Samomor

[nataly]

Možno

hmmm, kdo ve..

bomo videli so rekli.....

[ZNOVA]

MOJ NASVET: ne ga delat !

[lunca]

O samomorih sem - ko je prišel pravi navdih - pred kratkim napisal obsežen članek.

Kakšni so potenciali v karti za samomor? Nekatere grde pozicije verjetno pri slabem solarju in tranzitih ruknejo ven? :xx!:

[Pujsita]

 

 

ZVECHER JE BIL SHE TAKO LEPO OKROGEL....

NA.....ZDEJ JE PA VES PLOSHCHAT

 

 

666 neznansko zlobnih zlobijeu

Zlomkič evo, tole mi je na tebi najbolj všeč, da v vsaki situaciji najdeš hec, nežaljiv, četudi gre za kaj tragičnega.

 

Jaz sem za humor, ker življenje teče dalje in kdo pravi da smo dolžni biti določeno dobo žalostni ker.... ali pa zamorjeni ker.....

[iigor]

Problem samomomora je, ker še noben ni, ko ga je uspešno opravil?, prišel povedat kako to zgleda na oni strani. Če bi, pa ne bi bil več problem, ampak nesmiselno dejanje.

[aakhut]

Problem samomomora je, ker še noben ni, ko ga je uspešno opravil?, prišel povedat kako to zgleda na oni strani. Če bi, pa ne bi bil več problem, ampak nesmiselno dejanje.

 

vprashanje....

mogoche je pa taaaak zhur, de se nben enostavno ne spomne na nas klele

 

666 zlobijeu.....tralala

janjaK...CMOK na rilc

[stankaa]

Danes sem med kupom mejlov odprla mejl:

"Zadnji pogledi"

in med raznoraznimi grozljivkami se je znašla tudi slika

kjer je kot da bi sam sebe slikal, ko stojiš na stolu

in seveda me je spomnilo nanj, da je to bil njegov

zadnji

pogled...

 

...

 

Ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne!!!

HOČEM SVETLOBO

SONCE ZA VSE,

pridite pomladni žarki

razsvetlite temo utrujenim dušam,

dušam, ki so naveličane življenja,

ki jim manjka plamen, nasmeh, veter hitenja,

cilji, toplina, pogovor, dotik pomladnega brstenja...

[ZNOVA]

mislite,da je mogoče rešiti nekoga,ki se je odločil, da bo storil samomor?

Ja, seveda da se da pomagat nekomu, ki razmislja o samomoru. Problem je, da velikokrat ne vemo, da se nekdo namerava ubit in zato tudi ne moremo pomagat!

[mitos]

Pogum??

Kdo se tule oglaša nekaj o pogumu?

Pogum je to, da se vsake toliko spomniš, da NE poješ tistih tablet, skritih za hude čase, pogum je to, da NE prerežeš žil, pogum je to, da se odmakneš od roba potem ko si nekaj časa strmel navzdol, še kar nekaj bi se našlo.

Pogum je to, da se odločiš živeti. Da si predočiš, da je pač takšno življenje..jebi ga...lahko bi bilo še slabše.

Jaz! Jaz vam razlagam kaj takrat (vsaj približno) človek misli. Pogum (v tem primeru), razne čvekarije, da je to neumno, moj moto,… vse to le človeka odriva v pozabo… dajo, da se človek zapre pred svetom… ter ne slišijo njihovega tihega krika na pomoč.

Zadnja tri leta oz. dve, takrat, ko sem se začel čedalje bolj zavedati sebe, (zavedati sebe saj to bi bilo lepo za neke, zdrave), sem razmišljal o samomori. Spremenljivo počutje, depresija, travme, itd…. so tisti, ki dajo temelj za samomor. Jaz sem prišel (med ostalimi spoznanji) do spoznanje, da duša se zmeraj vrača v človeški svet, dokler ne opravi z samouničevalnimi nameni. Jaz sem stal tam na pragi smrti in še čez. Krivil sem vse, ki so me rešili, ko sem se zavedel svojega jaza, namesto sebe. Vprašanje koga?

Je to samo dokazovanje kirurških sposobnosti? Koliko je medicina napredovala? Naprej do sorodnikov ter njihovega ega. Vmes pa tudi tistih, ki se trudijo po najboljših močeh; sestre, zdravniki, fizio-terapevti, logopedi, psiholog,… smešno, da krivim ravno tiste, ki skrbijo, da bi tebi bilo lažje na tem svetu (svet kakor smo ga poimenoval). Ne pomislijo kaj bi res hoteli bolnik. Privežejo te na posteljo. Ti dajo razna pomirjevala. Itd.

V prejšnjem življenju sem imel mnoge kvalitete, zdaj jih šele iščem. Plaval sem, kolesaril, tekel kros,… spoštovan v službi, v družbi, med tistimi, ki delajo v javnosti,… zdaj pa samo, kot en ubožec. Nobene slave več . Med ljudmi sem sam.

Sedaj iščem nove talente, ki so pri meni, ko sem prejšnje izgubil, namesto, da bi gradil na njih. Navsezadnje je to kar dobro, mislim spremembe. Izziv.

Toda, ko padem noter v spremenljivo počutje, v depresija, v travme, itd… ne vem kaj bo?!

Hočem reči, da tako vsaj delno razmišljajo samomorilci in je še mnogo tega »kaj«, kaj je vprašaj.

 

Oprostite ker sem se tako razjezil, da sem napisal tole. Saj zjutraj bo že še bolje.

[skwo]

podravljen ,mitos!

depresija je lahko kemija v možganih,lahko jo pa jemlješ kot obliko vedenja. živeti,ne živeti ;ni odvisno samo od tebe. ko se odločiš pokončati sebe,vedi da je to oblika krika na pomoč,ne zmoreš sam,rad bi ,da nekaj od tebe gre stran,hočeš se samo naspati,prebuditi v svež dan,z novo močjo in energijo.

ko prepoznaš ,da tvoje samouničevanje je zabloda,da nočeš ubiti sebe,samo nekim stvarem priti do konca,jih končati,...potem prepoznaš vzorec,ki ti začne voditi tvoj um v brezno.takrat pa lahko povzameš "vsedi se v kot in počakaj ,da napad mine".

zakaj si sam med ljudmi?jim pustiš,da pridejo oni do tebe?imaš ti moč,da se osamiš,zbežiš,ali je to v moči drugih?

mitos,drži se,so besede ,ki jih pogosto slišiš,;ne poslušaj jih samo,prikovaj si jih v srce in ko boš blizu brezna ,te besede te obdržijo ob robu.

[mitos]

Skwo, avtomobilska nesreča je bila. Opererali so me na možganih. Kemija je porušena. Invalid. Še imam možnost, da nisem. Učim se znova govora. Nobene zunanje rane, razen notranje. Tako, da me ni za spoznat, ko se ne gibljem in ne govorim. Ubog, da sem? Se ne počutim za enega ubožca, samo kaj ljudem tako razlagat. Vsakdo ima svoje probleme, svojo izgubo. Prijatelje je strah, da si ne bom kaj naredil, in ker ne morem biti več tako aktiven, zato jih počasi izgubljam . Energije je pri meni v začetku dneva je močna (saj pri operaciji možganov ne more biti ravno močna) tekom dnava, pozno popoldan pa čedalje bolj slabi. Zvečer počivam. Ponoči se energija zopet povrne. Travme vse posttravme, travme prejšne in sedajšne, je pri meni, pri vsem ostalih, ki so bili operirani na možganih, dovolj močne. Spreminjanje počutja, travme, izguba energije, na en način privedejo do depresije. Sedaj se počutim v redu, ko tole pišem.

Sedaj pa je vprašajne ali naj tole napišem ali ne? Kot ste videli sem. In tisto zgoraj sem, čeprav bolj težko.

 

To, kar sem napisal je en sam primer, kako mislijo samomorilci. Če sem pa jaz to, pa še ne vem. Najbrž ne bomo zvedeli nikoli, čeprav sem bil na pragu, in še čez, smrti.

[Marsa]

Mitos - svaka ti cast potem za tako artikulirano objavljanje na forumu - meni se zdi, da ti artikulacija kar dobro uspeva - vsaj jaz te vse razumem...

 

Vem, kaj mislis... tako je, ja...

Ampak vedno moramo iti prek tega...

kot sam ugotavljas - vsakdo nosi svoj kriz, ki ga zavira, a mu po drugi strani daje izziv in omogoca napredek in rast.

Ali - z drugimi besedami - vsak ima drugacne teste za resit v lajfu - svoje.

 

Zelo dobro, da si se nam prikljucil - bolje govoriti kot ne govoriti. V tej temi.

[Nicky]

 

Na samomor nisem nikoli mislila, pa če mi je bilo kdaj še tako težko.

Verjetno se moraš ful sovražit, da kaj takega storiš.

Sem pa imela probleme s svojo sestrico, ki je večkrat grozila, da bo naredla samomor. Pa če človek kaj takega reče, ti dejansko ne veš več, al ima samo krizo ali resno misli. No jaz sem imela vedno občutek, da samomorilci ne bi naglas govorili...pridejo v tako stisko, da ne povejo nikomur.

Taki so dosti bolj nevarni.

 

 

Enega sončka vsem

[mitos]

Saj tudi meni se zdi, da take skrite misli o samomori, ne bi smeli za sebe obdžati. Pa kakorkol bodo že še pomagale meni ali drugim.

 

Tisti, ki grozijo, samo iščejo pozornost. (Pozornost bi v drugo temo spadala.) Včasih pa po kakšnih nerodnostim jim uspe.

Ta molčeči pa najprej iščejo podporo od kjerkoli. Zatem, ko ne najdejo podpore (grejo v ilegalo) je prav ta grožnja v samomoru.

[Tamburin]

Mitos, fajn, da pišeš tukaj. Upam, da se tukaj ne počutiš sam - ker imaš nas, tako kot imamo mi tebe.

Praviš: "Sedaj iščem nove talente, ki so pri meni, ..." Tole se mi zdi super! Človek mora iti naprej, odkrivati naprej, Živeti naprej!

 

Nicky, ni pravilo, da tisti, ki grozijo s samomorom, tega nikoli res ne naredijo. No, nočem te zdaj strašit (glede tvoje sestrice)!

Vem pa za očeta ene moje prijateljice, ki je velikokrat grozil s samomorom, a mu domači nikoli niso verjeli, ga niso jemali resno. Na koncu je samomor tudi res naredil.

Poznam pa 2 primera, ko tega nikoli nista omenjala, pa sta enako končala - s samomorom.

Tako da to, ali molčijo ali grozijo, res ni nek pokazatelj njihovih pravih ali nepravih namer. Zagotovo pa so grožnje resen alarm. Če želijo s tem doseči neko pozornost, pomeni, da rabijo pozornost!

Ljudje smo različni: eni rabimo več enega, drugi več drugega... Težko se je pri takih stvareh vživeti v drugega, lahko pa se potrudimo ga razumeti, sprejeti, mu prisluhniti...

 

Samomor je zelo nečastno dejanje.

[č.v.e.k.a]

depresija, hmm....žalost, potrtost, brezvoljnost,melanholičnost,togost, čemernost, huhja...

sam na zrak pa prec mine, pa nbenga videt

 

 

težka bo...človekove podosebnosti gredo povsod z njim.

 

Jaz bi iskala ,iskala in grebla po alternativi .. ....mitos mislim,da je še čas in probati ni greh.

 

Imam prijateljico,ki je bila v podobni situaciji kot ti.Pred dvajsetimi leti.Bilo je hudo,nekako kot opisuješ če ne še huje,saj je imela poleg sebe dve leti staro hči.

Imela pa je še nekaj...imela je nas,prijateljice.Počasi a vztrajno smo ji pomagale iz depresij..niso pomagale tablete,niso pomagali zdravniki...kot fižolovke smo ob njej stale me,ona se je samo počasi,a vztrajno vzpenjala.Nikoli,res nikolil pa ni o sebi govorila kot o invalidu.

 

Minila so leta in danes cvetoča in sijoča,polna energije prekaša vse ostale.

Obiskuje tai chi,telovadbo,earobiko...ukvarja se z rožicami,zdravo hrano in vedno nam zna priskočiti na pomoč.

 

Veš v življenju vseh nas obstajajo dobri in slabi dnevi.Neverjetno kako dobri dnevi hitro minejo!To vemo vsi vendar se s tem težko sprijaznimo.

Ne vemo pa ,da tudi slabi dnevi hitro minejo.Zakaj nikoli ne pomislimo na to...končno zakaj se s tem ne bi tollažili?

 

Veliko zdravja in optimizma želim.

[č.v.e.k.a]

Samomor je zelo nečastno dejanje. 

 

samomor je beg pred življenjem.

 

Kadar si v hudi depresiji ne pomisliš na to...kaj je častno in kaj ni .... če je teža prevelika narediš kar narediš.

 

Lep pozdrav

[Tamburin]

Ne vemo pa ,da tudi slabi dnevi hitro minejo.Zakaj nikoli ne pomislimo na to...končno zakaj se s tem ne bi tollažili?

[alica]

Ovo je težka tema in vprašanje. Težko je reči in nema pravila zakaj nekdo naredi samomor. Ampak to vsekakor ni rešitev. Zgleda da ti ljudje ne najdu rešitev a problem se ponavlja in ponavlja. Jaz sam se počutila tako težko kdaj se ubio jedan prijatelj mog očeta. Prvič nije "uspeo", in drugi put je. Težko je kdaj si sam, star, siromašen in bolan. A nigdo te nikaj ne vpraša, vsi gledaju samo svoje delo in svoje stiske. Počutila sem in mislim i danes da smo vsi tu zakazali, da sem in jaz tu zakazala. Mogoče in ni bilo pomoči, ampak ena lepa beseda, vprašanje "Kakor se danes občutite?" pomeni polno. Ne kako fraza, nego iskreno, ker se zanimam.

Mislim da bi ljudje splošno morali višje poslišati jedni druge (to ni lahko), da se zmanjša ta oddaljenost od človeka do človeka. Pogosto mi se zdi, da poslušam a ne slišam. To je nekaj kaj moramse naučiti.

Mitos, jaz te pozdravljam in se upam da nigdar ne zgubiš vztrajnost. Ker mislim, izhod vedno obstaja.

(Upam je ovo razumljivo pisano).

Pozdrav,

Alica

[skwo]

Skwo, avtomobilska nesreča je bila. Opererali so me na možganih. Kemija je porušena. Invalid. Še imam možnost, da nisem. Učim se znova govora. Nobene zunanje rane, razen notranje. Tako, da me ni za spoznat, ko se ne gibljem in ne govorim. Ubog, da sem? Se ne počutim za enega ubožca, samo kaj ljudem tako razlagat. Vsakdo ima svoje probleme, svojo izgubo. Prijatelje je strah, da si ne bom kaj naredil, in ker ne morem biti več tako aktiven, zato jih počasi izgubljam . Energije je pri meni v začetku dneva je močna (saj pri operaciji možganov ne more biti ravno močna) tekom dnava, pozno popoldan pa čedalje bolj slabi. Zvečer počivam. Ponoči se energija zopet povrne. Travme vse posttravme, travme prejšne in sedajšne, je pri meni, pri vsem ostalih, ki so bili operirani na možganih, dovolj močne. Spreminjanje počutja, travme, izguba energije, na en način privedejo do depresije. Sedaj se počutim v redu, ko tole pišem.

Sedaj pa je vprašajne ali naj tole napišem ali ne? Kot ste videli sem. In tisto zgoraj sem, čeprav bolj težko.

 

To, kar sem napisal je en sam primer, kako mislijo samomorilci. Če sem pa jaz to, pa še ne vem. Najbrž ne bomo zvedeli nikoli, čeprav sem bil na pragu, in še čez, smrti.

viš,jaz sem mislila,da so te reševali po poskusu samomora,ker sem se srečala s tako izkušnjo,jezo do ljudi,ki so me rešili,ko sem sama naredila,hotela končati svoje življenje.zdaj se mi zdi to neumno ampak takrat je bil to zame edini izhod.drugega nisem videla.bila sem pa duševni spaček.včasih nam pot na silo nekaj pretrga.na novi se ne znajdemo,je pa na tej poti tudi lepo,samo da to začutimo.tudi ti boš.samo da dobiš kondicijo nazaj.važno je in to veliko več pomeni,da si to napisal pa čeprav težko.vztrajaj,trudi se,ker boš dobil poplačano veliko več kot pričakuješ.

[Marsa]

Ovo je težka tema in vprašanje. Težko je reči in nema pravila zakaj  nekdo naredi samomor. Ampak to vsekakor ni rešitev. Zgleda da ti ljudje ne najdu rešitev a problem se ponavlja in ponavlja. Jaz sam se počutila tako težko kdaj se ubio jedan prijatelj mog očeta. Prvič nije "uspeo", in drugi put je. Težko je kdaj si sam, star, siromašen in bolan. A nigdo te nikaj ne vpraša, vsi gledaju samo svoje delo in svoje stiske. Počutila sem in mislim i danes da smo vsi tu zakazali, da sem in jaz tu zakazala. Mogoče in ni bilo pomoči, ampak ena lepa beseda, vprašanje "Kakor se danes občutite?" pomeni polno. Ne kako fraza, nego iskreno, ker se zanimam.

Mislim da bi ljudje splošno morali višje poslišati jedni druge (to ni lahko), da se zmanjša ta oddaljenost od človeka do človeka. Pogosto mi se zdi, da poslušam a ne slišam. To je nekaj kaj moramse naučiti.

Mitos, jaz te pozdravljam in se upam da nigdar ne zgubiš vztrajnost. Ker mislim, izhod vedno obstaja. 

(Upam je ovo razumljivo pisano).

Pozdrav,

Alica  

Zelo lepo si tole napisala, Alica - strinjam se s tabo, ena prijazna beseda lahko naredi cudeze.

[nataly]

Mitos - pisala sem o sebi.

Ker jaz pa sem že goltala tablete.

Ker jaz sem bila tista, ki je stala in hotela skočiti.

Ker sem ponovno hotela požreti tablete - po tistem, ko sem vedela, kaj sem dala skozi...zato ker pač....

 

Mogoče bom nekega dne zagnala vse skupaj in res pustila da odteče lajf ven.

Samo v tem trenutku pač ne. Ker sem se zaljubila v življenje samo..to pa je tista ironija

[mitos]

nataly ne vem kaj naj rečem, mislim v spodbujevalnem smislu. Pa vendar si me prisilila, da sem povedeal o sebi, za kar, po odzivu forumcev, sem ti hvaležen. To gre tudi zate skwo.

 

V začetku sploh nisem razmišljal, da sem invalid. S časoma sem jim prebral v očeh ... Zadnjič sem se peljal z vlakam (sedaj sem že vstak z vozička, ker je bilo želja in nuja). Zatopjlen v knjigo (pred letom pa pol sem začel). Do kje je še kar šlo, dokler sem sedel. Približevali smo se iztopni postaji, ko sem se obesil na polico in sem se držal najprej stegnenjo nedelujočo roko ter spotikajučo nogo, me je deklica na desni z presenečenjem, s pravo grozo, pogledala ter kot sem se kot pijanec opotekal po vlaku... in še in še bo takih ljudi. Saj sem bil tudi jaz med njimi, ko sem bil še zdrav.

 

čveka saj sem že probal in še probam z alternativo. Počas pa počasi mi gre na bolje. Seveda pa tudi sam sodelujem v tem. Pravzaprav 99.999% sem jaz.

 

Saj tudi drobne stvari, pozornosti, pomenijo več kot drastična dejanja, vsaj jaz tako mislim alice.

 

skwo. Hm? Jaz sem hotel umret (hotel umret-tole tudi ni pravilno pojmovanje, upam pa, da boš razumela, kaj sem s tem mislil) pa rodit v drugem telesu. Tako bi bilo najenostavnejše, toda v življenju naš še čaka mnogo preizkušenj, ki se ne dajo kar obidet, tako kot polen (kos lesa).

[Pujsita]

Mitos, moram ti čestitati za vso voljo, energijo, pogum in optimizem. In te lahko samo občudujem, le naprej po tej svoji začrtani poti, ne podvomi vase, pa sem prepričana,da boš naredil čudež, izkušnje ki jih boš nabral na tej svoji poti te bodo pa obogatile bolj kot 10 brezskrbnih let .

[skwo]

skwo. Hm? Jaz sem hotel umret (hotel umret-tole tudi ni pravilno pojmovanje, upam pa, da boš razumela, kaj sem s tem mislil) pa rodit v drugem telesu. Tako bi bilo najenostavnejše, toda v življenju naš še čaka mnogo preizkušenj, ki se ne dajo kar obidet, tako kot polen (kos lesa).

mislim,da točno vem,kaj si hotel povedati s tem.