Samokriticnost

[astra]

samokritična?

 

Mislim, da nisem...bi mi včasih koristilo...da bi bila...

Ampak...zakaj pa bi bila...če pa sem tko ...

 

Sem se zamislila...pred leti, ko mi je dobra, dolgoletna prijateljica rekla...tebe pa imajo res radi samo tisti, ki te dobro poznajo...

 

Jaz, ki sem tako mila, nežna, ustrežljiva...pa da bi bila lahko ena velika jeba ?

 

Astra

[nataly]

Ne. Nisem samokritična.

Zase vedno milijon procentno prepričana, da imam VEDNO prav. Pol mi pa naj dokažejo, da ni res...pa še takrat se ne dam kar tako.

Kar napišem je dobro...odlično. Ko me je eden(ne bom ga imenovala ) skritiziral sem jokala od jeze in rekla, da je on itak nima pojma. Ker kje pa piše, da moramo VSI pisati tako kot nekdo hoče. Spremembe so tiste, ki prinašajo napredek. Tako.

 

Kritiko torej slabo sprejmem. Nekaj časa jo potem premlevam in čez čas ugotovim, da ima mogoče človek celo prav....recimo Marsa, ko je tam nekje napisala nekaj o tem kakšne mame smo strelke. Sem kar debelo požrla, potem pa priznala - ja tako je.

 

Ampak, da bi sama od sebe kaj priznala - to pač ne!

[pokowc]

...... mila, nežna, ustrežljiva ... pa da bi bila lahko ena velika jeba ...

menim, da se je treba naučit bit Jeba

mene npr. sam okolje prisil bit tak, ker v bistvu te toliko ruka layf, da ti mora dat vedet, da se mau dvigneš nad nesnago˝,da se ti pole prebudijo potencijali in z njimi nato vibriraš naprej

[Volk K.L.]

Jaz sem že tolk pretirano samokritičen, da samo druge kritiziram

[coccinelle]

Tudi pomanjkanje samokritičnosti pove nekaj o človeku (pa ne nujno, da nima slabih lastnosti ).

Lepo in prav je o sebi razmišljati pozitivno, ampak prikrivanje napak in zatiskanje oči pred težavami je vse prej kot konstruktivno (če imaš mozolj, ga pač imaš – in najbolje je ukreniti vse, da ga boš čim prej pozdravil).

Po drugi strani pa pretirano samoobtoževanje, po možnosti še povezano s samopomilovanjem (ribice to pač obvladamo... ), tudi ne vodi nikamor.

Torej, kot vedno in povsod, je potrebno najti pravo mero.

 

Pa da ne bom samo filozofirala, še nekaj o tem, kako vidim sebe:

Sem zelo bistra, nadarjena za jezike, prilagodljiva, vredna zaupanja, tudi vztrajna, ko se odločim izpeljati neko stvar.

Po drugi strani sem neskončno lena, pasivna (ko bi bila potrebna akcija), premalo zaupam svojim sposobnostim, neodgovorna; jezi me, ker zoprne stvari vedno odlašam do zadnjega trenutka. :xx!:

[Pujsita]

Jaz tudi dostikrat vihtim metlo pred svojim pragom in vedno v situaciji skušam najti tudi krivdo, ki bi lahko izhajala z moje strani. Se pa lahko zgodi, da v določenem trenutku čisto nenamerno kaj spregledam, ali česa me uvidim

[otožna]

večen občutek krivde pa zna bit zoprn, kajne???

[mushi]

Kritična do drugih. Sama pa imam vedno prav.

Svojih napak ne vidiš, vidiš ko izbruhneš, za kar so krivi drugi..

Včasih sem bila taka jokica, v vrtcu, OŠ, pol sem se pa na noge postavila in zdej samo da mi kdo na žulj ne stopi... Mislim da moreš bit "zagulen", ker še vedno je tko, da te drugač hočejo pohodit, če te že čist pohodijo ne.

Pa ne vem kaj imajo ljudje od tega....

Še največja zguba bi me pohodla, če bi se pustila, zato pa od časa do časa kr zobe že vnaprej pokažem.....

Kar se tiče karakterja priznam da ni najlepši, vendar sem vedno, ko sem razumsko boljša postala, dobila že kej nazaj...

Z zunanjostjo sem pa zadovoljna.. Pripomba kakršnakoli me ne bi s tira vrgla..

Je pa tako, da ljudi katerihkoli ne pustim do tega, da me komentirajo, al jih ignoriram, al pa vržem nazaj kako pripombo da jim jezik zaveže.. Razen bližnjih seveda. (tu mislim predvsem na pripombe moških, ne žensk, moške neumne pripombe mi grejo blaznooooooo na živce.)

[Pujsita]

večen občutek  krivde pa zna bit zoprn, kajne???

Ja, verjetno, samo jaz ne gledam na to, kot da iščem krica in sebe obsodim, ampak gledam bolj v smislu, kaj bi se dalo storiti, da se doseže željen učinek in nimam navade samo s prstom kazati, kaj kdo dela narobe, oz. kako bi bilo po mojem prav, ampak pobrskam pri sebi, kaj bi jaz še lahko storila.