Kako znaš ravnat z denarjem?

[Pujsita]

imel sem zmeraj občutek dolžnosti, da pomagam po svojih močeh, tako da čimmanj zapravim. Danes se mi to obrestuje, pa ne da me kdo fila s kešem, pač znam ravnat in ne poznam dolgov, živim pa kr precej udobno.

To pač imaš ali nimaš.

Bobnar, pa El Nino, .

 

Meni je tudi skromnost v določenem obdobju prišla presneto prav , če pa kdo ima in želi privoščiti otrokom, naj. Zagotovo je tudi to za tiste otroke primerno, zagotovo rabijo to izkušnjo, bogve zakaj. Mogoče bo pa Tašika čez kakih 20 let kaj semle postnila .

[majica]

Janja...Tašika je bila skromna celih 14 let... pa enkrat dobi 30 jurjev za hlače...

[Pujsita]

Saj pravim, da ne rabimo vsi lekcij pomanjkanja in skromnosti, očitno rabi Tašika kaj drugega se naučiti, če imate možnost te zadeve ji nuditi in tudi ti smatraš, da je tako prav. Potem je resnično prav zanjo prav, da živite tako .Ji bo že prišlo prav za bogve kaj, to bo vedela samo ona. Saj če sem jaz morala živeti brez denarja v rani mladosti, nikjer ne piše, da moramo vsi to skozi dajati. Imamo pač različna poslanstva in temu primerne lekcije .

[majica]

Jasno...se strinjam...Tašika dobr razume skromnost, sej smo sami prej tut skromno živel, nikol se nismo razsipaval z denarjem ...če ji lahko ustrežem, ne vem zakaj ne?

 

... jo pa mladost in potreba po dokazovanju vlečeta, da si gre kupit najdražje hlače...

[Pujsita]

Posebno obdobje, ja, ko je nujno treba določene obleke in obutev imeti, ker vrstniki to imajo , sem tudi jaz to doživljala .

[majica]

Pol veš, o čem govorim...

[Pujsita]

Contesa, saj tako nekako se nas veliko uči

[El Nino]

Saj poznaš tisto... "ulovi človeku ribo in sit bo en dan, nauči ga lovit ribe in bo sit celo življenje"....

naučit ga da ribe ne rabi da bi bil sit.... bo sit za vedno...

[El Nino]

ti recimo?

js sem na žalost še globoko prva opcija

[Tamburin]

Otroci ponavadi zapravijo toliko kolikor jim starsi dajo. Ce imajo starsi dovolj, da lahko otroci uzivajo.., zakaj pa ne?

Zivljenje jim tako ali tako ne bo vedno z rozicami postlano - sploh ne, ko se bodo postavili na svoje noge..

Zato ne razumem zakaj ne bi uzivali dokler lahko...

Hmm... učiti otroke uživati ob denarju?!

Če imajo starši dovolj denarja, naj raje svoje otroke učijo, kako imeti vedno dovolj denarja, ne pa jim ga dajati, da ga zapravljajo in da ob tem še uživajo. Užitek je zapraviti denar, ki si si ga sam zaslužil, ne pa zapraviti tisto, kar si od nekoga dobil in ne veš, kako je ta denar prišel, kako se ga je prislužilo. Treba je poznati ves tokokrog denarja in v vsem tem uživati, ne samo v tistem delčku, ki mu pravimo "zapravljanje".

Tistim, ki ne znajo uživati v celem tokokrogu (procesu*), pravgotovo ne bo življenje z rožicami postlano. Če ne bojo znali denarja zaslužiti in ga imeti vedno dovolj, ko se jim bo pipca zaprla in se bojo morali postaviti na svoje noge, jim bo trda predla.

 

Contesa in vsi ostali, ki nam starši niso dajali denarja, lahko smo samo srečni za to. Nam se pipca ne more zapreti, ker je nismo nikoli imeli in je nimamo.

Kdor zna zaslužiti in dobro razpolagati z denarjem, da ga ima vedno dovolj, mu tega ne more nihče odvzeti. Ful dober filing je, ko veš, da kamorkoli te življenje vrže, se boš že nekako znašel. Zaupaš sebi in svoji kreativnosti; sam sebi nudiš materialno varnost, ki ti je ne more nihče vzeti. Veš, kako denar pride, ne pa samo, kako gre.

 

V bistvu sem povedala isto kot Bobnar ("ulovi človeku ribo in sit bo en dan, nauči ga lovit ribe in bo sit celo življenje"), samo malo bolj na dolgo.

 

Res je, da ne moreš majhnega otroka učiti delati za denar. (Menda niti po Zakonu otrok do 15. leta ne sme delati za denar... Se mi zdi, nisem sigurna.)

Lahko pa tudi že 3-letnemu otroku rečeš, da ko bo pospravil igrače, mu boš prečital pravljico ali pač ponudil nekaj, kar ima on rad. Tako se že majhen otrok lahko nauči dati nekaj od sebe, da bo nekaj dobil. In bolj uživa v poslušanju tiste pravljice ali karkoli že dobi, če ve, da si je ON s svojo aktivnostjo (ker je pospravil igrače) to "zaslužil".

 

Saj ne, da si kak otrok česa ne zasluži (hlač, pravljice, sladoleda...) - da ne bo kdo narobe razumel. Ampak si ZASLUŽI tudi to, da ga naučimo nekaj DATI OD SEBE - da ga ne prikrajšamo za tisti košček tokokroga ali procesa*... (* V tem primeru raje rečem "tokokrog", ker se mi zdi to nek sklenjen krog, ki teče... "proces" pa ima navadno začetek in konec...) Gre za to, da ga naučimo več kot samo SPREJEMATI - da ga naučimo tudi DAJATI.

 

Navsezadnje je to eno in isto, saj daješ sam sebi. Delaš zase, zapravljaš zase...

Ko dobi otrok ta filing, dobi največjo doto.

Tudi če delaš v podjetju in imaš groznega šefa, ne delaš za podjetje ali za šefa (kot si mnogi nezadovoljneži mislijo), ampak delaš zase. In če delaš zase, uživaš v delu - ali pa obratno: če uživaš v delu, delaš zase. Se mi zdi, da je to vse nekako prepleteno med seboj. Pišem, pišem... in bi rada napisala neko definicijo, pa vidim, da je ni...

[Buddha]

z denarjem je tako, zapravi ga, preden on tebe zapravi

[majica]

A boš večna banka?

 

 

Saj poznaš tisto... "ulovi človeku ribo in sit bo en dan, nauči ga lovit ribe in bo sit celo življenje"....

Ne, banka celo življenje prov gotov da ne...šola ali služba, druge opcije ni...

 

Poznam ta pregovor in se ga držim...in ga tut izvajam...

[majica]

Pa še ena o "pomembnosti" denarja...

 

 

ZGODBA V PODUK VSAKEMU ČLOVEKU

 

Oče je prišel utrujen in razdražljiv pozno domov iz svoje službe in že

pri vhodu naletel na svojega petletnega sina, ki ga je čakal pred vrati.

< Ati, te lahko nekaj vprašam?

< Ja. Kaj je?< je odgovoril oče.

Ati, koliko denarja zaslužiš na uro?

<To pa se tebe nič ne tiče. Zakaj sploh sprašuješ?

< je oče odgovoril jezljivo.

Samo rad bi vedel. Prosim, povej mi, koliko dobiš na uro?< je prosil mali

deček.

Če že moraš vedeti, zaslužim dva tisoč tolarjev na uro.

>Oh,< je sinček zavzdihnil in povesil

glavo. Znova je pogledal gor in dejal:

>Ati, mi lahko posodiš tisoč

tolarjev?<

Oče je postal zelo nejevoljen.

Če si me o moji plači spraševal samo zato, da ti lahko posodim nekaj

denarja, da si kupiš trapasto igračo ali kakšno drugo neumnost, potem

odkorakaj naravnost v svojo sobo in se spravi v posteljo.

Razmisli o tem, kako si bil sebičen. Vsak dan delam dolgo in trdo in

nimam časa za take otroške igrice.<

Mali deček je tiho odšel v sobo in zaprl vrata za seboj!

Oče se je usedel na kavč in postajal še bolj jezen, ko je razmišljal o

sinovem poizvedovanju.

Le kako si drzne spraševati takšna vprašanja le zato, da bi dobil nekaj

denarja.

 

Po eni uri se je mož umiril in začel razmišljati, da je bil morda

nekoliko pretrd do svojega sina. Mogoče pa je zares nekaj potreboval za

tistih tisoč tolarjev, konec koncev me zelo redko vpraša za kaj takega,

je razmišljal.

Oče je vstal, odšel do vrat dečkove sobe in vstopil. >Ali že spiš,

sine?< >Ne, ati, zbujen sem, > je odvrnil deček.

Malo sem razmišljal, mogoče sem bil preveč strog do tebe,< je dejal

oče.

Dolg in naporen dan je za mano in me je malo zaneslo. Tukaj imaš tisoč

tolarjev, ki si jih želel.<

O, hvala ati< je zaklical. Potem je segel pod blazino in vzel izpod nje

še nekaj zmečkanih bankovcev.

 

Oče, ki je videl, da fantek že ima nekaj denarja, je znova postal jezen.

Deček je počasi preštel denar, nato pa pogledal očeta.

Zakaj si pa želel še več denarja, če ga pa že imaš?< je ostro vpraša

oče.

Ker ga nisem imel dovolj, sedaj pa ga imam,< je vedro odvrnil deček.

Ati, sedaj imam dva tisoč tolarjev.

ALI LAHKO KUPIM ENO URO TVOJEGA ČASA?<

 

Podelite dva tisoč tolarjev vreden čas nekomu, ki ga imate radi...Samo

kratko opozorilo vsem nam, ki trdo delamo za preživetje. Ne smemo

dopustiti, da nam čas spolzi med prsti, brez da bi ga namenili tistim,

ki nam resnično kaj pomenijo.

[Pujsita]

Gre za to, da ga naučimo več kot samo SPREJEMATI - da ga naučimo tudi DAJATI.

 

Navsezadnje je to eno in isto, saj daješ sam sebi. Delaš zase, zapravljaš zase...

 

Tudi če delaš v podjetju in imaš groznega šefa, ne delaš za podjetje ali za šefa (kot si mnogi nezadovoljneži mislijo), ampak delaš zase. In če delaš zase, uživaš v delu - ali pa obratno: če uživaš v delu, delaš zase.

Tamara, pa tudi Bobnar in El Nino, z vsemi vami se strinjam, pa tudi z Majico.

 

Treba se je naučiti denar sam zaslužiti, oz. je krasno če to obvladaš. Tudi jaz sem živela z zelo zelo malo denarja, praktično nič, vse kar imam, sem si plačala sama, preživljala določeno obdobje (3 leta) sebe in moža, tako da nisem neko razvajeno bitje.

 

Samo nisem pristaš tega, da se vceplja ljudem občutek, da ni prav, če si kakšno zadevo privoščiš. S tem se namreč jaz zdajle na nek način ubadam. Za vse je vedno bilo (moje delo, moj zaslužek) za avto, položnice, darila za druge, hrano,nujne življenjske stroške,... Če sem pa sebi kupovala nujno potrebne zadeve - npr. kavbojke, ker dvoje nujno rabim, sem imela pa grozno slabe občutke. Škoda mi je bilo denarja zame, pa sem si včasih kupila kaj, kar je bilo ceneje, pa mi je bilo manj všeč. Kar je napaka. Kako me bodo drugi sprejemali in imeli radi, če še sama sebi ne pokažem tega ? Skratka ni point samo v učenju dajati in služiti, ampak tudi v sprejemanju in uživanju svojega dela. Enim nam je pač sprejemanje težja lekcija kot dajanje .

[majica]

Pujsa...

[lana1]

Gre za to, da ga naučimo več kot samo SPREJEMATI - da ga naučimo tudi DAJATI.

 

 

 

Tamara, pa tudi Bobnar in El Nino, z vsemi vami se strinjam, pa tudi z Majico.

 

Samo nisem pristaš tega, da se vceplja ljudem občutek, da ni prav, če si kakšno zadevo privoščiš. S tem se namreč jaz zdajle na nek način ubadam. Za vse je vedno bilo (moje delo, moj zaslužek) za avto, položnice, darila za druge, hrano,nujne življenjske stroške,... Če sem pa sebi kupovala nujno potrebne zadeve - npr. kavbojke, ker dvoje nujno rabim, sem imela pa grozno slabe občutke. Škoda mi je bilo denarja zame, pa sem si včasih kupila kaj, kar je bilo ceneje, pa mi je bilo manj všeč. Kar je napaka. Kako me bodo drugi sprejemali in imeli radi, če še sama sebi ne pokažem tega ? Skratka ni point samo v učenju dajati in služiti, ampak tudi v sprejemanju in uživanju svojega dela. Enim nam je pač sprejemanje težja lekcija kot dajanje .

 

 

...podobne izkušnje imam tudi sama...

[Marsa]

jaz ne znam glih blazno ravnat z denarjem....

ampak cenim in stekam pa vrednost stvari.

no saj mi pravzaprav ne gre tolk slabo.

[Larsy]

Jz pa zase mislim, da kar znam ravnati z denarjem!

[Marsa]

[aiwa]

jz pa totalno ne. no sam zato se preventivno zaščitm in si vnaprej določm kaj je pomembno in hitr za tist dam... če ne vem da kr spuhti.

[Guest mačona]

ajajaj, ne in ne, ne znam s denarje (nič mi ne pomaga 2. bajta v kozlu, če sem cela strelka ), oz. znam si ga super porazdeliti, ampak šparam pa ne (mogoče si pustim na koncu mesca 500 tolarjev, toliko, da je) in ful nikoli ne šparam za kake tehnične zadeve, ki bi jih rabila. Raje kupujem cunje, nakit, kristale, kipce v afriški trgovini in sarikotu, ... pa tudi do bližnjih sem zelo radodarna, za darila dobijo kar več stvari v enem (do ostalih pa sem škrta totalno, to je res), če mam koga rada, mu to rada pokažem na ta način, sem pač Levinja.

Ja, denar mi spolzi med prsti. Ko bo enkrat prišla kruta realnost, bo pa hudo, odpovedati se malim stvarem, ki mi polepšajo vsakdan.

Moj brat recimo pa ful špara, kupi si recimo kvalitetne cunje in tehniko, sam špara.

[Marsa]

nič mi ne pomaga 2. bajta v kozlu

jaz tud, vrinjeno 2. v kozlu (sicer nimam 'nobene' v kozlu), in JUZNI CVOR not!

[Guest mačona]

vrinjeno, to je tisto, ko ko je vrh hiše v enem znamenju, not je pa še eno drugo znamenje, ne? Južni čvor not? Uh.

[aiwa]

jz jo mam v ribah...

[Marsa]

ja, 1. mam v sco, 2. v strelcu, 3. pa sele v vodnarju (tako je kozorog vmes, v 2. pac tud, sam ni vrha hise v kozlu)