Kratka zgodba

[Fridaa]

Dva moza, oba resno bolna, sta skupaj lezala v bolnisnicni sobi. Eden od njiju

je lahko vsak dan eno uro sedel v svoji postelji, kar je pomagalo odvajanju

vode iz njegovih pljuc. Njegova postelja je bila ob edinem oknu v sobi.

Drugi moz je moral vse dneve prelezati na hrbtu. Kmalu sta moza vse ure

dneva govorila drug z drugim. Pogovarjala sta se o svojih druzinah, svojih

domovih, sluzbah, kje sta se vojskovala in kje vse sta bila na pocitnicah.

In vsak dan je moz, ki je eno uro sedel ob oknu, drugemu opisoval stvari, ki

jih je lahko videl zunaj. Moz na drugi postelji je zacel ziveti za ta

enourna obdobja dni, v katerih je njegov prijatelj razsiril njegov svet z

dogajanjem in barvitostjo zunanjega sveta.

 

Okno je gledalo na park ob ljubkem jezeru. Race in labodi so se igrali na

vodi, medtem ko so otroci po jezeru spuscali svoje male colnicke. Mladi

ljubimci so se objeti sprehajali med cvetlicami in vsemi barvami mavrice.

Velika, stara, mogocna drevesa so lepsala pokrajino, v daljavi pa je bilo

videti obrise oddaljenega mesta. Ko je moz ob oknu opisoval vse to v

dovrsenih podrobnostih, je moz na drugi postelji priprl oci in si

predstavljal slikovite prizore. Nekega toplega opoldneva mu je moz ob oknu

opisoval parado, ki se je premikala ob jezeru. Ceprav drugi moz ni slisal

godbe, jo je videl v svojem umu.

 

Tako so minevali dnevi in tedni. Nekega jutra je jutranja sestra v sobo

prinesla vodo za umivanje in ob oknu nasla telo moza, ki je mirno umrl v

svojem spanju. Razzalostila se je in poklicala bolnisnicno osebje, ki je

truplo odneslo ven. Takoj ko je bilo mogoce, je drugi moz zaprosil, naj ga

premaknejo k oknu. Sestra mu je z veseljem ustregla in potem, ko je

poskrbela, da se je udobno namestil, ga je pustila samega.

 

Pocasi, z veliko tezav, se je moz dvignil na komolca, da bi prvic sam

ugledal zunanji svet. Koncno je imel moznost sam uziti lepoto zunanjega

sveta. Napel je vse moci in pogledal skozi okno ob postelji. Gledalo je na

prazen zid. Moz je povprasal sestro, kaj bi mogel biti razlog, da je

preminuli sosed tako cudovito opisoval stvari v zunanjem svetu. Sestra mu je

povedala, da je bil slep in ni mogel videti zidu, ki je stal pred oknom.

Rekla mu je: "Morda je hotel le osreciti vas."

 

Epilog: Neizmerna sreca lezi v osrecevanju drugih, ne glede na nase lastne

razmere. Deljena bridkost se razpolovi, a kadar delimo sreco, se ta

podvoji.

 

Ce bi se rad pocutil bogatega, samo prestej stvari, ki ti jih denar ne

more kupiti. "Danes je dar, zato se imenuje sedanjost".

 

 

Imejte se lepo in prispevajte, da bo lep dan tudi drugim,

Fridaa

[Marsa]

Zelo lepa zgodba, Fridaa, ki sem jo tudi sama dobila nekoc v Inbox - pa mislim, da je se nimamo nikjer.

 

[stankaa]

včasih je treba tako malo, da koga osrečimo, pa še tega ne storimo, a ni žalostno... v tej zgodbi je šlo za laž, ampak zaradi tega jim je vsem bilo lepše in ko je ta mož spoznal laž (kar se vedno zgodi) je spoznal tudi to, da je lagal z opisovanjem lepe okolice čez okno zato, ker ga je imel rad...

Da mislit.

Lepa zgodbica

[Marsa]

Ma, Stankaa, saj v bistvu ni lagal - to je on videl,... bil pa je slep... to je bila recimo njegova predstava v glavi..

[stankaa]

Saj, kam pa bi prišli brez domišljije, a ne?

...sploh: )-(

[Helena]

Frida lepo da si to zgodbico delila z nami.

 

Ja, v bolnišnicah je dosti takih zgodbic,

ko človek spozna, koliko je vredno zdravje,

koliko so vredne čisto običajne stvari, ki jih počnemo

ko nam nič ne manjka, vendar se tega pogosto zavemo

šele takrat ko sami pridemo tja ali pa mogoče le na obisk...

 

Takrat, nam da vse skupaj misliti in se odločimo,

da bomo ŽIVELI sedaj in domišljija nas napelje na lepe misli

in želje, da bomo bolj izživeli dani trenutek.

[sanci_cat]

Občutek, ko nekoga razveseliš, osrečiš je nekaj neverjetnega. Tebi se to vrača v večji meri, saj si tudi ti srečen in ponosen, ker ti je to uspelo. Več daješ, več dobiš...

[Kljuka]

Oooo, jaz imam tud eno ali več zgodbic, ki so resnične! Sem mislil že objaviti pod mesečniki, vendar se odpravljam spat. Verjetno jo bom napisal tekom popoldneva!

[Fridaa]

Vedno lahko izbiramo ...

 

Jaka je bil res clovek, ki si ga z veseljem sovrazil.

Vedno je bil dobre volje in vedno je povedal kaj

pozitivnega.

Ko ga je kdo vprasal, kako mu gre, je odgovoril:

"Ce bi mi slo bolje bi bil dvojcka!" Bil je naravni

motivator.

Ce je imel kaksen usluzbenec slab dan, mu je vedno

pokazal, kako naj gleda situacijo v pozitivni luci.

Vedno me je zanimalo, kako mu to uspe, zato sem sel

nekega dne njemu in ga vprasal:

"Ne razumem. Ne mores biti vedno pozitiven. Kako ti to

uspe?"

Jaka mi je odgovoril: "Vsako jutro, ko se zbudim, si

recem, Jaka, imas dve moznosti. Lahko si slabe ali

dobre volje. Vedno izberem, da sem raje dobre volje.

Vsakic, ko se mi zgodi kaj slabega, lahko izbiram, ali

bom zrtev,ali se nekaj naucim iz tega. Izberem, da se

raje kaj naucim. Vsakic,ko se mi kdo pritozi, imam

> moznost sprejeti njegovo pritozbo, ali pa izluscim

pozitivno stran zivljenja. Izberem pozitivno stran

zivljenja. "

"Ja, ja, ampak ni tako preprosto," sem se pritozil.

"Seveda je," je rekel Jaka. "Vse v zivljenju so

odlocitve. Ko odmislis vso navlako je vsaka

situacija odlocitev. Sam se odlocis, kako se bos

odzval na okolico. Sam se odlocis, kako bodo ljudje

vplivali na tvoje razpolozenje. Sam se odlocis, ali

bos slabe ali dobre volje. In konec koncev se sam

odlocis, kako bos zivel svoje zivljenje.

Veliko sem razmisljal o njegovih besedah. Kmalu sem

zapustil podjetje in zacel na svoje. Izgubila sva

stike, a vsakic, ko sem se odlocil, namesto da bi samo

sprejel, sem se spomnil nanj.

Vec let zatem sem slisal za Jakovo nesreco. Padel je

20m globoko s komunikacijskega stolpa. Po 18-urni

operaciji in tednih intenzivne nege je Jaka zapustil

bolnisnico s kovinskimi vsadki v hrbtenici. Pol leta

kasneje sva se srecala.

Ko sem ga vprasal kako je, je odvrnil : "Ce bi mi slo

bolje bi bil dvojcka! Bi rad videl moje brazgotine?"

Ni mi bilo do pogleda na brazgotine, zato sem ga

vprasal, na kaj je mislil med padanjem.

"Najprej sem pomislil na svojo se nerojeno hcerko. Ko

pa sem lezal na tleh, sem se spomnil, da imam dve

moznosti.

Lahko izberem smrt, lahko pa zivljenje. Izbral sem

zivljenje.

" Se nisi bal? Ali si izgubil zavest? " sem ga

vprasal.

Jaka je nadaljeval: " . resevalci so bili

super.Ponavljali so mi, da bo vse v redu in naj nic ne

skrbim. Toda, ko so me peljali na urgenco, sem videl

izraze na obrazih doktorjev in sester in sem se res

ustrasil. V njihovih oceh sem bil ze mrtev. Vedel sem,

da moram nekaj ukreniti. "

"Kaj si naredil? " sem ga vprasal. Velika debela

sestra mi je kricala vprasanja. Vprasala me je, ce sem

na kaj alergicen. 'Ja' sem odgovoril. Zdravniki in

sestre so prenehali z delom in cakali na moj odgovor.

Zajel sem zrak in zakrical 'Na gravitacijo!'. Ko se je

smeh polegel, sem jim dejal: 'Odlocil sem se ziveti.

Operirajte me kot zivega, ne kot mrtvega!"

Jaka je prezivel zaradi spretnosti njegovih

zdravnikov, pa tudi zaradi svojega izjemnega odnosa.

Takrat sem spoznal, da se moram vsak dan odlociti in

ziveti polno zivljenje.

 

Fridaa

[mushi]

Meni se tud zdi da laže..

Veš tisto v glavi... da vidi....

Meni to nič ne šteje.. Sem pač tak človek da hočem le realnost, resnico.. Tko kot smo imeli pri pouku slovenščine za pisat.. enkrat opis, drugič oris.. Opis ona gola, opisljiva resnica.. oris pa mal domišljije zraven.. seveda je bla tule neškodljiva laž, celo dobrodošla.. drugač v življenju pa je ta druga stvar boljša... zame.

[Tamburin]

Še ena lepa zgodba, ki me je prav ganila, ko sem jo danes dobila po e-mailu:

 

 

Zaletela sem se v tujca, ki je šel mimo mene. "Oh, oprostite mi, prosim!" sem se opravičila. On pa je rekel: "Prosim, vi meni oprostite, nisem vas videl."

Bila sva tako zelo vljudna, ta tujec in jaz. Poslovila sva se in odšla vsak svojo pot.

 

Doma pa se dogaja drugačna zgodba...

Kasneje, ko sem kuhala večerjo, je moj sine stal čisto tiho za mojim hrbtom.

Skoraj bi se zaletela vanj, ko sem se obrnila. "Umakni se s poti!" sem vzkliknila.

 

Šel je in njegovo malo srčece je bilo zlomljeno.

Nisem se zavedala, kako ostro sem govorila.

 

Ko sem budna ležala v postelji, mi je spregovoril tihi glas:

"Medtem, ko si s tujcem vljudna, svojo družino mimogrede prizadaneš! Pojdi in poglej v kuhinjo, ob vratih na tleh boš našla rože. Tvoj sin ti jih je prinesel. Sam jih je nabral; bele, rumene in modre. Stal je čisto tiho za tvojim hrbtom, da ne bi pokvaril presenečenja. Nisi videla solz v njegovih očeh!"

 

Počutila sem se čisto majhno in v prsih me je stisnilo.

Tiho sem šla do njegove postelje in pokleknila.

"Prebudi se, mali moj, prebudi se!" sem zašepetala. "Si ti nabral te rože zame?"

Nasmehnil se je:"Nabral sem jih, ker so lepe kot ti. Vedel sem, da ti bodo všeč, posebno modre."

"Kako žal mi je. Oprosti." sem tiho rekla.

Rekej je: "O, mama, vse je v redu. Vseeno te imam rad."

Odgovorila sem:"Sine, tudi jaz imam tebe rada in rada imam rože, posebno modre."

 

*********************************

Ali se zavedamo, da nas bodo v službi, če jutri umremo, zlahka nadomestili? Ali kdaj pomislimo, da smo v življenju drugih le nepomemben utrinek, ki se ga nihče ne bo več spomnil, ko ugasne? Družina pa nas bo pogrešala do konca življenja. Za svojo družino smo nenadomestljivi in najpomembnejši. Pa oni nam?

[Volk K.L.]

Tamara tale mejl sem tud' jaz dubu.

[Tamburin]

Pa ne mi rečt, da od iste osebe kot jaz?!

[sanjalka]

Toleje treba pa prebrat in se držat tega.

 

ŽEBLJI V OGRAJI

 

Majhen fant, ki se je večkrat slabo obnašal, se je nekega dne močno razburil. Njegov oče, ki je bil pameten človek, mu je dal vrečko polno žebljev ter mu dejal, da naj vedno, ko bo razburjen in se ne bo mogel obvladati, zabije en žebelj v ograjo.

 

Prvi dan je fant zabil v ograjo kar 37 žebljev.

 

V naslednjih nekaj mesecih se je naučil obvladovati svoje obnašanje in število zabitih žebljev v ograjo se je počasi začelo zmanjševati. Fant je kmalu odkril, da je lažje obvladovati svoje obnašanje, kot zabijati žeblje v ograjo. In končno je prišel dan, ko se ni nič razburil in tako tudi ni zabil nobenega žeblja v ograjo.

 

To je povedal očetu in ta mu je rekel, da naj vsak dan, ko se ne bo razburil potegne en žebelj iz ograje. Dnevi so minevali, in prišel je dan, ko je fant povedal svojemu očetu, da ni več žebljev v ograji.

 

Oče je prijel sina za roko in ga peljal do ograje. Tam mu je rekel: "Sin moj, dobro si opravil svoje delo, toda poglej vse te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več ista. Ko nekomu rečeš nekatere stvari v besu, te besede pustijo brazgotine, ki so kot te luknje v ograji. Človeka lahko zabodeš z nožem, in kasneje nož tudi izvlečeš iz njega. Potem mu sicer lahko neštetokrat poveš da ti je žal, vendar rana ostane za vedno. Besedne rane ravno tako bolijo kot fizične, včasih celo mnogo bolj.

Pravi prijatelji so tako redki, kot so redki dragulji.

Prijatelji te pripravijo do nasmeha, prijatelji te poslušajo, prijatelji te opogumljajo, ko ti gre slabo, imajo zate lepe in spodbudne besede in njihovo srce je tebi vedno odprto."

 

Pokažite svojim prijateljem, koliko jih imate radi in koliko vam pomenijo.

 

Pošljite to zgodbo vsakomur, ki ga imate za prijatelja. Tudi, če jo pošljete tistemu, od kogar ste jo dobili.

 

Če se vam bodo pisma vračala boste vedeli, da imate prijatelje.

 

P.S.: Prosim, oprosti mi, če sem kdaj napravil luknjo v tvoji ograji.

[sanjalka]

Ena zgodba za katero si je vredno vzeti nekaj trenutkov.

 

Sedel sem v razredu in strmel v dekle poleg mene. Bila je moja najboljša prijateljica. Gledal sem njene dolge lase in zamisljen obraz. Želel sem si, da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in tega sem se zavedal. Po predavanju se je obrnila k meni in me prosila za zapiske, ker je prejsnjič manjkala. Posodil sem jih. Rekla je "hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da nočem biti le prijatelj. Ampak sem se preveč bal in se zdaj ne vem zakaj. Nekaj mesecev kasneje. Telefon zvoni. Ko se oglasim je na drugi strani ona; v joku mi je razlagala kako ji je njen fant zlomil srce. Vprašala me je, če bi prišel k njej, ker noče biti sama in tako sem prisel. Sedela sva na kavču, jedla čips in gledala romantične filme. Gledal sem njen žalostni obraz in kljub žalosti je bila tako lepa . Želel sem si, da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in tega sem se zavedal. Potem je rekla, da bi sla rada spat, poslovila sva se, pogledala me je v oči, mi rekla "hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da jo imam rad, ampak me je bilo preveč strah in se zdaj ne vem zakaj. Naslednje leto smo imeli ples. Dan pred slavnostnim večerom je prisla k meni in mi povedala, da je njen soplesalec zbolel. Tudi jaz nisem imel soplesalke in zato sva se odločila, da bova sla skupaj kot najboljša prijatelja. Ko je bilo čudovitega in čarobnega večera konec, sva stala na njenem pragu. Gledal sem jo, ko se mi je nasmehnila in me pogledala s tistimi prelepimi očmi. Želel sem si, da bi bila moja, ampak ona name nikoli ni mislila tako, kot jaz nanjo in tega sem se zavedal. Potem mi je rekla "hvala, imela sem se čudovito lepo" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, hotel sem ji povedati, da nočem biti le njen prijatelj, hotel sem ji povedati, da jo ljubim, ampak preveč sem se bal in se zdaj ne vem zakaj. Potem je minil dan, mesec in kar naenkrat je bil dan, ko smo diplomirali. Gledal sem, kako se je povzpela na oder, da bi prejela svojo diplomo. Bila je tako zelo lepa. Želel sem si, da bi bila moja, ampak zavedal sem se, da me ona nikoli ni opazila na tak način. Preden smo se odpravili domov je prisla k meni, jokala je in jaz sem jo objel. Potem je dvignila pogled in rekla "Ti si moj najboljši prijatelj, hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da nocem biti le njen prijatelj, hotel sem, da ve, hotel sem ji povedati, da jo ljubim, ampak bilo me je preveč strah in se zdaj ne vem zakaj. Sedim v cerkvi. Moja prijateljica se bo poročila. Poročila se bo sedaj. Gledal sem jo, kako stoji pred oltarjem, bila je lepša kot kdajkoli prej. Gledal sem, kako je rekla "da" in pri srcu me je stisnilo. Zelel sem si, da bi bila moja, ampak ona ljubi njega in tega sem se zavedal. In vedel sem, da me nikoli ni gledala tako, kot gleda sedaj njega. Preden se je odpeljala s svojim možem, v svoje novo življenje, je prisla k meni, me objela, rekla "prišel si, hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, hotel sem ji povedati kako čutim, hotel sem ji povedati, da nočem biti le prijatelj, ljubim jo, ampak preveč me je bilo strah in ne vem zakaj. Leta so minila in sedaj gledam v krsto dekleta, ki je bila nekoč moja najboljsa prijateljica. Ko so prebirali njen dnevnik, ki ga je pisala v svojih studentskih letih so prebrali tudi te besede: "Gledam ga in si zelim, da bi bil moj. Ampak on me nikoli ne gleda na tak način, kot jaz njega in tega se zavedam. Hočem mu povedati, želim da ve, da nočem biti le njegova prijateljica. Ampak preveč me je s trah in ne vem zakaj. Kako si želim, da bi prišel in mi rekel, da me ima rad." "Kako si želim da bi ti..." sem si mislil in jokal.

 

Povejte ljudem okrog sebe, da jih imate radi, čeprav ne veste, kako bodo reagirali. Povejte, kaj resnično čutite do njih, ker ne bodo tu za vedno.

Svet prekipeva od zivljenja! Toliko načinov, toliko oblik, toliko bitij.

Zakaj - če ne za to, da bi se mi veselili življenja.

 

 

Zgodba, ki jo je res vredno prebrati ....