Odpuščanje

[Klinar]

Volk K.L. priporočam ti, čim prej opravi, prej ti bo lepše

 

peavce and love

clean

[Sati]

Če ne bi odpustila vsega, kar se mi je dogajalo, bi mezamera dobesedno ubila. Moja starša sta bila moja slaba izbira, in to se mi je vleklo tja do sedemnajstega leta. Alkohol, agresivnost, psihične presije, nezmožnost razvijanja lastne osebnosti so me pripeljali tako daleč, da sem bila na robu samomora. Potem pa, preobrat v glavi, nasilna osamosvojitev (zbežala sem namreč od doma), popoln prevzem odgovornosti za svoje življenje - vse to me je dvignilo nad povprečje. Danes vem, da je to bila kruta življenjska šola, ki mi je veliko prinesla. Danes pa, ne samo da ne čutim nobene zamere do kogarkoli, temveč semhvaležna za vse to, ker sem iz (zame) najhujših bitk izšla kot veliki zmagovalec. In mislim, da sem lahko upravičeno ponosna na to.

In res ne gojim zamer, pozabila pa tudi nikoli ne bom. Oz. ne želim pozabiti, ker se mi zdi, da če bi pozabila, bi dala tem ljudem (ki so še vedno stranski igralci v mojem življenju) vsakokrat novo možnost, da obnovijo svoje šibkosti. Takrat je to bila šola zame, danes (vsaj upam tako) se oni nekaj učijo.

[žaža]

...jaz sem včasih mislila, da če nekomu rečem da mu ne zamerim, ali pa sebi, da mu je odpuščeno, da sedaj bo pa kar vse o.k. ...globoko v sebi me je pa določena zadeva še kar morila..in počasi sem potem spoznala, da tisto pravo odpuščanje je to, ko glede določene zadeve ne čutiš nobene jeze, žalosti, razočaranja...Se mi pa zdi, da je veliko ljudi, ki paravijo, da znajo odpuščati, pa o tem nimajo pojma...

Ravno nekaj časa nazaj sem globoko v sebi začutila kako sem svojemu fantu in sebi odpustila določene zadeve, sem se počutila za 100kg lažjo in bolj sproščeno...prav začutila sem ta enkraten občutek....

[Sati]

Odpuščanje in pozabljanje je eno in isto.

S tem se jaz ne strinjam.

Veliko lepih, slabih, vsakršnih dogodkov, pač nikoli ne pozabimo. Ampak, tako kot ne čutimo več izrazite sreče ob tem, ko se nam je kaj lepega zgodilo (npr. rojstvo otroka - veš, da si bil srečen in še danes si srečen, ampak tistega globokega, resnično polnega trenutka enostavno ne moreš podoživeti), tako tudi ne občutiš bolečine, ki ti jo je nekdo zadejal v preteklosti. Veš, da je bila, veš kdo jo je storil, veš, kako prizadet si bil, ne občutiš pa več tiste bolečine.

Če si odpustil, ne obtožuješ nikogar za svoje življenje. Ne iščeš krivcev v smislu: jaz bi dosegel veliko, pa mi ni bilo dano, rojen sem pod nesrečno zvezdo, starši mi niso dali tistega, kar bi mi morali,.....

 

Tisti, ki gojijo zamero se za svoje napake ali nesposobnosti izgovarjajo na nesrečne okoliščine, drugi smo za te okoliščine hvaležni. Je pa res, da je lažje biti hvaležen tistemu, ki je v življenju dosegel uspeh, kot pa tistemu, ki ni dosegel zaželjenega...

[bigm]

Poročila na TV ob 13. h.

 

Pokazali so ženo enega od ameriških državljanov, katerega so teroristi ugrabili in grozijo, da ga bodo ubili, če Američani ne izpustijo vseh ženskih zapornic.

 

Nobene jeze ni kazala, nobenega sovraštva, ampak je povedala, da moli za ugrabitelje, da bi spoznali zmoto svojega ravnanja, saj je njen mož prišel v Irak le z namenom, da bi pomagal Iračanom.

 

Občudujem veličino te žene, ki je tudi ob najhujši preizkušnji ohranila sposobnost pozitivnega razmišljanja.

[tinka]

[Buddha]

Nobene jeze ni kazala, nobenega sovraštva,

[Volk K.L.]

Volk K.L.  priporočam ti, čim prej opravi, prej ti bo lepše

 

peavce and love

clean

Ja to pa zato, ker zdaj vidim da se mi to vrača kot bumerang. Nasilje zmeraj rodi nasilje, maščevanje rodi maščevanje, žalitev rodi žalitev. Odpuščanje rodi ... Slabše kot je že ne more biti x!x

[Kitty]

Vedno je lahko še slabše. Npr. takrat, ko ne vidiš da se ti kaj vrača

[čebelica01]

To je 10 let stara tema. Zdaj vidim, da je bila odprta leta 2003.

 

Jo bom osvežila.

 

Jaz mislim, da ko odpustiš sebi, pol odpustiš tudi vsem ostalim.

 

Dolga leta sem gojila bes in sovraštvo do ene moje bližnje sorodnice.

 

Ta negativna čustva so bila v meni globoko vkoreninjena.

 

Zadevo sem začela gledat z drugačnimi očmi šele pri 29-tih. Nič prej.

 

Je pa občutek kraljevski, ko se tega zavedaš. Počutiš se lahek, in ne čutiš več tistega bremena.

 

Občutek je wow...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_approve.gif

 

Jeza, bes, zamere, sovraštvo, to je samo breme za našo dušo.

[anne]

Čebelica, se strinjam, ampak teorija je drugo kot praksa. Včasih se kar lovim pri tem in mislim, da je meja tanka.

 

Recimo da človek ponavlja nekaj in ti ob tem njegovem dejanju ni vseeno, te prizadene, v glavnem vpliva na tvoja čustva, kar tudi poveš. Pa slediš zgornjemu načelu in ga sprejmeš, kakršen je, oprostiš, odpustiš, celo pozabiš, ajde gremo dalje. Se čez nekaj časa zadeva ponovi, greš čez isti postopek. In jovo na novo.

 

Kje je zdaj tu meja med odpuščanjem oziroma sprejemanjem človeka, kakršen je, in tem, ali te ima že za norca in se mu pustiš? Ali mu rečeš še enkrat ali lepo ponovno odpustiš? Če narediš slednje, ali potem dejansko delaš proti sebi in se izneveriš sebi, ali to pomeni, da se ne postaviš zase?

[Brezo]

...Jaz mislim, da ko odpustiš sebi, pol odpustiš tudi vsem ostalim...

 

Nope, to sta dva različna pojma...nekateri sebi lažje odpustijo kot drugim, nekateri pa lažje odpustijo drugim in težje sebi...ostalo pa "yes"...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

[čebelica01]

Čebelica, se strinjam, ampak teorija je drugo kot praksa. Včasih se kar lovim pri tem in mislim, da je meja tanka.

 

Recimo da človek ponavlja nekaj in ti ob tem njegovem dejanju ni vseeno, te prizadene, v glavnem vpliva na tvoja čustva, kar tudi poveš. Pa slediš zgornjemu načelu in ga sprejmeš, kakršen je, oprostiš, odpustiš, celo pozabiš, ajde gremo dalje. Se čez nekaj časa zadeva ponovi, greš čez isti postopek. In jovo na novo.

 

Kje je zdaj tu meja med odpuščanjem oziroma sprejemanjem človeka, kakršen je, in tem, ali te ima že za norca in se mu pustiš? Ali mu rečeš še enkrat ali lepo ponovno odpustiš? Če narediš slednje, ali potem dejansko delaš proti sebi in se izneveriš sebi, ali to pomeni, da se ne postaviš zase?

 

Recimo, da si jaz sedaj ne želim postavljat nobene meje glede odpuščanja, ker čutim, da je zame sedaj tako najbolje.

[čebelica01]

 

Jaz mislim, da je odpuščanje tudi zlo odvisno od karakterja, ki ga ima vsak od nas.

 

Če pogledam mojo sestro, njo lahko čustveno pogaziš do amena 2x, 3x in še in še, pa ti bo oprostila in celo pomagala ti bo kljub vsemu. Ne bo ti zaprla vrata.

 

Se spomnem, da takrat sem se spraševala, da kako to ona zmore. Jaz tega nisem bila v stanju. Enostavno sem človeka črtala.

 

Včasih sva se s sestro orenk sprle ravno iz tega razloga. Po karakterju sva si zelo različne.

 

Ona mi je večkrat pod nos podturila, da koliko časa mislim še gojit ta bes v sebi do določene osebe, in da s tem škodim sama sebi. Pa, da če odpustim mi bo veliko lažje.

 

Jaz sem ji pa zabrusila, da me ne zanima, in da je ta oseba zame mrtva. Ne obstaja. Sama si je kriva.

 

Na njene besede se nisem ozirala. Bila sem neomaljiva.

 

Sedaj pa lahko rečem, da je imela moja sestra popolnoma prav, in šele kasneje s časom sem dojela, kaj mi je želela dopovedat.

[mayan]

Saj poznate tisto: "Odpusti drugim, ne zato, ker si zaslužijo Odpuščanje. Odpusti zato, ker si Ti zaslužiš Mir."

 

 

Se spomnim, ko sem pred leti vprašala na forumu, kako naj odpustim staršem v bistvu? Pa mi je en mladenič odpisal, da kaj imam jaz sploh za odpuščat njim??? Mi je odprlo oči. Samo to je težko razumet, sploh tistim, ki vso odgovornost in krivdo iščejo v starših, analizirajo vzroke.. Ne vem, sčasoma to izgubi smisel. Ker tako zelo potrebujemo darila, izkušnje, ljubezen, v bistvu projiciramo na druge in zamerimo. Ker ne razumemo, da smo to mi! Kadar se zgodijo stvari, ki prizadenejo, ko ni bilo prostovoljno, da moramo skozi trpljenje, je lažje, če pristanemo. E. Tolle predlaga, da se spomnimo pogledati na situacije (in ljudi) tako, kot da smo jih sami izbrali. Zato se bi strinjala, da ko odpustiš sebi, s tem tudi drugim. Morda pa je res najtežje sebi.

[butl]

Hojla, mislm da tle mešate dva različna pojma; odpuščanje in postavljanje meje.

 

Če enmu pustiš, da hod po teb spet in spet, ne pomen, da mu vsakič sprot odpustiš ampak, da mu ne znaš postavt meje.

A ma postavljanje meje kej veze z odpuščanjem, ker, a ne, na prvi pogled je nima. Ja, ma. Če ne zmoreš postavt meje, tud odpustit ne zmoreš, seb, če že mislš, da drugmu pa lohk.

[mayan]

Hojla, mislm da tle mešate dva različna pojma; odpuščanje in postavljanje meje.

 

Če enmu pustiš, da hod po teb spet in spet, ne pomen, da mu vsakič sprot odpustiš ampak, da mu ne znaš postavt meje.

A ma postavljanje meje kej veze z odpuščanjem, ker, a ne, na prvi pogled je nima. Ja, ma. Če ne zmoreš postavt meje, tud odpustit ne zmoreš, seb, če že mislš, da drugmu pa lohk.

Res. Po drugi strani pa... meje so iluzorne.

[butl]

Res. Po drugi strani pa... meje so iluzorne.

 

Kva mislš s tem?

[mayan]

Kva mislš s tem?

Ja, da smo pred vsem duhovna bitja.

[butl]

Ja, da smo pred vsem duhovna bitja. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Še zmerej ne zastopm, zakaj je iluzorno sebe met rad in se spoštovat

[mayan]

Še zmerej ne zastopm, zakaj je iluzorno sebe met rad in se spoštovat

Eh, obračaš besede. Če bi hotel, bi razumel kaj sem hotla rečt.

[anne]

Hojla, mislm da tle mešate dva različna pojma; odpuščanje in postavljanje meje.

 

Če enmu pustiš, da hod po teb spet in spet, ne pomen, da mu vsakič sprot odpustiš ampak, da mu ne znaš postavt meje.

A ma postavljanje meje kej veze z odpuščanjem, ker, a ne, na prvi pogled je nima. Ja, ma. Če ne zmoreš postavt meje, tud odpustit ne zmoreš, seb, če že mislš, da drugmu pa lohk.

Zelo odvisno, kako gledaš na stvar. Ne govorim o tem, da pustiš, da nekdo hodi po tebi, ampak kaj naj dam za primer, recimo da nekdo pozabi na tvoj rojstni dan in ti pač ni vseeno in on to ve. Vsako leto. Ali mu potem še tretjič, petič rečeš ali kako? Ali si tiho, ker si odpustil in ga sprejmeš takšnega, kot je? Ali če kaj rečeš, pomeni, da mu nisi odpustil in sam vlečeš to dalje? Ali mu s tem, ko odpustiš in ne poveš, dejansko pustiš, da se tako obnaša še naprej?

 

Mogoče blesav primer, pač malo za debatohttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

[mayan]

Zelo odvisno, kako gledaš na stvar. Ne govorim o tem, da pustiš, da nekdo hodi po tebi, ampak kaj naj dam za primer, recimo da nekdo pozabi na tvoj rojstni dan in ti pač ni vseeno in on to ve. Vsako leto. Ali mu potem še tretjič, petič rečeš ali kako? Ali si tiho, ker si odpustil in ga sprejmeš takšnega, kot je? Ali če kaj rečeš, pomeni, da mu nisi odpustil in sam vlečeš to dalje? Ali mu s tem, ko odpustiš in ne poveš, dejansko pustiš, da se tako obnaša še naprej?

 

Mogoče blesav primer, pač malo za debatohttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

Pač vprašajmo se, kaj je realno, zakaj bi morali biti ljudje takšni kot mi pričakujemo in početi stvari tako, kot jih mi (vidimo) ali celo družba. Pričakovanja so itak tista, ki povzročajo največ bolečine. Če pa se odpovemo nadzoru (ki ga itak nimamo), se zavemo pričakovanj, pa velikokrat pravzaprav izpade tako kot v resnici želimo. Teh dejstev se moramo spomnit. Drugače pa izkušeni polagajo na dušo: "Forgive, but not forget."

[mayan]

Sem se spet spomnila ene lepe zgodbe:

 

Zgodba o odpuščanju 'Iz Srečanja' P.L.Travers:

zgodba se odvija v mračnem začaranem gozdu naše podzavesti. Njena junakinja na robu zavedanja ves čas čuti žensko, ovito v dolgo modro tančico, ki nenehno nekaj išče; nikoli je ne more jasno ugledati, nikoli pa tudi ne izgine iz njenega zornega kota. V nenadnem trenutku odločitve ji gospa v modrem zapre pot. Od nje si prizadeva dobiti priznanje, ki si ga je vedno želela in ga potrebovala.

Tako sva si stali nasproti, tišina je drhtela od pričakovanja, petje gozdnih ptic je na lepem utihnilo. Nato si je segla pod tančico in si odkrila glavo. Pojavil se je njen obraz, kot luna, ki se prikaže izza oblaka. ... To je bil moj obraz. ... In zavedla sem se, da sem zmeraj vedela. ... "Odpusti mi," je rekla. "Sem, kar sem." Medtem ko je govorila, ji je tančica zdrsnila na tla, pod njo pa se je pokazalo belo spodnje oblačilo, zmečkano, nagubano in polno madežev, ki jih je na njem pustilo življenje. In ko sem pogledala po sebi, sem videla, da je tudi moja obleka ravno tako zmečkana, nagubana in zamazana. ... Isti obraz, ista oblačila, drugi vidik mene - in jaz sem ga zavračala, ker sem v svoji nevednosti verjela, da lahko nadaljujem romanje sama, brez svoje sence.

Z razprostrtimi rokami sva se objeli. In angel, ki je letel mimo, je za breztežen trenutek obstal v zraku, priča najinega objema. "Kjer sta dva, tam so trije!" Dobrohotno se nama je nasmehnil: "Naj Tretji, Tisti, ki pomirja sprte, neizrekljivi, ki ga ni moč videti ne spoznati, v svoji milosti obema odpusti!"

[butl]

Zelo odvisno, kako gledaš na stvar. Ne govorim o tem, da pustiš, da nekdo hodi po tebi, ampak kaj naj dam za primer, recimo da nekdo pozabi na tvoj rojstni dan in ti pač ni vseeno in on to ve. Vsako leto. Ali mu potem še tretjič, petič rečeš ali kako? Ali si tiho, ker si odpustil in ga sprejmeš takšnega, kot je? Ali če kaj rečeš, pomeni, da mu nisi odpustil in sam vlečeš to dalje? Ali mu s tem, ko odpustiš in ne poveš, dejansko pustiš, da se tako obnaša še naprej?

 

Mogoče blesav primer, pač malo za debatohttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

 

Hojla Anne

 

Praviš, da je blesav primer, pa ni, pravzaprav je zlo dober.

 

Je že Krhka zlo dobr nakazala. Pričakovanja, a ne. Kva pa so pričakovanja...je nekaj v teb...je tvoja zgodovina, so tvoji vzorci, je tvoja podzavest.

Teb zarad že česa to, da se spomni na tvoj rd, velik pomen in te boli, če pozab nanj....sploh če se to ponavlja. In a v tej fazi /če pozab/, a sploh lahko odpustiš? Jst mislm, da ne morš. Lahko potlačiš občutja, ki te takrat prevevajo, lahko si tih, lahko si rečeš...kva vem...jebiga, tak je, mu bom odpustila...ampak to ni odpuščanje /tud sprejemanje to ni/...to je lahko v najboljši meri sprijaznenje s situacijo, ob tem pa se grenkoba, žalost, razočaranje potlači nekam vate, v telo....in žre od znotraj.

Kva ob tem občutiš /ko se ne spomni/, kje v telesu to občutiš /ko se ne spomni/, kva ti pomen /če se ne spomni/, kako sebe vidš /ko se ne spomni/, kdaj si občutila podobno kot zdej /ko se ne spomni/...

En cel kup vprašanj...zate .In si je fajn odgovort in odgovore tud ovrednotit in se pogovort s seboj in se odločit kako naprej. To, da ve, da ti ni vseen, pa te vseen ne upošteva, je en tak faktor, da bi verjetn kakšna spokala kuj. Kva bi ti nardila /al pa boš/, je važn. Kva ti občutiš, je važn. Če že češ definicije...ko odpustiš, ne boli, ko sprejmeš, ne boli. Če pa boli, pol do tega še ni prišlo. Kaj mu ti sporočaš s svojim vedenjem /poveš, ne poveš, si tiho, pizdiš.../ in kako ga on dojema, pa vpraš sebe in njega. Vidva vesta...jst ne vem .

 

Sej, o tem smo že res velikrat se pogovarjal, ampak vseen še enkrat.

 

Odpuščanje ni odločitev. Odpuščanje je posledica. Odločitev je, da boš naredu nekej, da bo do odpuščanja lahko prišlo. Ko bo. Če bo.

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif