Nekaj kar tako ....

[Orlica]

Bil je lep soncen dan.

Stric Tom je odprl oci, pogledal v zrak

in zagledal strop svoje stare kocice.

Dolgo let je stala na tistih tleh,

sonce jo je izsusilo,

dez pa premocil.

 

Sledovi let so se poznali na njej.

Barva ni bila vec kot vcasih

in tudi disala ni vec kot tedaj. Pred tolikimi leti.

Barva je potemnela, vonj po svezi slami odsel.

Kdo ve kam in kdo ve komu?

Kdo vonj tisti vonja sedaj?

In kdo duso polni si z barvo njeno?

 

Predramil se je, pocasi vstal,

oblekel svoja stara oblacila,

ze tisockrat ponosena,

obul doma narejene copate

in se je odpravil proti vratom.

Odprl jih je.

Prikazal se mu je prizor,

ki ga je bil vajen vsakega jutra

kadarkoli je sonce ze pokulalo na nebu

in se dvignilo za nekaj stopinj nad njim.

Prizor katerega se v tolikih letih se ni navelical.

Ki ga je obcudoval kadarkoli je lahko

v vseh teh dolgih letih

odkar je bil tu

v svoji slamnati kocici

ob robu reke Misisipi.

Ali je bilo drugacno njeno ime?

 

Naj bo Misisipi, si je dejal.

Moja je.

Moja reka.

Reka mojega zivljenja in mojih sanj.

 

Napotil se je proti njej.

Po potki, ki jo je sam izdelal.

S stopinjami svojimi.

In srcem svojim.

In s tistim kar ga je obdrzalo tukaj.

 

Ko je prispel do nje,

se je ustavil, zaprl oci

in vdihnil njen vonj,

njemu ze dolgo znan.

Toda zanj vedno nov,

vsakic drugacen.

Vceraj sladek, danes bolj oster.

 

Vdihnil je vase reko svojega zivljenja.

Napolnil si je pljuca z njo.

 

Nato.......

Odprl je svoje oci in pogledal vanjo

v svojo reko .........................