Zalost

[candlelight]

dekleta,kako že gre tisto, dokler je en sam sončni žarek svetlobe, vemo, da bo tema izginila, mal sem priredila, vendar res, v vsaki težki stvari je tudi nauk in žarek, da bo boljše. verjemite, vem. Uživajte v življenju

Kaj pa če ti sončni žarki kar naprej ugašajo? Naenkrat jih zmanjka in padeš v temo.

[umetnica]

dekleta,kako že gre tisto, dokler je en sam sončni žarek svetlobe, vemo, da bo tema izginila, mal sem priredila, vendar res, v vsaki težki stvari je tudi nauk in žarek, da bo boljše. verjemite, vem. Uživajte v življenju

Kaj pa če ti sončni žarki kar naprej ugašajo? Naenkrat jih zmanjka in padeš v temo.

upanje, upanje in še enkrat upanje na nov, še en sončni žarek

[candlelight]

Ja, umetnica to je edino, kar ostane! Saj vem, da vedno za nevihto posije sonček, včasih se nam zdi ta nevihta takooo zelo brez konca

[umetnica]

vedno je tako candellight, da se nam trenutki žalosti in grenkobe vlečejo kot leta :xx!:

za trenutke sreče in veselja pa imamo občutek, da bežijo kot blisk

[Sončna Vila]

Zakaj si žalostna Sončna Vila?

V nekem smislu sva si res podobni, ker nonstop iščeve neko podporo in ..srečo..

Huh, Almira... mogoče bo ta odgovor malce , ampak bom vseeno napisala...

 

 

Žalostna postanem takrat, kadar začnem odgovornost za svoje življenje prelagat v roke drugih oseb... Sicer to počnem čisto nezavedno, šele potem se ulovim in si rečem "Hej!!! KAj pa delaš? " ... hmmmm problem je potem samo v tem, ker se ne znam še tako fino pobrat ven iz vseh teh štren, ki si jih napletam... pa malce traja, preden se poberem... huh

 

 

včeraj sem se spet pogovarjala... celo z dvema dragima prijateljema ... in mi je najprej eden rekel, da naj začnem pač pozornost obračat na čisto navadne stvari v življenju, ne več to, kar se bo zgodilo in to, v kakšni situaciji sem trenutno in kaj to pomeni... drugi pa mi je to rekel na malce drugačen način... da naj se non-stop skušam zavedati, kaj se dogaja v meni in okrog mene, in tudi žalost, če ji bom pustila, da bo ob meni in je ne bom odrivala (ghhh... že celo leto in še prej nevemkoliko časa to delam.... odrivam žalost, namesto da bi jo sprejela), bo po nekaj časa sama šla...

 

 

srčka sta, oba, vsakega imam čisto po svoje rada, čeprav enemu izmed njiju tega ne znam vedno pokazat na tak način, da bi razumel...

 

 

hmmm... potem pa pridemo do tega, zakaj se ciklamo v enih in istih filingih? "Pooor me.... uuuuuuu...iiii... poor meeeeee... kaj mi delajo grdi ljudje, kolk sem bogiiiiii" zato, da se lahko še vedno ukvarjamo z drugimi, medtem ko je edina stvar, s čimer bi se morali ukvarjat, mi sami!! ampak to poštekat, je zame še vedno cela znanost... nekak počasi mi prihaja pod pore, ampak vem, da še nisem čist poštekala

 

 

če se odločiš, da boš vesel, si pač vesel... in nobeno božje bitje na svetu nima moči nad tem, da bi te spravil v slabo voljo.... ponavadi je žalost oz. smiljenje samemu sebi produkt ega in podiranja iluzij... evo, ravno včeraj me je dragi prijatelj spet spomnil na to... živeli takšni prijatli

 

 

Aja... to sem še hotla napisat... probleme imamo zaradi tega, ker živimo v prihodnosti in preteklosti.... če bi živeli v sedanjosti in jemali trnutke in situacije takšne kot so, bi bil svet krepko drugačen... nobenih pričakovanj, planov, sesutih iluzij... samo ta trenutek.... hehehe sem majstor seveda si lahko mislite, da to popolnoma udejanjam (bom tko rekla... če mi to nekdo pove, potem lahko dam to informacijo naprej, če je že jaz ne uporabljam kaj preveč pretirano, bo mogoče komu drugemu vseeeno prišla prav in bo znal z njo delat bolj spoštljivo kot jaz )

 

 

 

Juj... upam, da tole ni blo preveč naporno... ampak kar sesuva se ven iz mene.... neki delam obračune sama s sabo me thinks

 

 

 

Lep dan želim

 

 

 

Sončna Vila

[Sončna Vila]

dekleta,kako že gre tisto, dokler je en sam sončni žarek svetlobe, vemo, da bo tema izginila, mal sem priredila, vendar res, v vsaki težki stvari je tudi nauk in žarek, da bo boljše. verjemite, vem. Uživajte v življenju

Kaj pa če ti sončni žarki kar naprej ugašajo? Naenkrat jih zmanjka in padeš v temo.

Če bi tut v praksi vedla odgovor na to vprašanja, bi ti ga z največjim veseljem napisala...

 

Je pa tudi to res, da se vsi ful razlikujemo... in kar je morda vzvod pri enem, ni pri drugem... in kar je morda rešitev pri nekomu, pri drugem niti približno ne pomaga... tako da je vse, kar nam preostane, to, da damo roko in srce in dušo sami sebi in se skušamo razumet... tu pa pomaga opazovanje brez presojanja... in identificiranja z našimi lastnimi strahovi, dvomi...

 

De Mello je luškan, kar se tega tiče, zelo lepo razloži priporočam v branje, jaz ga bom tut verjetno spet v roke vzela

 

 

zdaj pa res greeeeeeem, k morm it delat bom se kasneje še kaj javila, najkasneje jutri

 

 

Sončna Vila

[Almira]

Sončna Vila Objavljeno 4. Jan 2004 ob 13:36

--------------------------------------------------------------------------------

QUOTE (Almira @ 4. Jan 2004 ob 12:06)

Zakaj si žalostna Sončna Vila?

V nekem smislu sva si res podobni, ker nonstop iščeve neko podporo in ..srečo..

 

Huh, Almira... mogoče bo ta odgovor malce  , ampak bom vseeno napisala...

 

 

Žalostna postanem takrat, kadar začnem odgovornost za svoje življenje prelagat v roke drugih oseb... Sicer to počnem čisto nezavedno, šele potem se ulovim in si rečem "Hej!!! KAj pa delaš?   " ... hmmmm problem je potem samo v tem, ker se ne znam še tako fino pobrat ven iz vseh teh štren, ki si jih napletam... pa malce traja, preden se poberem... huh  

 

 

včeraj sem se spet pogovarjala... celo z dvema dragima prijateljema  ... in mi je najprej eden rekel, da naj začnem pač pozornost obračat na čisto navadne stvari v življenju, ne več to, kar se bo zgodilo in to, v kakšni situaciji sem trenutno in kaj to pomeni... drugi pa mi je to rekel na malce drugačen način... da naj se non-stop skušam zavedati, kaj se dogaja v meni in okrog mene, in tudi žalost, če ji bom pustila, da bo ob meni in je ne bom odrivala (ghhh... že celo leto in še prej nevemkoliko časa to delam.... odrivam žalost, namesto da bi jo sprejela), bo po nekaj časa sama šla...

 

 

srčka sta, oba, vsakega imam čisto po svoje rada, čeprav enemu izmed njiju tega ne znam vedno pokazat na tak način, da bi razumel...  

 

 

hmmm... potem pa pridemo do tega, zakaj se ciklamo v enih in istih filingih? "Pooor me.... uuuuuuu...iiii... poor meeeeee... kaj mi delajo grdi ljudje, kolk sem bogiiiiii"  zato, da se lahko še vedno ukvarjamo z drugimi, medtem ko je edina stvar, s čimer bi se morali ukvarjat, mi sami!!  ampak to poštekat, je zame še vedno cela znanost... nekak počasi mi prihaja pod pore, ampak vem, da še nisem čist poštekala  

 

 

če se odločiš, da boš vesel, si pač vesel... in nobeno božje bitje na svetu nima moči nad tem, da bi te spravil v slabo voljo.... ponavadi je žalost oz. smiljenje samemu sebi produkt ega in podiranja iluzij... evo, ravno včeraj me je dragi prijatelj spet spomnil na to...    živeli takšni prijatli  

 

 

Aja... to sem še hotla napisat... probleme imamo zaradi tega, ker živimo v prihodnosti in preteklosti.... če bi živeli v sedanjosti in jemali trnutke in situacije takšne kot so, bi bil svet krepko drugačen... nobenih pričakovanj, planov, sesutih iluzij... samo ta trenutek.... hehehe sem majstor  seveda si lahko mislite, da to popolnoma udejanjam    (bom tko rekla... če mi to nekdo pove, potem lahko dam to informacijo naprej, če je že jaz ne uporabljam kaj preveč pretirano, bo mogoče komu drugemu vseeeno prišla prav in bo znal z njo delat bolj spoštljivo kot jaz  )

 

 

 

Juj... upam, da tole ni blo preveč naporno... ampak kar sesuva se ven iz mene.... neki delam obračune sama s sabo me thinks    

 

 

 

Lep dan želim  

 

 

 

Sončna Vila  

 

Misli mi bereš draga Vila... Pri meni isto... Ena moja najboljša prijateljica me mora vedno spomnit na to, da bi se morala včasih pobrigat tudi sama zase, ne vedno samo drugim pomagat in jih poslušat in jim davat napotke in jih potolažit itd....

Pa itak ne bom...ker mi ni mar za sebe. Saj mi je, ampak ne v tolikšni meri. Rajši drugim pomagam in jih poslušam, pol lahko pozabim svoje probleme; bar za kratek čas me mine samopomiljevanje..in pol sem pa žalostna zaradi kolegov/drugih, kateri majo tudi fejst dosti problemov. Isto govorim, jim povem: "Življenje je lepo..." ipd. Jih mogoče, (če uspem) spravim v malce boljšo voljo, a ko sem spet sama in ni nikogar v moji bližini, nobene duše ali pa nobenega, ki bi me razumel, spet začnem razmišljat prvič o problemih, ki sem jih slišala od drugih in sem žalostna in pol se spomnim, da niti jaz ne živim najbolj srečno življenje, me zgrabi obup.

 

Zato je super, da včasih preberem forum ali pa zdaj, ko mam čas malo počvekamo na chatu in mi je lažje... Hvala..

[Sončna Vila]

Misli mi bereš draga Vila... Pri meni isto... Ena moja najboljša prijateljica me mora vedno spomnit na to, da bi se morala včasih pobrigat tudi sama zase, ne vedno samo drugim pomagat in jih poslušat in jim davat napotke in jih potolažit itd....

Pa itak ne bom...ker mi ni mar za sebe. Saj mi je, ampak ne v tolikšni meri. Rajši drugim pomagam in jih poslušam, pol lahko pozabim svoje probleme; bar za kratek čas me mine samopomiljevanje..in pol sem pa žalostna zaradi kolegov/drugih, kateri majo tudi fejst dosti problemov. Isto govorim, jim povem: "Življenje je lepo..." ipd. Jih mogoče, (če uspem) spravim v malce boljšo voljo, a ko sem spet sama in ni nikogar v moji bližini, nobene duše ali pa nobenega, ki bi me razumel, spet začnem razmišljat prvič o problemih, ki sem jih slišala od drugih in sem žalostna in pol se spomnim, da niti jaz ne živim najbolj srečno življenje, me zgrabi obup.

 

Zato je super, da včasih preberem forum ali pa zdaj, ko mam čas malo počvekamo na chatu in mi je lažje... Hvala..  

Hmmm

 

Almira, mislim da s svojim pisanjem nisem mislila čisto tistega, kar si potem napisala spodaj... Ko sem pisala o sebi, sem mislila pravzaprav na to, da se ukvarjam samo z drugimi ljudmi, ker se mi potem s sabo ni treba - oziroma ker se nočem sama s sabo ukvarjat. To je pa zaradi tega, ker se nočem pogledat in sprejet takšne, kot sem, ker bi potem morala začet delat kaj, da takšno stanje spremenim... In tako je tudi pri drugih ljudeh... večini vsaj. Najbolj grozno in očitno mi je pa zadnje čase to gledat pri mami, seveda, jaz sem pa itak njena kopija, ker je bila ona moj glavni vzgojitelj. Ouch. Bo treba delat al kako že poje Smolar

 

Ampak veš kaj... saj ko se odpraviš na pot, pljuvaš kri in si drgneš kolena in prešvicaš še pa še.. ampak potem se pa začnejo kazat majhni majhni znaki, da se pomikaš navzgor, čeprav se ti zdi, da že celo večnost stagniraš... In vredno je truda, res!!

 

Pa še to... Noben problem ti ni bil dan brez da bi hkrati imel tudi darilo zate. In v svojih rokah imaš vedno moč, da ga rešiš.

Glavo gor, pa kakšno luštno knjigico vzemi v roke, opazuj se... pa bo

 

 

Sončna Vila

[Ksenia]

dekleta sej bo, ko vaju zagrabi otožnost vzemita dobro knjigo v roke, pojdita na sprehod, opazujta naravo, ne vem jaz zmeraj zjutraj na poti v službo prisluhnem petju ptic v parku drugi jih sploh ne opazijo, ali pa skozi okno v pisarni ogledujem hrib ki ga sonc počasi osveti. svet je lep... saj prizadetosti in žalosti se ne da izključit iz življenja. to pač je del življenja, samo ne pa temu posvečati prevelike pozornosti, zjokaj se, zderi se, ha pa res, jaz sem včasih v najhujših trenutkih imela stanovanje kot iz škatlice, ali pa sem tekla, dajala bolečino na takšen način ven. Pomaga tudi če imaš takšnega prijatelja, ki mu lahko zaupaš popolnoma vse ampak popolnoma vse brez olepševalnic. Jaz jo imam, hvala ti, sej včasih se zatopi v svoje misli in me niti ne posluša, jaz pa ji govorim in mi je lažje ker ko govorim najdem rešitev. Niti ne potrebujem da me posluša in njenih nasvetov, samo problem je popolnoma drugačen če ga spregovorim naglas. Pa še to zapisujem misli občutja, samo jih nato vržem stran, zakaj bi prebirala naslednji dan o tem... ker s tem bolečini daš zopet prosto pot....

uživajta v življenju in nič prav nič ne more uničiti biserčka v vaju zavedajta se tega!

Lepo se imejta

[Almira]

Ja, hvala vam... Zelo ste prijazni.

Naročila sem si knjigo od Louise H.Lay in sem začela brati in fejst dosti pomaga. Mislim, da sem pripravljena na novo, srečno življenje!

[Almira]

Zakaj si to napisal Pokowc?

[borism]

Žalost je težja od najtežje skale, ki jo še lahko nosimo na ramenih. Je svinčena prst, ki nam leži čez dušo.

[Marree]

... pridejo res nekateri porazni dnevi..... ko tut čokolada al pa vroča kopel ne pomaga.... ko v bližini ali na liniji ni nikogar od prijateljev .......

 

Takrat se zakopljem med rjuhe in si ponavljam slednje:

 

BOG ME JE USTVARIL, DA MU NAREDIM ČISTO DOLOČENO USLUGO.

POVERIL MI JE NEKO DELO, KI GA NI POVERIL KOMU DRUGEMU.

iMAM SVOJE POSLANSTVO IN SEM ČLEN V VERIGI, POVEZAVA MED LJUDMI.

NI ME USTVARIL ZA PROPAD, DOBRO MU BOM SLUŽILA.

OPRAVILA BOM NJEGOVO DELO.

ANGEL MIRU BOM IN ZDRAVITELJ RESNICE NA SVOJ LASTEN NAČIN.

ZATO MU BOM ZAUPALA KAR KOLI, KJER KOLI SEM.

NIKOLI SE NE BOM PUSTILA OMAJATI.

ČE ZBOLIM, NAJ MOJA BOLEZEN SLUŽI,

ČE SEM ZMEDENA, NAJ MOJA ZMEDENOST SLUŽI,

ČE SEM ŽALOSTNA, NAJ MOJA ŽALOST SLUŽI.

VEM, DA BOG NE NAREDI NIČESAR ZASTONJ.

ON VE, KAKŠNA JE NAJINA NALOGA.

[Amis]

torej naj tudi moja včerajšnja in današnja žalost služi

[Natasha]

Ne morem se pogovarjati o žalosti, na tako prijeten večer

[alica]

Nisam sve strane čitala, pa da pitam:

 

da li funkcionira ova Crna luknja?

Vaše izkušnje?

 

I ja bi imala puno toga staviti u nju, da proguta?

 

[Almira]

Nisam sve strane čitala, pa da pitam:

 

da li funkcionira ova Crna luknja?

Vaše izkušnje?

 

I ja bi imala puno toga staviti u nju, da proguta?

 

Sprobaj!!

Ja, fejst pomaga!!!

[alica]

Ubacim u Crnu luknju sve :OO!:

 

gadne odvratne stvari koje su još ostale

 

i za koje znam i za koje ne znam...

[alica]

pričekam rezultat...

 

 

polako, ali djeluje...

[Mick]

Ubacim u Crnu luknju sve          :OO!:  

 

gadne odvratne stvari koje su još ostale

 

i za koje znam i za koje ne znam...

 

Trebaš ubaciti u crnu rupu one koje tebe opterečuju i za koje znaš..........one koje ne znaš........ubacujemo mi.

[alica]

može i tako!

[Marsa]

Mick, Alica -

[tinka]

ok, crna luknja; NEPOVRATNO ti podarjam vse moje zalostne izkusnje tega tedna v sluzbi in doma,

odnesi jih dalec stran!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! da bos se bolj crna in da so bodo vse grozne stvari v tebi izgubile. konec. naredim crto in gremo dalje.

 

 

[Kristalka]

Aproach....Satan!

 

[Almira]

Zakaj je to, da me družina ne razume? Začela sem z Louis. L. Hay-evo knjigo (Življenje je tvoje), pol sem prebrala Shakti Gawain: Živeti v svetlobi in zdaj nadaljujem s prebiranjem podobnih knjig (in poleg tega sem spoznala mojega notranjega jaz-a) in me čudno gledajo doma, kot bi prišla z Lune. Vedno me nekaj sprašujejo in ko jim odgovorim tak, kakor jaz znam in vem (npr.zakaj se nekateri kregajo ali zakaj jih boli to pa ono) in pol rečejo, da sem malo :xx!: ... Pol sem mami pripovedovala o knjigi (Življenje je tvoje), ker me je ona prosila, naj ji malo razložim vsebino knjige..in polje ona tud začela z branjem te knjige. In ne sprejme "dejstva" te knjige. (s prebiranjem je šele na začetku)->pri temi: da si starše sami izberemo. In včeraj se je hecala s tem, da "ja, starše si sami izberemo" in bila sem vesela, ker sem mislila, da je res "skužila smisel življenja" in je na pravi poti do spoznanja sebe in sveta okoli sebe...a sem se zmotila, kajti danes, ko sem se z njo v miru pogovarjala, mi je naenkrat in na lepo povedala, da ne verjame v to in da je vse le bedarija, kar je zapisano v tej knjigi in da bomo tisti, ki toberemo, "kratkovidni" in obsedeni... Pol sem ji rekla, da naj ne bere, če že zdaj tak premišljuje..in da še ni na tisti duhovni ravni, da bi razumela te zadeve...in pol mi je rekla, da bo vseeno prebrala, ker jo "zanima".