Zalost

[Teyka]

zadnje čase, mi je blo res lepo...uživala sem v lepih dnevih, ti dnevi so bli polni zabave, veselja...res vsega lepega. edine dve osebe, ki niso v teh trenutkih mogle bit zraven mene, sem cel čas nosla v svojem srcu in skos razmišljala o njih. ker je to doba mobitelov, sem s tema dvema osebama tut velikokrat poskušala navezat stike- pošiljala sem sms sporočila, klicala...ampak, odgovora ni blo iz nobene od obeh strani. za obe osebi me je že skrbelo, ampak na koncu sem izvedela da je z obema vse v redu. to dejstvo me je razveselilo...ampak sem bla tut žalostna, ker sem ugotovila, da sem očitno izgubila sebi dve ljube prijateljice.

obe imam najraje na svetu in dejstvo, da nekako nobena od njiju ne najde več niti malo časa za mene, me zeloooo žalosti

[lea]

ful sem žalostna. pa niti še nisem dobro ugotovila zakaj.

[Pika Pikica]

ful sem žalostna. pa niti še nisem dobro ugotovila zakaj.

Mala...

Pa kdo pa pravi, da moramo biti skoz veseli....maš že tak dan, daj ven, se zjokaj, malo pobenti po forumu, pa bo.

[lea]

Mala...

Pa kdo pa pravi, da moramo biti skoz veseli....maš že tak dan, daj ven, se zjokaj, malo pobenti po forumu, pa bo.

 

 

 

mah, veseli......

ne morem niti preveč zares čutit občutkov, ker sem v službi pa se ne morem zjokat.

zdaj grem na sprehodek, da malo obdelam tole.

[Pika Pikica]

No, evo...sprehodek bo pasal, skrij se za drevo, ga objemi, pa naj te malo potolaži, bo prec boljše.

[Izraz]

Žalost je trenutno edino čustvo, ki ga občutim

Mogoče se meša z razočaranjem nad samim seboj, nad ljudmi, ki bližnjemu z lahkoto zabodejo nož v hrbet

 

Onix, sedaj se pa jaz podpišem pod vse kar si napisal. Žalost, razočaranje nad ljudmi, bližnjimi sploh, noži tudi, upam, da bo po tem obdobju zopet sonce. Sedaj pa je samo

[Andromeda]

pa pravijo, da papir vse prenese, vendar tudi besede bolijo.

ker ne morem iti nazaj, da bi se takrat in potem še enkrat kasneje, ugriznila v jezik, zdaj puščam žalost tu. ker mi ni vseeno zate. ker ne moreva več bežati drug pred drugim. pogovor ne steče več. v tvoji bližini se zaprem vase. žalostna sem zaradi naju. in od takrat neprej ne bo nikoli več isto...

tebe in žalost puščam tu. naslednjič, ko te vidim, se od srca nasmehnem in upam, da si tudi ti kje pustil to žalost.

[Andromeda]

Mojo kužiko je povozil avto. Celi familiji je hudo zanjo. Vsi smo bili navezani nanjo. Naš 5. družinski član je bila. zdej pa moje lubike ni več

najbrž se zdim komu otročja, sam ne morm pomagat...

[5rca]

Mojo kužiko je povozil avto. Celi familiji je hudo zanjo. Vsi smo bili navezani nanjo. Naš 5. družinski član je bila. zdej pa moje lubike ni več

najbrž se zdim komu otročja, sam ne morm pomagat...

tega pa sploh nisem prej videla, Andromeda drži se, vem kako hudo je ampak boš enkrat spet zaživela, obljubim in sploh nisi otročja kar pusti si dat to ven

 

 

 

 

 

 

 

Sama pa puščam tukaj svojo žalost, nisi več v mojih rokah in ne bom več stala spodaj da te ujamem, ko padeš - to ti obljubim

 

In še svojo lenobo puščam tukaj

[melody]

Želim si, da bi se nehala slepiti in po krajšem obdobju harmonije misliti, da je vse v redu. Ker ni in ne bo. Ker živim od kozarca naravnega soka in nekaj listkov solate na dan. Ker vsako drugo stvar takoj zbruham.

Ker bi rada končno nekaj naredila prav. Ker bi rada, da opazi, da obstajam. Kljub temu, da seveda niti slučajno ne ustrezam njenim kriterijem. Ker nisem tako popolna kot bi njena hčerka morala biti.

Rada bi samo, da si vzame čas zame. In mi mogoče enkrat na leto pove, da me ima rada.

 

Ne morem si pomagati, ne morem si prigovarjati, da sem v redu, po sedmih letih se sploh ne spomnim, kaj pomeni normalno jesti, normalno živeti in normalno razmišljati. Nočem pomoči, nočem biti zdrava, ker ne vem, kako to izgleda. Ne prenesem hrane, ne prenesem sebe. Nočem biti več debela in grozna in nemočna. Rada bi bila že enkrat prozorna, zakaj je kar naenkrat tako težko shujšati?! Kar pojem, zbruham, spijem 8 litrov čaja na dan, ne vem, kako dolgo se bo to še vleklo, preden mi uspe. Rada bi bila prozorna, rada bi bila tako suha, da me ne bi nihče več videl. Da bi se končno nehali spotikati ob to, kako sem grozna in obupna in debela in nesposobna. Samo še 10 kil, vsaj še 10... Da bom lahko zadihala in se ne sovražila. PROSIM.

[kuky]

Draga Melody,

 

ne znam ti pomagat in ne najdem besed, vendar bi samo rada opozorila, da pod tvojo slikico pri opisu piše Nepogrešljivi! To pomeni, da je vedno kdo, ki te lahko pogreša!!

 

LP, Kuky

[5rca]

Melody, ne bom dolgovezila, samo tole ti povem --- LEPA SI IN IZJEMNA, nisem še videla tako mlade ženske, ki bi znala svojo ženskost plemeniteje nositi kot ti in zato resnično upam da se boš tega začela kmalu zavedati pa tudi pokazati v družbi, sploh ne veš kak vtis narediš na človeka in videla sem te le enkrat nisi nepogrešljiva in daleč od tega, da bi si morala želeti bit prozorna; si kdaj videla da bi imel celofan dušo no ti jo imaš in ne je izstradat s takšnimi mislimi, bodi to kar si --- TI !!! ker si neprecenljiva

 

 

 

 

 

PS: Pa hrani se zdravo, prosim x!x ko bo prepozno za tvoje telo bo prepozno tudi za solze pa čeprav misliš da jih ne moreš več izjokati kot jih sedaj --- takrat boš mogla bit močna in le kje boš našla moč, če je ne moreš najti zdaj za svoje zdravje. Ne si sploh pustit prit do tja, ko boš ostala izstradana deklica brez svojega pravega obraza

[druidka]

melody, imej se rada... ker to zmoreš!

[chiron]

Črna luknja, tud jaz ti prepuščam svojo žalost...in razočaranje in bolečino ...In dobro jih zakleni, da ne bodo spet prišla...ker je včasih prehudo...

 

Ne vem, zakaj je to tako...

[melody]

Kuky, Petrca, druidka... Hvala za lepe besede.

Rada bi rekla, da se trudim, da bi našla pot ven iz tega, ampak se v bistvu ne. Ker sploh ne vem, kako je bilo prej, ko sem bila normalna. Čist preveč let se to že vleče...

Zdaj se vsaj trudim, da jem. In da jem vitamine. Npr. za zajtrk sok, za kosilo zeleno solato. In kakšne oreščke občasno.

Saj bi po eni strani rada bila zdrava in normalna, ampak se bojim, da bi se potem zredila.

Tega se pa bojim bolj od vsega drugega.

[Ksenia]

Melody, dolga pot te čaka, vendar šele potem, ko si boš želela, ko boš premagala strah pred zavrnitvijo, strah pred razočaranjem. In ko se boš odločila, te nobena stvar ne bo odvrnila od tega, da ne bi uspela. Punca, toliko lepih stvari te čaka v življenju. Ne želi si biti nevidna, Življenje je sestavljeno iz lepih trenutkov veš, iz smeha in solz, iz veselja in žalosti. In kaj potem če se zrediš za kilco ali dve. Poišči smisel, veš da zmoreš. In lepa si, lepa kot duša, to je bolj pomembno kot vse ostalo. Daj svoji lepoti možnost da se izrazi. Ne sramuj se je in ne zaničuj jo. Lepa si

[Andromeda]

tega pa sploh nisem prej videla, Andromeda drži se, vem kako hudo je ampak boš enkrat spet zaživela, obljubim in sploh nisi otročja kar pusti si dat to ven

Sama pa puščam tukaj svojo žalost, nisi več v mojih rokah in ne bom več stala spodaj da te ujamem, ko padeš - to ti obljubim

 

In še svojo lenobo puščam tukaj

 

 

hvala chariot

je že bolje

 

 

 

tudi jaz puščam svojo lenobo tu

tu pa puščam tudi vse svoje skrbi... verjamem, da bo kmalu spet sijalo sonce. za vse nas žalostne

[5rca]

Kaj naredi en depresiven deževen dan :xx!: puščam tukaj svoje dvome in strahove, svojo žalost in svojo trmo, ki se na vse štiri trudi, da si ne pustim bit srečna

[taraja]

xrosex

[melody]

Kaj naredi en depresiven deževen dan :xx!: puščam tukaj svoje dvome in strahove, svojo žalost in svojo trmo, ki se na vse štiri trudi, da si ne pustim bit srečna

 

 

[Indy]

Kuky, Petrca, druidka... Hvala za lepe besede.

Rada bi rekla, da se trudim, da bi našla pot ven iz tega, ampak se v bistvu ne. Ker sploh ne vem, kako je bilo prej, ko sem bila normalna. Čist preveč let se to že vleče...

Zdaj se vsaj trudim, da jem. In da jem vitamine. Npr. za zajtrk sok, za kosilo zeleno solato. In kakšne oreščke občasno.

Saj bi po eni strani rada bila zdrava in normalna, ampak se bojim, da bi se potem zredila.

Tega se pa bojim bolj od vsega drugega.

 

Ja in.Pa če se pa kaj.Mislš da te bojo poj drgač gledal če boš mal debelejša.Uni k gledajo sam fasado ja in tle je tut prednost kar taki niso tvoji prjatli sicer pa je važna karizma energija človeka ne kilaža Melody.Na tem delej ne na kilah

 

Kok žensk poznam k dobr zgledajo pa nč ni od njih ker ni vsebina taprava.

[melody]

Motnje hranjenja niso stvar lepote in dobrega izgleda, ampak samokontrole.

Včasih nekateri tega ne razumejo najbolje.

Ne hujšam zato, ker bi bila rada lepa.

Če bi hotela biti lepa, si ne bi uničevala zob, kože, srca, las, kosti, sklepov in vsega drugega s tem, kar delam. A se ti ne zdi?

Ni moj cilj biti lepa. Nikoli ni bil.

Niti ni moj cilj, da bi bila drugim všeč.

To je samo med mano in mojimi možgani.

Men mano in mojim odnosom do sebe. Popolnoma na nefizični ravni.

Edina stvar, ki se kaže fizično, je posledica mojega uspeha in samoobvladovanja. Tukaj nima zunanjost nič. Če bi imela zunanjost tu glavno besedo, ne bi tega delala.

Danes sem ugotovila, da se mi je v enem zobu naredila luknja. In to ravno v tistem, ki mi ga je zobozdravnica prejšnjič poskušala pozdravit. A misliš, da me kaj briga?

Prav nič.

Pa naj odpade, briga me, če bom brez zob, brez las, če ne bom mogla hoditi, ker si bom uničila hrbtenico in sklepe (ja, to se pogosto dogaja), če ostanem brez prijateljev, brez vsega. VSEENO MI JE ZA VSE, še najbolj pa za svojo zunanjost. Briga me, komu bom všeč.

Važno je, da sem všeč sebi - in ko mi to uspe, si definitivno bom. In to ne zaradi izgleda, ampak zaradi dokaza, da mi je končno nekaj uspelo.

Če mi bo uspelo.

Oh fuck it.

 

Aja... Naj povem, da se počutim veliko bolje. Kljub temu, da še vedno delam, kar delam, se moj odnos do tega spreminja.

Zaradi nekoga, ki me ne poskuša razumeti, ki me ne obsoja, ki ne svetuje, ampak je samo tu, ko ga potrebujem. I could never ask for more.

[Zasavka]

Melody...

[Aarwen]

Črna luknja, tud jaz ti prepuščam svojo žalost...in razočaranje in bolečino ...In dobro jih zakleni, da ne bodo spet prišla...ker je včasih prehudo...

 

Ne vem, zakaj je to tako...

 

 

jaz pa morda vem zakaj je to tako... kot si že sigurno tisočkrat in neštetokrat slišala, sta razočaranje in bolečina del življenja...bla bla! JE NEKAJ MALEGA RESNIČNEGA V TEM. in tako je prav. če ne bi poznali bolečine in razočaranja- ene skrajnosti, morda ne bi spoznali druge skrajnosti- sreče in zadovoljstva..

nič, bluzenje itak ne pomaga. kaj pa bi pomagalo...morda, če malo pomisliš, kolikokrat si že sama, ja, TI sama uspela zaklenit "črno luknjo". s svojimi rokami, s svojo močjo, s svojo dušo? hm...včasih je hudo...prehudo...a iz tega rastemo, postajamo močnejši. ko premagujemo hude bitke, postajamo močnejši vojaki! hrast ima močne korenine prav zaradi neurij!

 

v vsakem od nas, nekje globoko v srcu, naslonjen na dučo poseda JUNAK, ki le čaka in upa, da ga pokličemo. ozri se vase, z vso ljubeznijo, tako bo bolečina pokazala pot do tvojega junaka. poslušaj, kako se že veseli, da bo lahko naredil Tebi uslugo. ima KLJUČ, ima MOČ....sedaj le čaka na tvoj ukaz Chiron...pa srečno!!! hold on baby!!!

[chiron]

..hvala ti Aarwen za te iskrice...,vem, če ni žalosti in bolečine, tudi sreče in zadovoljstva ne (s)poznaš...sta pač dan in noč...sonce,luna...tako mora biti in tudi je, toda vseeno, včasih je (pre)hudo, notranja bolečina je prevelika in takrat si sam sebi največji sovražnik..., ker si to sploh dopustim, da je to tako.