Samomor

[Ksenia]

upam, da iz mojega pisanja spoznava, da tud meni ni vseeno zanj

[cashy]

Mantis, Selene, Emily, srčki ste

vem, da nikomur v življenju ni lahko, in da se imam, kar se preskrbljenosti in varnosti, družine tiče, zelo dobro urejeno, kar bi moral znati cenit. Dobri družinski odnosi so veliko vredni

Vendar me moti, da se počutim zelo praznega...manjka ma smisel, vedenje, zakaj sem poklican na ta svet, kaj je moja naloga. Manjka mi občutek ljubezni, bolj to, da bi jo bil zmožen dajati in seveda prejemati . Počutim se robotiziranega. Sprašujem se, zakaj je to tako. Sem mogoče prelen in se ne trudim dovolj, da bi našel svoj pomen bivanja?

Zakaj ne znam odkriti svojih talentov, ki bi jih znal razviti, se s tem uresničevati in z njimi služiti tudi drugim? Je možno, da jih sploh nimam, oz. da tisto, kar imam, v današnjem svetu sploh ni več cenjeno?

Sem mogoče razvil take vrste značaj, ki je znotraj sebe močno razdvojen, kontrasten, da sem igra nasprotij, ki ne vodi nikamor, stopica na mestu, da se ne morem nikamor usmeriti, ničesar koristnega razviti?

Je kdo bral Ericha Fromma, Človek za sebe...napisan že leta 1947...je ugotovil vrsto osebnosti, ki se mu reče: Tržna usmeritev osebnosti....pomeni, da v današnjem svetu ni več pomembno, kaj človek je, kakšne osebnostne lastnosti in kvalitete ima, marveč, da se zna tako prilagajati, da privzame tiste kvalitete, ali vsaj videz, da te kvalitete ima, samo zato, da se bo znal na trgu prodati....vsi ostali, čeprav osebnostno dobro izgrajeni ljudje nimajo na tem svetu nobene prihodnosti, če ne bodo znali "prodati" svojih kvalitet...

imam občutek, da moje kvalitete na tem svetu nimajo nobene cene, da sem kot blago ničvreden...

[nols]

joj cashy.. dokler bos vse to razmislu sigurn ne bos najdu kar isces.. tvoje bistvo je biti srecen..zadovoljen sam s sabo! in iz tega izhaja vse! prepust se zivljenju.. ko zacnes razmislat neumnosti(slabe, morece misli) hitr vrz nase jakno pa v druzbo-v veselo druzbo! to ne pomen bezanje pred problemi.. ker te tvoje morece misli so problem same po sebi in jih pac ne sme bit! prepust se zivlenu. nehi se obremenjevat sam s sabo pa zacni zivet.. pa nehi jambrat!

[Emily]

 

Cashy, moja prijateljica Ljuba pravi takole:

 

Zlato, denar, imetje nas ne obogatijo -

značaj, srce, razum nas bogate naredijo x!x

Denar lahko izgine, ko kriza nas zadane,

resnično bogastvo pa za vekomaj ostane

 

Tisto, kar je očem skrito, je najvrednejše, vse ostalo, kar se nam kričeče nastavlja pred oči, pa je pogosto le navaden kič Zakaj ne bi preprosto pustil času čas - ta je najpravičnejši sodnik o tem, katere so prave vrednote in katere niso vredne ptičjega kakca

O smislu življenja pa ni vredno razpravljati, saj temu vprašanju še nihče ni prišel do dna. Važno je le, kaj je pomembno zate. Če svojega namena oz. poslanstva še nisi odkril - ne skrbi x!x Razodel se ti bo, ko boš najmanj pričakoval Do tedaj pa uživaj življenje, kolikor ga pač lahko in si ne kvari mladosti z

nepomembnostmi x!x

Še vedno sem prepričana, da je v tebi skrit dragulj, ki pa ga ne vidiš zaradi blata (negativnih misli), s katerim je prekrit! Očisti ga in zableščalo se bo daleč naokrog

 

Ljuba pravi tudi tole:

 

Ta, ki le najboljše pričakuje,

v umu sproži s tem magnetno silo,

ki najboljše k njemu privlačuje.

Le najslabše pa se bo godilo

temu, ki le tarna, obupuje.

Tarnanje magnet bo le sprožilo,

ki le negativno priteguje

 

Torej Cashy

[delphina]

nima se smisla s tem obremenjevat in mislit da si ničvreden! Kot razumem imaš dobro družino, kar je danes kr redko in si res lahko srečen. Kaj je danes cenjeno? Kaj se zdi tebi samemu vredno. Če se sam sebi vidiš nepomemben(kar se s tabo FUL ne strinjam, ker se mi zdiš zelo prijeten, prijazen in čustven) je verjetnost, da te bodo tudi drugi tako videli. Zato moraš mislit o sebi največ kar je možno-ker si edini ki to lahko stori.

Se mi zdi, da je že vsak kdaj pomisli, da bi se zbrisal s planeta. Vsi imamo vzpone, kot tudi hode padce. Verjami da te zlo razumem, ker se tut sama počutim sploh v zimskem času, prazno in nekoristno. Tut sama si včasih želim, da bi sploh nehala čutit, mislit in dihat. Samo vsi bomo enkrat umrli. Lahko danes, lahko jutri ali pa čez 100 let. Dano ti je to življenje s namenom, četudi ga zdaj ne vidiš. Veliko ljudem si že spremenil živeljnje, veliko še boš. Ko ti pride v glavo kakšna takšna misel preusmeri svoje mišljenje. Spomni se kako te je nekdo objel ali pa se ti je neznanec ali neznanka zjutraj prijetno zasmejala. Probaj cenit take mičkene stvari, ko so v mojem srcu ogromne. Ko boš žalosten in se boš počutil nekoristnega pojdi mami pomit posodo, pospravi stanovanje in si reči jutri bo boljše, samo da to prespim. Za dežjem vedno posije sonce, četudi kratko-posije pa.

Želim ti miru in sreče. Želim da se bi vse manj posvečal žalostnim mislim in se več smejal

[Sebastjan]

Cashy, preizkušaj se na novih področjih in odkrivaj nove sposobnosti...Brez preizkušanja ne boš nič koristnega izvedel ali dobil koristnih izkušenj, ki ti nekoč lahko utegnejo priti prav. Lahko da boš šele po dolgem času odkril pravi smisel, svoje pravo področje... Ničesar ne moreš predvideti!

 

Mogoče misliš, da bi moral zdaj ob koncu študija že vedeti, kaj boš počel do konca življenja? Po moje si prepameten za kaj takega. Tudi ni vse pogojeno z izobrazbo, moraš biti ustvarjalen! Nikoli ne odnehaj z raziskovanjem!

 

Jaz se tudi precej lovim sam s sabo, sploh ne vem, kam me bo lajf pripeljal. Pred enim letom si ne bi mogel misliti, kje bom zdaj. Torej tudi za naslednje leto ne morem nič reči...!

 

Pa še nekaj - kar si resnično želiš početi oz. v katero smer želiš narediti spremembo, najbrž že dolgo čutiš v podzavesti a kar naprej tlačiš nazaj in tako sam sebe ignoriraš. Premagaj strah, naredi spremembo in presenečen/srečen boš. Jaz je še nisem, ne upam še...

 

Takle mamo pr nas!

[delphina]

Sebastjan

[maticml]

Je razumevanje pravi cilj?

[chebula]

Tudi jaz sem se pred kratkim zamislila o samomoru, ga je namrec naredil nekdo, ki sem ga poznala, pa ne bi nikoli pricakovala od njega kaj takega. In ne morem razumeti, ceprav se spomnim, da sem tudi sama ze kdaj pomislila na to. Zdaj se mi pa zdi, da bi tako dejanje okoliscine se mi zdijo povsem nerazumljive. Jaz sem glede tega takega mnenja: ce si dovolj pogumen, da bi naredil samomor (ker po mojem mnenju za to potrebujes zelo zelo veliko poguma), potem si tudi dovolj pogumen, da naredis veliko spremembo v svojem zivljenju v pozitivno smer, da naredis korak proti svojim sanjam, zeljam. Ker po pojem mnenju se nam vedno ponuja nekaj lepih priloznosti, samo velikokrat nas je strah sprejeti jih, ker prinasajo tudi spremembe. Ampak kaj ima izgubiti tisti, ki razmislja o samomoru? Ce ga naredi, bo izgubil vse. Izgubil bo zivljenje. Ce pa se namesto tega odloci in naredi kaksen pogumen velik korak, spremembo, ki je ni upal narediti, bo morda celo "dobil zivljenje" - zivljenje, o katerem je sanjal. A ni noro si vzeti zivljenje? Rajsi gres in si naredis novo, ce ti to ni vsec. Recimo: zamenjas sluzbo, se preselis, si najdes nov hobi, nove prijatelje, ... Ali pa enostavno pustis vse tako kot je, in se potrudis ugotoviti, koliko lepega ze imas

[EnglBengl]

A nismo ljudje ena zanimiva bitja? Takrat, ko živimo, mislimo na smrt oz. tudi na samomor. Včasih imam občutek, da je ta ideja o samomoru in samouničevanju kr nekak vkodirana v nas same, ker slej ko prej vsak pomisli na to, da bi oz. kako bi bilo, če bi zaključil z življenjem na tak ali drugačen način. Mislim, tudi živali so živa bitja in ponavadi (izjeme so kiti) ne zasledimo neke blazne želje po samomoru - prej je pri njih v ospredju nagon po samoohranitvi, ne pa po samomoru (čeprav je res, da te stvari najbrž niso nevem kako raziskane), no čeprav tud ljudje (zanimivo, a ne?) takrat, ko je ogroženo naše življenje naredimo vse, da bi preživeli.

 

Sicer pa je tako - pred 3. leti je naš dober družinski prijatelj naredil samomor. Nikoli ni imel lahkega, lepega in mirnega življenja, in ko se mu je sesul svet, je zapadel v depresijo, ki jo je skušal premagovati dobrih 23 let. Pa je obupal in omagal. Izgubil je vse - vero vase, svoj sončni optimizem in svojo družino, pa je vseeno vztrajal, dokler mu ni počil film. In se je obesil. Da ne govorim o tem, kaj je pustil za sabo!!! On se najbrž niti ni zavedal, da je imel v mnogih srcih posebno mesto, pa čeprav so ga zatajili njegova bivša žena in oba otroka (ki so jima uspešno oprali možgane, češ, da je njun oče navadna zguba - zguba pa je bil najbrž zato, ker je bil pošten človek) in da jim je s svojim dejanjem povzročil bolečino, kajti če bi se on vsega tega zavedal, ne bi nikoli storil tega, kar ja pač storil. Za njim je ostal samo velik občutek praznine in krivde - seveda, pri tistih, ki smo ga poznali in ga imeli radi. Drugi so ga obtoževali. Treji so spet gledali samo na to, kako bodo čim več podedovali...

 

Veste, občutek krivde je boleč. Počutiš se tako nemočnega in se obsojaš zaradi stvari, na katere v bistvu sploh nisi imel vpliva. Kako naj bi vedeli, da se je človek, ki je bil zadnjih 20 let bolj ali manj melanholičnega značaja, odločil, da bo končal svoje življenje? Nikoli ni nič rekel. 2 dni prej je imel rojstni dan, ki ga je proslavil v naši družbi in po dolgem času je bil videti celo sproščen in vesel. In potem se sprašuješ: ga nismo imeli zadosti radi? Mu nismo vedno pomagali, če je le bilo v naši moči? Zakaj je to storil? V 20. letih se je pa ja navadil vsega hudega , kaj mu je bilo tokrat?

 

No, jaz sem se naučila, da nikoli ne smeš obsojati drugih, sploh če si samo (bolj ali manj) zunanji in zelo oddaljen opazovalec (in v takih primerih smo to vsi, saj ne moremo videti v duše drugih ljudi). Upam samo, da je našel svoj mir. Srčno upam. Ker potem njegovo dejanje ni bilo čisto zaman, čeprav se bojim, da je bilo.

 

Joj, se opravičujem, da sm tuki tok zatežila, sam me je kr odneslo in zaneslo. Pa bom vseeno objavla tole, da bo našemu prijatelju v spomin.

[cashy]

definitivno je samomor nespametna odločitev za kogarkoli. Potrebuješ pogum, da ga narediš, ali pa samo dovolj močen obup in naveličanost. Če prav pomislim, bi ga naredil le v primeru, ko bi z njim lahko rešil življenje koga drugega.

vse, kar nas je ločuje od srečnega življenja je moč navade in nesrečna lastnost sprijaznjenja z dosedanjim življenjem...ter strah pred neznanim, da ne bo po spremembi nova situacija še slabša od dosedanje...

Pa očitno manjka hvaležnosti za dar življenja, da je vsak trenutek, vsaka sekunda možnost za spremembo, za občutek sreče, osvobojenosti....danes je zahvalna nedelja, ki opominja na to lepo lastnost

[Sebastjan]

Ti pa precej rad sanjariš... Malo opusti to filozofiranje in iskanje idealov, preveč razmišljaš. Naredi vsaj eno spremembo na dan, pa bo že bolj zanimivo. Mogoče tudi kaj takega, kar ponavadi ne bi. Ne se preveč držat ustaljenih vzorcev...Strah je pa vedno največja ovira, imam iste težave.

Sreča ne more biti cilj ampak pot, kot ima nekdo na forumu podpisano. In ta pot je sestavljena iz slabih in dobrih trenutkov, ki jih treba znat sprejemat. Brez stalnih sprememb ne bo napredka in kot najbrž že veš, sreče ni v lagodju.

Tako je moje trenutno mišljenje. Res je tudi, da mi manjka nekoliko optimizma.

[chebula]

Cashy,

tako nekako mislim tudi jaz. Niti priblizno se ne zavedamo, koliko vsega imamo (pa tu ne mislim samo materialnih stvari) in kako lepo in bogato zivljenje. Mislim, da je zelo malo ljudi, ki bi zares lahko rekli, da imajo bedno zivljenje. Velika vecina od nas bi samo morala pogledati okrog sebe in videti, kako cudovite stvari nas obdajajo. Svet je zares lep, tudi ce smo kdaj pa kdaj malo zalostni in tu mi noben ne more oporekati. Po mojem je problem samo v tem, da mi narobe gledamo ta svet. Vedno si zelimo se vec kot ze imamo in tudi ko bomo to dobili spet ne bomo zadovoljni, ker si bomo spet zeleli nekaj tretjega. Zelo redko (nekateri nikoli) pa se ne ustavimo, pogledamo, se zamislimo nad tem, kaj vse nam je zivljenje dalo. Koliko prelepih stvari. Pa tudi tiste stvari, ki se nam zdijo na prvi pogled slabe in neprijetne. Tudi te nam je zivljenje dalo in tudi za te moramo biti hvalezni, saj so nam velike izkusnje in sluzijo kot protiutez lepim stvarem, brez njih ne bi cenili lepih. Ustavi se, poglej okrog sebe in v sebe, vzemi si cas ure in ure za razmisljanje o tem in videl/a bos, koliko cudovito lepih stvari napolnjuje tvoje zivljenje. Ko bos koncno jasno videl/a, zagotovo nikoli ne bos pomislil/a na samomor, ko bo pa smrt prisla sama od sebe, pa bos odsel nasmejan in zadovoljen.

[cashy]

se z vsakim strinjam

sem potreboval mal svoje negotovosti izlit na "papir" in ugotovit, da smo si skoraj vsi na istem, samo, da se eni bolje, drugi slabše odzivajo in spopadajo s istimi težavami,

hvala vam za vaš čas in spodbudne besede, zlati ste

[maticml]

Meni gre najbolj na živce to, da sem neverjetno nestabilen. En trenutek se počutim srečnega, veselega, čez par minut pa popolnoma na dnu. Pač ne razumemo še možganov dovolj, da bi razumeli.

[Sebastjan]

Bo treba najbrž še veliko delat na sebi, to ti ne uide. Šport oz. rekreacija neverjetno pomaga proti depresiji, res. Ob slabih trenutkih pa mene rešuje predvsem muzika!

 

P.S. Imaš kakšne težave s krvnim sladkorjem ali kaj podobnega? Nikoli se ne ve...

[free]

sport + glasba!!

[cashy]

free, čist res

[nataly]

Lahko pa se v nezavest napiješ. Tudi dobra rešitev.

[aakhut]

Lahko pa se v nezavest napiješ. Tudi dobra rešitev.

 

 

bohnedej, de napishem, de se ga je dobr tut s chem drugim zadet...

 

zlomk...tralala

[Marsa]

napish - sam ni treba cenika oz. pripadajoce 'ponudbe' se zraven.

[aakhut]

napish - sam ni treba cenika oz. pripadajoce 'ponudbe' se zraven.

 

 

ampak....cenik je zlo vazhn

de ldje lochjo mal....de vidjo, de se ga da zadevat tut mal cnej pa boljsh

ker z 3,5 jurji se ga jst ne morm napit do nezavesti.....zadenem se ga pa kamot

 

zlomk....tralala

[Marsa]

 

ampak....cenik je zlo vazhn

de ldje lochjo mal....de vidjo, de se ga da zadevat tut mal cnej pa boljsh

ker z 3,5 jurji se ga jst ne morm napit do nezavesti.....zadenem se ga pa kamot

 

zlomk....tralala

si pa al tolk zbircen, zahteven, al pa sod brez dna.

 

(*tole pol zbrisem, zato se ne matrat - ostali pa tud ne citirat.. xrolleyesx )

[aakhut]

 

toleranca z redno prakso raste....

 

zlomk...tralala

[nataly]

Ali - vaja dela mojstra

Sama sem ga že bila tako pijana(vodke), da so me odpeljali v bolnico - misleč, da sem se ga opet kaj nažrla KOmaj sem prepričala ljudi, da sem samo pila. Seveda drugi dan brez mačka (

Brisanje sledi