Samomor

[Alan_New]

mantis, thanx ... se bom en dan mal osmradila s tem zvarkom.

 

butl, veš kako je ... kolk zdravilcev sem dala že jst skoz, jao res ... očitno res nekaj delam narobe, mentalno, al imam karmo tako .... ne vem. Nekaj že moram delat narobe in pri sebi spremenit, ampak to je tako blazno težko, da sem danes prvič pristala v tej temi - evo. Samomor.

Morda pa vseskozi veš, a nočeš/trenutno ne moreš videti?

[KalaMala]

Prijatelj grozi s samomorom. Kaj naj stroim? Traja že približno dva meseca, od takrat tri večje grožnje in pravi da nenehno razmišlja o tem. Pomoč odklanja ali pa mu je ne znam ponuditi na pravi način. Kako naj se z njim pogovarjam, kaj naj storim?Prosim za pomoč. Resno me skrbi on pa se še zeza na ta račun. Ne vem ali me mogoče še izsiljuje ...

[Guest sheboom]

Prijatelj grozi s samomorom. Kaj naj stroim? Traja že približno dva meseca, od takrat tri večje grožnje in pravi da nenehno razmišlja o tem. Pomoč odklanja ali pa mu je ne znam ponuditi na pravi način. Kako naj se z njim pogovarjam, kaj naj storim?Prosim za pomoč. Resno me skrbi on pa se še zeza na ta račun. Ne vem ali me mogoče še izsiljuje ...

 

če odkrito govori o tem in ne zna naložit pravih razlogov, potem bi se dalo reči, da te izsiljuje, ti sili občutek krivde, da se bo sam z "lahkoto" izmazal skozi življenjski vsakdan.

[butl]

Prijatelj grozi s samomorom. Kaj naj stroim? Traja že približno dva meseca, od takrat tri večje grožnje in pravi da nenehno razmišlja o tem. Pomoč odklanja ali pa mu je ne znam ponuditi na pravi način. Kako naj se z njim pogovarjam, kaj naj storim?Prosim za pomoč. Resno me skrbi on pa se še zeza na ta račun. Ne vem ali me mogoče še izsiljuje ...

 

Hojla KalaMala

 

Glej, mogoče lahko prebereš tole, kar sem zapisal nekje enkrat, pa če slučajno dobiš kako idejo, pol super.

 

"Zdej, jaz verjamem, da smo ljudje po nekih kriterijih različni in po nekih enaki in da je edina stalnica v življenju njegova spremenljivost. Glede na to ti lahko podam svoj današnji pogled, ki je bil včeraj drugačen in bo jutri verjetno tudi.

Jaz verjamem, da smo ljudje tu z namenom, da sprejmemo sebe skozi sprejemanje drugih /sicer bi dal bog vsakemu svoj planet/. Torej skozi odnose. Poleg tega verjamem, da je življenje darilo, ker namen svojega bivanja lahko udejanimo le skozi življenje. Poleg tega v živetju svojega življenja verjamem v določene zakonitosti /imenuj to kakor hočeš/ in sicer, da sem za svoje življenje odgovoren sam, kar pomeni nekako takole, da drugih in njihovih dejanj ne morem spreminjati /no ja no, lahko, ampak to je že povratna zveza/, lahko pa izbiram svoje odzive nanje, potem da ne delam drugim, kar nočem, da bi drugi meni. Zelo se mi je vtisnil v spomin rek, ki mi ga je Konfuzij, moj prijatelj, enkrat že davno tega prezentiral takole nekako:

 

"Moj bk, ako opaziš, da sovražnik želi napasti tvoje mesto, ti pa ne opozoriš svojih ljudi in sovražnik napade ter pobije tvoje ljudi, boš njihovo prelito kri plačal s svojo krvjo. Ako pak opaziš, da sovražnik želi napasti tvoje mesto, ti pa opozoriš svoje ljudi in se oni za tvoja opozorila ne zmenijo in sovražnik napade ter pobije tvoje ljudi, potem njihove prelite krvi ne boš plačal s svojo krvjo."

 

No, kaj praviš Namaar, si še v dilemi? Ker jaz nisem. Zakaj? Zavedam se, da je situacija v odnosu pomembna tudi zame, ne samo zanj, sicer ne bi bil v odnosu z njim /dilema, ali je le filanje mojega ega, se s tem bistveno zmanjša ali celo odpade/. Zavedam se, da je vsak sam odgovoren za svoje življenje, ha, kar pak ne pomeni, da se s tem izognem svoji odgovornosti v tem odnosu in da lahko neupoštevam Konfuzijevo napotilo. A ne. In še celo če ne vem in bi kao lahko mirno stal v ozadju, mogoče to ni res in mogoče situacija zahteva od mene učenje za naslednjo podobno situacijo. Če pa vem in ne odreagiram, si pa nabijam hud dolg /če v dolgove verjamem/. Kaj bo pa ta, drugi, storil potem, ko ima možnost storiti tudi kaj drugega, ja, to je pa njegova odgovornost.

 

Evo, tako razmišljam in delujem /kolikor mi uspeva/ v tem trenutku, v naslednjem bom mogoče drugače.

 

In kako bi odreagiral, če bi mi prijatelj zaupal, da bo storil samomor, če...

Odgovor na to ni enostaven. Vsak primer je drugačen in zahteva drugačen pristop. Jaz ti lahko opišem le svoje izkušnje. Ko sem se prvič srečal s tem problemom, sem se boril kot lev štiri leta. Štiri težka leta učenja in spoznanj...

In če strnem vse skupaj v nekaj, kaj, paralel, bi lahko rekel nekako takole:

da je potrebno vsako samomorilno idejo vzet skrajno resno, ne glede na to ali je le poskus izsiljevanja, manipuliranja ali trenutna nepremišljena izjava,

da je potrebno čimbolj prodreti v ozadje,

da mora začutiti, da je pomemben, da se zanimaš zanj, ne pa za njegove probleme in napake, ker, ko si nekomu pomemben, hja, potem samomor ni več tako idealna rešitev, a ne,

doseči, da neha razmišljat le o samomoru, ker ko neha, se vrne volja do reševanja problemov, do življenja.

Zelo pomembno je spravit tok misli in način razmišljanja v en drug, neustaljen tir, zamenjati perspektivo, zorni kot. Z vprašanji recimo:

Ali misliš, da bo tvoj partner, otrok, starš, sodelavec... bolj srečen, zadovoljen, umirjen, če boš storil samomor?

Ali boš ti zadovoljen, srečen..., ko boš storil samomor?

Kaj boš spremenil, če boš storil samomor?

Kaj si želiš od partnerja, starša, otroka, ....zase?

Bi to dosegel s samomorom?

Kako bi lahko dokazal svojemu partnerju, da nisi karkoli že partner misli da si, svojemu otroku, da is dober starš, svojim staršem, da nisi tak luzer...?

Kaj lahko storiš ti, da bi te bolj cenili?

Kaj lahko storiš ti, da bi se bolj cenil?

itd, itd.

Zelo verjetno je, da bo začel gledati nase in na svet in svoje življenje z nekega drugega zornega kota in da se mu samomor ne bo zdel več glih najboljša rešitev, a ne.

Če je možno, a ne, je zelo dobro postaviti podobno različna vprašanja od ustaljenega razmišljanja tudi drugemu v tem odnosu. Hud problem v odnosih je ustaljenost vzorcev, nevednost, da je mogoče tudi drugače, da je možna tudi drugačna izbira vedenja. In nepoznavanje zakonitosti v odnosih. In...in..."

 

butl

[KalaMala]

Hvala za vse nasvete, odgovore, pomagala sem si tudi s posti v tej temi, ne morem ga kar pustit, da umre, ne vem kako nej mu pomagam živet, nardila sem že vse, pozabila nase v želji, da bi mu pomagala ampak če si sam noče, kako naj mu jaz?

 

Ali je kdo mogoče sam želel storiti samomor pa ga je nekdo odvrnil od tega? Jaz sem sama razmišljala že dolgo nazaj o tem pa nisem nobenmu povedala, verjetno ker nisem resno mislila. Ampak tudi nekateri, ki resno mislijo, ne povejo nikomur ampak samo naredijo ... Nisem še imela take izkušnje ...

 

Breme ... Zame je to breme ... vendar kakor, da karkoli naredim, bi naredila, ne bi bilo dovolj ...

[anarhist]

Ali je kdo mogoče sam želel storiti samomor pa ga je nekdo odvrnil od tega?

 

Ja.

Odvrinil me je prijatelj anarhist.

[Osamljena]

Ali je kdo mogoče sam želel storiti samomor pa ga je nekdo odvrnil od tega?

 

Poskusila sem s tabletami in ni uspelo-hvalabogu. Ker, če bi mi uspelo bi bila prikrajšana za nekaj prečudovitih dogodkov v mojem življenju. Imam pa spet takšno obdobje, ko razmišljam o tem, a se vedno poskušam nekako zamotiti in se odvrnit od teh črnih misli.

[anarhist]

Imam pa spet takšno obdobje, ko razmišljam o tem, a se vedno poskušam nekako zamotiti in se odvrnit od teh črnih misli.

 

To se mi pa zdi da ni v redu. Te misli so del tebe, ne moreš jih zanikat.

[Osamljena]

To se mi pa zdi da ni v redu. Te misli so del tebe, ne moreš jih zanikat.

 

Mogoče je res da jih ne morem zanikat, ampak kaj pa naj nardim???

[Guest SheBoom]

Mogoče je res da jih ne morem zanikat, ampak kaj pa naj nardim???

 

nič ... širi si obzorja in s temi mislimi razumi širši del populacije.

[anarhist]

Mogoče je res da jih ne morem zanikat, ampak kaj pa naj nardim???

 

Miselne stvari se težko obrazloži v besedah. Kakšni duhovni pisci bi najbrž rekli, da se zavedaj misli, sledi jim, najdi izvor ali kaj podobnega. Skratka meditacija.

[butl]

Mogoče je res da jih ne morem zanikat, ampak kaj pa naj nardim???

 

Izberi druge...saj so tvoje.

[Guest SheBoom]

Miselne stvari se težko obrazloži v besedah. Kakšni duhovni pisci bi najbrž rekli, da se zavedaj misli, sledi jim, najdi izvor ali kaj podobnega. Skratka meditacija.

 

 

Izberi druge...saj so tvoje.

 

se vama zdi, da je te misli (če je le možno) treba odstranit?

vedno bolj opažam, da jih je možno imet pod kontrolo (ne odstranit!) -->z njimi imaš totalno drugačno, tudi pozitivno moč.

[butl]

se vama zdi, da je te misli (če je le možno) treba odstranit?

vedno bolj opažam, da jih je možno imet pod kontrolo (ne odstranit!) -->z njimi imaš totalno drugačno, tudi pozitivno moč.

 

Hojla SheBoom

 

Zdej, jst ne razumem ravno čist, kaj sprašuješ, oziroma, kaj misliš s tem ali je potrebno misli na samomor odstraniti ali jih imeti pod kontrolo.

 

Jst bi svoje misli na samomor poskušal zamenjati z vedrejšimi. Zakaj? Ker moje misli direktno vplivajo na moje čustvene in telesne odzive. Če razmišljam o samomoru kot edini rešitvi, sem potrt in se slabo počutim tudi fizično a ne. In krog se lahko zavrti do , do izvršitve samomora. Če svoje misli spremenim, zamenjam, potem opazim tudi kako drugo rešitev a ne, postanem boljše volje, manj depresiram, ne smilim se več toliko sam sebi, ne igram več vlogo žrtve tako intenzivno ali pa sploh ne več, energija in volja za življenje se vrača v moje telo, počutim se bolje... saj veš...a ne...pa tko. In če sploh ne mislim na samomor kot obliko rešitve, potem razmišljam o nekih novih rešitvah, prijaznejših za moje življenje.....

 

butl

[Guest SheBoom]

uf, kje. nism ravno to mislila. mogoče bom še bolj nerazumljiva ampak želim reči, da se razmišljanje o samomoru da kontrolirat na način, da ko jih enkrat premagaš, ne nehaš misliti o njih, kajti če prenehaš, izgubiš stik/razumevanje s tistim delom ljudi, ki so še vedno v tej bodisi bedi.

[anarhist]

se vama zdi, da je te misli (če je le možno) treba odstranit?

vedno bolj opažam, da jih je možno imet pod kontrolo (ne odstranit!) -->z njimi imaš totalno drugačno, tudi pozitivno moč.

 

Treba jih je podoživeti in se jih zavesti kot dela sebe. In tako vse temačne in bolne misli.

[butl]

uf, kje. nism ravno to mislila. mogoče bom še bolj nerazumljiva ampak želim reči, da se razmišljanje o samomoru da kontrolirat na način, da ko jih enkrat premagaš, ne nehaš misliti o njih, kajti če prenehaš, izgubiš stik/razumevanje s tistim delom ljudi, ki so še vedno v tej bodisi bedi.

 

Hm, ker nisva v direktnem dialogu, se pravi, da bi ti lahko takoj potrdila ali zanikala ali sem te prav razumel /kar bi bilo lažje/, bom nadaljeval s predpostavko, da sem te razumel pravilno in ti podal moj pogled.

 

Ok, če sem te prav razumel, si hotela reči, da ni dobro prenehati misliti na samomor v določeni situaciji, v kateri se znajdeš, ampak to isto misel imeti pod nadzorom toliko, da ti ne povzroči čustvenega in telesnega odziva kot bi ti ga sicer in to iz razloga, da bi lahko kadarkoli kasneje razumel nekoga, ki se znajde v situaciji, ko zanj samomor predstavlja najboljšo rešitev. Ali sem zaobjel tvoje razmišljanje? Ker mi ne moreš ne potrditi ne zanikati mojega dojemanja tvojih besed /ker jih še nisi prebrala a ne, ker jih šele pišem/, bom predpostavljal, da sem in nadaljeval s svojim pogledom.

 

Evo, recimo da me je zapustilo dekle, ali sem dobil cvek v šoli, ali sem izgubil službo, ali mi je umrl otrok, ali sem izvedel, da sem neozdravljivo bolan, ali sem bil na nekem tekmovanju šele drugi, ali pa je deževen dan...pomislim na samomor kot edino rešitev, ki mi preostaja. Moja misel je, konec je, ni vredno več živeti, ni smisla, ni prihodnosti. Ubogi jaz. Telo se pri priči odzove. Z bolečino, fizično. In z eno varovalko. Če pomislim /nekje, kaj pa vem, nekje zadaj, lahko podzavestno, če pa zavestno, pa še bolj očitno/ "pomagajte, trpim", telo doda bolečini še nekaj. Odvzame telesu energijo, popolnoma. Zakaj? Ja, da si ne bi res kaj naredil a ne. Če pa ne, mislim, če v mojih, hm, mislih ni klica na pomoč, potem pa ne. Potem energija za eventualni samomor ostaja v telesu, sicer ga ne bi mogel izvršiti. Kaj pa se zgodi s čustvi? Ja. Če razmišljam, da bi se ubil, da se mi je vse sesulo, da nimam več za kaj živeti, se me verjetno ne bo polotilo veselje a ne. Postanem žalosten, obupan, potrt. To je bila moja prva izbira, mislim, te misli a ne. Zdej, glede na to ali sem med tistimi prvimi mislimi izbral tudi "pomagajte, trpim" ali ne, je dokaj predvidljiva tudi moja naslednja izbira vedenja. Če te misli ni bilo, mislm, "pomagajte, trpim", potem se bom ubil, če seveda ne izberem še kake misli ali novega vedenja do izvršitve. Če pa sem to misel, mislm, "pomagajte, trpim", izbral že skupaj z ostalimi v prvem koraku, potem naslednja izbira mojega vedenja ne bo izvršitev samomora, temveč neka druga, taka, ki bo okolici pokazala, da trpim. Verjetno si bom izbral depresiranje in smiljenje. Ker z izbiro depresiranja krasno zadovoljim vsaj tri stvari: obrzdam jezo toliko, da sebi ali drugemu res kaj ne storim v prvem hipu a ne, okolici zelo jasno in konkretno pokažem, da potrebujem pomoč in sebi dam čudovit izgovor, da mi ni potrebno kaj storiti, ker bi lahko doživel še kaj neprijetnega. Pravzaprav, izbira depresiranja sploh ni tako slaba, mislm, v nekem trajanju a ne, če bolje pomislim, je celo najboljša izbira v tistem hipu, ker mi prepreči, da bi storil nepopravljivo neumnost, ki bi jo kasneje mogoče obžaloval /a si predstavljaš, kako žal bi mi bilo, če bi se ubil takoj, kasneje pa spoznal, da za dežjem celo posije sonce kdaj pa še kdaj/, ker je to klic na pomoč in to celo zelo učinkovit, mislm, poskusi kdaj zadepresirat malce, takoj se najdejo ljudje, ki so ti pripravljeni pomagati in eni ti celo lahko mogoče /ni za zanemariti, a ne/, ker ti da čas, za čas se pa ve a ne, da sicer ne zdravi prav nič, da pa ti čas da čas, da izbereš tudi še kako novo tvoje vedenje, recimo, da razmišljaš, da se učiš, da poslušaš, da se zavedaš, da depresiraš še naprej, ko te nihče ne jemlje več zares, da se požiraš, da zboliš, da se ubiješ ali pa da se ne. Kar pač izbereš, mislm, vedenje a ne.

 

Evo in če izbereš recimo razmišljanje, učenje, poslušanje, zavedanje in ker imaš časa dovolj, mislm, do svoje smrti vsekakor a ne, imaš zelo lepe možnosti, da če se dovolj dolgo tako vedeš /kar je odvisno le od tebe/ izbereš enkrat misel, da pa samomor morda le ni tista najprimernejša rešitev, da je celo mogoče skrajno neprimerna rešitev in da je pa jutri nov dan ali dva. Mogoče a ne. Seveda lahko izbereš tudi kakšno drugačno vedenje. Od tebe je odvisno.

 

In kaj ima to veze z razumevanjem nekoga, ki je takisto v, kako praviš, bedi? Ali je zmožnost razumevanja sedaj, ko si izbrala drugačno vedenje /življenje namesto samomora/ z drugačnimi mislimi /na življenje in ne na samomor/, ki ima za posledico drugačna čustva /veselje namesto obupa/ in drugačno delovanje tvojega telesa /miren želodec namesto rane v njem, lahko glavo namesto migreniranja, zdrava rodila namesto rakavih/...manjša? Nasprotno. Večja. Ker poznaš in se zavedaš več zornih kotov /prej je bil le en/, ker imaš več znanja, izkušenj, ker imaš sočutje /prej le usmiljenje/, ker imaš možnost opozoriti tistega, ki je v bedi, na različne zorne kote, na različne izbire, ki jih ima. Pa tko. Misli na samomor pa ne gojiš več, ker si izbrala novo, ker zamenjati mišljenje ne pomeni pozabiti, a ne.

 

butl

[tedl]

Jest tut skoz razmišljam o samomoru kadar mi kaj ne gre. Sploh ne vem zakaj je to.

 

lp

[butl]

Jest tut skoz razmišljam o samomoru kadar mi kaj ne gre. Sploh ne vem zakaj je to.

 

lp

 

Pozdravljen Tedl, dobrodošel med nami.

 

A ni lep dan danes? Najlepši danes. No, tu v Kranju je megla in mraz, ampak, ej, od Peračice naprej na Gorenjsko je pa šajba, ful. Baje bo še ene par dni tko. Dobro a ne.

 

Koliko si pa star, Tedl? A lahko kaj več poveš, mislm, o sebi, o tem kaj počneš, s čim se spopadaš ali prijateljuješ, kako se imaš doma, drugje, s čim se ukvarjaš, kaj razmišljaš, pa tko? Če želiš.

 

Ja, tudi tebi želim lep dan.

 

butl

[anarhist]

Jest tut skoz razmišljam o samomoru kadar mi kaj ne gre. Sploh ne vem zakaj je to.

 

lp

 

Zaradi iluzije, da ti kaj ne gre. Takšne občutke lahko razrešiš s čtivom, meni so najbolj pomagali Pogovori z bogom.

Pa lep imej ta pa še jutrijšnji dan, poskušaj ugotovit zakaj si v tem raju želiš odhoda.

[tedl]

Pač nisem srečen v življenju, nobena stvar me ne osrečuje.

 

lp

[butl]

Pač nisem srečen v življenju, nobena stvar me ne osrečuje.

 

lp

 

Hojla Tedl

 

Če bi lahko izbiral, kaj bi te pa osrečilo v življenju? Kaj si pripravljen storiti za to, kar bi te osrečilo? Kaj ti preprečuje, da bi izbral to, kar bi te osrečilo ali osrečevalo?

 

lp

[Guest SheBoom]

butl

Prav si razumel moje besede.

Ampak: /…/ »zamenjati mišljenje ne pomeni pozabiti« /…/, ali se ti v tem zamenjanem, pozitivnem mišljenju, ne zdi potem tako lepo, da potem podoživljanje (spominjanje) raje postaviš na stran.

[butl]

butl

Prav si razumel moje besede.

Ampak: /…/ »zamenjati mišljenje ne pomeni pozabiti« /…/, ali se ti v tem zamenjanem, pozitivnem mišljenju, ne zdi potem tako lepo, da potem podoživljanje (spominjanje) raje postaviš na stran.

 

SheBoom živjo

 

Če bi sedela en nasproti drugega na kakem prijetno toplem, mirnem kraju, bi se nagnil k tebi in ti rekel "SheBoom, a lahko mal razložiš, kaj si mislila s podoživljanjem, bi lahko povedala malce več". In ti bi verjetno razložila, mi opisala svoje razmišljanje, mogoče celo vzroke, pa tko. Jaz bi ti potem povedal, kako sem te razumel in bi te vprašal, če sem te dojel pravilno, pa tko.

Ker pa /na žalost/ komunicirava le preko PC-a, moram pa spet ugibati in si domišljati, da sem te dojel prav in potem nadaljevati glede na svoje dojemanje a ne.

 

Bom poskusil.

Če sem te prav razumel, si v nekem tako hudem konfliktu, v tako hudi situaciji, V taki bolečini, da se ti zdi samomor trenutno najboljša rešitev. In zdaj te skrbi, da bi v primeru, če izbereš neko drugačno mišljenje /misli, razmišljanje, vedenje/, tako, da se ti samomor sploh ne bi zdel najboljša rešitev, pravzaprav bi se ti zdel samomor popolnoma neustrezna, neprimerna in nepotrebna rešitev, da bi na nek način zatajila sebe. Ne ne, ne zatajila /evo, iščem primernejši izraz/...da bi razvrednotila seb, svojo bolečino, vse tisto hudo, kar so ti storili ali kar si doživela. Moram dat en primer, zaradi lažjega razumevanja. Recimo, tko, na pamet, recimo, da si bila posiljena. Bojiš se, da če izbereš življenje namesto smrti, da s to izbiro poveš sebi, storilcu in svetu, da to dejanje /posilstvo/ ni nič takega, da sploh ni bilo tako hudo, da storilec sploh ni toliko kriv, da tvoja bolečina ni sploh toliko velika, skratka, da to ni nič takega. Bojiš se, da boš z izbiro življenja namesto smrti zanikala vse tisto hudo trpljenje, ki si ga preživela in ga preživljaš in da s to izbiro sebi, storilcu in svetu govoriš, da sploh ni bilo tako hudo, kot je v resnici bilo ali je. Ker pa trpiš, te boli, ker se je to res zgodilo ali se celo še dogaja, želiš vse to podoživljati dan za dnem, da bi vsi videli, kako hudo je bilo, da bi opazili tvojo bolečino, da bi storilec občutil, kaj je storil, kaj ti je povzročil. Sem te pravilno razumel, SheBoom? Sem pravilno razumel, da vzdržuješ misel na samomor kot najboljšo izbiro in se bojiš izbrati drugačne misli in drugačno vedenje, tako, kjer samomor ni več najboljša rešitev zato...ker se bojiš, da bi kdorkoli, predvsem pa ti, pozabil na hud dogodek ali dogajanje, ki si ga doživela in da bi bolečina sčasoma zbledela, storilec pa ne bi dojel, kar je storil in bil kaznovan?

 

Glej, SheBoom, to je samo moje ugibanje in tudi primer je samo hipotetičen, ker nimam pojma ne kdo si, ne kaj se je s teboj dogajalo, ne kaj se dogaja. Veliko lažje bi se s teboj pogovarjal, če bi mi povedala kaj o sebi. Tako pa govorim zelo na splošno in lahko tudi, da čisto mimo. Zato bi bil zelo vesel, če bi mi odgovorila, ali sem te razumel prav in če bi mi povedal kaj o sebi, o svojih problemih. Ker ti bom lažje odgovoril. Ker če bi ti sedajle govoril, bi ti povedal svoj pogled glede na moje dojemanje tebe, ki pa je lahko popolnoma napačno.

 

Imej se lepo, SheBoom.

 

butl

[lia]

Jest tut skoz razmišljam o samomoru kadar mi kaj ne gre. Sploh ne vem zakaj je to.

 

lp

 

 

 

meni je odleglo, ko sem dobila na ušesa , da je to posledica, tiste porodne faze, ko zapustiš maternico in si vkleščen v porodnem kanalu, ne moreš nazaj , naprej pa tud ne....če ta faza predolgo traja, te cel lajf spremlja občutek brezizhodnosti

 

sicer sem z leti tud še par drugih teorij, kar pa sploh ni važno.Važno je , da ozavestiš, da nimaš sam kaj dost moči nad tem.Lahko si rečeš da je pač smola in da sploh nima veze zakaj...bistveno je da imaš v življenju nekaj svetlih in lepih trenutkov ugodja , sreče , zadovoljstva ....in jih prikličeš v spomin , jih vizualiziraš recimo:

 

* topel poletni dan ob morski obali, veter vlaseh in božajoče sončne žarke na koži, prijetno glasbo, dotik tebi ljubih ljudi, občutek zmage ko preplezaš kako steno....etc

 

in čim večkrat to , tem manj o suicidu....če pa poskrbiš , da ti je čimvečkrat prijetno, pol pa o samomoru nimaš več cajta razmišljat , ker vedno znova planiraš kako si boš pripravil prijetne trenutke