Ne zmorem več

[Vzigalica]

Ne vem več kako naprej. Vse se mi sesuva..

 

rada bi odšla od doma, ker imam dovolj vsega.. rada bi imela normalno življenje, se posvetila študiju in svojemu fantu.. ki mi pomeni največ na svetu.

 

Sama nimam nobene ideje, kako se lahko pri 19-ih osamosvojim in in v miru študiram.. Že tako od staršev nimam finančne podpore, je pa res, da mi je oče omogočil bivanje v stanovanju v Ljubljani. Za hrano, obleko,stroške stanovanja in ostalo, sem se financirala sama - imela sem štipendijo, ampak jo bom izgubila, saj ne bom imela več pravice do nje (ker je mama dobila službo, in ker ne štejemo več štiri šoloobvezne otroke - starejši dve sta namreč pravkar končali fax).

Starša bi me po zakonu morala preživljati. Ampak od mame ne bom dobila nič.. saj je odšla od doma, pred dvema mesecema, ni mogla več zdržati pri očetu, skoz jo je imel pod kontrolo, nikamor ni smela,.. in je kar po 30 letih skupnega življenja spakirala, čeprav sta uradno še skupaj, se noče ločiti..).. In zdaj je končno dobila službo.. in si bo poskušala sama urediti življenje.. (trenutno biva pri svoji prijateljici).

Doma je hudo z očetom. Je duševni bolnik, težka nesreča izpred desetih let.. Depresiven je, in zdi se mi, da ga spominjam na mamo (podobni sva si).. Trudim se, da bi mu pomagala, sam počas mi zmankuje moči.. ker me on sam uničuje.. ko me žali, zmerja.. in vse breme prenaša name..

 

Rada bi odšla. Pa sem odvisna od njega. In hkrati - nisem mu kos.

 

Rada živim, a strah me je.. da me bo zlomilo, slej ko prej.

[Tina]

Verjemi, da se bodo stvari uredile tako, da bo zate najboljše v trenutni situaciji.

 

http://images.webshots.com/ProThumbs/67/32667_wallpaper280.jpg

[Marsa]

Vzigalica...

Dobro, da si dala tole semle, v Crno luknjo.

Res ti ni lahko zdajle... pa v tako rosnih letih...

Socustvujem s tabo..

 

Pravis, da zivis z ocetom, mama pa je odsla.. Pravis tudi, da ti je oce omogocil bivanje v stanovanju v Ljubljani - tegale nisem dobro razumela... Ali to ni to stanovanje, kjer zivis zdaj z njim?

Ce gre za drugo stanovanje, se preseli tja.

Namesto stipendije pa si obvladaj delo prek studentskega servisa, da bos imela za stroske.

Predvsem se ne prepuscaj crnogledosti in se cimbolj zaposli, obdaj pa se s prijetnimi in ljubecimi ljudmi.

Oceta skusaj razumeti, a ne dajaj take tezhe vsakemu njegovemu namigu ali zalitvi - vedno se temu ze vnaprej izogni, ce se le da.

Prav je, da mu skusas pomagati in da mu dajes pozitivno energijo, a moras poskrbeti tudi zase.

 

Vem, da ti ni lahko, vendar tezke izkusnje nas ponavadi prej okrepijo kot zlomijo (*oz., ker jih imamo, se ne zlomimo ob vsaki naslednji).

Razumem, da zdaj razmisljas tako, ker tezko vidis naprej - zdi se ti, da si ujeta v teh situacijah.

 

Ce bos skusala resevati to tako nekako celostno, da bos vedno imela vse te probleme oz. ves problem v vsej njegovi kompleksnosti, ti bo tezje...

Najbolje je delati prave korake, cetudi majhne...

Redko se pojavijo tezave, brez da bi zanje tudi ze obstajala resitev.

 

Konec koncev pa tudi oce rabi nekaj casa, da preboli mamin odhod, saj ga je to najbrz zelo prizadelo in tudi to med drugim nekoliko poslabsalo tole njegovo stanje.

 

Skusaj njegove obsodbe, zalitve in zmerjanje jemati cimbolj neosebno, se celo oni (starsi), ki niso dusevni bolniki, nemalokrat stresajo svoj gnev in slabo voljo na nakljucnega najblizjega, najveckrat so to nic krivi otroci.

 

Skratka - nekaterim se v zivljenju pripeti, da morajo zaradi tega ali onega razloga sami ze zelo zgodaj poskrbeti za svoj lajf - in najverjetneje si ti med njimi.

To te bo najbrz okrepilo in kasneje bos pravzaprav morda celo hvalezna tem okoliscinam, ker ti bodo dale veliko mero izkusenj, pa tudi razumevanja in ker je eden najboljsih obcutkov, ko smo prevzeli vajeti svojega zivljenja v svoje roke.

[Pujsita]

Draga Vžigalica,

 

v precej podobni situaciji sem bila jaz, doma sem imela stanovanje in hrano, za obleko, šolske zadeve in vse ostalo sem morala poskrbeti sama.

 

Pa je šlo, delala sem za vikende v tujini, pa je čisto lepo zneslo. V trenutku, ko sem rabila rešitev je nisem videla, se pa nisem vdala, pa je šlo.

 

Ne obupaj, pa bo šlo. Pozanimaj se tudi na socialni, mogoče ti pa tam kaj pripada.

 

Veliko sončka,

 

Janja

[Vzigalica]

Hvala za pozitivne misli, še posebno pa za tvoj pogled na to Marsa.

 

Stanovanje je 50 km stran od tam, kjer živi oče. Res imaš prav, da bi se morala umakniti.. to mi tudi dejansko najbolj pomaga, do zdaj. Vendar pa mu moram pomagat.. ker imam dejansko samo njega.. tudi stanovanje je konec koncev preko njega.. in če se mu "zamerim" še bolj kot sem se mu že zdaj s tem, ko ga spominjam nanjo (mami).. potem lah pozabim na študij.. torej - no coment.. študij je zame edina prihodnost..

 

Ta teden grem domov in upam da bom preživela nekaj dni njegove depresije.. in napadov.. da mi bo ratalo jemat to čisto neosebno (ker potem še jaz ne vidim več smisla..).. sam je težko. Eno je če je človek "ves čas" psih. bolnik.. On pa se lahko tako pomiri in se začne celo smejati, postane takšen kot je bil prej.. kot vsak normalen človek.. jaz postanem happy in potem kar iznenada.. žalitve,..kot nekakšno sovraštvo.. in takrat me zlomi..

Kot u krogu, vedno isto..

 

Aja, na socialno sem vprašala (danes), mi prav nič ne pripada, starša sta me DOLŽNA preživljat.. Realno dejstvo pa je, da za take kot sem jaz & moja mlajša sestrica, v državi ni poskrbljeno..

 

Hm.. Bobnar, ne vem če borza štipendira kar tako, vsepovprek.. vsaj za FDV še nisem slišala za podobne štipendije.. Če pa veš kaj več o tem (kam to vprašam, itd.), mi pa povej.. vsaka dobra ideja prav pride.

 

Sploh ne vem, kako to, da sem napisala kar pač sem.. se pa res bolje počutim.

 

Hvala še enkrat za Vse tople besede, za razumevanje.

[Marsa]

Vzigalica - me veseli, da ti je vsaj nekoliko bolje. Potem vidis, da 'nisi sam'...

Poleg tega pa si, ko si jo dajal 'na papir', tudi ozavestil tezavo, jo opredelil... to pa nosi pravzaprav v sebi ze seme za resitev.

 

Na strani http://www.pic.si bos nasla morda kaj koristnega... Nudijo brezplacno pravno pomoc in tudi svetovanje, gor so tudi razpredelnice uradnih ur - za dolocena podrocja... Pa ce drugega ne, morda najdes kaksno koristno informacijo...

[pokowc]

ja jest te razumem , sam glej, maš možnost uspet, sam tk, če se prepustiš samo eni Vztrajni Želji, da se ji Posvetiš. Čustvena želja ti bi potem spodrivala željo kariere, ker w-energija, ki bi jo boš izgubljala zarad čustev, ne bo cela oddelana v keriero šolstva. Odloč se, ni vse nasiten občutek pripadnosti Naj prej poskrbi zase in svoj obstoj, res pa je, da je layf v dvoje lažji

 

p.s. zakaj od mame ne bi mogla neč dobit, sej mama je pole še vedno šoloobveznega otroka dolžna štipendirat, ker pač ti nadaljuješ šolanje._. sej mama ni zgubla smisel zivet s teboj ampak z njim

[teja]

Kako je to lepo, da ko nekdo potrebuje podporo, jo dobi. Saj jo dobi tudi drugje, ampak tukaj, na Ln, se čuti iskrenost. TO je samo trenutno razmišljanje.

 

Vžigalica, res je vse kar so ti napisali. Vsako stvar ki se ti zgodi v življenju moraš jemati kot skok naprej. ČEprav se zdi v tem trenutku nerešljiva situacija, rešitev vedno pride ko se prepustiš in zaupaš.

 

Znašla si se v ognju staršev, v medsovraštvu in verjamem da ti ni lahko. A kaj je z mamo? Nimata stikov? Se boji? TO, da očeta spominjaš na njo, in se izživlja nad tabo, razumem, in zavedaj se nakaj, če si ostala sama, kaj to pomeni, se je mama odrekla tebi, ker si ostala pri očetu, oče pričakuje, kaj? Da ga boš ti zdaj rihtala med vikendi, ker ti je on priskrbel stanovanje, če pa ne boš, adijo stanovanje?

 

Punca, če je to je izsiljevanje. In poskrbi zase. KAj pa sestrica? Kje živi? Mlajša je? TO, kar imata mama in oče ni tvoja stvar, pa naj se sliši še tako kruto, očetu ne moreš pomagati, če najprej ne pomagaš sebi, kar pomeni, da si dobiš delo preko študenta, in skrbiš zase. Mama in oče naj ti data kakšen tolar, ker koneckoncev bi ju lahko tudi tožila, a vem da se tako nizko ne boš spuščala, ker sta te dolžna po zakonu še preživljati.

 

Poskrbi najprej zase, da boš imela osnovna sredstva, šele potem boš lahko pomagala očetu.

 

In če je z očetom, kot praviš, potem veš, da tiste žaljivke niso namenjene tebi, ampak tvoji mami, in jih ne jemlji resno. Vem, lahko napisati, težko delati, a samo tako ti bo lažje.

 

Pa javi se nam še kaj.

 

 

Lep dan

[Vzigalica]

Sorry Teja ker se nisem prej javila (nisem imela moznosti). Hvala za vse kar si napisala, enako vsem ostalim.

Danes sem ponovno - 1. dan u LJ. Prej sem bila pri očetu, skoz sem mu pomagala, še moj fant je bil pri meni in mi stal ob strani tako, da sva bila skoz skupaj z njim, se ga trudila razvedrit, predvsem pa mu pomagat delat ipd. Ko pa sem bila malo sama s fantom in da nisem bila skoz pri ocetu, mi je to tako "zameril", da je takoj bilo "po starem" ko je fant odšel - žalil me je. vpil name, najslabša sem bila.. in me je psihično tako sesul, da sem naskrivaj spakirala vse in šla k fantu. O.k., po svoje je razumljivo očetovo početje - itak je psih. bolnik..

 

Prav dolgo nisem hotela bit pri fantu, ker nimajo ravno velikega stanovanja in ker je grozen občutek, da nimaš biti kje.. - pa čeprav so njegovi starši super in vse.. Pa ne da sem nehvaležna, seveda sem, sam res nočem biti komu v breme..

 

Včeraj sem tako šla od njega v stanovanje v LJ, povedala očetu, (ki se je tačas že malce pomiril), da grem delat prek štud. servisa.. Tko d mi je pustu bit u flatu. Začasno?...

 

Uglavnem.. ma toook stvari je še poleg fotra, od tega da mam u stanovanju poleg starejšo študirano 25 let staro sestro, ki me je že štirikrat fizično napadla.. da sem si morala izmišljevati izgovore pri drugih ljudeh "zakaj imam modro roko".. do tega, da je mami pršla prejšnji teden nazaj, ne domov, ampak v flat in je videla kok me sestra napada, pa je sedela za mizo in ni rekla nič, samo še naprej se je delala kot da nič ne vidi..

 

Vem, zgleda, da pretiravam in da samo krivim druge za vse. Sam ni res. Jz prevzamem odgovornost za stvari, za katere sem sama kriva. Sej nisem popolna. Lah sam to rečem da je full dejstev, ki potrujejo mojo "subjektivno" resnico.. da ni le "subjektivna", ampak precej "objektivna"..

 

Ko bi se dalo s temi ljudmi pogovorit... sam se ne da. Mam še 2 sestri, ki sta full vredu, pa sta že obupali. Ena gre na svoje u kratkem, druga ima pa srečo, da jo ima oče najraje na svetu.. zaenkrat (?)

 

Ne vem kam naj grem.. iščem dolgoročno rešitev. Morda bi pobegnila od doma, nekam kjer me "naši" ne bi našli. Potem bi me pa mogoče oče oz. mama začela jemati kot osebo, saj vidim kok se je obrnil pri mami.. Šla je, prej jo je full sovražil oče, zdej bi ji dal pa vse, da bi pršla..

 

Ne vem.. res.. kam naj grem.. in kako naj to rešim. Ko bi rada mela sam mir in prostor na soncu..

[El Nino]

Just do it!

[teja]

Draga deklica, vse bo še dobro.

 

PA se preseli začasno k fantu? aja, imaš čuden občutek da si odveč, ampak to imaš zato, ker se tako počutiš doma. In ne misli da bo povsod tako. Tam te imajo radi.

 

Kot je rekel El Nino, samo naredi, odloči se.

 

Če je tako nevzdržno, se moraš pač odločiti in narediti konkretno spremembo. Nekaj narediti. Ena izmed variant je, da začneš delati preko študenta, si najameš stanovanje ali pa v študentu zaradi nevzdržnih razmer v družini. In študiraš , delaš, naporno bo, ampak boš imela svoj mir. Če ne grew to dvoje, pač reskiraj , prekini študij za leto, dve, si najdeš službico, stanovanje, in delaš za osnovno preživetje, če ne zmoreš še študirati zraven.

 

KAr je definitivno, se odcepiti od doma.

 

Čaka te zelo težko obdobje, ampak ti to zmoreš in boš izpeljala kar se boš odločila.

 

KEr, doma te izsiljujejo, in prvi korak je na svoje, potem pa počasi prihajati k sebi. Ozavestiti vzorce, ki jih imaš, da boš spoznala kako čudovita oseba si.

[nataly]

Vžigalica!

Seveda zmoreš! In še enkrat zmoreš!

Tako razmišljanje sem imela jaz lani.

Pred očmi se mi je sesuval svet, ki sem ga poznala in za ziher sem se na koncu nažrla tablet.

Evo me zdaj!

Veselo kolovratim po svetu, sem rahlo prepirljiva danes...in spoznanje, da ni nič tako zelo črno kot v prvem trenutku zgleda.

 

Počakaj, zadihaj.

Vse bo še ok in čez čas se boš smejala. Zaenkrat pa ubogaj nasvete, ki so ti jih dali!

Tudi meni so stali ob strani, ko sem prihajala k sebi. Hval vam, predvsem Teji, Marsi, Eleni, Pokowcu...Volkcu in še in še....Glavo pokonci!

[Vzigalica]

Hvala El Nino, Teja in Nataly.

 

Ja, za začetek sem danes kupila obrazce za prošnjo za sprejem v študenta. Enkrat septembra pa zvem če sm notr. Držim pestke.. in nehala bom z razmišljanjem "kaj če pa ne bo ratal..."

Res si želim študirat... to je 1 mojih največjih ciljev.

 

Aja Marsa, oprosti ker sem se ti pozabila zahvalit za net naslov "pic".. sem kar dobro preštudirala tole.. in mi bo morda še kmalu prišlo kaj prav. Hvala!!

 

Uf.. kar strah me je mal vsega kar me čaka.. in kok bojo moje odločitve zaznamovale vse skupaj. Mal me potolaži misel - . . " da v vesolju vse poteka natačno tako kot je prav.." (iz Desiderate mislim)..

lp

[Aliana]

Bo slo, Vzigalica, ves da bo..

cez eno leto bos gledala nazaj.. bos ponosna nase.

 

Pa sporocaj!

 

 

 

Aliana

[nataly]

Pa ja. Točno tako.

Če Bog zapre vrata, pač odpre okno. Samo ne bulji predolgo v zaprta vrata, ker ne boš opazila okna

[nataly]

he he Mick...ne boj se...nič pikanja....je prevroče hehe

[nataly]

normalno

[nataly]

si boš nekaj neredil...tam

[nataly]

he he.Vžigalica...vidiš kaj se je zgodilo???? To ti je tipičen primer....za dežjem vedno posije sonce.

 

Ti Mickec..nič bat. Itak pikam...samo danes manj zlobno, kot ponavadi. Vročina in to..

[Tina]

[Trubica]

Tako sem tudi jaz mislila. Ne zmorem in pika. Pa sem zmogla. Sesuval se mi je svet. Bila pred težko odločitvijo. Najhujša varianta je takrat, ko se ti "podajajo" med seboj in to v lastni družini. Ko vsi mislijo, da si te nekako lastijo. Ko mislijo, da si "dolžan" ukrepati tako in tako. Če držiš z enim si črna ovca za drugega in obratno. Bila sem v strašni dilemi, stiski.. tudi jaz sem mislila, da se mi podira svet. Res je "najlažja" varianta spokati nekam stran, se ne ozirati na ljudi, ki so ti blizi.. mapka vse to ni tako enostavno. Ko si sam v tej situaciji ravnaš popopnoma drugače, kot bi si mislil. Pa sem zmogla. Izbrala sem manj "hudo" varianto. Se na nek način "uklonila". Ker če ne bi storila to kar sem, bi imela vse življenje eno ogromno breme, ki bi ga vlekla za seboj. Sčasoma so se zadeve uredile, samo jaz nisem več ista. Postala sem malo preveč cinična, oprezna, preveč eksplozivan, hitro mi popustijo "živci".. ... Ampak smisla za humor, za smeh, za dobroto, za žur ... kljub temu nisem izgubila. Nekatera čustva pa ti enostavno kljub temu otopijo. Dobila sem jih "po buči" od lastnih domačih. Od lastnih bratov. eden bolj "pogolten" kot drugi..Bila vredna manj kot garjav pes... Pa nikomur nisem hotela hudega, samo nisem želela govoriti o stvareh ki so se dogajale v hiši... Vse se je pa vrtelo okoli denarja. Včasih ga prav sovražim. denar namreč, zato cenim drobne stvari, dobro voljo, pogovor, star avto, kolo, hribe, smučarijo, rolanje.. dobro kapljico.. Skratka, vse kar ni preveč "materialno pogojeno"..

 

Zmogla sem. Bila sem ponosna nase. Da se mi ni enostavno "zrolalo".. Šlo je. Hoditi v službo, kazati "Normalen" obraz... Šlo je..S pomočjo prijateljev. Bilo je dovolj, da so me poslušali, saj pomagati mi tako in tako niso mogli. Bila sem na svojem in nisem bila. Najhujša varianta. Odločiti pa sem se morala sama. In sem se.

 

Sčasoma se je uredilo... postala sem spet nasmejana, vesela.. Čeprav sem spet "pokasirala" . Najtežje so pa relacije starš-otrok. Če otrok naredi še toliko hudega, se mu starš nikoli ali skoraj nikoli ne odpove. Medtem, ko nekateri otroci to z lahkoto. In v taki "Zlati" sredini sem bila sama... Jebeno, res.. nimam drugega izraza.

 

Ko se pogovarjaš z drugimi ugotoviš, da imajo vsi ljudje probleme, težave, stiske.. samo poznamo jih ne. In vedno si mora človek reči.. "lahko bi bilo še huje", čeprav se ti zdi, da si v največjem sranju ravno ti.

 

Moj nasvet ? Težko je svetovati. Meni so od tega.. spokaj, vzemi svoj denar, pojdi na svoje.. ja, lahko reči, doma pa pustiti .. ah, težko..

 

Tebe si podajajo ravno tako. Ti si pa še v težjem položaju, ker pač nimaš svojih sredstev. Nekateri so ti lepo svetovali.. študent, delo, podnajemnik.. Pojdi iz Ljubljane ven. V okolico. Je ceneje, avtobusne relacije so dobre. Domov pač hodi samo na obiske. Vem, da so ti starši "dolžni" plačevati šolnino. Kako jim pa to "ukazati" .. preko sodišča ?

 

Nasloni se na svojega fanta. In na samo sebe. drugi ti bodo težko pomagali. Verjetno bo težko, ampak življenje samo je pač tako. Jaz sem bila večino časa optimist, kljub občasnim krizam.

 

Boš videla.. Po dežju vedno posije sonce. Najdi radosti v drobnih stvareh.. Misli nase in ne toliko na druge.. Sicer te pa že samo življenje pripelje do tega.

 

Saj bo...

[Vzigalica]

Hvala vsem, posebno tebi Trubica.

 

ja, za norca me imajo. ne bom več pisala o tem bounem okolju.. ker je vsega preveč. skušala se bom malo bolj skulirati - spraviti svoj samozavest na noge.. in preživeti.

tako rada bi odšla. IN NIKOLI MI NE BI BILO ŽAL!!!

Nikoli me niso imeli radi in zato imam občutek manjvrednosti... Če pa sem dalj časa od njih, počasi spet postajam JZ..

Fizično se jim ne morem izogniti.., mogoče bo bolje če dobim študenta..), poskusila bom delati več na tem, da ne bom imela z NIKOMER od njih NIČ (to je težko, ker včasih prav lezejo za mano, iščejo prepir).. ker me PREVEČ prizadanejo.. in potem namesto da bi se razjezila nad njimi, bila besna, POTEM OBUPAM... Razmišljam o begu, pa ne čez ceste... in državne meje, ampak si želim končati vse.. Sej mislm d se ni za bat.. ker sm tak strahopetec da tega ne zmorem... in si namesto tako grdih stvari, raje omislim mal pisanja v dnevnik.. se izlijem in spet je vse dobro..

 

no, zdej si grem pa postavljat nove cilje.. in delat na tem da jih uresničim.

seveda pa upam, da se še kej beremo

[Trubica]

Pozdravljena "Šibica".. ..Ej, veš kaj .. lepo, da si se oglasila. Ti povem, kot prvo.. ne izgubi volje. Še manj pa smisla za kaj lepega.. sam smeh.. Saj vem, vedno ti ne "potegne" .. kar malo se pomatraj.. Pa še veš kaj.. najboljše za pregnat take grde, neprijetne, boleče misli iz glave je ... "fizično garanje".. Ja, ja.. pejd na kolo.. pa v hrib, pot pot noge.. Ma, da ti teče od zadnje pore na koži.. Čeprav ti ne paše .. je pa krasen balzam za dušo.. Se povzpneš na kakšen hrib.. divota ... Res.. , nato pa malo lenarjenja.. Ti povem, Preverjeno ..

 

 

Tudi Mick ti je dal nekaj dobrih misli, idej... Vse pa je na tebi..

 

Ti pa povem .. bes (ah , za hudiša, le kje je ikonca za bes ).. , torej bes, jezo najlažje spraviš iz sebe , če telo prematraš do "nezavesti".. .. samo ne vzeti tega dobesedno..

 

Pa nikar se ne obremenjuj s tem, če si potegnila črto med ONI in JAZ.. To si samo TI in TVOJE življenje..

 

 

"Zažigaj" še naprej..

[Vzigalica]

Hvala Mick in hvala Trubica!

 

Ja, moji cilji.. vpisala sem se na fax in komaj čakam, da se začne učenje, da bojo tudi manj prijetni izpiti.. ki pa mi bodo v veliko osebno potrditev, če mi bo šlo..

In ja.. telovadba, sem začela... super občutek je.. Pa spet sem si dobila delo prek študenta.. kar mi tudi izboljšuje finance..

 

Zdej bom pa rekla raje:

 

ZMOREM.. x!x

 

Seveda po korakih. Počasi si bom pustila, da okoli mojega.. .. zraste en prav poseben oklep, ki ne bo iz mene naredil slabše osebe, ampak mi bo sam pomagal, da ne bom spustila vajeti iz rok svojega lajfa..

 

Hvala vsem ki ste šli z mano skozi težje obdobje. Sam zdej vem, da je (po Bosman-u) življenje kot plima in oseka.. in ko to razumeš, greš lažje skozenj..

Pa dost nakladanja..

Hvala res. Za vse. Včasih ko mi zmanka volje grem kar prebrat kar mi je kdo napisal.. (posebno tvoje Marsa).