Samomor

[Tjazy]

Pri afriskih samanih se telo samo sprehodi iz tam kjer je umrlo in do doma.. tam potem nekaj "carajo" in potem se sprehodi se do groba.

 

Na nekem otoku ,sem pozabil katerem, te zakoplejo, ko si dovolj star.. Nekateri so se toliko pri moceh, da se izkopljejo ven.. in jih morajo se enkrat malo globje zakopati..

 

Spet drugje praznujejo, ko kdo zapusti ta svet..

 

Duhovnik? Zakaj je pa biznis vazen pri umiranju?

 

Mrliska vezica.. Od cloveka se lahko poslovis.. za nekaj casa.. pa ce telo tam lezi ali pa ne.. Nekako se mi zdi, zahodnjaski obred pogreba.. muceniski. Meni zelo nepriljubljen. Nobenega spostovanja do umrlega ampak je treba pred drugi izpasti zrtev.

 

Stvar predstave pac..

[Tjazy]

Tjazy - ODPUSCANJE ja - opravicilo pa NE.

Odpuscam jaz, opravicuje pa se oni - nima ga. Odpustim pa seveda mu.

 

Potem se za veliko drugih zadev ne obstaja opravicilo.

 

Tudi za duhovnike, skofe, papeza.. NE!

[majica]

Hja Tjazy...po moje gre pri plemenih za golo preživetje...zaradi šibkega člena je cela vas bolj ranljiva...saj se tudi Eskimi vsedejo na ledeno ploščo in čakajo na smrt...

 

Je pa zahodni svet res naredil iz pogrebne slovesnosti tako dramo...saj sem si mislila...za časa življenja noben človek ne dobi toliko rož in pozornosti, kot takrat, ko je mrtev...samo kaj, ko takrat to ni več uporabno...

 

Aborigini svojega umrlega odvlečejo na prosto, da narava uredi po svoje... potem pa se vrnejo le še po kosti, jih dajo v posebno posodo in to je to...

 

Pri nas pa je celo prižiganje sveč tako izrojeno...in izgubilo svoj pomen...da sploh ne gre več za spomine ampak letanje od enega do drugega pokopališča...

[Marsa]

Seveda, Tjazy - za nekatere stvari pac ni opravicila - ker ne moremo za nazaj popraviti, ne prestavljati casa nazaj.

"Zvoniti po toci je prepozno".

Ne more biti opravicila, ker je vodilo vsega ravno zivljenje.

 

'Opravicilo' bi torej zgledalo takole: 'Samomor sem naredil, KER ...' torej razlog zanj bi pravzaprav bilo opravicilo. "Nisem mogel vec" - Saj se hecas!!! Saj se NE VES, koliko zmores! Koliko zmore clovek - ker si se opeharil za to moznost!!! ZIVETI! Prestati! ZMAGATI! ('najsladkeje se je spominjati tistega, kar je bilo najhuzje dozivljati').

Se pravi imel si nekaj, cesar drugi niso imeli ne poznali. Nekaj tako hudega si imel, na kar drugi sploh ne morejo pomisliti. Ne verjamem. In - ne dajaj v nic problemov drugih. Saj jih ne dajes? Potem pa te naj navdihnejo!

Poglej soseda, invalida, poglej soseda, slepca, poglej sosedo, loceno s petimi otroki, komaj zivijo....

Kako lahko vidis samo sebe?

Ker - NISI SAM ('nihce ni otok') - zato ni opravicila.

 

Menim, da je zivljenje samo najvecja vrednota - seveda pa je nesmiselno in otrocje pricakovati, da nam bo vedno lepo.

[Tjazy]

Torej je vsako opravicevanje brez veze.. ker "vlak je odpeljal" v vseh primerih. Ne samo pri samomoru. Res da drugje, lahko se popravljas.. ker si se ziv.. ampak dolgorocno gledano.. lahko tudi to se popravljas.. samo malo vec casa bo preteklo.. samo za tistega, ki je umrl verjetno cas ni ovira.

 

Samomor je kao egoisticno in sebicno dejanje, ker potem drugi trpijo, ti pa mislis takrat samo nase, ko se ubijes..

To je res.,. samomor je pac EGO.. ampak nic manjsi EGO ni pa tistih ki trpijo zaradi tega.. in jaz ne bi sel toko brez-kompromisno obsojat to. Mi ne vemo, zakaj se je kdo ubil in tudi obsojati ne moremo. Lahko je s tem pomagal zivim, (posebno blizjim) da so se zavedli, da je potrebno kej spreminit v zivljenju.. in v tem primeru je to full OK.

In potem baje prides pred vodnika.. in ce bi k meni prisla ena taka dusa.. in bi se opravicila, ker je storila samomor.. mah.. ni problema stari.. itak je videl in spoznal, da ni bilo najboljs.. in kaj naj se zdej kregam z njim? Naslednje zivljenje, bi pa ze dubu taksno kot je treba.. da se bo streznu.. pa sej se niti mu ni potrebno opravicit.. kar si DAL bos DOBIL! SORRY. Ni take panike, kot jo mi vidmo. Bog je cista ljubezen.. ne? Nezmozen sodbe.. in ostalih cloveskih kozlarij..

 

In ce je samomor tako kriticen, potem je umor in splav bolj kriticen. Potem smo pa ze pri ubijanju zivali.. in se bomo lepo pocasi zapletli.

 

Ne obstaja nic, kar ne bi bilo dobro za tistega ki je tako ravnal. Tisti, ki pa ostanejo.. trpijo.. ko se jim nekdo ubije... pa tudi niso cisto nedolzni.. ker potem pravicnosti vec ni.. univerzalne ljubezni vec ni. Torej Boga vec ni.... in nas ni vec. Ker to je VSE ENO!

[Marsa]

To je res.,. samomor je pac EGO.. ampak nic manjsi EGO ni pa tistih ki trpijo zaradi tega.. in jaz ne bi sel toko brez-kompromisno obsojat to.

Tjazy - saj imas prav... res je bolj pametno nicesar brezkompromisno ne obsojati...

Vendar jaz sem tu kot vidis precej brezkompromisna...

 

Vebdar pa...

Najbolj sem nekako tukaj bila na strani otrok, kateri pa zagotovo ob temle ne trpijo zaradi svojega ega.. Tezko je pac to spremljat, poleg tega pa si v stevilnih primerih otrok nase tole navesi in ima se cel lajf slabo vest...

To je agresivno dejanje pa konec...

za to gre - ne moremo enacit tega s smrtjo samo...

To, da si ti tako nesrecen bil v moji druzbi, pa si se kar ubil, zagotovo pusti travmo na meni kot otroku. Pa ne zato ker furam Ego - pac pa zato, ker je to nezna dusica, ki drugace gleda zivljenje... ne tako naturalisticno in tragicno...

Kako naj verjamem v zivljenje, ce je moj oce naredil samomor....

 

Imas pa prav, ja, sicer...

Ampak taksno je pac moje mnenje, sem na tole kar obcutljiva...

[Tjazy]

Marsa.. sej tudi ti imas prav.. glede tega..

 

Pa vendar se ti zdi, da je tisti otrok cisto tko "slucajno" bil delezen tega, da je njegov oce naredil samomor? Dvomim.. ker pol jaz ne zupam vec temu naravnemu ravnovesju. Jaz vem, da ce si nisem izbral pred rojstvom, da nekdo okoli mene naredi samomor, ga ne bo naredil. Ce jaz tega ne rabim, tega ne bom prezivljal.. in ne bo nihce se splilal s tem okoli mene.

 

Ko nekdo naredi samomor.. je nekomu neki povzrocil.. OK. Potem pa ce drzi to, da moras potme to preziveti.. mora v drugem laifu ali pa tretjem.. nekdo naredit samomor, da vidis, kako to potem izgleda.. Karma ne? Torej nekdo ima lahko poslanstvo zivljenje samo to ,da se ubije. A mislis, da zrebajo tam gor, kdo bo naredil samomor? Kdor potegne krajso vzigalico.. In ce bi bil tak samomor za obsodit.. pol je krivicno in se teoreticno nikoli ne bi mogli nehati samomori.

 

Zato iz tega zornega kota nikoli ne mors vedeti kateri samomor je OK in kateri ni.

 

Zdej sem se spomnil, da jaz v to torijo ne verjemem.. ker ni logicna.. Tudi v nadlogiki nima logike. Ker nekdo se je ipak prvi ubil ,da je lahko pol se drugi ubil, da je lahko prvi prezivel izgubo. In zakaj je prvemu palo na butico ,da se gre ubit? In zakaj je tisti drugi, mogel prezivlajti to, ce se pred tem se nihce ni nikoli ubil?

 

Mora biti svobodna volja ne pa usoda.. ali pa vse skupaj zmiksano. Tezko rect kar koli....

Ziher pa je bolj sprejamati vse zivljenske situacije.. (tudi krscanstvo, ja vem.. kle pa sme jaz brez-kompromisen ) kot pa jih obsoditi.

[lunca]

Vse vaše komentarje do neke meje podpiram, vendar pa se niste dotaknili vprašanja, kaj pa če si človek ne more sam pomagat in ga premaga neka višja sila.

O tem sem skoraj prepričana, ker imam izkušnjo od takrat, ko se je obesil mož moje sestre. Lahko rečem človek, ki je zanesljiv, dober mož in oče treh otrok.

Vendar, ko je nastopila vojna v Sloveniji in je bilo bombandiranje na letališče Brnik, njegov sin pa je bil tam vkopan kot vojak, ga je zanj zelo skrbelo. Nek srbski oficir mu je na cesti tudi fizično grozil. Bil je jezen,ker se mu postavil v bran, vendar je bil previden. Kaj se je dogajalo v njem še dva dni, tega ne ve nihče.

Vendar je na komentar,da se je obesil naš sosed, zelo zgroženo odreagiral, češ, kako se temu ni mogel upreti.

Zanimivo, en teden od takrat je to storil on.

Listek na katerega je napisal tri stavke je bil zelo nečitljiv, vsaka črka se je ponovila dvakrat, kakor da človek želi pisat, nekaj ga pa nezadržno vleče gor, gor.

Od takrat gledam na vse te ljudi, ki si ne morejo pomagat , drugače kot prej.

Vem pa,da je pustilo to na otrocih in vseh nas, ki smo ga imeli radi zelo velik pečat. Bil je rakec, ki je vse verjetno predelal sam in ni vsega prenesel. Športni napori so bili veliko lažji kot psihični.

Moram pa rečt, da o tem govorimo v pravem cajtu. Okrog dveh tako napornih mrkih vem,da veliko ljudi razmišlja o tem, nekaj jih tudi podleže.

[nataly]

Samomor....kaj???

 

Skoraj bi morala kaj komentirati....pa mi ni.....svoje mnenje sem že opisala marsikje. Tudi izkušnje. Saj se tisto da privleči na plan....če kdo hoče.

Ni pa nujno potrebno.

 

Mi je pa prav fino, ker živim. Res. Čeprav nekaj časa nisem mislila tako.

[aakhut]

 

SAMOMOR JE TRAJNA RESHITEU ZACHASNIH PROBLEMOU

 

(Murphyjev zakon)

 

 

je tut trajen (problem) hehe

[artem]

Samomor je mogoče povezan z ponosom. Je pa treba met korajžo, al pa omamne substance, ki jih nekteri tolk hvalijo.

[Marsa]

Ponos?

Da te modrega dol vlecejo?

Krvavega s prerezanimi zilami?

Razgaljenega in 'razstavljenega'?

 

Tam smo omenjali duse, sem pa rekla samo, uboge duse...

Je pa Stanka povedala, pa se mi zdi da tudi Sanjalica...

 

Enkrat bo test pac treba narediti - se ne more iti visje, ce ti testi niso nareejeni.

[artem]

Ups, mislil sem, da zaradi ponosa folk dela smomor. Ker misli da je to bolje kot pogledati resnici v oči.

Mogoče pa je lahko večkrat samomor lahko povezan z osebnimi stiskami, razočaranji. Z nemožnostjo urejanja svojega življenja. S pomakanjem ljubezni do samega sebe.

[Trubica]

Pozdravljeni vsi skupaj.

 

Slučajno sem naletela na tale Lunin Forum. Zanimivo. Ni kaj. Nekaj malega sem poklikala na dve, tri temi. Vidim, da ste nekateri že stari forumovci. Hehe..ne stari po letih, stari po stažu. Sicer pa, saj veste .. star si toliko kot se počutiš. Čeprav gre to nekaterim prav pošteno v nos.

 

Danes se vam pridružim in kot prvi šus sem si izbrala .. uf, kakšno temo .

 

Zakaj sem si kot prvo temo izbrala ravno to, ki je v osnovi "mračnjaška", težka, polna bolečine.. ? Ne vem. kar potegnila me je. Prebrala sem nekaj vaših postov, z nekaterimi se strinjam, z nekaterimi ne, vsi smo pa razdvojeni, nevedni, ne dovolj pametni, ko je potrebno dorečt stvari. Vsi smo na nek način imeli že izkušnje z ljudmi, ki so naredili samomor. Vedno se človek vpraša : "Zakaj, zakaj.. pa vse je bilo tako fino, saj mu(ji) ni nič manjkalo.. vsega je imal(a) polno rit..". Ugotavljam, da do takih ugotovitev pridejo ljudje, ki jim je dejansko "postlano z rožicami", ljudje, ki niso nikoli skusili nobenega fizičnega, psihičnega terorja.

 

Jaz pa po svoje razumem samomorilce. Imeti moraš res "jajca" , da to narediš, pa naj reče kdorkoli karkoli. Nekateri ste se vprašali, "..zakaj pa ne pomisli na svoje otroke, starše, prijatelje ?" .. Brezup je tako velik, da si verjetno rečejo.. "vsem bo bolje, ko mene ne bo"..

 

Hja, kaj pa vem.. saj pravim, pa bodi pameten za vse..

 

malo sem razmišljala, malo zapisala

 

Pa lep prvi pozdrav zaenkrat

[Marsa]

Zivjo, Trubica - fino, ko si se pridruzila!

ja, seveda, imas seveda tudi ti tukaj prav...

Najbrz res mislijo tako ('vsem bo bolje, ko mene ne bo')...

Jajca? v tistem trenutku najbrz vsekakor...

Vendar ljudi 'z jajci' si sama ne predstavljam, da bi klonili kar takole...

 

Da strnem - sibek duh me ni nikoli privlacil in vedno sem bila zahtevna na teh podrocjih in tudi stroga. Bog pomagaj.

Jaz tudi lahko RAZUMEM...

 

Saj v taki temi se itak ne mores pogovarjati tako, da bi nekdo imel povsem 'prav', nekdo pa povsem 'narobe'.

Saj ne sprasujemo, ali se strinjamo, niti ali odobravamo....

 

Mislim pa seveda, da je veliko primerneje reci temu preprosto NE.

 

Ni receno, da ce imamo tako mnenje, da nam je samim z rozicami postlano... Ravno to sem ze zgoraj govorila nekje; da oni razmislja, da je v svoji bolecini nad drugimi, locen od drugih, nihce ga ne razume, samo on ima tako tezek problem - tisto, kar imajo pa drugi, ga pa ne zanima niti seveda ne opazi...

 

In pravis Tjazy nekje, da mi tako jemljemo, pravzaprav iz svojega ega, ker je oni pac sel - NAM se je to zgodilo, kao.

Delno se strinjam, samo ce je oni samo lepo sel, zakaj je ves moder, poneceden, prerezan, zakaj mu drobovje ven uhaja?

 

Saj imamo tudi telo - a zato, da tako nemarno z njim se obnasamo?

Podarjeno nam je bilo zivljenje, nase telo... Mi pa kot bi svinji vrgel bisere.

 

Ne. Ne. Ne in ne.

Vedno bom takole ocitno mislila - se sama nisem vedela, da sem tako ODLOCNO proti.

Ko sem prebrala nekatere vase komentarje, sem se sicer z vecino do neke mere morala strinjati, kar pa vseeno ne spremeni mojega mnenja...

 

Skusam iti do konca v ta problem - in kakorkoli obracam, tu ne vidim plemenitosti, dostojanstva, tu ne vidim Cloveka.

Z veliko zacetnico.

 

In morda sem dokoncna zelo, stroga, neizprosna in zoprna - grem pa stavit, da bi takle hladen tus morda prisel zelo prav komu takemu - morda bolj kot to, da bi jokala z njim in na tak nacin socustvovala in mu govorila - res si bogi..

 

Vcasih rabi kdo razumevanje, pogovor, drugacno konkretno resitev, recimo denarno pomoc (najbrz je zelo velikokrat zaradi denarja), vcasih pa kdo rabi preprosto pljusk hladne vode

.

[majica]

Jez se tut z Mickom strinjam...ko ti gre vse narobe...bi se najraje kar ulegu, pa umrl...

[Trubica]

Ja, Mick, imeti "jajca", da v hudi stiski preživiš, to ti je to. In ko se človek potem ozre za seboj, si reče:" Bravo jaz. Pa vendarle je življenje lepo".

 

Ampak kaj ko smo si ljudje tako različni, kajne Marsa? Enim včasih enostavno prekipi, da bi bili vedno sprejmniki za tuje probleme, sami se pa delajo(mo) kako je vse OK ..

 

Moje vprašanje vam .. kakšno osebo lažji sprejmete? Tako, ki je močna(se dela), vedno pripravljena na smeh, na štose, na pi*darije.. ali tako, ki večinoma časa jamra in DA VEDETI, da je pač boga.. ?

 

Ne dvomim v odgovor. Ampak, kje so potem vsi dušebrižniki?

 

 

Koliko imate živcev se ukvarjati s takimi osebami ? Meni osebno je že prekipelo, vedno bi morala znati poslušati druge, jim svetovati, pomagati.. enostavno imam včasih prepolno glavo. In, da bi si jo polnila še s tujimi problemi ? Glavo in srce sem pripravljena "odpreti" samo za prste ene roke ljudem. In to v obe smeri. Vem, da meni "pomaga" samo pucanje glave. kako to izvajam? Tako, da se grem fizično "zgonit".., da glava nekaj časa ni sposobna misliti.. No, ja , vedno mi pač ne uspe ta način. Je pa dobrodošel.

 

Ko govorimo o samomoru. Sorodnik je delal samomor, grozljiv način.. preživel, danes je ..ah.. na vozičku.. v breme brata .. Pa za tako "fino" družino so se imeli..

 

Eh, si bom morala najti malo bolj lahkotno temo.. bom pogledala še malo naokol.. uf, pa malo moram še delat..

[Tina]

Jaz pa mislim, da moraš imeti "jajca", da v hudi stiski zdržiš, se pobereš in naprej žiiiviiiiš .

Tudi za samomor jih moraš imet.

[Marsa]

Trubica - imam se za zelo razumevajoco in 'sibkejsi' so se name od nekdaj obesali. Sam Bog ve, da sem si dajala ogromno opraviti z vsemi mogocimi.

In - JA, sem pripravljena za 'dusebriznistvo', problemov ljudi ne dajem v nic, vsakemu se posvetim, nekje pa je moja meja.

 

Ce bos lacen in ti bom dala kruh, ne jamraj, ce si kruh zavrgel in bos se vedno lacen, meni potem.

To je to - jaz dam kruh - oni pa ga poje ali ne.

Res - vcasih koga celo pitam - skusam mu tlaciti celo v usta to - a ne - oni ne odpira ust. Pa se zgodi, da mu na silo razprem usta in mu stlacim tisto - a on ne prebavi, celo izpljune.

Sem jaz potem ta, ki nimam dovolj razumevanja ne energije za resevanje ubogega?

 

Govorila sem seveda v prispodobah, preden se kdo obesi na kaj, da morda res komu tlacim kaj...

 

Sem za pomoc tebi, ne pa da jaz delam tvoje stopinje, niti da ti mene vleces s tezo na svoje kolovoze....

[nataly]

Večini samomorilcev v trenutku postane žal.

Žalostno je, da se potem odločijo za življenje, pa je prepozno.

 

Glede jajc, ki jih je nekdo omenjal...napaka.

Tudi sama sem včasih mislila kakšen pogum mora imeti človek, da se fenta...pa nima pogum v tistem trenutku prav nič opraviti zraven. Strah, panika pa ja. Nemoč. Jeza. Predvsem strah. Misliš pač, da premoreš toliko odločnosti - poguma, da sam izbereš način.

In imeti moraš res dobrega angelčka, ki te malo varuje v takšnem trenutku.

Sem malo razmišljala - saj bomo itak vsi umrli. Nihče ne bo v teleščku ostal za vzorec.

Česa se torej bojimo? Mislim, da umiranja. Bolečin, zavedanja, da je zdaj pa res konec.

Marsa - nekaterim ljudem ledena prha včasih prav pride. Ti znaš krasno suniti ledeno vodo v človeka - hkrati pa mu pomoliš brisačo, da se obriše...Veš kaj mislim??? Upam, da veš.

[Marsa]

x!x

Nataly - presneto dobro vem, kaj mislis, in zelo me veseli, ko TI tako pravis... Kar zdelo se mi je, da bos morda komentirala, pa vsec mi je, ker to vidis tako.

 

Ravno sem prejle razmisljala - jaz se tule skoraj kregam, tezim, rdecih lic in navduseno se 'borim' - za zivljenje.

A v bistvu sem kao jaz tista taneizprosna...

 

Sem specialist za hladen tush!

[bigm]

Strinjam se, da je praviloma potrebno imeti več jajc za življenje kot za samomor, vendar so tudi tu izjeme. V nekaterih okoliščinah postane samomor pogumno in etično dejanje. Nekaj takih primerov je bilo med NOB. Borca ali ilegalca ujame sovražnik. Zaveda se, da mučenja ne bo prestal in je velika nevarnost, da bi izdal kakšno pomembno informacijo. Da ne bi ogrozil sotovarišev, raje napravi samomor.

[Marsa]

Bigm_ saj sem rekla nekaj takega tudi jaz... samo jasno, kdo bi ti zameril, ce se ti ni dalo prebijati skozi vse moje besede v vseh mojih postih..

 

Da ce bi me po krivicii kam zaprli ali kaj podobnega, pa bi tudi morda se sama odlocila za kaj taksnega...

Skratka - ne maram, da se mi jemlje zivljenje - ce pa se mi ze jemlje, pa morda bolje, da to storim kar sama...

 

Res pa sem pozabila dodati, da v primeru mucenja, ko bi bilo treba koga zaspecati, pa bi ga zagotovo storila (samomor).

Brez jajc - strahopetno.

[Fridaa]

v sedmem razredu OŠ sem gledala dol iz našega balkona in sem si želela, da bi bilo vsega konec...

zdaj vem, da potem ni Konec, ampak je konec le s fizičnim telesom

zato raje poslušam svojo intuicijo in grem po poti uresničevanja svojega poslanstva

no, čeprav priznam, da sem večkrat tistim, ki jim je uspelo, prav zavidala

ne, treba je naredit še veliko dobrega, preden bodo izpeti moji koraki

Fridaa

[Guest sanjalica]

Govorimo o samomoru.

Sramoten je, sklepam iz vašega pisanja.

Jaz imam drugačno stališče, ker sem nekoč dvignila roko nase.

 

Kmalu po tistem, ko so mi vzeli otroštvo, ko sem bila ....

Ne takoj, ampak takrat, ko sem iskala Človeka, ki bi mi pomagal, in ga nisem našla in sem se v trenutku zavedla, da me spet čaka.... Otrok, kakršna sem bila, sem se zatekla po pomoč...

Pa so mi vsepovsod zaprli vrata pred nosom, celo mati, ki je po mojem vedela, kaj se dogaja...

 

Petek večer. Mama in sestra sta odšli na ples. Jaz doma. Pred hišo se ustavi avto. Spet On. Tisti... Zaklenila sem se v hišo... On ropota po vratih. Govori, da ve, da sem v hiši, da me bo prej ali slej ujel...si me ponovno vzel...

Ne vem kaj mi je bilo, brez misli, v strahu sem vzela vedro vode, kuhinjski nož, zarezala v žilo na levi roki in roko pomolila v vedro... Ko se je voda začela obarvati me je zajela panika...

Vzela sem kuhinjsko krpo, si zavila roko... Stekla k omarici z zdravili in pojedla 20, 30 tablet...mešane...ne vem kaj je bilo... Zbudila sem se v nedeljo zvečer...na domači postelji...

Še isti večer sem 4 ure preklečala v kotu... pod pečjo pa so se kopičile kuhalnice...

 

Vam še vedno ljudje Božji ni jasno, da so trenutki, ko človek potrebuje Človeka? In da si zaradi tiste slabosti, trenutka slabosti (res ni povratka nazaj če ti uspe!) ne zasluži, da ga linčate, ker nihče ne ve, kako je trpela njegova duša...