Odpuščanje

[mayan]

Ja, neka milost mora bit, da dobiš uvid. Ne da se kar z razumom odločit. Ko smo kdaj "tam", kjer naj bi bili, si rečemo, zakaj nisem prej tega vedel. Vse je ok! Jaz ljubim! Potem pa spet nazaj v materialnost za en čas, hehe.

[mayita]

[cigancica]

sem nabrzino sam preletela mal vaša stališča...

 

pri meni naprimer zlo težko sploh do neke zamere pride, ker se skušam zavedati, da karkoli nekdo počne nima nič opraviti z mano

oziroma ne jemljem tega osebno.na tak način sem se izognila recimo enim težkim kamnom, da bi jih v sebi nosila in tko.

 

normalno, da me kdaj kej prizadane, sem 1. trenutek jezna al pa žalostna in si mislim, da je druga stran kriva za to.

pa v bistvu ni.

to neke vrste krivdo lahko pripišem le sebi in trenutni preobčutljivosti, zaslepljenosti, afektu ipd...

 

ker dejansko je res ego tisti, ki je užaljen, jezen ....in lahko tudi zamerljiv.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yes.gif

 

ponavadi poskušam premleti, http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/scratchchin.gif predihati situacijo sproti in opustiti čustva, ki bi bila vezana na določeno situacijo z neko drugo osebo,

če menim, da je le ta nagnjena k negativi.

 

pod negativo mislim na čustva, ki bi potencialno lahko bila 'usedena v žolč' in motila moje nadaljne življenje svobodno.

marsikdo se mi je čudil, da še vedno komuniciram normalno z ljudmi, ki so mi po njihovem mnenju ogromno 'škodili'.

 

fora je pa v tem, da jaz na to gledam drugače, pravzaprav sočustvujem s tistim, ki ga tarejo take zamere, ker je to res eno veliko breme v življenju.

in sočustvujem tudi s tistim, ki namenoma ali nenamenoma stresa svojo nesnago na ostale.

 

in pri meni se ne gre za mejo do kod in kaj lahko en gre...

 

neke vrste meja v komunikaciji je postavljena že v štartu komunikacije in zavedanje, da odgovarjam le za svoja in ne tuja dejanja,

ter da se me druga osebno ne dotikajo v nobenem primeru.

 

 

pa v tem ni sam teorija, pri meni je dokaz, da izvedljivo in to še kako.

 

je pa res, da mam tak pristop že nekak prirojen, se nisem mučila priti do tega.

se pa vseeno včasih ulovim, da sem ranljiva zelo(sploh v kakem pms-ju) in rabim mal cajta, da se spravim v red.

 

pa fora je tudi dost v tem, da veliko trpljenja in zamer nekaterim povzročajo neka pričakovanja.

če ne pričakuješ, predvidevaš ...pol je stvar dost bolj enostavna.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif

 

velikokrat padejo zamere, ker mislimo, da nekdo ni izpolnil naših pričakovanj in to po moje ni ok.

 

tudi jaz ne izpolnjujem pričakovanj nekoga npr. in mi je zameril, ker nisem nekaj naredila kot je hotel(a).

ma wtf?in krivo je bilo neko pričakovanje...in nič slabega nisem naredila recimo, le nisem nikogar povabila na rojstni dan, ker sem hotela biti sama -

no glup primer, se je pa zgodil in to padle zamere ogromne, da kolk sem nesramna in tko.

a želela sem si na svoj rojstni dan bit sama v miru ob morju ...smešno.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gif

[none]

Se lahko podpišem pod to izjavo tudi sam.......

Zamera je v tvoji samopodobi, ki jo tako zelo radi ščitimo z vsem kar imamo...To je napaka....

Vse ta energija, ki so čustva se pol nalaga v mišičnem tkivu kar ni dobro....

Potrebno se je sprazniti in odpustiti samemu sebi in drugim....

Vsem odpuščam in vas poljubljam!

 

sem nabrzino sam preletela mal vaša stališča...

 

pri meni naprimer zlo težko sploh do neke zamere pride, ker se skušam zavedati, da karkoli nekdo počne nima nič opraviti z mano

oziroma ne jemljem tega osebno.na tak način sem se izognila recimo enim težkim kamnom, da bi jih v sebi nosila in tko.

 

normalno, da me kdaj kej prizadane, sem 1. trenutek jezna al pa žalostna in si mislim, da je druga stran kriva za to.

pa v bistvu ni.

to neke vrste krivdo lahko pripišem le sebi in trenutni preobčutljivosti, zaslepljenosti, afektu ipd...

 

ker dejansko je res ego tisti, ki je užaljen, jezen ....in lahko tudi zamerljiv.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yes.gif

 

ponavadi poskušam premleti, http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/scratchchin.gif predihati situacijo sproti in opustiti čustva, ki bi bila vezana na določeno situacijo z neko drugo osebo,

če menim, da je le ta nagnjena k negativi.

 

pod negativo mislim na čustva, ki bi potencialno lahko bila 'usedena v žolč' in motila moje nadaljne življenje svobodno.

marsikdo se mi je čudil, da še vedno komuniciram normalno z ljudmi, ki so mi po njihovem mnenju ogromno 'škodili'.

 

fora je pa v tem, da jaz na to gledam drugače, pravzaprav sočustvujem s tistim, ki ga tarejo take zamere, ker je to res eno veliko breme v življenju.

in sočustvujem tudi s tistim, ki namenoma ali nenamenoma stresa svojo nesnago na ostale.

 

in pri meni se ne gre za mejo do kod in kaj lahko en gre...

 

neke vrste meja v komunikaciji je postavljena že v štartu komunikacije in zavedanje, da odgovarjam le za svoja in ne tuja dejanja,

ter da se me druga osebno ne dotikajo v nobenem primeru.

 

 

pa v tem ni sam teorija, pri meni je dokaz, da izvedljivo in to še kako.

 

je pa res, da mam tak pristop že nekak prirojen, se nisem mučila priti do tega.

se pa vseeno včasih ulovim, da sem ranljiva zelo(sploh v kakem pms-ju) in rabim mal cajta, da se spravim v red.

 

pa fora je tudi dost v tem, da veliko trpljenja in zamer nekaterim povzročajo neka pričakovanja.

če ne pričakuješ, predvidevaš ...pol je stvar dost bolj enostavna.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif

 

velikokrat padejo zamere, ker mislimo, da nekdo ni izpolnil naših pričakovanj in to po moje ni ok.

 

tudi jaz ne izpolnjujem pričakovanj nekoga npr. in mi je zameril, ker nisem nekaj naredila kot je hotel(a).

ma wtf?in krivo je bilo neko pričakovanje...in nič slabega nisem naredila recimo, le nisem nikogar povabila na rojstni dan, ker sem hotela biti sama -

no glup primer, se je pa zgodil in to padle zamere ogromne, da kolk sem nesramna in tko.

a želela sem si na svoj rojstni dan bit sama v miru ob morju ...smešno.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gif

[Brezo]

Ah, zamere iz tega lifea so še najmanjši problem...bolj jeba so tiste iz prejšnjih, ki se jih človeček ne spomni...podzavest pa fura zamere dalje...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

[none]

Ta poredna podzavest....ne?http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/sing.gif

Ah, zamere iz tega lifea so še najmanjši problem...bolj jeba so tiste iz prejšnjih, ki se jih človeček ne spomni...podzavest pa fura zamere dalje...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

[cigancica]

sem nabrzino sam preletela mal vaša stališča...

 

pri meni naprimer zlo težko sploh do neke zamere pride, ker se skušam zavedati, da karkoli nekdo počne nima nič opraviti z mano

oziroma ne jemljem tega osebno.na tak način sem se izognila recimo enim težkim kamnom, da bi jih v sebi nosila in tko.

 

normalno, da me kdaj kej prizadane, sem 1. trenutek jezna al pa žalostna in si mislim, da je druga stran kriva za to.

pa v bistvu ni.

to neke vrste krivdo lahko pripišem le sebi in trenutni preobčutljivosti, zaslepljenosti, afektu ipd...

 

ker dejansko je res ego tisti, ki je užaljen, jezen ....in lahko tudi zamerljiv.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yes.gif

 

ponavadi poskušam premleti, http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/scratchchin.gif predihati situacijo sproti in opustiti čustva, ki bi bila vezana na določeno situacijo z neko drugo osebo,

če menim, da je le ta nagnjena k negativi.

 

pod negativo mislim na čustva, ki bi potencialno lahko bila 'usedena v žolč' in motila moje nadaljne življenje svobodno.

marsikdo se mi je čudil, da še vedno komuniciram normalno z ljudmi, ki so mi po njihovem mnenju ogromno 'škodili'.

 

fora je pa v tem, da jaz na to gledam drugače, pravzaprav sočustvujem s tistim, ki ga tarejo take zamere, ker je to res eno veliko breme v življenju.

in sočustvujem tudi s tistim, ki namenoma ali nenamenoma stresa svojo nesnago na ostale.

 

in pri meni se ne gre za mejo do kod in kaj lahko en gre...

 

neke vrste meja v komunikaciji je postavljena že v štartu komunikacije in zavedanje, da odgovarjam le za svoja in ne tuja dejanja,

ter da se me druga osebno ne dotikajo v nobenem primeru.

 

 

pa v tem ni sam teorija, pri meni je dokaz, da izvedljivo in to še kako.

 

je pa res, da mam tak pristop že nekak prirojen, se nisem mučila priti do tega.

se pa vseeno včasih ulovim, da sem ranljiva zelo(sploh v kakem pms-ju) in rabim mal cajta, da se spravim v red.

 

pa fora je tudi dost v tem, da veliko trpljenja in zamer nekaterim povzročajo neka pričakovanja.

če ne pričakuješ, predvidevaš ...pol je stvar dost bolj enostavna.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif

 

velikokrat padejo zamere, ker mislimo, da nekdo ni izpolnil naših pričakovanj in to po moje ni ok.

 

tudi jaz ne izpolnjujem pričakovanj nekoga npr. in mi je zameril, ker nisem nekaj naredila kot je hotel(a).

ma wtf?in krivo je bilo neko pričakovanje...in nič slabega nisem naredila recimo, le nisem nikogar povabila na rojstni dan, ker sem hotela biti sama -

no glup primer, se je pa zgodil in to padle zamere ogromne, da kolk sem nesramna in tko.

a želela sem si na svoj rojstni dan bit sama v miru ob morju ...smešno.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gif

z enim stavkom povzeto...če ne zameriš, nimaš kaj odpuščati.simpl k pasulj

[Brezo]

z enim stavkom povzeto...če ne zameriš, nimaš kaj odpuščati.simpl k pasulj

 

Če velja tudi za zamere do samega sebe (podobno kot agresija do samega sebe) potem ja, drugače ne...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

 

Kaj pa če je treba nekomu ali večim odpustiti v imenu svoje družine in ne v svojem...al pa v imenu korporacije, države (recimo nemčija, nacisti, poboji in te scene)...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

[cigancica]

v nobenem imenu nimam ne kaj zameriti in posledično niti odpuščati.

 

zame velja, kar sem zgoraj napisala...

[Pico Della Mirandola]

Glede na to, da je pri nas 110 000 ljudi brez dela. Slovencje na veliko odpuščamo!

[devica]

Težko mi je odpustiti nekaj, kar je človek naredil iz čiste hudobije, žlehtnobe, nesramnosti, fovšije,...in ob tem ne pokaže še nobenega skesanja. Ne gre za to, da non stop premlevam o tem (no ja, včasih tudi- vsaj toliko dokler se ne poleže), ampak preprosto zaprem vrata temu človeku in ne dam nobene nove šanse. Ker tu ne gre za dejanje, ki ga je storil, temveč mi to pove nekaj o tem človeku. In če v svojem življenju ne maram hudobnih, žlehtnih, nesramnih, ljubosumnih ljudi, je to moja stvar.

 

Razumem pa, da se v človeku pojavi kakšna ljubosumna misel ali da človek kdaj kaj stori iz jeze. Če je človek zmožen refleksije in uvidi, da ni storil prav ter se opraviči, oprostim in dam novo šanso. Iskreno opravičilo mi namreč ogromno pomeni, saj zahteva dostojanstvo in moč, Beseda "oprosti" pa zna biti tudi zlorabljena. Zato če vidim, da človek non-stop ponavlja eno in iste stvari, da me vedno znova prizadene na isti način in da se nič ne nauči, ampak z besedo "oprosti" manipulira, potegnem črto. Opravičilo mi namreč ne pomeni "ok, začnimo znova", temveč "gradimo od tu naprej, na tem, kar smo se naučili".

 

Strinjam se s tistimi, ki pravite, da je potrebno odpuščati zaradi sebe, da je življenje lepše in lahkotnejše. Ampak nekateri ljudje si preprosto ne zaslužijo mojega prijateljstva in tem ljudem ne samo da ne odpustim, ampak jih preprosto izrinem iz svojega življenja: fizično in v mislih. In tako naredim prostor za ljudi, ki me osrečujejo.

[none]

Odpuščati je nujno!!! Drugač, te bo razjedal....

Jap, se strinjam.

Bolečina je energija.

 

Sej to... lohk misliš da si odpustil, amapk nisi pa pozabil.

Morš bit presnet sklerozen in apatičen, da bolečina ne pride do tebe.

Ne vem zakaj, ampak bolečina je tut strast in kolikor več je maš, tok težje greš čez to pomoje.

[mayita]

odpustiti je lahko ,samo takrat ko človeka razumeš

A bo človek še tako jezen na nekoga ko bo vedel zakaj je nakaj storil ?

[devica]

Ko gre za zamere, žalost,..sta čas in potrpljenje res najboljša zaveznika. Pred 5 leti me je ena oseba prizadela tako hudo, da nisem verjela, da bom kdaj lahko sploh mislila še na kaj lepega. Šlo je za zavestno in podlo izdajo tesnega prijateljstva brez skesanja. Koliko neprespanih noči! Koliko spraševanja same sebe in drugih, kako je to možno! Potem pa pridejo druge stvari, druge skrbi, veselje, drugi ljudje in na ta dogodek sem mislila čedalje manj, dokler...nisem na to sploh več pomislila. Po 4-5 letih od tega dogodka me je prijatelj ponovno spomnil na to osebo (z njo sem popolnoma odrezala vse stike) in se sprva nisem sploh spomnila, na koga misli in ko sem se spomnila sem se začela smejat. Ugotovila sem, da sem ji v bistvu odpustila. Ampak ne zaradi svetlobe in meditacije in zavestnega dopovedovanja, da moram odpustit, ampak zaradi časovne razdalje. Ugotovila sem, da je ona pravzaprav tako nepomemben delec v mojem mozaiku življenja, da je ukvarjati se s tem popolnoma brezpredmetno. Pač dozoriš, spremeniš prioritete, spremeniš point of view. To pa zahteva čas, ogromno časa.

[cigancica]

Ko gre za zamere, žalost,..sta čas in potrpljenje res najboljša zaveznika. Pred 5 leti me je ena oseba prizadela tako hudo, da nisem verjela, da bom kdaj lahko sploh mislila še na kaj lepega. Šlo je za zavestno in podlo izdajo tesnega prijateljstva brez skesanja. Koliko neprespanih noči! Koliko spraševanja same sebe in drugih, kako je to možno! Potem pa pridejo druge stvari, druge skrbi, veselje, drugi ljudje in na ta dogodek sem mislila čedalje manj, dokler...nisem na to sploh več pomislila. Po 4-5 letih od tega dogodka me je prijatelj ponovno spomnil na to osebo (z njo sem popolnoma odrezala vse stike) in se sprva nisem sploh spomnila, na koga misli in ko sem se spomnila sem se začela smejat. Ugotovila sem, da sem ji v bistvu odpustila. Ampak ne zaradi svetlobe in meditacije in zavestnega dopovedovanja, da moram odpustit, ampak zaradi časovne razdalje. Ugotovila sem, da je ona pravzaprav tako nepomemben delec v mojem mozaiku življenja, da je ukvarjati se s tem popolnoma brezpredmetno. Pač dozoriš, spremeniš prioritete, spremeniš point of view. To pa zahteva čas, ogromno časa.

al pa se sploh ni šlo za zamero, ampak 'daljši afekt' stanje, ki te je minil?

so se čustva pomirila in zamere ni blo več in posledično ne rabiš odpuščanja mogoče?

[none]

Nevem, ampak čas ni zaveznik,

to energijo si sigurno nekam stlačila, zato misliš, da si jo prebolela.

Prej ali slej v situaciji s to osebo ali drugo se ti bo filing povrnil,

zato predlagam, v tisti situaciji potrebno se ustavit in biti s to energijo do konca!!!

 

Ko gre za zamere, žalost,..sta čas in potrpljenje res najboljša zaveznika. Pred 5 leti me je ena oseba prizadela tako hudo, da nisem verjela, da bom kdaj lahko sploh mislila še na kaj lepega. Šlo je za zavestno in podlo izdajo tesnega prijateljstva brez skesanja. Koliko neprespanih noči! Koliko spraševanja same sebe in drugih, kako je to možno! Potem pa pridejo druge stvari, druge skrbi, veselje, drugi ljudje in na ta dogodek sem mislila čedalje manj, dokler...nisem na to sploh več pomislila. Po 4-5 letih od tega dogodka me je prijatelj ponovno spomnil na to osebo (z njo sem popolnoma odrezala vse stike) in se sprva nisem sploh spomnila, na koga misli in ko sem se spomnila sem se začela smejat. Ugotovila sem, da sem ji v bistvu odpustila. Ampak ne zaradi svetlobe in meditacije in zavestnega dopovedovanja, da moram odpustit, ampak zaradi časovne razdalje. Ugotovila sem, da je ona pravzaprav tako nepomemben delec v mojem mozaiku življenja, da je ukvarjati se s tem popolnoma brezpredmetno. Pač dozoriš, spremeniš prioritete, spremeniš point of view. To pa zahteva čas, ogromno časa.

[devica]

Nevem, ampak čas ni zaveznik,

to energijo si sigurno nekam stlačila, zato misliš, da si jo prebolela.

Prej ali slej v situaciji s to osebo ali drugo se ti bo filing povrnil,

zato predlagam, v tisti situaciji potrebno se ustavit in biti s to energijo do konca!!!

Zakaj bi se morala zopet znajt s to osebo v kakršnikoli situaciji? Zakaj bi še morala o tem razglabljat? Ničesar nisem potlačila, temveč preusmerila v druge, bolj produktivne stvari in kopati za nazaj, bi pomenilo samo degradacijo. V teh letih sem zrasla. Čas je (vsaj moj) zaveznik. Ne vem, kako se drugi soočate s tem, ampak pri meni je tako. Vse mine: in dobre in slabe stvari. Silit v nekaj je brezveze, ker stvari tako in tako dozorijo po svoje. Grass doesn't grow faster, if you pull it.

 

Je pa pri meni morda lažje v tem smislu, ker se je v mojih očeh tudi zmanjšala vrednost tistega, kar je ona uničila. Zmanjšala se je vrednost jabolka spora, kar premo sorazmerno zmanjša tudi intenzivnost zamere.

[Brezo]

Zakaj bi se morala zopet znajt s to osebo v kakršnikoli situaciji? Zakaj bi še morala o tem razglabljat? Ničesar nisem potlačila, temveč preusmerila v druge, bolj produktivne stvari in kopati za nazaj, bi pomenilo samo degradacijo. V teh letih sem zrasla. Čas je (vsaj moj) zaveznik. Ne vem, kako se drugi soočate s tem, ampak pri meni je tako. Vse mine: in dobre in slabe stvari. Silit v nekaj je brezveze, ker stvari tako in tako dozorijo po svoje. Grass doesn't grow faster, if you pull it.

 

Je pa pri meni morda lažje v tem smislu, ker se je v mojih očeh tudi zmanjšala vrednost tistega, kar je ona uničila. Zmanjšala se je vrednost jabolka spora, kar premo sorazmerno zmanjša tudi intenzivnost zamere.

 

Taki izjavi se moram pa prav malo nasmehnit...ko človeček odpre svojo "pandorino skrinjico" v podzavesti, vidi da se znotraj nahaja marsikaj...stvari, ki jih je potlačil in tudi stvari za katere je mislil, da niso imele vpliva na njega...energijske vibracije kažejo nasprotje od tistega kar je z rdečo...si samo omilila in kao omejila "požar"...mogoče pa še nisi prišla do faze dokončnega "gašenja"...in Lili je podala dober namig, če razumeš globino tistega stavka...

 

Če samo preprosta tehnika "rezanje karmičnih vezi" bi ti lahko pokazala (razkrila) marsikaj...In ja, z osebo se ni treba fizično soočat, kar v real lifeu pomeni tudi da se jo ni treba izogibat...nihče ne ve kdaj bo kakšno osebo še kdaj srečal in na kakšnem mestu, lahko tudi službenem ala birokratski uradniki...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

[devica]

Torej bi vsakdo moral obiskati psihoanalitika, preden napiše na forum ali je ali ni odpustil? S psihoanalizo se da marsikaj zrelativizirati, tako kot z energijami, tako kot s prejšnjimi življenji,...tako kot z marsičem. Nezavedno ni bilo nikoli dokazano in pojasnjeno. (Tudi jaz se nasmehnem vsakič, ko kdo uporablja besedo "podzavest")

 

Osebi sem zamerila in odpustila. To se je zgodilo s časoma- ko sem stvari videla v drugačni luči. To je to. Če se boš s tem sprijaznil, se boš, sicer je pa od tu naprej tvoja stvar, kaj si boš o tem mislil.

[devica]

Ne. Ne verjamem v te čirule čarule. Verjamem, da ljudje prizadenejo hote ali nehote. Verjamem, da proces odpuščanja traja in da je težaven. Verjamem, da se nekih stvari ne da z lahkoto odpustit, druge pa. To je moja resnica.

[Brezo]

Torej bi vsakdo moral obiskati psihoanalitika, preden napiše na forum ali je ali ni odpustil? S psihoanalizo se da marsikaj zrelativizirati, tako kot z energijami, tako kot s prejšnjimi življenji,...tako kot z marsičem. Nezavedno ni bilo nikoli dokazano in pojasnjeno. (Tudi jaz se nasmehnem vsakič, ko kdo uporablja besedo "podzavest")

 

Osebi sem zamerila in odpustila. To se je zgodilo s časoma- ko sem stvari videla v drugačni luči. To je to. Če se boš s tem sprijaznil, se boš, sicer je pa od tu naprej tvoja stvar, kaj si boš o tem mislil. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

 

Ne, ni treba obiskati...vsak človek, ki je prebral vsaj par dobrih psiholoških knjigic lahko že preko napisanega ugotovi, da se nekaj kuha pod površjem...psihologi in znanost so z modernimi aparaturami kar dobro že dokazali določene stvari kar se podzavestnih odzivov tiče...Odpustila ja, drugo vprašanje je pa koliko, 100% sigurno ne...

 

 

Ne. Ne verjamem v te čirule čarule. Verjamem, da ljudje prizadenejo hote ali nehote. Verjamem, da proces odpuščanja traja in da je težaven. Verjamem, da se nekih stvari ne da z lahkoto odpustit, druge pa. To je moja resnica.

 

Hm, torej Bert Hellinger izvaja čira čara (postavitev družine)...prav tako vsi, ki delajo kao po njegovi metodi...tega pa nisem vedel...gre se za iste fore, samo terminologija je drugačna...Kako hitro bo človek lahko odpustil je pa odvisno od osebnosti, karakterja, kako so ga vzgajal, itd...nekateri lahko hitro odpustijo, nekateri rabijo leta, nekateri pol življenja, nekateri šele na smrtni postelji, nekateri pa prej odejo u večna lovišta...

 

Če nekdo omeni pojem "karma", to še ne pomeni, da misli prejšnje life ali ostale "duhovne budalavštine"...noben moderen jezik pač nima ustrezne besede za to kar ta pojem v svoji "biti" sploh pomeni. Imamo samo približke...na kratko in zelo posplošeno pomeni "delovanje" v mislih, besedah in dejanjih...

[devica]

Moja občutja in misli so mi realnejša in bolj verjetna kot vse te teorije o energijah in o karmi. Če občutim, da sem odpustila ne vem, zakaj bi iskala razlog, da nisem. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/cool.png

 

Mogoče pa ti bežiš od svojih čustev in občutij in jim ne zaupaš in jih poskušaš zanikati na tak način, da se potapljaš v neke bolj ali manj dokazane teorije http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/linktongue.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_clown.gif

[devica]

"vsak človek, ki je prebral vsaj par dobrih psiholoških knjigic lahko že preko napisanega ugotovi, da se nekaj kuha pod površjem..."

 

 

Sej to je problem. Ker vsak bere psihološke knjige in knjige o sreči in hodi na neke delavnice in iniciacije....Potem pa dobi lažno samozavest, da je polbog in da lahko vsakemu na podlagi par besed napisanih na forumu postavi diagnozo in ga prepričuje, da naj ne zaupa sebi in svojim občutjem. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

[Brezo]

Sej to je problem. Ker vsak bere psihološke knjige in knjige o sreči in hodi na neke delavnice in iniciacije....Potem pa dobi lažno samozavest, da je polbog in da lahko vsakemu na podlagi par besed napisanih na forumu postavi diagnozo in ga prepričuje, da naj ne zaupa sebi in svojim občutjem. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

 

Psihologija in razne iniciacije nimajo čisto nič skupnega...če pa misliš na doktorje in psihologe, naj ti pa povem, da oni niso polbogovi, ampak Bogovi v belem...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

 

Čisto vsak človek je v življenju imel ovakve ili onakve problemčke...in čisto vsak je prebral kakšne psiho bukvice, članke, ipd...al je pa v šoli moral malo slušati bajke pri predmetu "psihologija" oz. nekaj podobnega...ljudje ali živali, ki imajo bolj razvito empatijo zelo hitro začutijo čustveno stanje in še marsikaj od drugega...

 

Obstajajo čisto preprosti psiho triki, ki jih priznava celo uradna znanost...reče se jim mišični testi...se lahko vsak testira doma...ujeta čustvena energija namreč povzroča "skrčenost" (togost) mišic...včasih lahko že taki preprosti testi pokažejo marsikaj za kar obični človek reče lari fari. Če zna pa osebek še sprocesirat in se pri tem tudi sprosti ta ujeta energija pa včasih lahko reče celo WTF...pri zelo globokih kao "travmah" (tudi zamerah) brez solz in kakšnih čudnih dogajanj po različnih delih fizičnega telesa ne gre...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

 

Kako naj vem, kaj je zame dobro! - 7dni - pisan, kot življenje

[Boudika]

Psihologija in razne iniciacije nimajo čisto nič skupnega...če pa misliš na doktorje in psihologe, naj ti pa povem, da oni niso polbogovi, ampak Bogovi v belem...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

 

Obstajajo čisto preprosti psiho triki, ki jih priznava celo uradna znanost...reče se jim mišični testi...se lahko vsak testira doma...ujeta čustvena energija namreč povzroča "skrčenost" (togost) mišic...včasih lahko že taki preprosti testi pokažejo marsikaj za kar obični človek reče lari fari. Če zna pa osebek še sprocesirat in se pri tem tudi sprosti ta ujeta energija pa včasih lahko reče celo WTF...pri zelo globokih kao "travmah" (tudi zamerah) brez solz in kakšnih čudnih dogajanj po različnih delih fizičnega telesa ne gre...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

 

Saj Devici dam prav v tem, da nihče ne more vedeti, kakšna so njena občutja.

 

Drugače ima pa Brezo zelo tehtne komentarje. Pustimo izrazoslovje ob strani. Prekleto premalo se zavedamo moči nezavednega, pa potlačenega, pa neozaveščenega. Na žalost se še vedno veliko premalo ukvarjamo s tem, kako se nerazčiščeni vzorci, odnosi, energije prenašajo iz generacije v generacijo, v kar so lahko vpletene cele skupnosti, narodi, rase (primer vojn, genocidov,..) Nekdo lahko temu reče karma, kdo drug energetski vzorci, ali pač nekaj tretjega.

 

Ko nekdo naredi nekaj zelo rušilnega - posameznik ali skupnost, ta energetski zapis ostane in se prenaša naprej. Če ne pride do razrešitve s storilcem ali storilci, ali do razrešitve v nekem medsebojnem konfliktu, če se pričakuje od ljudi pozabljanje, zanikanje občutkov, če okolje noče razumeti vse te nakopičene energije, se bo skozi čas vse začelo ponavljati, in vzorci se bodo začeli prenašati na nove, nedolžne žrtve.

 

To je posebno hud problem, kadar so ljudje v zelo neenakih razmerjih moči. Takrat se še posebej pričakuje od tistega, ki je v slabšem položaju, da bo kar nekaj odpuščal, pa pozabljal, in seveda nič obremenjeval drugih z vso prtljago, ki jo ima na sebi. Ampak ravno to daje rušilnim energijam največjo, podtalno moč. Kar se včasih vidi šele čez leta, desetletja, tudi stoletja.

 

Govorim iz izkušenj z lastno rodbino, s tem, kako so dogodki, ki so se zgodili desetletja pred mojim rojstvom, dejanja ljudi, ki jih nikoli nisem poznala, posredno vplivali na moje življenje in na življenje drugih okrog mene. In ravno tam, kjer se je govorilo o odpuščanju in pozabljanju, kjer ni bilo nobenih povračilnih ukrepov, kjer se ni iskalo krivcev, odgovornosti, kjer se je uporabljala vsa ta tipična krščanska retorika, se je kopičilo največ agresije, največ disfunkcionalnosti in so najbolj nastradale generacije in generacije nedolžnih ljudi.

 

Mene v bistvu ves ta cirkus okrog odpuščanja ni nikoli zanimal. Pa če že, potem besedo odpuščanje razumem v smislu spustiti od sebe vso rušilno energijo, ki je prišla od nekod drugod. Se je osvoboditi. S tem, da sprostiš vse zablokirane občutke, negativne seveda. Vendar to ne pomeni, da bosta dva človeka (ali pa več njih) od tu naprej spet globinsko in harmonično povezana. To se je dogajalo recimo v bivši Jugi, na kolektivni ravni - da se je forsiralo koncept bratstva i jedinstva med ljudmi, ki so se še nekaj let nazaj medsebojno klali. Vsi pretekli konflikti so postali tabu. Realnost preteklosti je bila zabrisana. Bivša Juga je bila tak šolski primer tega, kako se vse vrne kot bumerang. Isto je z družinskimi vzorci.