) postane psihično trden in zdrav.

 

Najbolj temeljna, pravi Renato Garibaldi, je družina, ljubezen. Ko posameznik postane enakovreden del skupnosti, ki skupaj dela, kósi in medsebojno skrbi drug za drugega, je to prvo, kar je potreboval, da si opomore.

Drugo zdravilo so čebele same. Njihova prisotnost, organiziranost in jasnost namena so nalezljive. Tudi samo delo z njimi zahteva zbranost in stik s stvarnostjo. Tako v človeku prebudijo voljo do življenja. Skrbeti za živali, opravljati koristno delo, ki ga izpolnjuje, ter zvečer zadovoljno opazovati plodove svojega truda pomeni neposredno vključitev posameznika tako v naravno kot v družbeno okolje.

[Guest VilaSonca]

Preživela še eno črno fazo. Zdaj sem kot prerojena zadnjih 10 dni, fizično, spet čutim čustva, lahko se jokam in smejem in ko se pogledam v ogledalo vidim sončka, ne pa satana, kot je bilo zadnja dva meseca. Kaj se je v moji bučki dogajalo v tej temni noči duše ... Ko sem se že našla v vseh možnih osebnostnih motnjah, se hudo bala, da zbolevam za neke vrste psihozo, sem si na najnižji točki prilepila etiketo energetski vampir-psihopat. Ljudem si nisem upala pogledati v oči, čutila sem hudo hudo krivdo in sem bila že čista živčna razvalina. Ful mi je morilo, ker sem s svojo energijo morila drugim, čeprav tega ne bi priznal nihče, ampak pogledi povejo svoje. Sama sebe nisem upala pogledati v ogledalo, ker so oči bile črne, prazne in "psihopatske", kot dve brezni. Včasih se mi tudi ni dalo tuširati, česati ... Ni bilo volje, ko sem ob petih prišla izžeta iz službe, potem pa direktiva na faks v učilnico brat zapiske ... Ob devetih sem hodila spat. Nočne more. Krivda, krivda, gnus do sebe. Zjutraj sem se komaj spravila iz postelje. Telo je bilo že celo vsepovsod zakrčeno, čutila sem blokade v podplatih, po trupu, lasje so se mi nenormalno mastili, nonstop sem se praskala, tudi po obrazu. Šla sem na bus (vožnje s kolesom nisem bila sposobna) in kot vreča krompirja sedela. Sedela ves dan, v službi, na faksu in vmes na busu ter ležala. Tako skrajno apatična sem že bila, da res nisem čutila res prav nič, vseeno mi je bilo, tudi če me kdo premlati ali ustreli. Mislila sem si, da si ne zaslužim živeti, po vsem, kar sem hudega v 30. letih mislila, izgovorila, storila ... Niti do hrane mi več ni bilo in bilo je več dni skupaj, ko sem razmišljala, da bom pač šla v gozd in si prerezala žile ali pa spila tablete. Ali to ali pa stol in buljenje v steno na psihiatriji. Za nobeno rabo, dela nesposobna, komunikacije nesposobna, psihopat, sicer tak nenevaren za okolico, ampak nesposoben imet eno normalno življenje, tako da ostane samo odrinjeno življenje ali uničenje.

 

V tem času mi je pomagalo, da je bilo par ljudi, ki so videli pozitivno v meni, trpeli mojo dolgočasno družbo in me skušali vsaj malo razvedriti. Odprlo se mi je s pomočjo nekoga, ki mi je zagnal čakre in pretočnost, zaščitil auro. In povedal, na čem naj delam. Potem mi je ena ženska, ki tudi obvlada, s pogovorom pomagala razjasniti vzorce v naši familiji in prebrala moje skrite želje (ki sem jih zaradi občutkov ničvrednosti potlačila), ki jih več ne mislim zaradi okolice v sebi tlačiti, ker ravno to me med drugim naredi vso zaprto in potem depresivno. Tako da, kar se tega tiče, tu si več ne dovolim neg. misli, ker vem, čim bom popustila, bom padla nazaj. Zdaj se tudi gibam, s kolesom v službo, zvečer kundalini joga in je to čisto druga zgodba. Samo čikom in dobri hrani se zaenkrat ne mislim odpovedat. Sem preveč nervozna zaradi izpitov. Ne vem, kako bom preživela post. Grem julija. To bo šele kriza.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png Tam bo prišlo vso čustveno sranje gor in bom pritisnjena ob steno, ajde, daj že predelaj ene stvari dokončno. Živčna sem, ker nič ne pišem dnevnika občutkov, seveda, zdaj sem super, kaj bom zdaj pisala, nekaj silit se pa tudi nima smisla, a sem vseeno živčna, ker bi kao morala met disciplino. Ponavadi pišem, ko sem v dreku. In ko sem OK, grem brat. To je super. Vidiš, kje si bil in kje si zdaj in še spomine imaš.

 

Ajde.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

[Guest VilaSonca]

Odločila sem se, da me več ne bo domov za vikende oz. pač najbrž se nikoli več ne vrnem. Enostavno, počutim se odveč, nesprejeto, nedobrodošlo, kot vsiljivka, parazit, ki ga želijo brcniti na cesto, se ga znebiti.

 

Dokler je bil še foter med nami, sem se počutila vsaj napol dobrodošlo in sprejeto, vedela sem, da me bo nekdo z veseljem pozdravil, se mi nasmejal, da me bo preprosto vesel, ker sem prišla.

 

On je bil tisti, ki ga je skrbelo, da ne bom kje lačna v Ljubljani, on je materialno dajal večino zame oz. so kar bile njegove finance pod kontrolo in na račun svoje nesebičnost je na koncu, čeprav na kar dobrem položaju, čisto obubožal. To mi je postalo jasno šele pred kratkim, ko vidim, da se zdaj zgodba ponavlja z bratom.

 

Foter bi z veseljem naredil karkoli za nas in žrtvoval je svoj hobi, svoje zdravje, ker si ga je mama popolnoma podredila in ubila raziskovalnega duha v njem in skoz sem se bala, kaj je narobe, ker prihaja pijan domov. Nisem razumela, zakaj take ostre besede, da je klošar, da je volk, naj gre k frizerju, če ni bilo nič narobe z njim, saj pa je vedno bil prijazen in nikoli nikomur storil nič žalega in ljudje so ga zelo spoštovali zaradi dela in tudi družbe.

 

Ker sem bila njegova pupa, mi je zamerila in bog ne daj, da sem kaj skuhala in me je pohvalil.

 

Precej sem bila radovedna, samoiniciativna, vse sem hotela sprobati, kar se tiče gospodinjskih opravil, od pranja, kuhanja, likanja, ni da ni. Ampak, če ni bilo točno po njenem scenariju, je bila ostra kritika in če sem se uprla, tudi dretje in lasanje. Tako da so bili momenti, ko sem si želela, da bi me posvojila druga familija.

 

Mislim, OK, saj razumem, samo ne da se mi več bit v takem okolju, ker me dela depresivno, ker me ubija. Ne prinašam financ, ne kimam. Tudi ne mislim, ker niti ne zmorem in ne vem, zakaj bi se pustila kontrolirati in tlačiti. Tudi jaz nimam več kaj pričakovati, skrbim lahko sama zase. Vem, da je imela in ima težko življenje, ampak tudi jaz imam težka bremena, pa ni nikoli se niti poskusila postaviti v mojo kožo, nikoli mi ni zaželela srečno na izpitu.

 

Vem, da tudi z moje strani ful ne štima in da ne vidim jasno in da prehitro delam zaključke, ampak trenutno rabim okoli sebe spodbudne ljudi, ne ubijalcev, drugače ne bom nikoli rešila teh vzorcev, da sem nesposobna ipd, spet bom padla nazaj v strahove. Pa ne vem, saj tudi hiša vpliva na počutje. Jaz se tukaj nikoli nisem počutila dobro, vse je preveč zatrpano s kramo, umazano in po drugi strani pusto, žalostno. Stvari, ki jih imam doma, potisne v kot, nisem dobrodošla.

 

Ni tragedije, bo že. Jo mam rada, vem, da tudi ona mene, da pod vso to kolobocijo je ljubezen in sprejemanje, samo ne gre, ne gre. Ne bo ji hudega, ne bo me pogrešala, ker itak ima brata.

[butl]

Odločila sem se, da me več ne bo domov za vikende

 

Hojla VilaSonca

 

Če bi bil jst na tvojem mestu, bi se za začetek odloču enak. Ker, ko prepoznaš, zakva se nekej dogaja in od kod to še kr dobivaš, se je najprej treba iz tega umaknt. Šele ko obdelaš in predelaš prepoznanja do te mere, da lahko funkcioniraš kokrtolk lahko sam s sabo in temi spoznanji, se lahko spet soočiš z njo. Za obdelat in predelat spoznanja bi jst ziher poiskal pomoč.

 

Srečno VilaSonca

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif

[anne]

Velik napredek je, da si ugotovila, kaj te omejuje, ovira, duši. In kaj lahko spremeniš, da to izboljšaš.

 

Jaz recimo nisem zaznala določenih vzorcev, dokler res nisem bila toliko odmaknjena od vsega, da sem lahko zaradi časovne in krajevne distance bolj objektivno ocenila vse. Takrat se je spremenil tudi pogled kot tudi moje dojemanje vsega - krepko laže sem se s čim spoprijela, tudi prizadelo me ni več kaj tako, kot bi me znalo prej. Istočasno pa sem laže razumela določene ljudi, njihove reakcije ali izjave, čeprav se z njimi nisem strinjala. Pač ne znajo bolje, ne znajo drugače. Ne počnejo mi tega nalašč, na meni je, ali si dopustim, da se me dotakne, ali grem preko tega.

 

Ehja, ta družinska razmerja, zakomplicirana do koncahttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/rolleyes.gif.

 

Drži se! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flowers.gif

[angelit]

skrbim zase kot za "zenico svojega očesa", ker kdo te bo spravil v red, če se sam ne angažiraš do konca. jaz pa res-vsako vlakno energijo usmerim v to, da končno nekaj sproduciram iz sebe. pa tudi će ...samo naredim danes musako, pospravim, spucam... da se ne pokrijem s povštrom čez glavo, ali odpišem svet in buljim v TV. ker iz tega ni nič. ali pač tudi-fajn se zasekiraš nad sabo in prideš v konflikt z okolico. vsi bi radi, da daš kaj od sebe, da si del družine, družbe, da si aktiven, prispevaš, da energija kroži. tako se ljudje počutijo cenjene in večina ljubljene. potem so vsi bolj srečni:D še posebej ti, ko dobiš pozitiven feedback enkrat za sprememboin to se meni zdaj dogaja. vsaj v krogu bližnjih.

 

rabim samo še tisti svoj kotiček kjer sem v miru z Bogom in se lahko zmenim kako naprej in se zahvalim za vse ali začutim tisto neskončno ljubezen, ki brbota v nas. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/hypnodisk.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif juhu

 

(btw-če bo šlo tko naprej, da ob vsej tekočini, ki jo spijem, tudi prižigam, ne vem kaj bo) guštam se.

[angelit]

Nekdo , ki je bil na tem forumu, mi je rekel, da ne bom dobila službe, ker kadim. Grrrr, v fajt. Ampak lepo smooth and izy... drugače ustvarjaš samo destruktivno energijo. rezultat tega je, da obupaš, padeš na dno. in se od tam lahko pobereš. veliko lažje je, če ti ni treba v globine abyssa pa se vseeno pobereš. zato-reach for help- it will be given to you. Lovehttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

[Guest VilaSonca]

Hojla VilaSonca

 

Če bi bil jst na tvojem mestu, bi se za začetek odloču enak. Ker, ko prepoznaš, zakva se nekej dogaja in od kod to še kr dobivaš, se je najprej treba iz tega umaknt. Šele ko obdelaš in predelaš prepoznanja do te mere, da lahko funkcioniraš kokrtolk lahko sam s sabo in temi spoznanji, se lahko spet soočiš z njo. Za obdelat in predelat spoznanja bi jst ziher poiskal pomoč.

 

Srečno VilaSonca

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif

Ojla, Butl. Hvala.

 

Nočem kar prekiniti vse stike in oditi za vedno, ampak ja, trenutno mi je res grozno biti v fizični bližini in mame in brata, ker se hitro začnem počutit krivo ali pa v strahu, ker že enostavno vso to ropotanje, loputanje z vrati, lovljenje in dretje, ta njun odnos in način komunikacije, ne morem bit mirna ob tem. Ker sem en odvečni člen. Ampak to je vse karmično pogojeno.

 

Za pomoč se pa strinjam, ajde, imam napotnico za psihologinjo, samo ne vem ... Veliko mi je pomagala zdaj pred kratkim ena terapevtka z vpogledom v prejšnje življenje, da dejansko bolje štekam vse te naše odnose, samo ja, mogoče ne bi škodilo iti do psihologinje ... Vsaj poskusit.

[Guest VilaSonca]

Velik napredek je, da si ugotovila, kaj te omejuje, ovira, duši. In kaj lahko spremeniš, da to izboljšaš.

 

Jaz recimo nisem zaznala določenih vzorcev, dokler res nisem bila toliko odmaknjena od vsega, da sem lahko zaradi časovne in krajevne distance bolj objektivno ocenila vse. Takrat se je spremenil tudi pogled kot tudi moje dojemanje vsega - krepko laže sem se s čim spoprijela, tudi prizadelo me ni več kaj tako, kot bi me znalo prej. Istočasno pa sem laže razumela določene ljudi, njihove reakcije ali izjave, čeprav se z njimi nisem strinjala. Pač ne znajo bolje, ne znajo drugače. Ne počnejo mi tega nalašč, na meni je, ali si dopustim, da se me dotakne, ali grem preko tega.

 

Ehja, ta družinska razmerja, zakomplicirana do koncahttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/rolleyes.gif.

 

Drži se! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flowers.gif

Saj vse to vem, ampak v afektu pozabim in pustim, da me zacentrifugira. Ne znam ali pa bolj nočem pravilno skomunicirat, ker se mi zdi, da niti ne bi bilo afekta.

 

Hm, ja, nikogar na tem svetu nočem sovražit, zato pa ja, je bolje, da smo zaenkrat narazen. In nihče od nas ni slab.

 

Drži se tudi ti.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flowers.gif