Samomor

[butl]

Hej butl, kaj pa če nimaš otrok, oziroma nisi skrbnik nikogar, a ni pol lih obratn. Te tuki probajo zadržat, ti bi pa šou pa bi vsi mel mir pred tabo.

 

Hehe, Antoninus, kje si glih mene butla najdu spraševat o tako, no ja, vsaj zame, delikatni zadevi, kot je samomor. Rajtam da je strokovnjakov, ki se že celo življenje ukvarjajo s tako zagovedno tematiko, na kupe in bi ti znal potešit radovednost iz jako različnih kotov gledanja.

Jaz ti lahko predstavim samo pogled enga čist laika, to je, moj pogled, ki pa velja le zame in še to samo ta hip, z distance.. in je lahko že naslednji hip popolnoma drugačen ali pač še bolj drugačen.

 

Zdej. Jst gledam na življenje približno takole. Verjamem, da sem tukaj z enim namenom, da se naučim brezpogojne ljubezni in da je ta brezpogojna ljubezen sprejemanje sebe skoz sprejemanje drugih in da mi je bila ta možnost podarjena. Se pravi, življenje je darilo, ne kazen. In zdej, če je življenje darilo, potem je zelo primerno imet do življenja tak odnos, kot do darila. Spoštljiv. In zdej, če življenje spoštujem, če se želim naučit svoje lekcije, potem, jah, potem bom poskušal življenje živeti, a ne. Se pravi, če ga prekinem na silo s samomorom, potem ne spoštujem ne darila, ne darovalca /bog, starši/. To je en vidik in iz tega vidika nisem pristaš samomora.

 

Pa reciva, da sem hudo bolan, neozdravljivo bolan.In da trpim nevzdržne bolečine in se zavedam, da ne bom ozdravel. Če imam bližnje, zagotovo trpijo tudi oni, kaj pa vem, mogoče celo bolj kot jaz. Če imaš nekoga rad in mu ne moreš pomagati, je to peklenski občutek. V tem primeru je zelo mogoče, da je smrt celo olajšanje za vse in če se odločim, da skrajšam muke sebi in njim, je samomor samo nekaj hitrejše slovo. To je spet en vidik in iz tega vidika nisem nasprotnik samomora.

 

En vidik sem opisal že v odgovoru Anarhistu in iz tistega vidika nisem pristaš samomora.

 

Pa reciva, da sem razvajen mulo, ki ima polno rit vsega in nima blage veze, kaj življenje je /tu se zadeva lahko razvije v več smeri/ in sem navajen, da mi starši berejo misli in znorim u nulo, če ne preberejo prav in jim težim, jih izsiljujem, pa tko, ja, tudi s samomorom in mi enkrat slučajno rata.

Še kontra smer istega vidika. Ta isti mulo. Zanj so starši edin svet. Odvzeli so mu vsa bremena odgovornosti, vse naredijo zanj, obvarujejo ga zunanjega sveta. In ko zakorači vanj samostojno /je recimo dovolj star, si je našel partnerja/, klecne ob prvi oviri. Luči ugasnejo, ne zna naprej, ne nazaj...in se fenta.

Hudo a ne. Za samomorilca, ki mu je uspelo, česar ni želel storiti in za starše, ki so izgubili otroka, čeprav so mu izpolnili vsako najmanjšo željo. Kaj je z deležem odgovornosti? Še enkrat, vse kar pišem, je moje mnenje ali prepričanje v tem hipu. Zelo kompleksno vprašanje, a ne. Definitivno je odgovornost samomorilca samomor. Kaj pa starši? V dobri veri, da delajo najbolje zanj, ga niso naučili ne samostojnosti, ne odgovornosti, ne vztrajnosti, itd, itd.

Ja, zelo so odgovorni za njegovo smrt, bi lahko pomislil prvi hip, a ne. Pa zadeve niso ravno tako enostavno jasne. A so znali? A so zmogli? A so vedeli? A so hoteli? Zakaj jih pa njihovi starši niso naučili? In podobna vprašanja. Sto primerov, sto različnih odgovorov. Sem pristaš samomora iz tega vidika? Ne nisem, lahko pa razumem, da samomorilec ni zmogel, ni znal drugače, ni vedel.

 

Pa reciva, da so mi starši priredili pekel na zemlji. Me pretepajo, posiljujejo, ponižujejo. In se zlomim in storim samomor. Kako se porazdeli odgovornost? Precej podobno kot v prejšnjem vidiku. Sem pristaš samomora iz tega vidika? Ne nisem, lahko pa razumem, da samomorilec ni zmogel, ni znal drugače, ni vedel.

 

Gotovo je še precej drugih vidikov, pravzaprav, vsak samomor je vsaj malce svoj in v večini primerov verjetno nepotreben.

 

Je samomor egoistično dejanje? Ja je. Če se človek zaveda, da je za svoje življenje odgovoren sam, pa odgovornosti ne sprejema in igra žrtev in ni neozdravljivo bolan, potem je to egoistično dejanje in ne le to, je tudi zelo odgovoren za trpljenje, ki ga s svojim dejanjem povzroči drugim. Ne ni. Če je človek neozdravljivo bolan in trpijo z njim tudi njegovi. Če se človek ne zaveda in ne ve, da je za svoje življenje odgovoren sam in da igra žrtve ni edina možna igra. Ampak, to sta zopet samo skrajna pogleda a ne, vmes je možno nebroj vmesnih.

 

Zato se mi zdi izredno pomembno ozaveščanje vsakogar, da smo sami odgovorni za svoje življenje, da lahko spreminjamo samo sebe, da smo mi tisti, ki izbiramo naše vedenje in da lahko izberemo tudi drugače /poleg ostalih načel o integriteti in nedotakljivosti posameznika, o spoštovanju, o tem, da ne delaj drugemu, kar nočeš, da bi delali tebi...bla, bla bla...i tako/.

 

Če sem karkoli posploševal, se opravičujem, ker, paralele so možne, posploševanje pa nedopustno.

 

butl

[anarhist]

Dragi Anarhist, oprosti ker pišem tako nerazumljivo. Bom poskusil biti bolj jasen.

 

Napisal si, da če kdorkoli trpi, ker je en drug storil samomor, si je za trpljenje kriv čisto sam. Ob tej tvoji trditvi sem pomislil na, vsaj zame a ne, dilemo ali človek lahko počne kar hoče. Zdej, če bi bil človek neodvisen od kogarkoli ali česarkoli, potem bi dal bog vsakemu svoj planet. Pa ga ni dal. Vsi se tlačimo na tej zemlji v večji ali manjši soodvisnosti drug od drugega, v nekakšnih oblikah sobivanja a ne in vplivanja en na drugega. Če hočemo na kakršen že način preživeti svoj čas, moramo delovati po nekakih, kaj, zakonitostih, pravilih, normativih, pa naj bodo dogovorna, božja, naravna ali kakršna pač že.

Jaz osebno poskušam živeti po načelu, da sem za svoje življenje odgovoren sam in po načelu, da si ti svoj, nedotakljiv svet in da če me že povabiš v svoj svet, v svoj prostor, nimam pravice ti škodovati na kakršenkoli način. Kar pomeni, da nimam samo pravice, temveč tudi obveznosti, odgovornosti in s tem tudi omejitve.

Če se že odločim, da bom imel otroke /pa pustiva malce idejo, da si otroci sami izberejo starše/, sem s tem prevzel tudi odgovornosti, da jih vzgajam najbolje, da jim ne škodujem, da ne posegam v njihovo integriteto, pa naj gre za njihovo dostojanstvo, pravice ali povzročanje trpljenja, skratka, da ne počnem ničesar, kar ne želim, da bi kdorkoli počel meni. Velja enako tudi v odnosu do partnerja, pravzaprav, a ne, velja v vsakem odnosu s komerkoli.

In če storim samomor, eee, recimo, ker me je žena prevarala in zapustim svoje majhne, nepreskrbljene otroke, mislm, je to res moja pravica, so otroci res sami krivi, če ob mojem dejanju trpijo?

Včasih je mogoče dobro, če kako stvar pogledaš tudi v barvah, ne le črnobelo. Vsaj meni se tako dozdeva.

 

Seveda imaš pa vso pravico do svoje interpretacije česarkoli in lahko komot rečeš, ko vas jebe, deca moja, jst se bom fental, vi pa kokr čte...kva me briga.

 

Če sem še vedno nerazumljiv, kar povej.

 

lep dan

 

butl

 

No, se strinjam, te razumem. Nimam otrok in zato o tem ne mislim modrovat okrog tega. Ti si oče in si si postavil dolžnosti, dobro. Večina ljudi se posebno posveča svojim človeškim stvaritvam (otrokom) in v redu je tako.

Nebi govoril, kakšne so starševe odgovornosti, če bi me direkt vprešal, bi rekel, da nima nihče nobene odgovornosti (razen tistih, ki si jih sam zastaviš), ampak to bi se večini zdelo bedasto in nezrelo. Pač nam je to vcepljeno v glavo.

In glede krivde, seveda si vzrok za otrokovo žalost, ampak njegov odziv na tvoje dejanje je popolnoma odvisen od njega. Seveda smo navajeni, kako da je smrt jako žalostna stvar in to ima tudi veliko s tem.

So kraji, kjer proslavljajo smrti. To je zame nečrnobelo gledanje.

 

Upam da se razumeva.

LP

[butl]

jaz se strinjam tako z Butlom kot z Anarhistom , čeprav spet ne vem kako je to mogoče,

 

Ker se najina razmišljanja ne razhajajo glih?

 

[Alan_New]

Ampak sigurno ni samomorilec kriv, da ostali trpijo. Za to so krivi čisto sami.

Pod to se tudi jaz podpišem. Seveda bi prej zamenjal besedo "kriv" z "odgovoren".

[Antoninus]

jaz se strinjam tako z Butlom kot z Anarhistom , čeprav spet ne vem kako je to mogoče,

Bemu, jst isto in prav tako ne vem, kako je to možn

[mima]

nekaj se vendar moramo vsi zavedati...čemu se boriti in sprejeti ta dar, življenje, če nima smisel?

[Guest sheboom]

nekaj se vendar moramo vsi zavedati...čemu se boriti in sprejeti ta dar, življenje, če nima smisel?

 

 

za smisel je potrebna borba. Lahko vzameš življenje kot preizkušnjo, da vidiš če si sposobna spremenit mišljenje?

[anarhist]

nekaj se vendar moramo vsi zavedati...čemu se boriti in sprejeti ta dar, življenje, če nima smisel?

 

"Life is not an achivement, it is a gift." - Osho

[butl]

nekaj se vendar moramo vsi zavedati...čemu se boriti in sprejeti ta dar, življenje, če nima smisel?

 

Hojla Mima

 

A lahko malček razložiš, kar si napisala. Jst nisem dojel sploh, kaj si hotela povedati.

[Izraz]

Vedno eni te isti. Ne jaz imam prav, ne ti nimaš prav, ne jaz imam prav, ne ti nimaš prav, pa cele knjige, pa kar nekaj.

 

Anarhist včasih mi greš pa kar malo na jetra. Samo bla, bla, bla, .....pa Oshota prlimaš še pol...kdaj pa kaj žviš? On uči ravno nasprotno, kar ti počneš.

Kjer so ene življenjske teme, samo nekaj filozofiraš skoz. Prazna slama.

[anarhist]

Vedno eni te isti. Ne jaz imam prav, ne ti nimaš prav, ne jaz imam prav, ne ti nimaš prav, pa cele knjige, pa kar nekaj.

 

Anarhist včasih mi greš pa kar malo na jetra. Samo bla, bla, bla, .....pa Oshota prlimaš še pol...kdaj pa kaj žviš? On uči ravno nasprotno, kar ti počneš.

Kjer so ene življenjske teme, samo nekaj filozofiraš skoz. Prazna slama.

 

A? Tole je pisalo na ovitku CDja, ki sem si ga ogledoval in sem napisal malo, da si preberete. Tole kdaj živim ne razumem glih, prazna slama pa nevem, če je, zame ne.

No, karkoli pač, lepo se imej.

[Izraz]

A? Tole je pisalo na ovitku CDja, ki sem si ga ogledoval in sem napisal malo, da si preberete. Tole kdaj živim ne razumem glih, prazna slama pa nevem, če je, zame ne.

No, karkoli pač, lepo se imej.

 

Ja logično, da se tebi ne zdi. Meni se pa. Moj problem. Uživaj tudi ti. Pa bravo.

[anarhist]

Zakaj bravo?

[mima]

Hojla Mima

 

A lahko malček razložiš, kar si napisala. Jst nisem dojel sploh, kaj si hotela povedati.

 

 

ja..seveda. lahko ti poskušam to razumet, vendar je od tebe odvisno, če boš to dojel ali ne. Ti verjetno vidiš smisel v vsem kar te obdaja, al pa se tega niti ne zavedaš. sam živiš, delaš kar delaš..mogoče se nekateri ljudje zavejo, da to ni vse. da niso lutke, katere bi jih tok življenja nenehno samo vlekel s sabo. ustavijo se in gledajo, se sprašujejo. tako počasi ali zelo hitro stvari zgubijo svoj smisel. nekaj se zaveš, česar ne razumeš. to je ta neskončni nesmisel, ki nas obdaja vsak dan, pa vendar ga ljudje ne zaznamo. lahko se ti zgodi pri malih stvareh, le za trenutek, ki je dovolj, da nočeš več živet - iz toliko razlogov.

upam, da sem ti pomagala dojeti moje prejšnje mnenje.

lp

[mima]

za smisel je potrebna borba. Lahko vzameš življenje kot preizkušnjo, da vidiš če si sposobna spremenit mišljenje?

 

Za borbo je potrebna moč - pa vendar, tebi ne bom nasprotovala. Človek je tisti, ki si lahko ustvari miselno moč. Voljo. Potrebna je želja. Zanimiv komentar. Mislim, da sem sposobna spremenit mišljenje, vendar tega ne bom naredila. Vseeno bo ta tvoja misel vedno v meni.

[Guest sheboom]

Za borbo je potrebna moč - pa vendar, tebi ne bom nasprotovala. Človek je tisti, ki si lahko ustvari miselno moč. Voljo. Potrebna je želja. Zanimiv komentar. Mislim, da sem sposobna spremenit mišljenje, vendar tega ne bom naredila. Vseeno bo ta tvoja misel vedno v meni.

 

 

Ja, potrebna je moč! In če človek ni pripravljen na spremembe, potem je res vse zaman, da sploh skuša igrat borbo, kjati s tem laže svojemu mišljenju in življenje dejansko postaja vedno večja beda in nesmisel.

[nols]

am..al pa se nehat smilt sammu seb pa začet živet.

preverjeno deluje

res, da nisem šel vsega brat..pa gor pa dol..pa res, da je kdaj pa kdaj lahko res hudo..sam načeloma.

enim je še tok hudo..nehi razmišlat o tem - se smilt sammu seb. začni delat na seb - očitno je dela velik.

kakorkoli pač..mantis je dala en predlog..najd svojga..

problem je miselnost.

pa velik užitkov ob življenju!

[Guest sheboom]

hmm ... nols in mantis ... nisem zihr -->saj ni to mojemu komentarju namenjeno, ne?

[nols]

nisem bral. se preveč ponavlja..ni bistvenih razlik.

mišljeno je blo za vsazga, ki razmišlja o tej neumnosti.

[mima]

Hej, mantis..tile nasveti, ki si jih dala so res fajn.

Drugega pa mislim, da nimam nič več za napisat..

[anarhist]

ja..seveda. lahko ti poskušam to razumet, vendar je od tebe odvisno, če boš to dojel ali ne. Ti verjetno vidiš smisel v vsem kar te obdaja, al pa se tega niti ne zavedaš. sam živiš, delaš kar delaš..mogoče se nekateri ljudje zavejo, da to ni vse. da niso lutke, katere bi jih tok življenja nenehno samo vlekel s sabo. ustavijo se in gledajo, se sprašujejo. tako počasi ali zelo hitro stvari zgubijo svoj smisel. nekaj se zaveš, česar ne razumeš. to je ta neskončni nesmisel, ki nas obdaja vsak dan, pa vendar ga ljudje ne zaznamo. lahko se ti zgodi pri malih stvareh, le za trenutek, ki je dovolj, da nočeš več živet - iz toliko razlogov.

upam, da sem ti pomagala dojeti moje prejšnje mnenje.

lp

 

Jaz sem tudi to doživel in je po svoji strani v redu, saj "osebno zrasteš", po drugi strani pa povzroča razne frustracije.

[Izraz]

am..al pa se nehat smilt sammu seb pa začet živet.

preverjeno deluje

res, da nisem šel vsega brat..pa gor pa dol..pa res, da je kdaj pa kdaj lahko res hudo..sam načeloma.

enim je še tok hudo..nehi razmišlat o tem - se smilt sammu seb. začni delat na seb - očitno je dela velik.

kakorkoli pač..mantis je dala en predlog..najd svojga..

problem je miselnost.

pa velik užitkov ob življenju!

 

 

Nols, bravisimo, rastemo, rastemo. Sem kar malo pokroviteljstva vzela nad tabo, ga že jemljem nazaj.

 

To kar si napisal, je za moje pojme super recept. Veliko je dušic, ki verjame da mora trpet in kako je življenje kruto. Spremeni prepričanje, pa gasa.

[nols]

aha.. en moj frend prav, da ni optimist pa da ni pesimist..da je realist.

js se pa ne strinjam z njim. po mojem sploh ne moreš delit drugač kot sam na optimista al pa pesimista..itak smo konc koncev vsi realisti.

sam..tale moj frend bi se mogu kdaj vprašat zakaj sem js optimist. sem mogoče kaj manj realista..ne bi rekel. zame sem še več realista kot on s tistim svojim - ah pa saj to se je itak moglo sam men zgodit.

ja, ja realist - pesimist.

pravzaprav tvoj realist oblikuje pesimista ali pa optimista. kdo pa oblikuje realista..verjetno ga ne bo noben drug oblikoval zame. zame vse izhaja iz mene.

 

drugač pa ne maram receptov. vsak si nej najde svojo pot. čeprav mislim, da je kar fajna. tko al tko se od posameznika do posameznika popolnoma razlikuje - saj je pot življenje samo.

ni najlažja..pa tud ne najtežja.

 

prepričanje je tisto. prepričanje pa se ne spremeni čez noč. razen če je kaj narobe z nami.

[dr.moreno]

Kot zanimivost, ki bo mogoče kdaj komu koristila (upam, da ne bo potrebno). Samomorilci pred samomorom pogosto napišejo komu od svojih dragih kakšno pismo. Treba je biti pozoren na pisavo v pismih. Na nekem seminarju sem slišal, da pride do značilnih sprememb v pisavi ljudi, ki se nagibajo k samomoru. In sicer se v posameznih besedah med črkami pojavijo neobičajni večji razmiki, posamezne vrstice se od leve proti desni nagibajo navzdol ter najbolj tipično in pogosto - podpis, ki je ponavadi v desnem kotu se pomakne bolj levo. Pa še to - nekateri ljudje imajo v sebi tkim. instinkt smrti, laično in poenostavljeno povedano - nagonsko jih vleče v smrt in naredijo samomor povsem brez razloga.

[Mick]

Oho, lepo si me to prepisal.....