VaŠa dejavnost

[pokowc]

jaa, spustim se v globine Jaza in raziskujem kar moram za trenutno rešitev; sem pa se nahranu polno Vsega tuki na Luni ampak počas sem postal že nasičen´ res hvala Luni, ker vzhaja, da obstaja

[aakhut]

 

 

duhovnost se zhivi...

ne pa de se jo gre

 

to ni bash neki hobi

 

 

 

[pokowc]

nene, duhovnost sama je v

[Vojko]

 

 

duhovnost se zhivi...

ne pa de se jo gre

 

to ni bash neki hobi

 

 

 

 

[Vojko]

jaa, spustim se v globine Jaza in raziskujem kar moram za trenutno rešitev; sem pa se nahranu polno Vsega tuki na Luni  ampak počas sem postal že nasičen´   res hvala Luni, ker vzhaja, da obstaja 

Pokowc

 

Počaki tja do februarja naslednjega leta,

pa boš videl, kako "nasičen" si.

 

Se ti lahko vse obrne

[pokowc]

vojc, ti ga pihaš, se te pstim čist prmer

[aakhut]

 

ANTIMATERIJA

 

[Tina]

Metuljeva učna ura

 

”Nekega dne se je na bubi pojavila majhna odprtina. Človek je sedel in gledal kako se metulj nekaj ur muči, da bi svoje šibko telo izvlekel skozi to majhno odprtino.

 

Potem je metulj obstal. Zdelo se je, da ne more naprej.

 

Zato se je človek odločil, da bo metulju pomagal: vzel je škarje in prerezal bubo. Metulj je z lahkoto prišel ven. Toda, imel je krhko telo in mehka krila.

 

Človek je še naprej opazoval metulja, pričakoval je, da se bodo krila vsak trenutek odprla, povečala in razširila, da bi nosila metuljevo telo in mu dala moč.

 

Nič se ni zgodilo! Metulj je vse svoje življenje preživel plazeč se okoli s šibkim telesom in nerazvitimi krili. Nikoli ni poletel.

 

Človek kljub svoji ljubeznivosti in dobrim namenom ni razumel, da je napore, ki jih je moral metulj prestati, medtem ko se je prebijal iz bube, načrtoval Bog, zato da bi kri iz telesa metulja stekla v krila in bi bil tako pripravljen za letenje, potem ko bi se osvobodil bube.

 

Pogosto so napori prav tisto kar potrebujemo v življenju. Če bi nas Bog osvobodil vseh ovir, bi nas pomehkužil. Nikoli ne bi postali tako močni kot moramo biti. Nikoli ne bi mogli leteti.

 

Iskal sem Moč...

In Bog mi je dal Napore, ki so me naredili močnega.

 

Iskal sem Modrost...

In Bog mi je dal Probleme, ki jih je bilo treba rešiti.

 

Iskal sem Bogastvo...

In Bog mi je dal Pamet in Telo, da lahko delam.

 

Iskal sem Pogum…

In Bog mi je dal Ovire, ki jih je bilo treba premagati.

 

Iskal sem Ljubezen…

In Bog mi je dal Ljudi, ki jim je bilo treba pomagati.

 

Iskal sem Dobiček....

In Bog mi je dal priložnosti.

 

“Nič nisem dobil od tistega, kar sem iskal....

Toda, dobil sem vse, kar sem potreboval."

[Nia]

Mene na trenutke popade kar neka močna želja po duhovnosti, da grem potem na jogo, meditiram, se ful analiziram in razčlenjujem. Takrat preberem tudi kakšno knjigo. Zaenkrat mi je bila najbolj všeč Celestinska prerokba. Potem mi pa spet vse navdušenje pade na nulo in prebiram solzave romantične romane. Pa tudi to prija za dušco.

 

Najbolj srečno in zadovoljno pa se počutim takrat, ko lahko komu pomagam, ko koga osrečim 

 

Pikica

Ej, neki takega sem tud jaz! Imam obdobja, ko sem poduhovljena, se ukvarjam s seboj, z življenjem, itd.... Čutim, kako dobro mi gre in vem, da je to edini smisel v mojem življenju.

Pa me spet pritegne materialni svet!!! Prav čutim, da imam dva pola. Materialnega in duhovnega.

Neki časa sem "trpela" zaradi tega, dokler nisem prebrala Pogovori z Bogom, kjer pravi, da

ni važno kaj si, važno je kdo si Živiš lahko samo to, kar imaš v sebi. Pomembno je, da si priznaš kdo si, brez utvar ali pa kaj bi si želel postati! Torej, ko me potegne v materialo se ne obremenjujem. prav, se vidi da čutim potrebo po temu, da je to prisotno v meni. Kadar se obnašam (zame) neprimerno in se začnem obsojati se opomnem, da ni nič narobe s tem, sem pač taka. Važno, da se tega zavedam in počasi začnem odpravljati "napake".

Uf, sem naložila!

[Mateja]

duhovnost se zhivi...

ne pa de se jo gre

 

to ni bash neki hobi