Strah/pogum in tveganje

[Kreativa]

Na primer, da se znajdete pred življenjsko odločitvijo, ki ponuja dva pričakovana izhoda:

- nadaljevati tako, kot je sedaj ... stopati še naprej po začrtani poti, brez večjih naporov, čeprav v sebi čutite, da ste na nek način prerasli dane okoliščine. Ta možnost zagotavlja precejšnjo varnost, toda ne izziva.

- se odtrgati od vsega varnega in začeti iz nič ... v drugem kraju, poklicu, z drugimi ljudmi.

In če se odločite za drugo možnost - na kak način premagujete strahove in negotovost?

Je sreča res (vedno) na strani pogumnih?

Kako ločiti med tem, kdaj je neko dejanje še pogumno in kdaj neumno?

V kolikšni meri mislite, da je položaj, v katerem se nahajte ta hip, 100% posledica vaših odločitev iz preteklosti?

 

Pa lep pozdrav vsem - rada vas prebiram

[Mick]

Super......mene tudi to vse zanima .......sreča pa npr. ni vedno na strani pogumnih........vsekakor pa je je še manj na strani boječih, obotavljivih, neodločnih

[Kreativa]

Dobro si to napisal ...

[pokowc]

dobra tema, vendar ne bom na dolgo odgovarjal, ker sem že povedal v različnih temah kej.

ja, res je, met dve odločitvi pri katerih resnično ne veš kera bo najbolj produktivna; tehtanje in sprotno prilagajanje usode .In tole zbiranje´ti lahko spije˝kr nekaj dnevnih moči. Po moje si neodločen zato, ker nimaš neke garancije˝za uspeh. Ker vse kriješ le sam. Neodločen, ker nimaš znanja, da se morda prevenitivno in pravi čas obrneš. Ampak sej, če se maš dovolj rad, boš potrpel še najhujše nujnosti sistema. Strah, navidezna burleska.

[artem]

Mislim, da je dobro vse, kar nas dele srečne

[bilboa]

veliko je potrebno, preden dojames, kako osvobajajoce je lahko, da zberes pogum in tvegas

[pokowc]

.....JA POTREBN je sam pridevnik˝, da se izrazi ... ...in to leta al sezonska. Tvegam, ker preprosto ne poznam rešitve.

[aakhut]

 

vedno je treba iti novim izzivom naproti....drugache te dolgchas popapa

 

 

[Kreativa]

Pokowc: res je težko prevzeti popolno odgovornost za svoje odločitve, še posebej, ko je izid situacije dokaj negotov ... si zlahka zakompliciraš življenje ... po drugi strani pa si si dolžan to ... spremembe, drugačnega pogleda na svet, ... zraka v krilih in adrenalina v krvi

Tvojega drugega posta pa nisem razumela

 

Artem: pa še kako prav imaš!

 

Bilboa:

 

Mick: si veliko tvegal?? Ma ne verjamem ti, da si čist popušo

 

Aakhut: čisto po tvoje ( ) dobra misel ... to mi delaj!

[Kreativa]

Se mi je kar zdelo, da ga še nisi ugasnil

[Kreativa]

haha ... jaz sem definitivno ... za rekre-a(k)cijo

[Tamburin]

Na primer, da se znajdete pred življenjsko odločitvijo, ki ponuja dva pričakovana izhoda:

- nadaljevati tako, kot je sedaj ... stopati še naprej po začrtani poti, brez večjih naporov, čeprav v sebi čutite, da ste na nek način prerasli dane okoliščine. Ta možnost zagotavlja precejšnjo varnost, toda ne izziva.

- se odtrgati od vsega varnega in začeti iz nič ... v drugem kraju, poklicu, z drugimi ljudmi.

In če se odločite za drugo možnost - na kak način premagujete strahove in negotovost?

Je sreča res (vedno) na strani pogumnih?

Kako ločiti med tem, kdaj je neko dejanje še pogumno in kdaj neumno? 

V kolikšni meri mislite, da je položaj, v katerem se nahajte ta hip, 100% posledica vaših odločitev iz preteklosti?

 

Pa lep pozdrav vsem - rada vas prebiram 

Hmmm... Z mojim ASC v Dvojčkih in Luno v Tehtnici si lahko predstavljate, kako se jaz odločam...

Pride pa moment, ko v meni prevlada moj sončni znak (Lev), in potem se tako trdno odločim, da me nič več ne premakne.

 

Se mi zdi pa zanimivo to, da sem potem vedno prepričana, da sem se odločila PRAV, čeprav sploh ne vem, kako bi bilo, če bi se odločila drugače... Najbrž je tle na delu Levji ponos - valjda ima Lev vedno prav in se prav odloči.

 

Če se odločim za drugo možnost (torej za neko spremembo), potem strahu in negotovosti sploh ne priznavam. Ali drugače: dokler čutim še kanček strahu ali negotovosti, se sploh ne odločim, ker s takimi občutki ne morem zaupati...

 

Po mojem sreča ni vedno samo na strani pogumnih, ampak je na strani tistih, ki so pozitivno naravnani - ki stremijo za tem, da so vedno srečni in imajo vse nesreče za malenkostne neprijetnosti

in nobeno malenkostno neprijetnost za nesrečo.

Pomembno je ZAUPANJE, ki pa ni VERA (ta dva izraza velikokrat mešamo, zato poudarjam). Če zaupaš, veš, da bo vse OK - si v sebi, si miren in se prepuščaš situacijam. Če pa verjameš, samo pričakuješ, da bo vse OK - si nestrpen in si izven sebe, ker pričakuješ nekaj od zunaj, kar ti bo prineslo srečo. Tisto "zunaj" pa te lahko razočara.

 

V kakšni meri mislim, da je položaj, v katerem se nahajam, posledica mojih odločitev iz preteklosti?

100% sem sama odgovorna za svoj položaj (vsak trenutek prevzemam vso odgovornost za vse dobro in vse slabo)! Mislim pa, da je moj trenutni položaj odvisen od moje naravnanosti, kajti odločitve so posledica moje naravnanosti. Če sem negativno nastrojena, se bom tudi odločila tako, da bo šlo potem vse narobe... In obratno...

[Kreativa]

Kako dobro zate, Tamara, da si takšna kot si opisala

Saj v bistvu itak ni TAKO važno, kako se odločimo ... vedno obstajajo poti nazaj in možnost popravljanja napak ... če se neka odločitev izkaže za nepravilno. Morda so "napačne" odločitve v določenem trenutku našega življenja tudi potrebne v smislu učenja ...

Pa vendar si nekako želimo, da bi nam uspelo, še posebej, ko gre za pomembne stvari in ko so v situacijo vpletene tudi druge osebe.

Je pa res, da v neko odločitev lahko v polni meri zaupaš, pa se kasneje izkaže za nepravilno ... In od kod črpaš to notranje zaupanje? Te še nikdar ni prevaralo ali si tega samo nisi hotela priznati? Imaš prav - življenje je v svojem bistvu nevtralno, mi pa mu dajemo čustveni predznak. Zato je res veliko odvisno od našega reagiranja ... dojemanja ...

Je tudi tako nepredvidljivo in pestro, da je nemogoče predvideti vse dejavnike, ki vplivajo na razplet neke situacije. Pokowc je pisal nekaj v smislu: Tvegam, ker nimam znanja.

In pa ... pozitivizem je čudovita izbira, če ob tem uspeš ostati toliko realen, da ne prihajaš v konflikt s stvarnostjo.

[Tamburin]

...Pa vendar si nekako želimo, da bi nam uspelo, še posebej, ko gre za pomembne stvari in ko so v situacijo vpletene tudi druge osebe.

Je pa res, da v neko odločitev lahko v polni meri zaupaš, pa se kasneje izkaže za nepravilno ... In od kod črpaš to notranje zaupanje? Te še nikdar ni prevaralo ali si tega samo nisi hotela priznati? Imaš prav - življenje je v svojem bistvu nevtralno,  mi pa mu dajemo čustveni predznak. Zato je res veliko odvisno od našega reagiranja ... dojemanja ...

Je tudi tako nepredvidljivo in pestro, da je nemogoče predvideti vse dejavnike, ki vplivajo na razplet neke situacije. Pokowc je pisal nekaj v smislu: Tvegam, ker nimam znanja.   

In pa ... pozitivizem je čudovita izbira, če ob tem uspeš ostati toliko realen, da ne prihajaš v konflikt s stvarnostjo.

Se mi zdi, da glih v tem tvojem prvem stavku zgoraj "tiči zajec".

Glej, stvar je v tem, da si ne smemo želeti, da bi nam uspelo, ampak moramo dojeti, da nam ves čas uspeva!

Za primerjavo: Če laziš na goro in imaš v mislih samo cilj (vrh gore), zamudiš vse tisto lepo, kar bi lahko videl in doživel na poti do vrha. Cilju daješ neko pomembnost, neko vrednost, pozabljaš pa na to, da ravno tisti koraki do cilja naredijo cilj tako lep. Predstavljaj si, da bi te na vrh gore pripeljali s helikopterjem! Zamudila bi vse tisto, kar dejansko naredi, da je vrh tako lep! In vrh (ki ga dosežeš s helikopterjem) se ti sploh ne zdi tako lep.

Ali drugače povedano: življenje je pot, ne cilj! Uživaj na poti, da boš doživela vso lepoto cilja!

In če se še malo poglobim - cilja sploh ni... Ker z njim se pot ne konča, ampak se nadaljuje - n.pr. vrniti se moraš v dolino, da lahko potem laziš še na druge gore...

 

Zdaj sem se spomnila na eno prijateljico, ki je pred enim letom prvič rodila. Pred kratkim mi je rekla:

"Pišuka, Tamara - kolikokrat se spomnim nate in se sprašujem, kako ti znese živet sama z dvema otrokoma! Midva z možem sva oba dobro situirana (oba pravnika) z enim otrokom, pa vidim, da ni tako enostavno kot kažejo v filmih: da rodiš in potem ti gre otrok na kolidž!..."

Mislim, da je stvar v tem, ker je ona preveč usmerjena v cilj (spravit otroka do kruha, kot se temu reče), namesto da bi uživala svoje življenje ob otroku in možu in stremela za tem, da bo enkrat ostarela in uživala ob vnukih... Že vnaprej ima postavljen cilj, in če ga slučajno ne bo dosegla, bo nesrečna in zafrustrirana starka. Če ga bo pa dosegla, bo videla, da se za ciljem pot vseeno nadaljuje... Konca ni - cilja ni - USPEHA NI! Je samo neprestano USPEVANJE - ves čas NAM USPEVA! Zato je pomembno, kako smo mi ves čas naravnani, ne pa: kdaj in kakšen uspeh bomo dosegli.

 

Ja, seveda, pozitivizem je čudovita izbira, če ob tem uspeš ostati toliko realen, da ne prihajaš v konflikt s stvarnostjo...

To pa ti uspe, če nisi OPTIMISTIČEN, ampak REALEN. Ne smeš videti vse boljše kot je, ampak tako kot realno je. To pa lahko, če si sposoben sprejemati vso odgovornost za vsak svoj položaj v vsakem trenutku - negativen in pozitiven. In ob tem nikogar ne obsojaš, če gre za negativen položaj - in nikogar ne poveličuješ, če gre za pozitiven položaj. Nikogar, to pomeni: NE SEBE NE DRUGIH!

[Kreativa]

Tamara, hvala za tvojo razlago. Toda poglej, moji strahovi in negotovost izhajajo iz dejstva, da bi z neko odločitvijo mnogo tvegala ... v bistvu vse, kar mi daje neko stabilnost, s čimer se identificiram in izkazujem ... nenavsezadnje tudi to, s čimer si služim tolarčke In potem tudi ni vseeno po kateri poti se bom odpravila na goro - po tisti lažji ali po zahtevni. Ne glede na zahtevnost bi raje izbrala tisto, na kateri ne bom na pol poti strmoglavila v prepad. V končni fazi pa bo razgled ob vloženem naporu vsekakor čudovit , se strinjam. Saj ne gre toliko za uspeh, preveč si se zagledala v to mojo besedo. Ob tvojem pisanju sem dobila občutek, da si dobra mama, torej pomisli, kako bi bilo, če bi sprejemala neko odločitev, katere posledice bi čutil tudi tvoj otrok. Sigurno bi si želela, da stvar izvedeš, tako kot si želiš, a ne? Z drugimi besedami: da si pri tem uspešna.

In ... kakšna je razlika med negativno nastrojenostjo in negativizmom?

Sicer pa ... kakorkoli že ... potrebno se je odločiti, potem pa delovati po svojih najboljših močeh. Sedaj sem v komaj prvi fazi ... še ne delujem in sem kar polna strahov

A tudi to bo minilo.

Te pozdravljam!

[Vojko]

Na primer, da se znajdete pred življenjsko odločitvijo, ki ponuja dva pričakovana izhoda:

- nadaljevati tako, kot je sedaj ... stopati še naprej po začrtani poti, brez večjih naporov, čeprav v sebi čutite, da ste na nek način prerasli dane okoliščine. Ta možnost zagotavlja precejšnjo varnost, toda ne izziva.

- se odtrgati od vsega varnega in začeti iz nič ... v drugem kraju, poklicu, z drugimi ljudmi.

In če se odločite za drugo možnost - na kak način premagujete strahove in negotovost?

Je sreča res (vedno) na strani pogumnih?

Kako ločiti med tem, kdaj je neko dejanje še pogumno in kdaj neumno? 

V kolikšni meri mislite, da je položaj, v katerem se nahajte ta hip, 100% posledica vaših odločitev iz preteklosti?

 

Pa lep pozdrav vsem - rada vas prebiram 

Kreativa

 

Svet ni samo zelen in rdeč!

Niti samo oranžen in moder!

kaj šelei samo bel in črn!

 

Torej vedno obstaja še kakšna možnost.

 

A-pot B-pot Možnosti

 

Običajno je teh več, vidimo samo dve, ker smo vanju zagledani.....

 

Vabim te, da se oglasiš na mojem podforumu. LP, Vojko

[Kreativa]

Vojko, verjemi, da sem preučila celoten barvni spekter ... uživam v barvah!

Ob priložnosti prečekiram tudi tvoj podforum - hvala!

[Kreativa]

Midva sva nepoboljšljiva, a ne, Mick

[Vojko]

Midva sva nepoboljšljiva, a ne, Mick     

Nihče ni poboljšljiv!

 

Ker je že v osnovi popoln!

 

Ko se "poboljšamo" za druge - takrat pozabimo nase, ali pa se zavestno zatremo!

[artem]

mislim, da že razmišljanje o temu poboljša kvaliteto življenja

[Vojko]

Uf......to je že skoraj tu mač za mojo kmečko pamet No ja........jaz se velikokrat poboljšam zase........ugotovim, da nekaj ne "delam" ok......pa se potrudim...in se poboljšam ...zase.....ker tako sam ocenim.....in ker to sam želim.......Res pa je, da me na moje "kiksanje" včasih opozorijo drugi.......in če ocenim, da imajo prav........se poboljšam.....zase.....verjetno pa tudi v njihovo zadovoljstvo

Mick

 

Če ne bi bilo drugih...

 

Bi se bil moral kaj "izboljšati"!

 

Težava je v odnosih med nami, v komunikaciji, v razumevanju sveta (sebe), v....

[Tamburin]

... Ob tvojem pisanju sem dobila občutek, da si dobra mama, torej pomisli, kako bi bilo, če bi sprejemala neko odločitev, katere posledice bi čutil tudi tvoj otrok. Sigurno bi si želela, da stvar izvedeš, tako kot si želiš, a ne? Z drugimi besedami: da si pri tem uspešna.

In ... kakšna je razlika med negativno nastrojenostjo in negativizmom?

Sicer pa ... kakorkoli že ... potrebno se je odločiti, potem pa delovati po svojih najboljših močeh. Sedaj sem v komaj prvi fazi ... še ne delujem in sem kar polna strahov     

A tudi to bo minilo.

Te pozdravljam!

Ja, sem že bila na tem, da sem morala sprejeti odločitev, katere posledice sta čutila tudi moja otroka.

Z obema njunima očetoma sem se razšla - obakrat sem bila jaz tista, ki sem izrazila željo in potrebo po tem, da se razmerje prekine (obakrat je bila odločitev v mojih rokah). Pri tem odločanju pa sem na prvo mesto postavila otroka - kaj je najbolje za njiju dva. In ko sem 100% dojela, da je za njun razvoj bolj koristno to, da živita v zdravem in mirnem okolju, kot to, da živita z obema staršema, ki se neprestano kregata in zaničujeta..., sem se odločila tako, kot sem se. Samo srečna mati je dobra mati, in samo srečen oče je dober oče... In čeprav sem si s tem naložila kar nekaj bremen (nekatera pa so tudi odpadla), mi ni žal za moje odločitve. Pri vzgoji sem veliko bolj uspešna zdaj kot prej, ko sva s partnerjem imela različne poglede na vzgojo. Prej sta bila otroka razdvojena, ker je mama rekla tako, oče pa drugače... in se vmes še spričkala, kdo ima prav... Zdaj pa otroka vesta, da so doma (pri mami) ena pravila, pri očetu pa druga pravila... in oboja pravila so pravilna za tam, kjer so.

 

Še odgovor na tvoje vprašanje:

Po mojem si negativno nastrojen takrat, kadar imaš v sebi neko sovraštvo do sebe ali drugih, in potem počneš nekaj iz maščevanja, ne pa zato, ker bi nekomu koristilo... Obsojaš, zaničuješ...

Negativizem pa je pesimizem: vse vidiš slabo, črno... v sebi imaš strah pred prihodnostjo oziroma en negativen odnos do prihodnosti...

Saj neke bistvene razlike pri tem ni - oboje ti kreira nesrečno prihodnost.

 

No, jaz ti želim veliko pozitivne naravnanosti in veliko zaupanja v svoje notranje moči! Zavedaj se, da vse stvarstvo (eksistenca ali karkoli že...) dela zate, samo prepustiti se je treba z zaupanjem v to, da res dela zate...

 

Pozdravček!

[Pujsita]

Jaz se vedno odločim po svoji intuiciji in nikoli ne niham dalj časa med dvema variantama. Ko se mi poraja takšna situacija se mi tudi že rešitev zanjo. Tudi če kasneje razumsko razčljenjujem vse mižne variante rešitev, se vedno odločim za tisto prvo misel. Trik je v tem, da za nobeno odločitev ne izdajajo garancij, da bo uspela. Garancija je v nas samih, v zaupanju samim sebi. Če si npr. pred neko odločitvijo, za katero imaš občutek, da bi moral nekako reagirati (pa imaš hudo tremo in slabe občutke v želodcu), sem prepričana, da ne bi nikoli prišli do zatavljenega cilja, kajti ne zaupaš si.

 

Vse je dosegljivo, če človek verjame v svoj cilj in v svoje sposobnosti priti tja, čim dvomiš, so možnosti za uspeh manjše.

 

Jaz sama z razumom težko kaj opravim na to temo, kajti nikoli se ne da v celoti obdelati vseh možnih razpletov, ki jih prinašajo različne možnosti. To je zame potrata energije in v tem času tenstanja sem običajno že na pol poti

[bigm]

Tamara in Kreativa!

 

V zvezi z vajinim razmišljanjem o "poti" in "cilju" bi vaju spomnil na misel Carla Schulza:

 

" Ideals are like stars: we never reach them, but like the mariners of the sea, we chart our course by them".

[Kreativa]

No, pa mi ne bo treba vleči tako drastičnih sprememb, odločitev ni bila odvisna le od mene. Vsekakor pa je bila dobra izkušnja in priložnost za soočitev same s seboj. S tem so se tudi vpleteni ljudje postavili na mesto, ki jim pripada.

Precej boleče je, ko odpadejo definicije besed in ostanejo (štejejo) le še dejanja ... x!x :xx!: x!x