Hladen plamen

[metanoia]

Dvigni se nad to dvojnost, nasprotnost. Ves svet je samo iz mehurckov na povrsini velike vode. Voda brbota in se dviguje. Kot to, ima vsak njegovo lastno igro in potem izgine v neskoncnost.

 

Ne potrebujem nikogar danes, sedim na stopnicah in jemo sladoled, pa sem tako sam. Se smejimo, pa sem potolcen. Kaj me je iziritiralo, neka malenkasta zadevica? Nic, samo trenutek in plamen je postal hladen plamen. Modre barve, vse se je se odvijalo, ... barve sveta so bile prisotne, ljudje so bili pri meni. Iz mene pa je vrela praznina, locenost do njih. Samo se nasmeh je zaledenel na maski in nihce se ni spraseval, kaj s tabo je. Vse je tako normalno. Videti je tako prekleto normalno.

 

Pocutim se tako locenega od tam, kot da ne ljubim svojih prijateljev. Kako sem prisel domov in sem postal lupina? Eli lama sabahtani. Tudi boga ni. Je na krizu in visi sam za svoj namen. Pocakal bom na rumen plamen, ker imam cas. Sedaj je moder in hladen.

[White]

Ravno tam na polici imam še skoraj nove barve. Želiš, da ti pobarvam plamen? Ali bi morda raje, da ti pošljem svetlobo iz srca, da se te čisto nalahno dotakne in te še bolj neopazno pogreje, najprej do oranžne in potem naprej, do tja kjer je še ledeno modra topla? Kjer je ločenost, a se čuti enost, kjer je svoboda, a stopa po tkanju iskrene skrbi, kjer je hlad, a le kot prijeten vetrič v poletno ožarjenem dnevu. Poljane polne živo rdečega maka. Ali boš raje kar tam obsedel in si še naprej želel, da bi bil tam in potem jadikoval, da tam ne želiš biti? Izberi. Vse je pred tabo, poglej. Neskončna sila se te trudi objeti. Ne sprašuj… Povej.

[daisy]

White,

[metanoia]

Plamen moje je življenje. Vosek sveče je duha telo. Želim, da mi barvaš plamen; ne želim, da mi pobarvaš plamen. Poznaš, imaš prozorne barve?

 

Sprememba je, hitra. Zrnce ga obarva, plamen postane isti, druge barve. Ali ni vprašanje samo že odposlalo svetlobo iz srca? Svetloba, ki prihaja je v zrnih, ki barvajo. Barvajo tako neopazna kot znana. Najlepša so zrnca iz blizkosti. Barvajo vsa, barvajo hitro. Prehitro za menjavo pozornosti.

Sem opazovalec polja živo rdečega maka, vcasih pozabim, da obstaja. Sem ločen, če sem opazovalec in opazovani? Ne spominjam se, kako sem se odločil, bom opazovalec, bom opazoval? Enost je iluzija mojega prepričanja in upanja, enost se izrazi v trenutku in v naslednjem se razide. Moja središčna enost je v obdobju hladnega plamena na preizkušnji, takrat trpi blizkost do ljudi. Vem, da je za to le čas, ki v prah povrne sledi in odpre nove strani. Tkanje iskrene skrbi na novi strani, vedno na novo je preprosteje kot iskanje vzorca preteklosti. Vse tkanje je pred tabo, vse stkano je za tabo. Privezan sem na mojo umetnino. Čutim hladen vetrič v poletno ožarjenem dnevu, vidim večer, ki tone iz obzorja. Obliva me in me objema. Vidim niti in tkalni čolniček, gledam v obok neba, veže me samo moja umetnina. Pretkati želim do tja, ne parati in šivati. Veš?

 

Sprašujem.

 

aja, plamen je toplejši danes

[free]

Jes grem pa delat naprej.

[aquarius]

Hajde, Jimy Morrisone,sej bo ,sej bo,...

[zirosi]

Samo dobro zakuri, pa bo.

 

 

(kjer je dim je tudi ogenj)

 

 

pa

 

 

 

 

uživajte

[MUCAMACA]

Ojojooj, Metanoia,

 

vidim, da si zelo duhoven, kot vetric, ze rahlo prosojen in etericen. Lepo, da si duhovno tako napredoval. Pa vendar smo zato na svetu, da damo skozi izkusnjo blizine, da smo skupaj z drugimi in ne, da ze tu dozivimo vnebovzetje.

 

Prizemlji se, manj meditiraj, raje hodi v hribe( a ves, da Humar tam zacuti visjo silo, Boga...) ukvarjaj se s fizicno aktivnostjo.

 

Pa tvoji prijatelji, ce do njih ne cutis nic, potem...niso ta pravi prijatelji.

 

MucaMaca

[vanja]

Saj ne čuti vedno hladnega plamena-trenutno stanje je takšno, če sem prav razumela, sicer pa je tudi moj plamen postal ledena gora.

 

Nimam volje da bi se še naprej ubadala z zadevami s katerimi se ubadam že nekaj let pa nobenega napredka.

 

Marsa daj pomagaj s kakšnim pametnim nasvetom .

 

LP!