Guest sstane 10. oktober 2005 Prijavi Deli 10. oktober 2005 Nika, seveda ima depresija svoje materijalne vzroke, toda, vse je v tvoji glavi, da to spremeniš. Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
santos 10. oktober 2005 Prijavi Deli 10. oktober 2005 NikaNika; ne verjami vsemu kar bereš...ker ti škodi in tako lahko "vsakdor" manipulira nad tabo...štekaš !? BABILON ! Citiraj Bojevnik ima čas le za brezhibnost; vse drugo namreč izčrpava njegovo moč - brezhibnost pa jo povečuje. Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Mana 20. februar 2006 Prijavi Deli 20. februar 2006 mene pa zanima, človek ve, da je depresiven... jaz že nekaj časa poskušam razumeti zakaj sem tako brezvoljna, zakaj mi je vseeno, zakaj nimam planov...zakaj se nažiram (v zadnjem letu in pol sem se zredila in zavedno "požiram" ogomne količine hrane... sicer vem, da nekaj ne špila, samo ne znam ven kot, da sem padla v ogromen škaf vode in ne morem ven...vedno bolj težka sem sotkrat jokam, ker sem nesrečna... kako veš a si res depresiven al i samo nesrečen?kakšna je sploh razlika? Citiraj Vsako jutro se v Afriki zbudi lev. Ve, da mora teči hitreje kot gazela, da jo ujame, sicer bo umrl od lakote. Vsako jutro se v Afriki zbudi gazela. Ve, da mora teči hitreje kot lev, sicer bo ob življenje. Ko se jutro za jutrom prebujaš, se ne sprašuj, ali si lev ali gazela, temveč začni teči. afriški pregovor Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Alan_New 20. februar 2006 Prijavi Deli 20. februar 2006 NO že naslov teme vse pove...Namreč, zanima me kaj narediti če si v depresiji ter kako se iz nje povleči ven???Ima kdo ze iskusnje z njo???Je pametno da poskusas sam obracunati z njo ali poiskati strokovno pomoč??? Lp mmStrokovno pomoč si nudi sama. Je najceneje. Zavestno vztrajaj v depresiji, ugotovi vzroke zanjo, prosi Ljubezen za pomoč, in ko ti je dovolj depresije, ko si se je naveličala ali spoznala, se od-loči od nje. Citiraj Possible—but highly unlikely. Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Sebastjan 20. februar 2006 Prijavi Deli 20. februar 2006 Že zelo dolgo časa se ubadam s svojo prijateljico depresijo, rešitve pa od nikoder. Eden od glavnih razlogov pri meni je sicer fizični-zdravstveni, poleg psihičnih razlogov. Ne bom tukaj pisal o tem. Moram pa priznati, da sem si precej pomagal s spremembo prehrane in tako dobil veliko več energije in volje do življenja, tudi zaradi izboljšanja zdravstvenega stanja. Kemija definitivno ima vpliv, na internetu sem tudi bral raziskave... Trenutno se ukvarjam predvsem s svojo psiho in to mi je zdaj prioriteta. Ko se pokaže kakšen napredek, takoj spet vse pade v vodo in to se ponavlja in ponavlja...Ampak treba je vztrajat. Zelo me zanima, kako se drugi - kronični bolniki in invalidi spopadajo s takimi težavami. Ali so se sprijaznili, da so taki kot so? Imajo velike težave s psiho? Pri depresiji je najtežje, ker včasih sploh ne veš kaj je narobe. Ne vidiš smisla v nobeni stvari, vse je brezveze, ni veselja do življenja. Potem se pojavi še lenoba, ki vse še poslabša. Gotovo je res, da je depresijo veliko, veliko lažje premagati v dvoje ali pa v neki skupnosti oz. dejavnosti kot pa sam, vendar jaz nočem bit odvisen od nekoga in to mi je tudi izziv. Pa naj traja kolikor hoče... Mani in ostalim želim čimveč samozavesti in dobre volje! Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
odium.p. 20. februar 2006 Prijavi Deli 20. februar 2006 Sebastjan, Iz tvojega pisanja ne morem dobiti nekaterih odgovorov, ki bi jih želel vedeti, predvsem kakšno diagnozo so ti postavili psihoterapevti, če si jih seveda sploh obiskoval. Predvsem bi ti rekel nekaj besed, ne ukvarjaj se s svojo "psiho", dejansko sploh ne vem v kakšnem kontekstu to misliš, vse kakor prični ŽIVETI. Ko boš premagal to "depresijo", ki je samo odziv tvojega pogleda na trenutno stanje pri tebi ali celo na splošno v družbi...boš prestopil kar nekaj stopnic v tvoji zgodbi življenja... Pa tole o invalidih, saj vem da ljudem ob pogledu na njih postane mučno, nekateri gredo na drugo stran ceste ko koga zagledajo pa ne da mislijo s tem karkoli slabega enostavno ne prenesejo pogleda na njih, ti ljudje se jim smilijo ... Poizkušaj me "čutiti" v naslednjih besedah ne "razumeti-UM-sko", nimamo zavedanja o tem zakaj je nekdo invalid vsaj tistega ne ki prihaja iz drugih sfer, mi poznamo mogoče fizični razlog za njegovo invalidnost...nesreča ali kaj drugega... nikakor pa nam niso znane druge razsežnosti, zato imamo edino pravico tega človeka sprejeti takega kot je, kajti to je dejansko RESNICA, s tem ko v sebi čustveno reagiramo--smiljenje--žalost...škodimo sebi in njemu!!, do tega enostavno nimamo pravice !! Lepo se imej ! Citiraj V TEMI ZEMLJE EDEN ŽAREK SVETI, NE ZAZNA GA VEČ ZAVEST, LE DUHA GLOBOKI SPLETI. Michael newton oduim.p.'s Blog Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Sebastjan 20. februar 2006 Prijavi Deli 20. februar 2006 Odium. p., hvala za tole. Veš, jaz se zelo redkim zaupam, tudi to je morda napaka. Res še nisem zaživel v polnosti, ker se pri določenih življenjskih odločitvah oz. prelomnicah obotavljam in razmišljam, razmišljam, razmišljam, kaj bi bilo bolje, kako bi bilo, če bi bilo, kako je bilo... Kot muha bezljam od ene ideje do druge, zato sploh ne vem več zagotovo, kaj naj sam s sabo, kaj bi sploh rad. Živel, vsekakor. Zadnji odstavek pa mislim da sem dojel. Meni se invalidi in prizadeti včasih res zasmilijo, vendar se jih ne ogibam. Rad bi nekoč spoznal kakšnega, da se znebim raznih predsodkov in celo strahov pred njimi. Zakaj se bojim invalidov? To mi ne gre v glavo, saj mi nič nočejo... Tvoj blog je pa zelo zanimiv! Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
free 21. februar 2006 Prijavi Deli 21. februar 2006 zdej mi pade na pamet sam to.. da si cilje najdi! sam.. treba vedet, da ni zmer lahko do cilja pridet ane... zdej, a so kle se kaki globji vzroki... pomanjkanje ljubezni in tko... verjetn... men se depresija zdi kot odskocna deska za samomor... torej predvidevam, da je v sloveniji velik depresivnih ljudi... taki cajti so materialisticni...zlo... mlad clovek, vrzen v zrelo sistema... pol pa plavi u mlakuzi sline in gnilega zobovja... :xx!: lej.. veliko ljudi zacne tako, da se lotijo manjsih in lazjih preprek, kako bi si uredili tudi psiho... eden od teh je: delo, kreativnost, odnosi, duhovna rast, lastno osebno zadovoljstvo... ipd... manjsi del, ki je se lazji morda: spanje, gibanje, sproscanje, sprehodi, telovadba, joga, tibetanci, kolesarjenje, dihanje, svetloba...in se manjsi del, ki morda predstavlja najlazji del, kljub temu pa je zelo pomemben: prehrana (hrana in pijaca), ciscenje organizma, skrb zanj, post, vec uzivanja sadja in sveze zelenjave, kopeli, skrb za kozo, maske, ipd.... ce si predstavljas psiho kot najvecji krog, ki je 50x vecji od ostalih dveh zgorja nastetih krogov... je logicno, da ne moremo psihe pozdraviti kar naenkrat... vcasih so to zivljenjski projekti, vcasih pa obdobni... itn... in vcasih nekaj storimo ze samo, ce nekaj 'pozitivnega' pomislimo med oblakom pred ocmi... kljub temu, pa, ce ojacamo, izboljsamo le nekaj procentov vseh drugih malih recimo manj pomembnih krogov.... se bo nekaj procentov pozalo tudi na psihi!!! le da to v velikem krogu pomeni ogromno! stekas!?vedno gre eno z drugim... in lahko se lotimo in zacnemo lazjo pot... delo na manjsih krogih... teh, kjer so vlaganja energije manjsa, kljub temu pa rezultati lahko razveseljivi. aja, pa se neki... kadar smo tko v depri.. in bolscimo predse... oci ne migajo... misli sopajo... srce utripa skromno... kri se giblje kot da v njej plavajo posekana drevesa... v limfnem sistemu pa se nabira zagovina... najbolj pomembno pa je, ker ne dihamo.... takrat se nam je spomniti na dih... na izdih, ki sprosti in odda nakopiceno bolno keo zraka v pljucih in nato vdih, ki prinese v telo zivljenje, kot recni pritoki...v prenasiceno reko... in izdih, ki odpelje nesnago... kot jez, ki razpolovi moteca debla... itn...veter razprsi umove ljudi... -------------mene pa zanima, človek ve, da je depresiven... jaz že nekaj časa poskušam razumeti zakaj sem tako brezvoljna, zakaj mi je vseeno, zakaj nimam planov...zakaj se nažiram (v zadnjem letu in pol sem se zredila in zavedno "požiram" ogomne količine hrane... sicer vem, da nekaj ne špila, samo ne znam ven kot, da sem padla v ogromen škaf vode in ne morem ven...vedno bolj težka sem sotkrat jokam, ker sem nesrečna... kako veš a si res depresiven al i samo nesrečen?kakšna je sploh razlika? Citiraj free Blog Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Tranquillity 1. marec 2006 Prijavi Deli 1. marec 2006 Torej,sem nova na forumu,če sem natančna sem se prijavila pred komaj 5 minutami .Ne vem več kaj naj naredim.Že kakšne 3 dni sem tako rekoč,v depresiji? ne vem,če lahko temu rečem depresija,vsekakor pa mi ni ok.Mislim,da sem taka tudi zaradi čustev,ki jih čutim do ene specifične osebe,ampak ne vem od kod ta živčnost,nejevolja,žalost prihaja,saj mi čustva vrača.Pomislila sem tudi na razne čustvene blokade,stres,ki ga ta čas doživljam,zaradi šole itd...večinoma se zgodi z mano tako,da ko moram kaj narediti oz.ko se kaj pričakuje od mene(konferenca se konča naslednji teden) mi enostavno vse zablokira.Zaprla sem se vase,pa še sama ne vem zakaj.Danes sem bila 2 uri v šoli,nato sem kar odšla domov.In še zdaj ne vem zakaj.En razlog je bil,da bi lahko bila vprašana en predmet.Ampak ne vem zakaj sem kar odšla.Prišla sem domov,se zavlekla v posteljo in zaspala za 4 ure.Zbudila sem se pa še bolj izčrpana kot prej in ni mi bilo jasno zakaj sem sploh prišla domov.Počutim se zelo nesrečno,nekaj mi manjka.Ne vem....tako samo.Čeprav vem,da imam vodnika pri sebi in še celo "vojsko" drugih "pomočnikov",se počutim samo.Na nek način sem povezana z njimi,ampak na tem svetu kjer živim kot oseba,ki jo vsi "poznajo" pa sem tako sama.Na čase dobivam občutke utesnjenosti.Ne vem če se lahko kdo najde v tem,ampak,počutim se tako omejeno.V vsem smo omejeni,ne moremo hoditi po cesti,ker nas lahko avto povozi,ne moremo nič delat kar želimo,ker sami sebe omejujemo.Tudi našo dušo s telesom.Vem da so moje besede brezsmiselne ampak...ne vem več no kaj naj naredim.Postala sem zadirčna,hrana mi ne tekne,samo spala bi.Ne vem zakaj sem šla pisat sem,mogoče ima kdo kakšen nasvet zame?lp Tranquillity Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
pjotra 1. marec 2006 Prijavi Deli 1. marec 2006 Torej,sem nova na forumu,če sem natančna sem se prijavila pred komaj 5 minutami .Ne vem več kaj naj naredim.Že kakšne 3 dni sem tako rekoč,v depresiji? ne vem,če lahko temu rečem depresija,vsekakor pa mi ni ok.Mislim,da sem taka tudi zaradi čustev,ki jih čutim do ene specifične osebe,ampak ne vem od kod ta živčnost,nejevolja,žalost prihaja,saj mi čustva vrača.Pomislila sem tudi na razne čustvene blokade,stres,ki ga ta čas doživljam,zaradi šole itd...večinoma se zgodi z mano tako,da ko moram kaj narediti oz.ko se kaj pričakuje od mene(konferenca se konča naslednji teden) mi enostavno vse zablokira.Zaprla sem se vase,pa še sama ne vem zakaj.Danes sem bila 2 uri v šoli,nato sem kar odšla domov.In še zdaj ne vem zakaj.En razlog je bil,da bi lahko bila vprašana en predmet.Ampak ne vem zakaj sem kar odšla.Prišla sem domov,se zavlekla v posteljo in zaspala za 4 ure.Zbudila sem se pa še bolj izčrpana kot prej in ni mi bilo jasno zakaj sem sploh prišla domov.Počutim se zelo nesrečno,nekaj mi manjka.Ne vem....tako samo.Čeprav vem,da imam vodnika pri sebi in še celo "vojsko" drugih "pomočnikov",se počutim samo.Na nek način sem povezana z njimi,ampak na tem svetu kjer živim kot oseba,ki jo vsi "poznajo" pa sem tako sama.Na čase dobivam občutke utesnjenosti.Ne vem če se lahko kdo najde v tem,ampak,počutim se tako omejeno.V vsem smo omejeni,ne moremo hoditi po cesti,ker nas lahko avto povozi,ne moremo nič delat kar želimo,ker sami sebe omejujemo.Tudi našo dušo s telesom.Vem da so moje besede brezsmiselne ampak...ne vem več no kaj naj naredim.Postala sem zadirčna,hrana mi ne tekne,samo spala bi.Ne vem zakaj sem šla pisat sem,mogoče ima kdo kakšen nasvet zame?lp Tranquillityhmmm v spanju se zdravijo tvoja čustva, bi menila jaz. dobro je tudi, da se o tem lahko pogovarjaš. kakšni so tvoji odnosi z mamo očetom, bratom ali sestro? zaupaj se vsaj enemu - upam, da te razumejo. pogovarjaj se čim več... jaz sem se enkrat znašla v podobnem položaju....bila sem starejša od tebe. hodila sem že v službo, zraven študirala. ker nisem več mogla delat, niti študirat, niti ven s prijatelji, sem se znašla pri zdravniku, in me je dal na bolniško.... potem se je nadaljevalo vse od psihiatra in antidepresivov. pa je bila grenka izkušnja. po dveh mesecih bolniške in treh - štirih mesecih antidepresivov, sem se nenormalno zredila in se redim še zdaj (to je bilo pred cca 1 letom) :-( ampak kar mi je najbolj pomagalo: veliko sem delala na sebi, se pogovarjala z mamo (ki je naravnost čudovita) in pogovarjala sem z angeli. imam krog prijateljev, ki so zelo napredovali na duhovni poti in si pomagala s pogovori pri njih. včasih sem šla na shiatsu terapijo (izvajala jo je moja prijateljica), občasno k bioenergetiku, pri katerem se zdravi moja mama. pogovarjala sem se z angeli in jih prosila, naj mi pomagajo iz te godlje. prav tako sem si močno želela menjati službo, saj je glavnina "krivde" za depresijo izvirala prav od tam. in izvlekla sem se. z novim zavedanjem, da je vse mogoče, če si resnično želiš. v kratkem času sem menjala službo in okolje - naredila sem drastično spremembo. ne morem trditi, da imam dobro službo. imam pa zavedanje, da nisem sama in seveda, da sem ob pravem času točno tam kjer moram biti. saj se iz vsake situacije nekaj učim... dobro je, da si se takoj obrnila na pomoč. lahko, da je to le prehodnega značaja in bo kmalu mimo. vsak dan pa res ne moreš biti nasmejana in voljna do vseh mogočih aktivnosti, ane? . v takšnem primeru si lahko brez skrbi pomagaš z zeliščnimi "antidepresivi", kot sta deprim ali persen. dobiš jih v lekarni. so čisto naravni in ne povzročajo zasvojenosti. seveda se poprej lahko posvetuješ z lekarnarjem. jaz sem se pogovarjala z angeli preko angelskih kart od doreen virtue, še danes jih rada uporabljam. morda bi prebrala kakšno knjigo? jaz sem prebrala Potovanje duš, ki opisuje, kaj naj bi se dogajalo z nami po fizični smrti. Ne morem trditi, da je to resnica, ampak meni je zelo blizu in tako lažje opravljam lekcije in naloge, ki sem si jih, po prebranem v tej knjigi, zadala sama že pred rojstvom.pojdi na sprehod v naravo in opazuj kako je lepa. takoj boš boljše volje. skozi takšno meditacijo (kar sprehod v naravi gotovo je) boš morda v sebi spoznala odgovore, ki jih potiskaš navzdol in morda rešila marsikatero težavo. Pogovarjaj se z živalmi, z rastlinami - če ne moreš na glas, pa v mislih. prepričana sem, da se boš počutila bolje. življenje je lepo, zakaj ga ne bi tako tudi živela? kar se pa tiče tvojih čustev do osebe, ki ti čustva vrača...ne vem... mogoče sem na hitro dobila občutek, da se počutiš utesnjeno ravno zaradi tega. bodi prepričana, da če ljubiš, si ne lastiš in tako lahko ljubiš si lahko ljubljen, brez da bi bil utesnjen ali nesvoboden. če imaš občutek morda zaradi tega, bi billo seveda dobro, da se o tem pogovoriš s to "spcefično" osebo... no, upam, da sem ti lahko kako pomagala, in zavedaj se, da te popolnoma razumem. želim vse najlepše... z ljubeznijo pjotra Citiraj Morigenos“Sometimes we are lucky enough to know that our lives have been changed, to discard the old, embrace the new, and run headlong down an immutable course. It happened to me ... on that summer's day, when my eyes were opened to the sea... “ J. Y. Cousteau Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Kabalist 2. marec 2006 Prijavi Deli 2. marec 2006 ...Ne vem več kaj naj naredim...Nič novega na tem norem svetu. Znašla si se pač sredi običajnega čustvenega viharja, na katerega nisi pripravljena (kdo pa je?). ne bom ti duhovičil. Rešitev je sorazmerno enostavna:Najprej se nehaj smiliti sama sebi. Ko se boš nehala smiliti, se zazri v svoja čustva. Kakor hitro se boš zazrla v svoja čustva, boš ugotovila dejansko stanje "na terenu". Mimogrede se posvetio pozornosti na vsakdanjost. ne smeš si dovoliti letenje, ker potrebuješ hojo. Citiraj BODI POZOREN IN PREPOZNAJ. kO PREPOZNAŠ, OČISTI SVOJE OKNO IN DOVOLI BOŽJI VOLJI, DA SIJE SKOZI TVOJO VOLJO. Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
alien_špela 19. oktober 2007 Prijavi Deli 19. oktober 2007 jest sm dons padla u napad panike. ...problemi z mojo mami oz tastarimi Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Mura 19. oktober 2007 Prijavi Deli 19. oktober 2007 si pa zelo redkobesedna.Težko k temu kaj rečem. Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Sahtiar 27. oktober 2007 Prijavi Deli 27. oktober 2007 jst sm bil tudi pogosto u depresiji same pizdarije v šoli pa topa sm se odloču in sm se spremenu Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
mici59 27. oktober 2007 Prijavi Deli 27. oktober 2007 jst sm bil tudi pogosto u depresiji same pizdarije v šoli pa topa sm se odloču in sm se spremenuBRAVO Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
irrisolta 31. oktober 2007 Prijavi Deli 31. oktober 2007 Zelo dobro poznam te občutke. Z njimi ni nič napačnega. Vzami si čas - zase. Vzami svinčnik in papir. Piši. Sami sebi. Raziskuj svoje občutke. Išči morebitne odgovore nanje. To je najboljše zdravilo, ki ga lahko daš sami sebi. To, da se pogovarjaš s seboj, da se spoznaš. Se čudiš, sprejmeš, vzljubiš. Pri 39 letih jih še imam in jih obožujem, ker me dalajo človeško. Še vedno se viviseciram. Rade volje. Pomaga mi biti to kar sem in to kar ljubim. Pa čeprav sem včasih kot volk samotar. Vendar vedno zadovoljna s seboj. Nič NI NESMISELNEGA. To sem pri 18 letih zapisala sami sebi. Vsaka stvar ima globoko v sebi svoj smisel. Nauči se ga ujeti. Dana ti je priložnost trenutka, ko se lahko sami sebi zbližaš na način, ki ni dan mnogim. Izkoristi ga. Imej se rada. Bye bye Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
irrisolta 31. oktober 2007 Prijavi Deli 31. oktober 2007 Še nekaj o paničnih napadih. Ko je to mene doletelo, je bilo o tem bore malo znanega. Ko so mi zdravniki po raznoraznih srčnih raziskavah zagotovili, da z menoj ni nič narobe in mi je začelo biti že krepko nerodno, da sploh o tem govorim in da iščem pomoč svoji "BLAZNOSTI" (da tako je. Sodila sem temu občutku), sem morala vzeti stvar v svoje roke in si skušati pomagati. Ko mi je mati dala apaurin za pomiritev, je to namreč moj panični napad zgolj še stopnjevalo. Takrat mi je postalo jasno, da moram nekaj narediti zase. Analizirala sem svoje vedenje - ponočevanje, popivanje, prekomerno kajenje, pitje kave.... neprespanost.... Sklenila sem nezdrave navade omejiti. Skušala sem spoštovati, da nisem pretiravala v neprespanosti in vsem ostalem. Sčasoma so se zadeve popravile, panični napadi izginili. Še danes se mi pojavijo tu in tam, ko preteram svoje telo ali psiho. Smo psihofizična bitja, vendar ne moremo pričakovati, da smo roboti. Tudi naša psiha in telo potrebujeta umiritev, sprostitev od nenehnega napora. Ne bom delila nasvetov kaj in kako je najbolje in ne bom govorila, da poznam 100% rešitev. Vse kar pravim - prisluhnite samim sebi in svojemu telesu. Ne obsojajte. Spoštujte. Znajte se prepuščati občutkom. Grozno je. Vem..... zdi se ti, da boš umrl. Tolažila sem se - ok, če bom umrla, pa naj bo temu tako. In se prepustila občutku. Ko je napad minil, sem se skušala posvetiti stvarem, ki so mi v veselje. Skušala iti bolj zgodaj spat tistega večera. Kavo nadomestiti s kamilicami ali toplim mlekom.... meni je pomagalo. Želim vam najbolje Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
fab_girl* 2. november 2007 Prijavi Deli 2. november 2007 (popravljeno) kako iz depresije?klikni in najdi odgovor...pozor!najprej se uprasaj:ali imam depresijo zato ker jo pac imam,ali zato ker sam tako hocem? pozor!kdor se boji pozitivnih spremem naj ne klika, smrtno nevarnovsi ostali pa: helpyourself http://%5bcolor="#000000"%5dhttp://www.antostm.com%5b/color%5d enjoyP.S.:pa se nekaj, naj se nihce ne pocuti uzaljenega ali napadenega, vsi v zivljenju imamo pac kar imamo zato ker sami tako hocemo, ne samo tisti ki ste si tokrat izbrali depresijo, konec koncev vsi spadamo v isti kos, potem pa se delimo na tiste ki zelimo kaj spremeniti in na tiste ki ne. ...samo, da ne bo kdo narobe razumel... Popravljeno 2. november 2007 -> fab_girl* Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
tantra 3. november 2007 Prijavi Deli 3. november 2007 Lahkoten jogging (2 -5 km), lahkotno razgibavanje & raztezanje, kak položaj polsveče, pluga "kdaj pa kdaj", če zdravstveno stanje dovoljuje. Naučen pod strokovnim vodstvom. V kolikor = kdo začetnik v yogi. Uravnovešeno razmišljanje in ravnanje. Taiko; Japonski bobni glasba. Druga všečna glasba. Ples, ritem, ... In Življenje utegne postati manj "nevšečno". Bolj "nabito" z energijo, motivacijo, Življensko simpatijo. Z več "endomorfini" v sebi. LP Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Guest Mačona 7. januar 2008 Prijavi Deli 7. januar 2008 ne vem, kaj je z mano narobe, ampak v roku enega leta sem že četrtič v depresiji. prva je bila najhujša in je trajala najdlje (3 mesce). treba je bilo najti vzrok, zakaj bi se zjutraj sploh vstala. težko je bilo umiti zobe. hrana je bila brez okusa. vse se je zdelo nesmiselno in grdo. dar govora mi je izginil. ljudje mi niso mogli priti blizu. zombi.druga in tretja sta trajali po 2-3 tedne. nič ni bilo težko narediti, le čisto otopela sem bila, nisem bila za med ljudmi.zdaj sem depresivna od praznikov naprej. prvo depresijo še nekako razumem. sem zasrala to in ono, zasledovati me je začelo vse po vrsti, panika, kaj pa zdaj in sem pač zapadla v prvo resno krizo v življenju. pri vseh ostalih je vzrok itak isti oz. ne nujno, da je to ravno vzrok za depresijo, pač pa se mi to dogaja (po moje), ker skoz delujem po istih miselnih vzorcih in nič ne spremenim, ker me je strah.razen tega mi ne paše živeti pri starših, to me ful spravlja v malodušje, ker smo pač ena taka "mrtva", brezkrvna, dolgočasna družina in to okolje me še dodatno mrtviči. jaz sem za v mesto, v gužvo, množico, pa čeprav je stresno. sovražim ruralno okolje.vreme. slaba prehrana. brezdelje. pomanjkanje kontaktov z ljudmi. pa smo tam. nimam pojma, kako globoka je ta depresija. zdi se mi, da bi mi pomagali pogovori z nekom, ki zna prisluhniti in sprememba okolja. vem, da je to neke vrste beg (da človek hoče zamenjati okolje), ampak mene dejstvo, da živim s svojo familijo (in vse, kar izhaja iz tega), spravlja v obup. en čas bo treba še potrpeti, ampak ta čas je treba preživeti in ne morem ga preživeti v depresiji. ko bi vsaj bilo dovolj toplo, da bi lahko kolesarila. Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
butl 7. januar 2008 Prijavi Deli 7. januar 2008 Hola Mačona Pejt ven. Hodt, laufat.Fizična aktivnost je zlo zdravilna. Sam ne si postavt visoka merila. Samo tolk, kokr zmoreš. Če samo ležiš, vstan, nared dva koraka in nazaj v postlo. Za začetek. Če zmoreš več, dej več. Sam ne preveč, ker če ne boš zmogla, pol boš še blj potrta.Najd enga za pogovor. Magar tle na internetu /še bolš v živo/. Povej vse, kar te muč, tko kt si začela že v tem postu. Zlij svoja občutja ven. Kr govor al pa piš. Pol enkrat, k boš sama ugotovila, da si pripravljena, pa vpraš. Karkol. Ne vem kva mislš o psihiatrih, jst bi ti ga priporoču. Ja, velik je skupin za samopomoč. Tud te bi ti priporoču. Zelo. Mej se, Mačona. Kr pogumno. butl Citiraj Čutim, da čutiš, da čutim, kar čutiš Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
tantra 7. januar 2008 Prijavi Deli 7. januar 2008 Glasba, ples, ritem, gibanje nabijejo z endomorfini.Pa kak kozarček izabele jurke za sprostitev.V Prlekiji je pa ja cool (Ljutomer, Razkrižje, ...).V kolker pa ni cool. Razmišljaj o selitvi, ... Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
mayan 7. januar 2008 Prijavi Deli 7. januar 2008 Saj bo, mačonca... (nimamo nobenega smiley za hug, al pa poljubček na lička...) Depresija je lahko tud čist naravno stanje, ni nujno bolezen. Glavno je da se zdaj ne skušaš preveč upirat temu stanju in tud rovat ni treba po preteklosti. Najbrž si se ustrašla, ker se je že ponovilo, v sedanjosti ne vidiš barvitosti, prihodnost pa ti je tud neznana, čeprav si želiš spremembe pa zanjo nimaš dovolj energije. Ni drugega kot sprejeti, če že ne celo vzljubiti tudi to sivino in temo in sebe predvsem v tem. Saj vem, da je to tisočkrat izrečeno, vendar ven se da s(a)mo skozi.. Spomni se kolk si pa razsvetljevala tale forum z vsem kar si in to znaš zelo dobro. Poskusi najt sočutje do sebe, koliko si že "naredila". Tudi zdaj, zato sploh ne dvomim, da je to prehodno, in da te za tem čaka še nekaj toliko večjega in lepšega.. You'll see. Pa razumem(o) te v tem. Tako kot svojo družino vidiš kot praviš je ravno odslikava kako vidiš tudi sebe in svet sedaj in morda je to ta najmočnejša vez, ki čaka, da bo prepoznana, da boš lahko spet začutila živost, ljubezen in svobodo. Sem ravno danes prebrala en stavek od Aurobinda: »Če lahko vidiš vsega Boga v drobni, bledi, nemikavni cvetki brez vonja, tedaj si dosegel Njegovo najvišjo resničnost.« Nič no, lp, pa napiši še kaj.. Citiraj ~THE LESSON IS ALWAYS LOVE.~ Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
mayan 7. januar 2008 Prijavi Deli 7. januar 2008 Ali se splača sploh še kaj drugega želeti kot biti osvobojen strahu, biti poln radosti in življenja?? "Vse brezveze je, razen sreče v nas." (Mogoče koga tudi depresija osrečuje.. (ko je zavedanje), ker ve, da lahko "zaspi", medtem ko vesolje dela svoj stuff, da bodo spet kdaj njegove sanje..). Because we did not come here to proove anything. Just be ourselfs.. Citiraj ~THE LESSON IS ALWAYS LOVE.~ Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Ale' 7. januar 2008 Prijavi Deli 7. januar 2008 Nisem brala vsega, ker se mi ne da danes. Ko sem se po prometni spoprijela s svojo depresijo je bilo nekako takole. Ker nisem hotela zdravljenja v sodelovanju s psihologom ali psihiatrom, sem vzela stvar v svoje roke. Seveda na lastno odgovornost. Najprej sem začela opuščat apaurine in Sanval (uspavala). Uf, to je šele droga, ne priporočam nobenemu, če ni res nujno nujno. Hudo je bilo, res, roke so se mi močno tresle, imela sem živčne izpade, za vsako malenkost sem izbruhnila z jezo, agresijo in po tem z jokom. Težko mi je bilo, ker sem obsojala druge za vse kar se mi je dogajalo, in hkrati v sebi vedela da to ni res, in potem še bolj jokala zaradi občutkov krivde. In smilila sem se sama sebi, cel svet je bil kriv za mojo nesrečo, nikomur nisem dovolila blizu, in si potiho želela nekoga ob sebi. Ampak nobenega nisem prenašala zraven. Začaran krog. Si želiš, a odbivaš. Vendar sem vztrajala. Začela sem si izpisovat pozitivne misli iz knjig ki sem jih prebirala, lepit pozitivne slikce zraven v zvezek, in pozneje ko sem napredovala, sem se že toliko umirila da sem začela tudi sporočila dobivat in sem si jih zapisovala. Ko je bilo res hudo sem naslonila powštr na steno in s pestjo udarjala vanj, toliko časa dokler nisem vrgla ven tiste energije ki me je dražila v telesu. Vedno lažje je šlo, počasi sem dobila občutek da nisem sama, začutila sem prisotnost še drugih bitij ob meni, in njihovo ljubezen in toplino. To mi je dajalo moč, da sem šla naprej. In en dan nisem potrebovala več ne tablet in nisem več zdržala zaprta v sobi. Šla sem ven med ljudi, kljub možnosti, da bom slišala nova obtoževanja, ampak tudi če so bila mi niso več prišla do živega. Sem se samo nasmehnila in če se mi je dalo, tudi človeku razložila česar prej ni razumel. In tako naprej. Razčistila sem nerešene stvari, rešila navezanost in odnose spremenila v povezanost, in življenje je postajajo iz dneva v dan lepše. In vsaki dan mi je zdaj lepši od včerajšnjega. O depresiji ni več nobene sledi, je preveč lepega okrog mene da bi imela čas za depresijo. Imam raje sonce. Citiraj http://shrani.si/f/3O/NC/x6OwT9s/1/sun-love.jpg Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Recommended Posts
Pridruži se debati
Objaviš lahko takoj in se registriraš kasneje. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.