Prilagajanje

[kapica]

ves razvoj šel v jezik

hudo

oz.ta je pa huda (zalitev?)

[pokowc]

prilagajam se sebi tud ,k sm tak neodločen za mometos˝,da...sam čakam, da me mine nov prijem Ideje

[kapica]

ne skrbi, sem prebral tvoj podpis

 

ej, lušna slikica

hvala

 

ni mi treba skrbet zarad podpisa? ql-sko

 

joj da bi bilo vse tk brezskrbno

[kapica]

prilagajam se sebi tud ,k sm tak neodločen za mometos˝,da...sam čakam, da me mine nov prijem Ideje

ti odvzame ta forum velik energije za prilagajanje? ce me razumes....

[pokowc]

...joj, da bi bilo vse tk brezskrbno

hja.

ja.

[Pujsita]

ker v določenem trenutku ne počnem tistega, kar želi on, temveč kar želim sama.

 

ker sem spoznala da je moj čas moj čas in da si ga lahko na trenutke vzamem tudi zase. In ker tega prej nisem nikoli počela je nastal marsikdaj ogenj v strehi. Ampak počasi bo sprejel in se bo stvar umirila, sej ne počnem nič nemogočega, samo živim svoje življenje. najbolj zanimivo pa je da sploh ne ugotovi, da tako kot jaz poskušam živeti v zadnjih nekaj letih on živi že od začetka najine veze... torej nekako 15 let. hja zakaj, zato ker sem bila jaz tista, ki sm se podrejala njemu in živela življenje kot si ga je zame zamišljal on,... Prehod v teh letih je trd, ampak nujno potreben.

Najmanjša linija odpora v zvezi z nesigurnostjo vase je nadzor. Jemlješ mu podarjeno igračko in prehod je trd, ja , ampak se da te zadeve uspešno sanirati, si pa daješ s tem krasno , naučiš se ceniti, imeti rada, ceniti čas, ki ga preživiš v svoji družbi .

[smajcica]

V zadnjem času sem naletela na besedo PRILAGAJANJE kar nekaj krat...in ob globokem razmišljanju o tem,kaj prilagajanje sploh je,sem prišla do enega spoznanja.

 

Človek se partnerju prilagaja takrat,ko želi njemu ustreči neko željo.Nezavedajoč ,da s tem potlači v sebi svojo identiteto.To pomeni,da ni rečeno,da se oseba,ki se prilagaja strinja s tem dejanjem,ampak to naredi zgolj zaradi (npr.)ljubezni ali spoštovanja do partnerja.

Do tu vse ok:...

 

kaj pa ,ko prilagajanje postane navada,razvada,rutina v nekem zakonu?

 

Takrat pride do prepira in do neiskrenosti.Do naveličanosti prilagajanja,ker postal si suženj svojemu partnerju.S tem si ga naučil,svoje služnosti,ubogljivosti,pridnosti in tako dalje.Vse to pripelje do prepira in do nerazumevanja.Ker se prične izkazovati tvoja prava identiteta karakterja.Katero partner ni nikoli poznal.Zato pa se pripeti,da veliko parov se razide,veliko oseb prične varat svoje partnerje,veliko takih je ,ki se zateče v alkohol in pretep svoje partnerje,ker ti postanejo njim tuji in nerazumljivi.

 

Mislim,da bi morali vsi,ko se z nekom spoznamo in se odločimo,da bo to naš doživljenski partner,odločit za iskrenost in razčiščevanje težav ,skozi pogovor ne pa skozi prilagajanje zaradi ljubega miru.Prav je,da se prava naša identiteta kaže že na začetku nove veze.Ne pa,da se čez nekaj let nekdo spomne in reče:

 

"ŽE CELO ŽIVLJENJE SE TI MORAM PRILAGAJAT ZA LJUBI MIR DOMA"

 

Takih primerov je ogromno in zadnji mesec sem se v krogu poznanih ljudi znašla kar 4 ×.Ko se pari razidejo,ker so se celo življenje prilagajali.POzabljali pa so na staro dobro navado-pogovor,dogovor in problem razčistit takoj.

[Robida]

Če se hočemo partnerju ali bližnjim v našem življenju prilagajati, postanemo ujetniki. Ujetniki življenj drugih ljudi. Smo prostovoljci, se pravi da je pač naša odločitev, da se prilagajamo. Če pa hočemo biti svobodni, je pa treba biti včasih tudi egoist. Šele ko smo zadovoljni sami s sabo, lahko našim bližnjim kaj ponudimo, v nasprotnem je vse skupaj ena sama zmeda. Smo le figurice, ki jih premetava sem in tja, tako kot nekomu paše. Pride čas ko se je potrebno postaviti zase, za svoje ideale, za svoj čas, za svoj mir, ..... Nikoli ni prepozno. Vedno je čas da rastemo.

[principesa]

lepo si to napisala robida ali z drugo besedo LJUBIMO SEBE da lahko LJUBIMO druge in dopuščamo svobodo... tako sebi kot partnerju, če je ZAUPANJE , je tudi prilagajanje lahko

[Bern]

Huh, na tole sem naletel, pa me je kar nekaj vzpodbudilo. namreč to, da v teh izjavah v sami osnovi nekaj ne štima.

Izjava <kaj pa ,ko prilagajanje postane navada,razvada,rutina v nekem zakonu?> je vsaj malo nenavadna. Po veliko letih (zdaj že drugega) zakona, se z njo preprosto ne morem strinjati. Verjetno je Smajčica mislila na "uklanjanje" in ne na "prilagajanje", saj v tem primeru vse nekako paše, da bi pa PRILAGAJANJE pomenilo nekaj slabega, mi pa ni jasno.

 

Poglejva.

Če imam navado po kosilu zaleči pol ure (saj nimam pa tudi čas me baše, ampak RECIMO anede), saj to počnem že desetletja dolgo in mi to prav dobro funkcionira, in če se moja žena s tem ne strinja, saj 1. to ni v njeni navadi niti v njeni familiji, torej precej tuj vzorec in 2. ima čisto druge namene za čas po kosilu, saj "je treba še toliko tega opraviti" pa "potem si ves krmežljav in siten" pa še kaj - potem nastane problem.

 

Zdaj pa, ali bo po moje pa naj ženska krepa, če hoče ("ker jaz to počnem že ves čas in ti mi tega že ne boš branila ..."), ali pa bo dosegla svoje, nakar bo 1. ona zadovoljna ob zmagi in 2. ob spoznanju, da je doma več narejenega, 3. jaz nezadovoljen in spet siten, ker sem se moral odpovedati svoji sladki navadi in 4. kljub vsemu čez čas zadovoljen, ker je več narejenega in je zato manj očitkov, da o (5.) miru v hiši, ker otroci ne rabijo stalno poslušati sitnarjenja, ne govorim.

 

Obstaja še vedno tudi C opcija, da se ne prilagodim ne jaz ne žena, nakar se o isti stvari KREGAVA štirideset let, oba vesela -> :xx!: , da se nama ni bilo treba prilagoditi. (Lep primer ene stranke, stare sedemdeset let, ki že trideset let sumniči, da jo mož vara (in ki je na razne astrologe in vedeževalce porabila že lep kupček denarja samo zato, DA BI JI TO POTRDILI), hči pa je povedala, da se človeku ob vsem sitnarjenju in šikaniranju vsake toliko časa vtrga in gre na pir s kolegi penzionisti "pa pride domov, ko baba že spi". - Pa drug primer ene prav tako penzionistke, ki skoraj petdeset let možu teži za vsako (malo) pivce, ki si ga privošči ob gledanju fuzbala (ali pa tudi brez fuzbala), češ da bo postal pijanec in podobno. Petdeset let ni postal pijanec in tudi ne bo, denarja jima je manjka, svoji hudodelni razvadi se očitno ne misli odpovedati, pa vendar ...)

 

Da ne bo nesporazuma, še enkrat - ne glede na uporabljena termina "jaz" in "moja žena" gre samo za zelo hipotetičen in ne za moj primer! Pri delu s strankami takih primerov slišiš dobesedno na stotine.

 

Čeprav je torej beseda "prilagajanje" v gornjih primerih postavljena nekako slabšalno, pa kljub vsemu prav prilagajanje pomeni enega od temeljev zveze, kajti brez tega v zakonu ne gre, če seveda odštejemo absolutizem, ki je tudi precej pogost in v njemu govorimo o enostranskem uklanjanju volji močnejšega.

Prilagajanje je del sposobnosti sklepanja kompromisov najprej s samim seboj in potem še s partnerjem, diplomacije in navsezadnje tudi politike, ki je sicer znana kot svinjarija, pa vendar brez nje tudi v zakonu ne gre. In če vse te zadeve delujejo kolikor toliko dobro, potem je problemov manj.

 

Da o izjavi <Ujetniki življenj drugih ljudi. > ne govorim. Zame je abotna, ampak vseeno razumljiva. Takih, ki smatrajo tako, je med samci nič koliko, astrologi to povezujemo z močnim Strelcem in "občutkom svobode" (Catherine Aubier je lepo pisala o tem, zakaj se mnogi Strelci poročijo pri štiridesetih ali še kasneje ...)

 

Graditi je treba vsekakor na tistem, kar je Principesa napisala v svojem drugem stavku - izgraditi zaupanje. Če naj bi bili sposobni tega, moramo najprej zaupati samemu sebi*, se poznati, potem pa kelo v roke, desetletje dela in imamo vse možnosti.

 

(*to seveda s samozavestjo nima nobene zveze, z napuhom tudi ne)

 

[Robida]

<{POST_SNAPBACK}>

Da o izjavi <Ujetniki življenj drugih ljudi. > ne govorim. Zame je abotna, ampak vseeno razumljiva. Takih, ki smatrajo tako, je med samci nič koliko, astrologi to povezujemo z močnim Strelcem in "občutkom svobode" (Catherine Aubier je lepo pisala o tem, zakaj se mnogi Strelci poročijo pri štiridesetih ali še kasneje ...)

 

[Robida]

No pa še enkrat napišem. Bila sem prehitra ali prepočasna kaj pa vem.

V glavnem:

ne štejem se med samce, ker sva z možem že praznovala srebrno poroko in imava dve odrasli hčerki. Še vseeno pa trdim, da bi bila lahko ujetnik življenja drugih ljudi, če bi sebi ali drugim to dovolila. Vendar je to samo moje mišljenje, od katerega pa ne odstopam. Pa pozdravček vsem.

[Bern]

[Piko]

<{POST_SNAPBACK}>V katerih stvareh se prilagoditi in v katerih ne?

...

Draga Tamara, kjerkoli že si, to je vedno aktualno vprašanje. Nekatere odgovore berem čisto v drugem duhu. Uh, ta duh. Partnerske zveze so večih vrst. Nekatere so predvsem finančne in partnerja družno zbirata premoženje. Lahko so katerekoli vrste. Na primer duhovne. Vedno ostaja bistveno, kaj je smisel tistega partnerskega odnosa. Enim samo to, da si poročen in nič več.

 

Lahko je nekaj govoriti o neodvisnosti, pa o tem, da prilagajanje ni več osebna svoboda. Svoboda ni to, da počneš, kar hočeš, ampak to, da ne počneš tega, kar nočeš (tako nekako, avtorja se ne spomnim). V partnersko zvezo greš zato, ker je v paru lažje nekaj doseči. Imeti sopotnika na poti, za sopomoč, nasvete itd. Če partnerja nimata podobnih ciljev, bo vsak vlekel na svoj konec in v resnici ne moreš priti daleč. Po drugi strani pa dva nikoli nista popolnoma usklajena. Torej če hočeta vstrajati na skupni poti, da gresta v podobno smer, nekaj prilagajanja bosta naredila. Kot če bi šla skupaj v gore, pa bi žena rekla možu (ali obratno, saj je vseeno) "Ti pojdi s svojim tempom, jaz s svojim, na vrhu se pa vidimo, če se prej vreme ne poslabša. Ah, še bolje je, da se domeniva kar pri avtu."

 

Enostavno ne gre drugače, kot da se dva venomer po malem prilagajata. Če si v nečem predober, prezaletav, prezahteven, pre... je partner lahko dobra varovalka v obliki zavore.

 

Kdaj in koliko se prilagoditi? Težk rečem. Takrat se vprašm, ali to pomeni tudi moj napredek. In obojestranski. Ne pa samo drugostranski. Začasnih prilagoditev ni. Vse začasne rešitve vedno postanejo trajne. Ali pa se potem naredi prilagoditev na prilagoditev... dolga doba skupnega partnerstva pa ni nujno dokaz uspešne partnerske zveze.

[Pujsita]

 

Kok sem bila jezikava tule , pa še vseeno mislim isto. da extrem za vsako ceno vztrajat pri svojem, da si ostaneš zvest , ali pa vedno popustit , nič od tega se mi ne zdi uporabno zame. Da bi se kaj razčiščevalo? Hm, kako bi se pa razčistilo, da nekomu nekaj je všeč, drugemu pa ne? ne moreš se prisilit, da ti je nekaj všeč, kar ti sicer ni, niti koga drugega v to. Po mojem je partnerstvo res en fajn test, koliko si v bistvu zrel. Da lahko sam sebi izgledaš blazno pošlihtan (tko se jaz sama sebi ves čas ), pa si potem v neki zvezi, pa prideš v drugačne situacije in tam šele vidiš kakšno zadevo, ki je prej sploh ne opaziš.

 

Nekje sem prebrala,nekako v tem smislu, da se ti lahko rane iz otroštva zakamuflirajo prek partnerja, odprejo se lahko dolgo potlačene zadeve in je v bistvu priložnost za popravek napake .

 

Če znaš živeti in pustiti živeti, mislim, da zmagaš .Se pa ravno v takem odnosu,kjer so običajno bolj intenzivna čustva najbolj odraža, kako nam to uspeva

[Piko]

<{POST_SNAPBACK}>... Po mojem je partnerstvo res en fajn test, koliko si v bistvu zrel. Da lahko sam sebi izgledaš blazno pošlihtan    (tko se jaz sama sebi ves čas   ), pa si potem v neki zvezi, pa prideš v drugačne situacije in tam šele vidiš kakšno zadevo, ki je prej sploh ne opaziš...

(in vse drugo tudi, le tole sem še posebel izpostavil)

Piko

 

P.P.

Prilagajanje je lahko takrat, da eden hoče na morje, drugi na Prekmurje. Možnosti je toliko. Ali gresta vsak na svoj konec, ali bosta hodila samo na Prekmurje, ali samo na morje, ali enkrat gor, drugič dol... lahko se skregata in vedno ostaneta doma in sploh nikamor potem ne gresta. Nemogoče je, da imata oba vedno enake želje. Potem je želje treba uskladiti, prilagoditi.