Strah/pogum in tveganje

[klarus]

Je le majhen korak, priprave so pa lahko dolgotrajne in, ko narediš ta korak, takrat ugotoviš, koliko časa je bilo zapravljenega zaradi negotovosti - vase

sam si pa vseen na sebe ponosen

[FixMinze]

Jah poglej v območju vojne te strah obdaja, čutiš, vohaš, slišiš ga. Vseeno ti arenalin šprica iz vseh možnih lukenj, si fokusiran, zbran strahu navkljub . Ne izgine še vedno je tam. Ti pa njemu navkljub ne zmrzneš. Lagal bi si, če bi rekel, da ne čutiš strahu. Strah je edino sredstvo, ki te še ohranja živega. Daleč od tega, postane odsoten.

[ardent]

sam si pa vseen na sebe ponosen

 

Potem ja, seveda, čemu neki ne?

[ardent]

Jah poglej v območju vojne te strah obdaja, čutiš, vohaš, slišiš ga. Vseeno ti arenalin šprica iz vseh možnih lukenj, si fokusiran, zbran strahu navkljub . Ne izgine še vedno je tam. Ti pa njemu navkljub ne zmrzneš. Lagal bi si, če bi rekel, da ne čutiš strahu. Strah je edino sredstvo, ki te še ohranja živega. Daleč od tega, postane odsoten.

 

Yap, bruder, je tako, vendar je zgoraj govora o čisto drugi vrsti strahu, tistega, kateri je suma sumarum osebnih notranjih konfliktov, dvomov in s tem negotovosti, s tem pa strahu kot posledico naštetega in bremenilnega faktorja na poti kamorkoli naprej, celo nazaj, lohk rečem, torej blokada v afektnem stanju, ki traja do nekega premika, naprej ali pa nazaj...v sebi in naprej s seboj iz sebe...

[ardent]

Kaj pa vem ... enih stvari me je bilo dolgo strah, še zdaj me je, pa ta strah ne mine, če ne greš v ogenj.

Ne gre za odsotnost strahu.

 

Saj, torej gre za več oblik strahov in enih se je težko znebiti, najhujši so pa tisti, ki živijo z nami in jih le soočenje izniči, sicer ne zlahka, vendar, ja, tko kot si rekla, skozi ogenj, direkt, skozi ogenj, strah pred strahom... mislim, da je soočenje nujno, da se izniči strah pred samim soočenjem, naprej je pa potrebno prekleto dosti poguma, da se obdržimo v teh zubljih, kajti mi smo tisti, ki ostanemo zmagovalci, yap, odločitev je pa seveda hudo težka...

Nihče ni imun na tovrstne strahove, torej niti jaz, zatorej lahko naravnost govorim, to, kar sem povedal...

Sem napisal, da je potreben pogum, vem, drugič pa pravim, da je pogum odsotnost strahu, torej je tovrstni pogum vzet iz odločne volje tega, ki se odloči soočiti in preseči svoje strahove, način je pa po moje ta, da sprovociraš strah do maximuma, to je tlenje ognja, se soočiš s svojo težavo, strahom, to je ogenj, ki plamti in se zublji grozeče dvigajo v nameri, da bi opustili to dejavnost - čemu, mi ni jasno - in tako v nekem trenutku, prelomnici, v afektu, lohk rečem, storiš nek korak in se zaveš miru, praznine, moči in zmagoslavja nad samim seboj, stojiš zadovoljno v odsotnosti strahu...

Lažje je pa govort, kot pa realizirat, ja, vem, vendar drugače ne gre, vsaj dolgoročno ne...po moje, no...

[klarus]

Potem ja, seveda, čemu neki ne?

pač te je blo strah.....

naprimer..mene je obupno strah igl(v otroštvu sem bla veliko v bolnici) in mi je to bla edina prepreka, da nisem mela tattuja..

pol pa sem se odločla, naročila..in če nebi moj najboljši prijatelj bil tam bi zgasnala..ko sem vidla igle

pa tud na koncu sploh ni blo tak grozn....tak da dokler se ne znebiš strahu....ti nič ne pomaga...čas rabi svoj čas, če se prehiteva je sam sranje

[FixMinze]

Yap, bruder, je tako, vendar je zgoraj govora o čisto drugi vrsti strahu, tistega, kateri je suma sumarum osebnih notranjih konfliktov, dvomov in s tem negotovosti, s tem pa strahu kot posledico naštetega in bremenilnega faktorja na poti kamorkoli naprej, celo nazaj, lohk rečem, torej blokada v afektnem stanju, ki traja do nekega premika, naprej ali pa nazaj...v sebi in naprej s seboj iz sebe...

 

Hmm temu se pa reče pasivnost. Človek ima kao tri osnovne reakcijae na stanja; jeza, strah in pasivnost.

 

Jeza je pač jeza

Strah je beg pred sabo v situacijo v kateri se počutiš varnega

Pasivnost pa ni ne eno ne drugo - je samo stagniranje.

 

 

Realizacija odsotnosti strahu pa ima verjetno ravno toliko obrazov, kot je ljudi. Odvisno od tega kaj si želiš. Verjetno je večji boj potreben, če si želiš, to kar si tud drugi želijo ....

 

Ne štekam pa kaj točno misliš s provociranjem strahu ? predpostavljam, da je rezultat nekako tisto stanje, kjer imaš res že vsega poln kurac, da se ti strah več ne vpleta v stvari, ki jih želiš rešiti ....? ampak provociranje strahu, provociranje samega sebe ?

[taraja]

Strinjam se z obema Klarus in Ardent, imeti moraš pogum in se odločiti, po drugi strani pa se moraš tudi čutiti pripravljen, ker na silo se soočat z večjimi strahovi, kaj pa vem? Odvisno je od človeka samega in koliko je velik njegov strah. Jaz se recimo bojim dvigal, ozkih zaprtih prostorov ipd., ampak do sedaj se še nisem odločila, da bi šla namerno noter , je pa ironično, da se mi zadnje časa dogaja prav to, ostala sem zaprta v dvigalu in javnem stranišču.

[Pika Pikica]

Grem zdej gledat eno grozljivko, sama...to ti je pogum....pa morm tole temo pol še prebrat, po mojem bi mela cel kp stvari za povedat...si ju lejtr.

[Sebastjan]

Unis!

 

Gremo skupaj kaj doživet na intenziv razsvetljenja?

 

(Zame bo prvič)

[Sebastjan]

Meonka

 

Ni zastonj, je pa nekaj novega zame. In imam občutek, da denar spreminjam v zlato. Ha ha...

 

Sicer sem bil tudi na prejšnjih delavnicah...

 

Sej gremo lahko s cliotom od mame, (brez mame), ha ha... Joke.

[E.C.]

Unis!

 

Gremo skupaj kaj doživet na intenziv razsvetljenja?

 

(Zame bo prvič)

 

Sebastjan, vabim te na moj naslednji originalni Intenziv Razsvetljenja, ki bo zadnji vikend v septembru.

 

Več o intenzivu tle:

http://www.insamadhi.com/intenziv/index.php

 

Prijave že zbiram, tukaj:

http://www.insamadhi.com/prijave.php

 

 

lp

 

e.

[E.C.]

brez vesti, da te ni sram.

Ponujat ljudem mavrico na drugi strani, ko sami so že tam.

Iti nasproti toku, ponujati med in mleko.

Naj se ti zgodi, kar ti je namenjeno.

Prav taki svojih nasvetov ne upoštevajo.

 

x?x

 

Zakaj pa bi me bilo sram?

Zato ker hočem drugim pomagat do pridejo do lastne izkušnje Absolutne zavesti?

 

Hmm.

 

Ne razumem te.

[E.C.]

pol leta pod njegovim nadzorom, 45000$

naslednje pol leta ostaneš še toliko v stiku, da poročaš kje pa kako ti gre.

3 učence na leto, 135k$ neobdavčenega denarja, na koncu sva denar dala na kup in zažgala.

Najbolj boleča izkušnja evva.

Po tem pa je storil samomor.

Ostal sem sam.

Jaz in moje knjige, jaz in moje življenje, vpeto v znanje, ki ga ne morem deliti z drugimi.Niti za 20$ kaj šele norih cifer v norem svetu, norih ljudi z norimi ambicijami.

Tako mlad pa že zafukan.

Po tem bom anti storil samomor.

Prvo pravilo.

Ne glej me v oči, nisi vreden.

Drugo pravilo.

Sami dvignejo pogled iz pločnika svojga zafuranga življenja.Vredni.

Ne pomagaš, kradeš poglede.

 

Te ne razumem kako lahko živiš s tem.

 

No, očitno je, da govoriš (o) nekomu drugemu, ne (o) meni.

 

No, kakorkoli že, jst ti pa želim orng lep vikend ej.

 

lp

e.

[Sebastjan]

Sebastjan, vabim te na moj naslednji originalni Intenziv Razsvetljenja, ki bo zadnji vikend v septembru.

 

Več o intenzivu tle:

http://www.insamadhi.com/intenziv/index.php

 

Prijave že zbiram, tukaj:

http://www.insamadhi.com/prijave.php

 

 

lp

 

e.

 

Hvala za povabilo, morda se res enkrat srečava, saj si zelo zanimiv človek.

[ardent]

Hmm temu se pa reče pasivnost. Človek ima kao tri osnovne reakcijae na stanja; jeza, strah in pasivnost.

 

Jeza je pač jeza

Strah je beg pred sabo v situacijo v kateri se počutiš varnega

Pasivnost pa ni ne eno ne drugo - je samo stagniranje.

Realizacija odsotnosti strahu pa ima verjetno ravno toliko obrazov, kot je ljudi. Odvisno od tega kaj si želiš. Verjetno je večji boj potreben, če si želiš, to kar si tud drugi želijo ....

 

Ne štekam pa kaj točno misliš s provociranjem strahu ? predpostavljam, da je rezultat nekako tisto stanje, kjer imaš res že vsega poln kurac, da se ti strah več ne vpleta v stvari, ki jih želiš rešiti ....? ampak provociranje strahu, provociranje samega sebe ?

 

 

Jeza ni zgolj jeza, veš, je posledica strahu, ogroženosti, kakršnekoli, vendar je jeza takoj prisotna, kakor hitro se pojavi strah, pa veš, zakaj? Ker je med njima tista psivnost, o kateri govoriš, vse troje je prepletajoče in nepredvidljivo pa ničesar ne moreš spremeniti, dokler enega od elementov ne odpraviš in to tistega, ki je glavni krivec za nastalo konfuzijo naštetih treh stanj, to pa je dvom, neodločnost, predvidevajoča posledico, hipotetično situacijo, katera je fantazma, v naši predstavi večja kakor je v resnici, kajti ravno pasivnost jo naredi večjo in večjo, dokler se strah ne dualizira, da dobi novo razsežnost, torej, jezo kot reakcijo na lastno pasivnost in ne toliko na situacijo...dvom...kaj če...in takšna ter podobna bremena si človek nalaga, dokler pod bremenom ne klecne...

Kaj je torej bolje, klecniti, leči in ostati na tleh ali se otresti pa vstati ter pokonci stati...

Kaj izgubiš? V prvem primeru svojo osebnost, v drugem pa se utrdiš, ane?

 

Kaj mislim s provociranjem strahu? Provociranjem sebe ne, temveč dvig svojega ega, kajti tu ne moremo fantazirat o opustitvi ega pa take fore, v tem primeru je nujno dvigniti ego do meje zavedanja svoje pomembnosti, kar je edini možen način za odpravo neodločnosti in ustvarjanja lastnih fantomskih predvidevanj, mazohistično sebe tlačit v nek okvir, iz katerega ne moreš uiti, zavetje pa tudi še zdaleč ni, zatorej ja, ko imaš vsega poln kurac kot praviš, ker eno izmed onih dveh variant, kateri sem navedel je potrebno udejanjit, tista, da podležemo, itak sama deluje, ona druga, da se borimo sami s seboj in zase je pa težja, vendar edina in nima alternative...

 

Kaj pa vem, naj se spomnim kak primer, tko, čisto preprost, vsakdanji: gre nekdo po ulici, recimo, da nosi v sebi nek kompleks ali kaj takega pa mu nekdo v faco navrže, da je tak pa tak in ravno direkt udari na mino, hote ali nehote, niti ni pomembno, dejstvo je, da bo ta, ogovorjeni še intenzivneje premleval te besede in sebe v njih, s tem se začel oddaljevati od vsega, kar je povezanega s čimerkoli, kar bi lahko ustvarilo podobno situacijo, pol si pa lohk zamislimo, kam in v kakšne skrajnosti se stopnjuje takšna odtujenost zunanjemu...

 

V obratnem smislu pa vzemimo, da bi ta isti v isti situaciji šel naprej, neobremenjen z dogodkom, ki sploh ne bi sdmel imeti nobene teže, vendar je redko temu tako...se družil, bil sprejet v okoljih, kaj vem, delovnem, družabnem, internem, torej je vse v tem posamezniku, ane...če bi človek zaradi vsakega negativnega vpliva okolja umrl v sebi, sebe trpinčil, kolikokrat bi potem moral človek umreti v svojem življenju, preden bi zaživel svoje že tako ali tako kratko življenje...

 

To je le moje mnenje, kot radi rečemo tule, ane, so pa primeri strahov različni in vsakemu velja drugačen pristop - kontekst je pa isti...

[FixMinze]

Še tisto kar končno občutiš tako kot je pa čeprav je sama bolečina, še tisto bolečino greš mešat z lastnimi pričakovanji

Prekleti prasec.

Še to življenje, ki ga imaš za tvegati, skriješ v objem varnosti lastne iluzije.Da, da, ne pusti si živeti, mogoče bi se zgodilo, da bi vse kar imaš, v mislih, preprosto izgubil.

Namesto življenja, se vsi po vrsti oklepamo napačnih bilk.

Vedi, da nobene bilke nimaš v rokah.V resnici nič ne izgubljaš, ker ničesar nimaš.

A da mi boš lahko resnično prikimal, resnično vedel in resnično občutil..boš,kot večina,spoznal v lastni skrinji in v lastnem bruhanju.

 

Nikoli več.

Never more.

V trpljenju ni nobene omejitve.Get a dream.Get a point.Get your life.Get it now.

 

Ne razumem ravno dobro, sicer mi je jasno kaj izpostavljaš v tekstu, kot celota.

Ampak, če se malce obešam na besede, kot toložba k morebitnemu samomoru, le kako ne bolečine mešati z lastnimi pričakovanju. Ko pa je ta posledica lastnih pričakovanj. Ko pa je vse posledica lastnih pričakovanj.

Ko pa še celo spoznanje izraža skozi lastna pričakovanja. Saj vendar le, nobena stvar ni kar taka kot je - je le interpetacija v našem umu. No ja lahko bi debatirali o molekularni sestavi kakšne stvari in njene neodvisnosti od naše interpretacije. Ampak - doživljanje objekta materialnega ali čustvenega pa je le stvar našega doživljanja vzporedno s pričakovanji.

[FixMinze]

Jeza ni zgolj jeza, veš, je posledica strahu, ogroženosti, kakršnekoli, vendar je jeza takoj prisotna, kakor hitro se pojavi strah, pa veš, zakaj? Ker je med njima tista psivnost, o kateri govoriš, vse troje je prepletajoče in nepredvidljivo pa ničesar ne moreš spremeniti, dokler enega od elementov ne odpraviš in to tistega, ki je glavni krivec za nastalo konfuzijo naštetih treh stanj, to pa je dvom, neodločnost, predvidevajoča posledico, hipotetično situacijo, katera je fantazma, v naši predstavi večja kakor je v resnici, kajti ravno pasivnost jo naredi večjo in večjo, dokler se

strah ne dualizira, da dobi novo razsežnost, torej, jezo kot reakcijo na lastno pasivnost in ne toliko na situacijo...dvom...kaj če...in takšna ter podobna bremena si človek nalaga, dokler pod bremenom ne klecne...

Kaj je torej bolje, klecniti, leči in ostati na tleh ali se otresti pa vstati ter pokonci stati...

Kaj izgubiš? V prvem primeru svojo osebnost, v drugem pa se utrdiš, ane?

 

Kaj mislim s provociranjem strahu? Provociranjem sebe ne, temveč dvig svojega ega, kajti tu ne moremo fantazirat o opustitvi ega pa take fore, v tem primeru je nujno dvigniti ego do meje zavedanja svoje pomembnosti, kar je edini možen način za odpravo neodločnosti in ustvarjanja lastnih fantomskih predvidevanj, mazohistično sebe tlačit v nek okvir, iz katerega ne moreš uiti, zavetje pa tudi še zdaleč ni, zatorej ja, ko imaš vsega poln kurac kot praviš, ker eno izmed onih dveh variant, kateri sem navedel je potrebno udejanjit, tista, da podležemo, itak sama deluje, ona druga, da se borimo sami s seboj in zase je pa težja, vendar edina in nima alternative...

 

Kaj pa vem, naj se spomnim kak primer, tko, čisto preprost, vsakdanji: gre nekdo po ulici, recimo, da nosi v sebi nek kompleks ali kaj takega pa mu nekdo v faco navrže, da je tak pa tak in ravno direkt udari na mino, hote ali nehote, niti ni pomembno, dejstvo je, da bo ta, ogovorjeni še intenzivneje premleval te besede in sebe v njih, s tem se začel oddaljevati od vsega, kar je povezanega s čimerkoli, kar bi lahko ustvarilo podobno situacijo, pol si pa lohk zamislimo, kam in v kakšne skrajnosti se stopnjuje takšna odtujenost zunanjemu...

 

V obratnem smislu pa vzemimo, da bi ta isti v isti situaciji šel naprej, neobremenjen z dogodkom, ki sploh ne bi sdmel imeti nobene teže, vendar je redko temu tako...se družil, bil sprejet v okoljih, kaj vem, delovnem, družabnem, internem, torej je vse v tem posamezniku, ane...če bi človek zaradi vsakega negativnega vpliva okolja umrl v sebi, sebe trpinčil, kolikokrat bi potem moral človek umreti v svojem življenju, preden bi zaživel svoje že tako ali tako kratko življenje...

 

To je le moje mnenje, kot radi rečemo tule, ane, so pa primeri strahov različni in vsakemu velja drugačen pristop - kontekst je pa isti...

 

Ja no govoril sem o tem, da je reagiramo na tri osnovne možne račine, glede na emocionalno reakcijo.

Ali drugače reagiramo na neko rezultanto iz podzavesti, neglede na to ali je ta posledica strahu, ogroženosti ali česa drugega.

Še vedno lahko reagiramo z jezo, strahom ali pasivnostjo.

 

Torej na strah kot emocionalno reakcijo spet lahko reagiramo s strahom. Primera;

-sredi noči v gozdu nekaj zašumi. Tesno nas stisne pri srcu in poženemo se v beg.

-lahko se tud vsedemo na tla, v krču in čakamo, da mine

-lahko tudi jezno zakričimo v lastni ogroženosti in strahu

-hmm lahko pa prebudimo trmo in si mislimo, kar pridi k meni, imam nekaj zate

 

Zadnje dva primera sta oba primera jeze in izražanja te na dva različna načina.

Hmm kva čem sploh rečt, ker se strinjam stabo.

 

Dvom, pasivnost pa to. Sicer ti verjetno govoriš o tisti ekstremni komponenti dvoma in pasivnosti, ki vodi nekam dol v močvaro. Sam dvom pa pasivnost lahko pretvoriš v potrpežljivo vztrajnost, ki vodi do bolj hmm poglobljeniih notranjih odgovorov, tudi poglobjene vere.

 

A veš namesto mentalne slike tipičnega dvoma, ki zgleda zelo kaotično, vstaviš drugačno podobo - sonce, božanstvo -> kakoli, kar je še vedno dvom, vendar ima drugačno energijo. V bistvi tako že delaš drugačen kontakt, preko katerega se ti lahko kaj pokaže. A veš ne paše, da zamenjam dvom z neko lažno resnico samo zato, da dvom izgine. Ker lažna resnica še dvoma ne dopušča, potem moraš pa na novo razdirat in gradit. Pa ne pravim, da ti to delaš, samo razmišljam.

 

Pa tisto kar sem boldal si mi dobro napisal. Edina kar bi dodal, da je problem takega nesmiselnega razmišljanja v odsotnosti miselnega modela. Če maš primeren miselni model, z razmišljanjem ni nič narobe, ker ti daje nova spoznanja in odgovore. Če pa modela nimaš, greš pa dol proti močvari.

 

Pa tisto umiranje mi hecno interpretiraš. Umiranje ega je drgač nekako pozitivno mišljeno, umiranje proti novemu rojstvu. Umreš v starem prepričanju - se rodiš v novem.

[seal]

V kolikšni meri mislite, da je položaj, v katerem se nahajte ta hip, 100% posledica vaših odločitev iz preteklosti?

 

V popolni meri se zavedam, da je položaj v katerem se nahajm ta hip posledica samo mojih odločitev iz preteklosti, ker izhajam iz tega, da smo si na tem svetu za vse svoje dobre in slabe stvari, krivi sami. Res je najlažje kriviti vse drugo in druge, ampak dejstvo je, da nihče ne more namesto teba delat, se učit, trenirat, karkoli pač že... Za vse se moramo sami potrudit in doseči, tako pač je... Tako, da vsako moje sleherno dejanje, za sabo potegne določene posledice za katere sem odgovoren sam jaz sam in nihče drug.

 

lp

[mayan]

V popolni meri se zavedam, da je položaj v katerem se nahajm ta hip posledica samo mojih odločitev iz preteklosti, ker izhajam iz tega, da smo si na tem svetu za vse svoje dobre in slabe stvari, krivi sami. Res je najlažje kriviti vse drugo in druge, ampak dejstvo je, da nihče ne more namesto teba delat, se učit, trenirat, karkoli pač že... Za vse se moramo sami potrudit in doseči, tako pač je... Tako, da vsako moje sleherno dejanje, za sabo potegne določene posledice za katere sem odgovoren sam jaz sam in nihče drug.

 

lp

 

Je to kakšna mantra?

 

 

Men se zdi, da je to še the latest trik, premetenost ega. Ker takšno držo lahko ima vsak; takšna drža je najbrž tud edini možni korak do svobode, ki je najosnovnejša odgovornost. Kao da vzamemo nase. Ali res? Ko bi pa prišlo do dejanskega sprejemanja, recimo drugega, če že praviš da sam sprejemaš vse do sedaj, pa bi se najmanj kar bi se, zelo zataknilo. Tko da... Komot bi lahko npr. nadomestili tole (po moje neresnično avtosugestijo) z drugimi besedami, vendar isto barvo in tonom: v polni meri se zavedam, da nimam pojma posledica česa je položaj v katerem se nahajam... Ničesar nismo pravzaprav krivi sami, in moje odločitve so bile bolj ali manj kaj pa vem, če so sploh pravilne in ne. Delujem tako kot verjamem da tudi vsak po svojih najboljših močeh.

 

??

 

Popravljeno 29. maj 2007 -> mayan

[butl]

Je to kakšna mantra?

Men se zdi, da je to še the latest trik, premetenost ega. Ker takšno držo lahko ima vsak; takšna drža je najbrž tud edini možni korak do svobode, ki je najosnovnejša odgovornost. Kao da vzamemo nase. Ali res? Ko bi pa prišlo do dejanskega sprejemanja, recimo drugega, če že praviš da sam sprejemaš vse do sedaj, pa bi se najmanj kar bi se, zelo zataknilo. Tko da... Komot bi lahko npr. nadomestili tole (po moje neresnično avtosugestijo) z drugimi besedami, vendar isto barvo in tonom: v polni meri se zavedam, da nimam pojma posledica česa je položaj v katerem se nahajam... Ničesar nismo pravzaprav krivi sami, in moje odločitve so bile bolj ali manj kaj pa vem, če so sploh pravilne in ne. Delujem tako kot verjamem da tudi vsak po svojih najboljših močeh.

 

??

 

 

 

 

[seal]

ahhh nima smisla...

 

dejstvo je, da js sem začel sebe sprejemat takega kot sem in tudi sprejemam vsa svoja dejanja, tako dobra kot tudi slaba in za vsem stojim. Pravzaprav mi je pa vseeno kako si to kdo razlaga, js sm povedal tko kot mislm in tko kot delujem, nekdo bo že razumel

 

lp

[mayan]

ahhh nima smisla...

 

dejstvo je, da js sem začel sebe sprejemat takega kot sem in tudi sprejemam vsa svoja dejanja, tako dobra kot tudi slaba in za vsem stojim. Pravzaprav mi je pa vseeno kako si to kdo razlaga, js sm povedal tko kot mislm in tko kot delujem, nekdo bo že razumel

 

lp

 

Ma ne, lej, saj se ti opravičujem, ker sem spustila povedat tudi to, da je lepo to, če je res, jaz pač ne morem verjet, da kdo dejansko res sprejema odgovornost al kaj že za vse od prej... Mah, super no.. Men pač ni predstavljivo tole, da bi se človek vsega zavedal, vseh dejanj svojih pa to. Sploh če pomisliš na nedejanja. To je tud dejanje... Tak da ne zameri, no.

[seal]

bejba je že vredu kaj to sploh je "zamera"?

[mayan]

A mene sprašuješ, al je bolj retorično pa tko zamišljeno vprašanje to?

 

Pa vseeno. To je, kolk do sedaj vem, ko si nekaj vzameš k srcu bolj. Ker rabiš čas za razumet (vzameš prostor za manifestacijo), ker ne vidiš, da 'odspodaj' prav tako ljubiš. Misliš, da nisi ljubljen. Se zapreš. Ker meniš, da ti ne bi naredil tega nečesa. Ne razumeš. Učiš se na 'napaki' drugega. Da ga lahko spoznaš. Da spoznaš, da ni bila napaka. Da ga lahko nekoč sprejmeš še bolj. Za manifestacijo. Po enem vzorcu razumevanje sveta, življenja. Včasih rabimo le čas za potolažiti svojega notranjega otroka. Tudi brez razlogov. Ali je vredno? Je. Če ne vsaj toliko, da jih sčasoma več ne potrebuješ. Zamer. Vidiš, da bolj kot si sposoben letting it go, jasneje vidiš, kaj je zares sploh tvoje. Ne vem pa zakaj, ampak zamera vsebuje nekaj bolj božanskega v sebi zame bolj kot kaj drugega. Hkrati z vso veličastno možnostjo odpuščanja. Mogoče kdo poreče, mah kdo pa misliš da si, kaj pa imaš sploh komu za odpuščat. Ampak mi ni več mar zato, because my heart is real.

 

Popravljeno 31. maj 2007 -> mayan