Tito

[nimbus]

kar se politike tiče gre to tko... na levi strani so kao ljudje, ki zahtevajo pravičnost, tj. manj razlik med plačili ljudi, izgrajena sociala, nazor, da smo ljudje več ali manj podobni s podobnimi potrebami in sposobnostmi, zato je pravičnost tista alfa in omega uravnilovka za katero se borijo in pravičen družbeni sistem, katerega hočejo izgradit. zdej, na desni so pa ljudje, ki zahtevajo svobodo in to svobodo si čisto lockovsko predstavljajo, da je človek svoboden in lahko počne več ali manj vse, kar si poželi, dokler ne omejuje drugih ljudi. v praksi se to kaže v liberalizmu, po friedmanu takozvanem neoliberalizmu, laissez-faire politike nevmešavanja države oz. bilokerega "velikega Drugega" v njihove svobodne aktivnosti. zdej, vsakemu osnovnošolcu je jasno, da nima ne pravičnost ne svoboda prednost pred drugim in da je vse stvar debate in interpretacije in ljudje so delal res dolge in povečini zanimive traktate na to temo in vsak, ki je vsaj mal tuhtu o teh zadevah, se ne more absolutno postavt na nobeno stran. ampak realpolitika je pa tko... za neoliberalce vemo kaj se je v realnosti iz tega izkazal in za komunitarce tut. čist strogo so tisti na ultra-levi strani komunitarci (nema to veze s komunisti), oni čist na desni pa libertarci (nema to veze z liberalci). prvo in drugo v oklepajih je samo dejanska politika v praksi, tj. zavzevamo se za to in to in to. to, da je pa nekaj "neo" je pa samo predelano neko prejšnje stanje oz. upanje na nov poizkus.

no, po tej definicij je naša LDS čisto na sredi oz. je nekoč bila na levi sredini. na desni sredini so pa janševci in ostala klerikalna navlaka. čistih levičarjev mi ne premoremo. so pa janševci veliko bolj desni kot je karkoli v sloveniji sploh okusilo levega (po osamosvojitvi). tko, da se brezveze obmetavamo z nekimi nalepkami, koncepti, če ne poznamo ne osnov ne teorije. napišeš, ta je komunajzar in greš. ok... js pa v jok in na drevo.

fora je, da bi mogl pozabt vse te ideološke zadržke in se pogovarjat o kompromisih v praksi. in če je večini kul, da imajo direktorčki in menedžerčki miljone, arbeiterji pa stradajo, povejmo to lepo jasno in glasno in bomo tisti, ki se s tem ne strinjamo pač poiskali nek drug kraj za bivanje. jeba pa je k politiki samo rožce sadijo in za svojo rit skrbijo... mi se pa z njimi ukvarjamo. največ postov je v temi o naših politikih. to je to.

 

[tantra]

... direktorčki in menedžerčki miljone, arbeiterji pa stradajo, povejmo to lepo jasno in glasno in bomo tisti, ki se s tem ne strinjamo ...

Za osvežitev spomina;

To so v večini nekdanji tovariši komunisti, člani ZKS/ZKJ, ZSMS/ZSMJ

[bavčar (ex ultra marksist), Šrot, Kordež, ...].

Ex komunisti, člani ZKS, ZSMS vladajo tudi skozi zdajšnjo vlado.

 

Neosocializem po Cviklu se obnesel ne bo ...

45 let+ socializma ex SFRJ/eksperimentiranja, diktature enopartijske bilo je dovolj.

[razpadel je zaradi ekonomskih zakonitosti,

prenizke samoupravljalske/socialistične zavesti državljanov/državljank ex SFRJ, ...].

 

Iz ZKS so izšli Pahorjevi SD,

Iz ZSMS prvo izšla LDS, ki je razpadla kasneje na Golobičev Zares in na LDS Katarine Kresal.

Ti sestavljajo vlado tudi zdaj, vodijo ključna ministrstva, ...

[tantra]

Stane Kavčič, partijski zagovornik liberalizma.

Stane Kavčič, med letoma 1968 in 1972 predsednik slovenske vlade, ki je v času, ko je vodil vlado, uvedel liberalne reforme, a je bil ob koncu leta 1972 odstavljen, je umrl 27. marca 1987:

 

"Stane Kavčič je bil imenovan za predsednika slovenskega izvršnega sveta,

ker je opravljal različne pomembne funkcije in so bili vsi prepričani v njegovo pravovernost. A že nekaj liberalnih idej je povzročilo, da je proti njemu nastopilo trdo partijsko jedro in ga odstranilo s položaja.

 

Slovenski komunistični politik Stane Kavčič in cestna afera sta neločljivo povezana s sramežljivim dihom liberalizma, ki je zavel v nacionalnih komunističnih partijah po Socialistični federativni republiki Jugoslaviji ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let.

 

Komunistična partija Jugoslavije in njene republiške ter pokrajinske komponente so od prihoda na oblast po koncu druge svetovne vojne (ali celo proti koncu druge svetovne vojne) prakticirale trdo različico komunizma.

 

Pokolom političnih nasprotnikov in begu v emigracijo tistih, ki so imeli več sreče, so sledila leta zatiranja, v katerih so pod uravnilovko po predpisih partije spravili vse, kar je le od daleč dišalo po morebitni opoziciji.

 

Občasno so v mlin državnega represijskega aparata padli tudi partijski tovariši, ki so si drznili misliti s svojo glavo oziroma niso brezpogojno podpirali uradne, trdne partijske doktrine.

 

Glavna služba, ki je bedela nad varnostjo partijskega monopola nad državo in praktično nadzorovala vse sloje v državi, še celo armado, je bila Uprava državne varnosti (Udba) pod vodstvom Aleksandra Rankovića.

 

Končno je leta 1966 Rankovič stopil na žulj še samemu maršalu Josipu Brozu in nekateri so, potihoma seveda, cinično sklepali stave, ali bo Tito maršalsko uniformo zamenjal za progasto, zaporniško.

 

Zgodilo pa se je, da je v predčasni (zasluženi?) pokoj odšel Ranković, njegovi Udbi pa so bile pristrižene peruti.

 

Na to, da bi upokojil tudi tako zaslužno organizacijo, kot je bila Udba, maršal ni nikoli niti pomišljal, le spremenila je ime v Službo državne varnosti, odvzete so ji bile nekatere pristojnosti, predvsem nad vojsko in vojaškimi pripadniki, pa malce dencentralizirana je bila.

 

To je omogočilo, da so prišli do izraza nekateri sicer prepričani komunisti, ki pa so menili, da malo liberalizacije v sicer trdem sistemu ne bi škodilo.

 

Navsezadnje bi malo podjetniške iniciative lahko poživilo dotedanje plansko državno gospodarstvo, ki je kljub bleščeči uradni fasadi očitno doživljalo polom in več kot zaostajalo za tako imenovanim gnilim kapitalističnim Zahodom.

 

Uradno so to zaostajanje, ki ga ni bilo mogoče popolnoma prikriti, opravičevali, češ da je zaradi zgodovinske zaostalosti in tujega izkoriščanja (spet so bili krivi tujci) jugoslovansko gospodarstvo startalo s slabših pozicij, čeprav so tudi tradicionalno zaostale države, na primer Portugalska, Španija in Grčija, po standardu prehitevale napredno komunistično družbo v Jugoslaviji pa tudi v drugih komunističnih državah.

 

V Sloveniji je Kavčič s krogom svojih somišljenikov menil, da bi liberalizacija na gospodarskem področju omogočila večji razcvet države. Pri tem ne on ne njegovi somišljeniki niso niti najmanj mislili, da bi prišlo do kakšne liberalizacije tudi na političnem področju. Ljudje, siti diktature partije, pa so mislili prav na to.

 

Predvsem pa – Slovence je treba udariti po žepu, da začno razmišljati – so se ljudje začeli spraševati, koliko v skupno jugoslovansko blagajno prispeva Slovenija in kaj od nje dobi.

 

Zvesti varuhi partijske doktrine so to seveda takoj označili za malenkostni buržoazni nacionalizem, ki naj bi bil poleg vsega tudi brez podlage. Slovenija ima vendar ves jugoslovanski trg. A tudi surovine s tega trga so bile veliko dražje kot na prostem svetovnem trgu in lep del dobička so požrli obvezni prispevki v skupno blagajno, še posebno za tako imenovane nerazvite republike in pokrajine.

 

Maršal zagrozi s silo

Nazorno pa so se razmere v državi pokazale ob izbruhu tako imenovane cestne afere.

Jugoslavija je namreč dobila tuja posojila za graditev cest. Slovensko vodstvo, Kavčič je bil predsednik izvršnega sveta, se pravi vlade, je z delom tega posojila nameravalo zgraditi avtocesto od Maribora čez Ljubljano do morja. Denar pa so v Beogradu preusmerili na jug države. S posojilom naj bi se gradile moderne ceste na Kosovu in v južni Srbiji.

 

V Sloveniji je vse to prišlo v javnost in med ljudmi, celo med članstvom osnovnih partijskih organizacij, je zavrelo. Razburjeni partijski sekretarji so Ljubljano spraševali, kako naj »umirijo ljudi in tudi svoje članstvo na terenu«.

 

Kavčič in njegov krog je deloma podprl mnenje večine prebivalstva in je od Beograda celo zahteval pojasnila. Odgovoril mu je sam Josip Broz, ki je »opozoril«, da ne bo dopustil, da se ena republika lahko igra z usodo celotne skupnosti.

 

Prikrito je tako »naš Tito« Kavčiču in drugim zagrozil, da bo, če ne bo slovensko vodstvo pokleknilo, po potrebi uporabil tudi »kovačnico bratstva in enotnosti« z vsem njenim arzenalom.

[op.: z JNA/JLA - tedanjo YU vojsko]

 

Za ljudstvo je bilo maršalu in največjemu sinu naših narodov očitno malo mar.

 

Kavčič in drugi seveda niso premišljevali o kakšni drugi poti Slovencev kot v družbi bratskih narodov pod vodstvom komunistične partije in so bili pripravljeni poklekniti pred maršalom.

 

Nekaj mesecev prej so namreč na Češkem jasno videli, kaj se zgodi z odpadniki naprednega in svobodnega sistema, ko so tanki mleli po praških ulicah.

Po uklonitvi maršalu so Kavčič in drugi začasno ostali na svojih položajih.

A trdo jedro partije, ki so ga sestavljali stari borci France Popit, Edvard Kardelj, Sergej Kraigher, Lidija Šentjurc, Vida Tomšič, Stane Dolanc, da o Mitji Ribičiču in Ivanu Mačku niti ne govorimo, pa tudi nekateri mladi kadri, na primer Milan Kučan, je pripravljalo odstranitev Kavčiča in njegovih reformistov.

 

Maršal, ki se je znašel pred poskusi liberalizacije tudi v Srbiji (Milan Nikezić in Latinka Perović),

 

še posebej pa na Hrvaškem (Savka Dabčević Kučar in Mika Tripalo), je poskušal najprej pomiriti strasti v Sloveniji.

 

Liberalistična gibanja na Hrvaškem in v Srbiji so bila veliko nevarnejša in Tito je menil, da bi bilo najbolje, če pomiri Slovenijo, s tem da postavi Kavčiča za predsednika zvezne vlade, s čimer naj bi pomiril tudi slovensko javnost.

 

Kavčiča pa je trdo jedro slovenske partije tedaj že precej osamilo in prevzelo vajeti vodstva v svoje roke. Izkazalo se je, da Kavčič nima več podpore ne med ljudstvom in ne v partiji. Zato je bil zrel za pokoj in politično smrt. Časi so bili vsaj toliko liberalnejši, da Kavčič svojega »odpadništva« ni plačal z glavo ali z odvzemom prostosti.

 

Iz pomirjene Slovenije je za predsednika zvezne vlade prišel Mitja Ribičič, trdorokec in pripadnik Udbe.

 

Potem ko se je torej Slovenija pomirila, pokorili pa so tudi Srbijo, kjer so zrušili liberalce, se je lahko maršal končno usmeril na hrvaški maspok in zadušil še ta zadnji žarek liberalizma ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let v Jugoslaviji.

 

Tako se je agonija države podaljšala za nadaljnjih dvajset let, dokler ni država končno razpadla v ognju in množičnih pokolih.

 

Hitra politična kariera

Stane Kavčič se je rodil 30. oktobra 1919 v Ljubljani. Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, vendar je kmalu izstopil in začel delati. Pred vojno je delal na žagi in se malce spogledoval s politiko, ko je bil član sindikatov.

Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije in okupaciji se je pridružil Osvobodilni fronti in julija 1941 postal tudi član Komunistične partije Slovenije. Kmalu je postal sekretar okrajnega komiteja partije za območje Vrhnike, nato pa predsednik pokrajinskega komiteja komunistične mladine (SKOJ) za Slovenijo, član centralnega komiteja SKOJ in član centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, kjer je bil zadolžen za mladinsko področje. Kavčič je, čeprav je med vojno opravljal le omenjene politične funkcije in ni sodeloval v vojaških akcijah ali jih vodil (vojaške izobrazbe ni imel), iz vojne vseeno prišel kot rezervni polkovnik in bil odlikovan, ne sicer z redom narodnega heroja (za to odlikovanje je prepozno stopil v partijo pa tudi kak strel bi moral izstreliti), ampak z redom narodnega odpora, redom bratstva in enotnosti, redom zaslug na narod in nekaj nižjimi odlikovanji.

Kavčič je bil izbran za enega od slovenskih predstvnikov Avnoja, postal pa je tudi član Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Decembra leta 1945 je postal organizacijski sekretar centralnega komiteja komunistične partije, in to ostal štiri leta. Leta 1948 je bil imenovan tudi za člana politbiroja centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in na tem mestu je bil tudi leta 1954, ko se je politbiro preimenoval v izvršni komite in komunistična partija v zvezo komunistov.

Kavčič je leta 1949 prevzel in dobro leto opravljal nalogo podpredsednika v tedanjem prezidiju ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije, leta 1951 pa je postal eden od podpredsednikov slovenske vlade. Na tem položaju je leta 1956 postal član skupine vladnih pogajalcev, ki so v zasavskih revirjih poskušali prepričati rudarje, da končajo s prvo delavsko stavko v »vladavini delavskega razreda«. Kavčič, ki mu je očitno manjkalo potrebne trdote, ki so se je navzeli komunisti iz tridesetih let, je bil za nekoliko mehkejši način končanja stavke, to je s pogovorom in (praznimi) obljubami namesto s surovo silo.

Poleg dela v vladi in v partijskih organih je imel Kavčič praktično od ustanovitve dalje vodilne vloge tudi v Socialistični zvezi delovnega ljudstva Slovenije, kjer je bil med letoma 1959 in 1963 predsednik. Vzporedno s temi funkcijami, ki jih je imel v slovenskih partijskih organizacijah, je opravljal funkcije tudi na zvezni ravni ter sodeloval v delu centralnih organov partije in njenih organizacij.

 

Vrh in padec

Stane Kavčič je bila leta 1967 končno imenovan za predsednika republiškega izvršnega sveta. Seveda do tega položaja nikoli ne bi prišel, če ne bi veljal za stoodstotnega zagovornika partijske doktrine. A vendar je po prevzemu funkcije napravil nekaj za trdorokce prav bogokletnih potez. Ena takšnih je bila na primer njegova ideja, da bi delavci namesto navidezni postali dejanski samoupravljavci, s tem da bi lahko z delom svojega zaslužka kupovali delnice svojih podjetij.

Trdo jedro partijcev, zbranih okoli tedanjega predsednika Zveze komunistov Slovenije Franceta Popita, je napadlo Kavčiča predvsem zaradi mlačnosti (čeprav se je Kavčič »izkazal« med obračunom s kritično revijo Perspektive in intelektualnim krogom okoli nje v letu 1964), ker naj bi bil dovolil emigrantu Cirilu Žebotu obisk Slovenije. Popitovi somišljeniki so tako zbirali vse odklone od trde linije, bičali »liberalizem in tehnokratizem« Kavčiča in njegovega kroga ter mu končno zbili podporo v javnosti in članstvu. Jeseni 1972 je stvar dozorela in Kavčič je bil prisiljen odstopiti z vseh funkcij. Njegovemu odstopu je sledil tudi politični obračun z njegovimi privrženci, če niso pravočasno prestopili na zmagovalno stran. Več Kavčičevih privržencev je bilo odstranjenih s položajev, nekateri tudi iz zveze komunistov, tistim, ki so ostali, pa so se kariere znašle na slepem tiru.

Stane Kavčič se je, potem ko je izgubil oblast, upokojil. Njegova politična in javna kariera je bila s tem končana. Zmagovalci mu niso dovolili nobenega javnega nastopanja ali objavljanja, tako da je bil praktično pokopan. Nekdanji prijatelji so se, kot je bila tedanja partijska manira, seveda izgubili in pretrgali vse stike. Kavčič je v letih pokoja pisal dnevnik in spomine. Umrl je 27. marca 1987 v Ljubljani zaradi srčne kapi. Leta 1988 sta Igor Bavčar in Janez Janša njegove zapiske iz let po upokojitvi izdala v obliki knjige z naslovom Dnevnik in spomini (1972–1987)."

Bogdan Sajovic

[tomazslo]

Stane Kavčič, partijski zagovornik liberalizma.

Joj Tantra kako s obremenjen s tem nakladanjem, a si se kdaj vprašal, kaj je v tebi narobe, da moraš na ta način bruhati vse to iz sebe....Pa ne zameri, a resno ne razumem, zato te prašujem...

[tantra]

Stane Kavčič v Sloveniji s krogom somišljenikov

["Odnesla" ga je [bil odstavljen] t.i. "cestna afera";

"... Jugoslavija je dobila tuja posojila za graditev cest. Slovensko vodstvo, Kavčič je bil predsednik izvršnega sveta, se pravi vlade, je z delom tega posojila nameravalo zgraditi avtocesto od Maribora čez Ljubljano do morja. Denar pa so v Beogradu preusmerili na jug države. S posojilom naj bi se gradile moderne ceste na Kosovu in v južni Srbiji ..."],

 

Savka Dabčević Kučar in Mika Tripalo na Hrvaškem,

http://hr.wikipedia.org/wiki/Savka_Dab%C4%...4%87-Ku%C4%8Dar

Mika Tripalo

http://hr.wikipedia.org/wiki/Miko_Tripalo

http://en.wikipedia.org/wiki/Miko_Tripalo

 

Milan Nikezić in Latinka Perović v Srbiji

http://tinyurl.com/dlh5ml

 

So vodili liberalistična gibanja/dogajanja v ex SFRJ.

Nekje 21+ let pred razpadom ex SFRJ v 90. ...

 

Ko se Slovenija osamosvoji.

Prvo pa marca 1990 Slovenija razglasi gospodarsko samostojnost ...

[alef]

Stane Kavčič v Sloveniji s krogom somišljenikov

 

 

So vodili liberalistična gibanja/dogajanja v ex SFRJ.

Nekje 22 let pred razpadom ex SFRJ v 90. ...

 

Ne vem koliko si star, pa saj ni važno.

Ampak nekateri tukaj smo vse to doživeli in preživeli.

Pa pismeni smo tudi, zato - vse tale tvoja čreva niso nič novega.

 

Drugače je pa to tema o Titu, ne pa učbenik zgodovine KPJ in njenih članov.

[tantra]

Ex SFRJ, njen razpad je potekal v več fazah ...,

se začel že leta pred osamosvojitvijo/odcepitvijo Slovenije, ...

[z liberalizmom v Sloveniji, Srbiji, na Hrvaškem v 70.].

Vzroki so bili ekonomski, ...

Gospodarstvo laufalo ni, kot bi moralo, ...

[alef]

http://www.shrani.si/f/h/nN/2nhXTf7J/01329440-300.jpg http://www.cosgan.de/images/smilie/frech/g070.gif

[tomazslo]

http://www.shrani.si/f/h/nN/2nhXTf7J/01329440-300.jpg http://www.cosgan.de/images/smilie/frech/g070.gif

[tantra]

Titov partijski režim vs TIGR borci, ...:

TIGR - prvi slovenski antifašisti

"... Leta 1941 so se zapletli tudi v prvi oborožen spopad proti italijanski oblasti. 13. maja 1941 se je skupina tigrovcev na Mali Gori nad Ribnico (Anton Majnik, Danilo Zelen, Ferdo Kravanja) spopadla z italijansko patruljo. Mnogi tigrovci so se po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije pridružili partizanskim vrstam, drugi vključno z Albertom Rejcem, neformalnim vodjo organizacije, pa so zavrnili sodelovanje v odporniškem gibanju pod vodstvom komunistov. Številni so še naprej sodelovali z obveščevalnimi službami zaveznikov.

 

Osvobodilna fronta Tigra kot antifašistične skupine ni nikoli priznala. Vodstvo komunistične partije je nekatere Tigrovce likvidiralo že v času vojne (med drugimi tudi Maksa Rejca, brata neformalnega vodje TIGR, Alberta). Po vojni so bili Tigrovci postavljeni na rob političnega in družbenega življenja, mnogi so imeli težave pri iskanju služb, dolgo so bili pod stalnim nadzorom tajnih služb.

 

Leta 1997 je Milan Kučan, tedanji predsednik Slovenije, ob 50. obletnici priključitve Primorja Sloveniji organizaciji TIGR podelil Zlati častni znak svobode Republike Slovenije."

http://sl.wikipedia.org/wiki/TIGR

 

Franc Rozman-Stane - sabotaža generalpolkovnika Jovanovića v celoti ni bila dokazana

"Franc Rozman je tragično umrl za posledicami hude rane, ki jo je dobil med preskušanjem novega orožja - minometa, ki so jih poslali partizanom britanski zavezniki. Mina je v cevi eksplodirala in ga smrtno ranila. Še istega dne je umrl v Bolnišnici OF Kanižarica pri Črnomlju. Tu so se zdravili tudi drugi častniki, ki so se ob eksploziji hudo ranili. Da bi jih prepeljali v postojanko v Kočevski Rog, je bilo zaradi njihovega zdravstvenega stanja prenevarno. Obstaja utemeljen sum, da je umrl zaradi sabotaže, ki naj bi jo povzročile srbske vojaške oblasti in Titov odposlanec generalpolkovnik Jovanović, vendar jih nikoli niso v celoti dokazali. Nekaj dni po smrti so ga 11. novembra proglasili za narodnega heroja Jugoslavije. Pokopali so ga v Grobnici narodnih herojev v Ljubljani."

http://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Rozman-Stane

[amber]

Tantra, bravo , sicer pa berem v Ribniškem oglasniku, da ja najbolj zaslužen zato, da sonce sveti, reke tečejo, in da čebele proizvajajo med prav tovariš Tito.

 

 

sigurno je to res in za vse drugo da gre tako kot gre, pa je zaslužen palček iz sosedovega vrta

[tantra]

Tantra, bravo

Franc Rozman-Stane - sabotaža generalpolkovnika Jovanovića v celoti ni bila dokazana

"Franc Rozman je tragično umrl za posledicami hude rane, ki jo je dobil med preskušanjem novega orožja - minometa, ki so jih poslali partizanom britanski zavezniki. Mina je v cevi eksplodirala in ga smrtno ranila. Še istega dne je umrl v Bolnišnici OF Kanižarica pri Črnomlju. Tu so se zdravili tudi drugi častniki, ki so se ob eksploziji hudo ranili. Da bi jih prepeljali v postojanko v Kočevski Rog, je bilo zaradi njihovega zdravstvenega stanja prenevarno. Obstaja utemeljen sum, da je umrl zaradi sabotaže, ki naj bi jo povzročile srbske vojaške oblasti in Titov odposlanec generalpolkovnik Jovanović, vendar jih nikoli niso v celoti dokazali. Nekaj dni po smrti so ga 11. novembra proglasili za narodnega heroja Jugoslavije. Pokopali so ga v Grobnici narodnih herojev v Ljubljani."

http://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Rozman-Stane

Tito je likvidiral, zbrisal iz zgodovinopisja tudi domnevnega organizatorja sabotaže

nad tedanjim poveljnikom slovenske partizanske vojske, španskim borcem, Franc Rozman - Stanetom

"O generalpolkovniku Arsu Jovanoviću, bivšem načelniku Vrhovnega štaba NOV in PO Jugoslavije, je malo znanega. Ker se je 1948 opredelil za resolucijo informbiroja in bil menda ubit (verjetno prej likvidiran) na romunski meji pri begu iz Jugoslavije, so iz vojnega zgodovinopisja, publicističnih del in enciklopedij izginili vsi napisi o njem in njegovem deležu v toku NOB kot načelniku VŠ NOV in PO Jugoslavije, ki pa vendarle ni bil zanemarljiv. Izbrisali so ga tudi s fotografije s Titom in Rankovićem, ki je bila znana do leta 1948!"

Op.: Z Rankovićem je Tito politično obračunal zaradi ...

http://hr.wikipedia.org/wiki/Aleksandar_Rankovi%C4%87

http://users.volja.net/marijankr/dok/arso-poslan.doc

[Robida]

Mislim da bi se tema morala imenovati malo drugače.....

[tantra]

Komandant slovenske partizanske vojske, španski borec Franc Rozman - Stane

Partizanska pesem v njegov spomin, umrl 11. novembra leta 1944

[domnevno zaradi sabotaže iz političnih interesov povojne ureditve Slovenije ...]

http://www.youtube.com/watch?v=CgUTfmoZ654&fmt=18

Komunistična revolucija KPJ/ZKS je žrtvovala/pobijala svoje borce, borce TIGR, ...

za "svetlo" komunistično prihodnost.

[Marsa]

Filmi

 

Muzka

 

[amber]

Kaj čmo tantra?

 

Moja babica je rekla, da je bilo v tistih povojnih časih najbolje da si bil tiho, ker drugače so te hitro pospravli, tud njej so nabasal v stanovanje ljudi, ker je imela prevelko hišo in najboljše je blo pa to, da niso nič plačevali tisti ljudje nobene najemnine. Še prej pa so ji pobrali vse kar je blo vrednega, ko je zahtevala nazaj vsaj kavč, so ji rekli še malo pa te odpeljemo...v večna lovišča.

[tantra]

Zavrnjen Marshallov plan obnove države, zavrnjena možnost ...;

Tito [KPJ] je po II. vojni zavrnil Marshallov plan obnove od vojne uničene države.

Razdvojil državo od Zahoda - zahodne večstrankarske parlamentarne demokracije.

Zahodne države so s pomočjo Marshallovega plana obnove uspele obnovit

svoje uničene države, infrastrukturo, gospodarstva. Se tehnološko razviti/razvijat.

http://hr.wikipedia.org/wiki/Marshallov_plan

[alef]

Tantra, bravo , sicer pa berem v Ribniškem oglasniku, da ja najbolj zaslužen zato, da sonce sveti, reke tečejo, in da čebele proizvajajo med prav tovariš Tito.

 

Pa... ...kar se v ribniškem koncu govori o ljubljenem maršalu in vodji narodov, ni ravno za objavo, če hočem ostat na kulturnem nivoju izražanja...

Kolikor mi je znano, ni bil nikoli niti v Kočevski Reki...

 

Moji spomini na Tita so povezani s šole prostimi dnevi, da smo lahko šli stat ob cesto in mahat z zastavicami njemu v čast.

Pa enkrat ko sem bil že zaposlen so nas v novih x!x delovnih oblekah nagnali ven, da bi videl, ko se je skozi Kranj peljal na Brdo, kako ga delavski razred ljubi...

Seveda potem nismo šli nazaj delat ampak v gostilno...

Pa iz JLA, ko smo dva dni zmrzovali v gmajni in nismo smeli niti zakurit da bi se pogreli, ker imperialistični sovražniki so prežali za vsakim grmom...

Pa se potem ni peljal tam mimo...

 

Meni ni storil nič hudega, dobrega pa tudi ne.

Se mi pa zdi bedno zdaj vlačit na plano kakšen zločinec je bil, trideset let po njegovi smrti.

Kot tudi poskus prikazovanja kolaboracionistov kot heroje in žrtve.

Komu v čast, komu v korist?

Zakaj?

Samo zato ker zdaj lahko, zdaj se sme... :xx!:

Res, moško in pogumno, ni kaj...

Prej bi lajali, heroji, ko je bil še živ.

Pa nihče ni imel jajc za to.

Tisti ki pa so jih imeli so pa končali na Golem otoku.

 

Vprašanje je zdaj kdo živi v preteklosti.

 

Pogumno lajajte naprej in vztrajajte v svoji borbi proti mrtvemu sovražniku.

[amber]

Vprašanje je zdaj kdo živi v preteklosti.

 

Pogumno lajajte naprej in vztrajajte v svoji borbi proti mrtvemu sovražniku.

 

 

Ja brez veze je to sedaj.

 

Je pa zanimivo blo prebrat kolko žensk je imel , kolkrat je bil poročen in kolko otrok je imel

 

Kazanova je pa bil Tito!

[tantra]

Pri nas so nekateri iz objestnosti risali SS, svastike.

Pozdravljali s Sieg ... Tu me ni bilo [familia mi bila partizanska/partijska ne].

 

Sem pa enkrat na ves glas rekel: "S Titom nazaj" [7. razred OŠ],

pred polnim razredom, profesorico. Bil cel "hallo", ...

Sprejet v ZSMS [Titovo mladino] nisem bil.

Bil neprimernega vedenja. -)

 

V razredu smo bili samo 4., ki nismo bili vključeni v verouk, niti bili krščeni, ...

 

Mitov levih, desnih pri meni doma se ni gojilo/padalo nanje. -)

 

Ekonomski zakoni/gospodarsko razsulo so sami pometli z enopartijsko enoumnostjo, ...

[nimbus]

Pri nas so nekateri iz objestnosti risali SS, svastike.

Pozdravljali s Sieg ... Tu me ni bilo [familia mi bila partizanska/partijska ne].

 

Sem pa enkrat na ves glas rekel: "S Titom nazaj" [7. razred OŠ],

pred polnim razredom, profesorico. Bil cel "hallo", ...

Sprejet v ZSMS [Titovo mladino] nisem bil.

Bil neprimernega vedenja. -)

 

V razredu smo bili samo 4., ki nismo bili vključeni v verouk, niti bili krščeni, ...

 

Mitov levih, desnih pri meni doma se ni gojilo/padalo nanje. -)

 

Ekonomski zakoni/gospodarsko razsulo so sami pometli z enopartijsko enoumnostjo, ...

 

:lol:

 

pohlep nam je vsem v pogubo.

.

.

.

ne samo ljubezen.

 

[tantra]

Lahko gre tudi za strast do dela, implementacijo dobrih zamisli,

ki prinašajo zaslužek, ...

Umno gospodarjenje, podjetnost, ...

[Marsa]

Pri nas so nekateri iz objestnosti risali SS, svastike.

res je.

sam ne iz objestnosti.

s sosolko (sva bli stari cca 8 let ali celo manj) sva narisali na plocnik s kredo (heh, tam kjer je zdaj 'argentinski park' [prej pa je bil leninov]), kljukasti kriz. zgolj ker naju je zanimal... simbol (podobno kot bi se trudil napisat viloinski kljuc, ki ga vidis natiskanega al pa tko, nisi pa ga se nikol sam upodobil)...

skratka, naju je ena starejsa gospa, neka uciteljica al akj tacga, totalno nadrla in nama zatezila, da se se dons spomnim tega dogodka.

Midve sva pa sam raziskovali znakce, podobno kot bi upodobili kot receno vijolinski kljuc ali simbol za astrolosko znamenje device... ali plutona...

pac nekaj kar si videl in bil na to pozoren (in je -morda ravno zarad skrivnostnosti- burilo tvojo domisljijo).

[nimbus]

Lahko gre tudi za strast do dela, implementacijo dobrih zamisli,

ki prinašajo zaslužek, ...

Umno gospodarjenje, podjetnost, ...

 

pa sm že mislu, da sm jst idealist. kaj obvladaš schellinga, fichteja, hegla

 

ok, obljubim da ne reagiram več.

 

[krokodil]

Dodje covjek na Trg Republike, a na trgu crne zastave.

Priđe covjek milicajcu i upita ga:

- Zasto su izvjesene crne zastave?

- Umro Tito.

Ode covjek na trznicu, proseta se, vrati se na trg milicajcu i upita

ga opet:

- Zasto su izvjesene crne zastave?

- Umro Tito.

Ode covjek na kolodvor, proseta se, vrati se na trg milicajcu i upita

ga ponovo: - Zasto su izvjesene crne zastave?

-Jeboga ti, vec sam ti reko- UMRO JE TITO, sta me stalno pitas???!!!

 

 

- Ali, kad ja to volim cuti...