Skoči na vsebino

Navezanost


jess

Recommended Posts

  • Komentarji 312
  • Objavljeno
  • Zadnji komentar

Najbolj aktivni v tej temi

Pozdrav, jaz sem se rodila brez navezanosti in je bil to problem doma, ker sem lahko imela enako rada svoje prijatelje , kot svojo mater in sestro, očeta.

Ko sem šla od doma jih nisem pogrešala in jih še sedaj ne, še svojih otok ne pogrešam, če grem kam. Jih imam rada, vem, da se jim dobro godi in to je to.

 

Vendar mislim, da kljub temu, navezanost ni nujno slaba, za te primarne vezi, je po moje dobro, ker je instinktivno, da mati naveže svojega otroka nase, da je svet ožji in je s tem večji občutek varnosti.

Predvidevam, da čustveni tipi, ki so zelo navezani, boljši starši, nudijo otrokom nek klasičen dom.

Lahko da je to moja napačna presoja in ostanek prepričanja mojih staršev, ker sem velikokrat hotela doživlajti stvari tako kot moja mati, ki je veliko bolj čustvena in navezana.

 

Vse dobro,

 

Mihela

astrologija ni za to na svetu, da bi strašila...niti ne za to, da bi določala...sam za to je, da nam da vpogled, kako stvari so...

dnevni horoskop

začetek študijskega leta na AI

17. in 18. 9., karmična sinastrija in prognostika v Postojni

 

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Bemu navezanost......se miljonkrat prehitro navežem..... :o|o:

 

Mihela, ne vem če bi se dalo reči boljši starši...... sicer nimam še otrok, ampak se mi zdi, da taki, ki so bolj navezujoči, tudi manj pustijo dihat.... x?x :inocent:

What you resist, persists.

What you can't be with, won't let you be.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

js pa ne vem, več, kaj sploh je navezanost.. sej navezan sem na mojo kitaro, na moj avto, ampak ljudje.... hm pride pa gre, "wind of change" odnese...
:D Rad bi se z vami družil tudi v živo, povejte mi če se kdaj mudite v moji okolici LJ, Moste.
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

v otrostvu sem bila zelo navezana na dedka,na starse pa ne.

mama me je ze kot majhno namenoma,da ne bi bili prevec navezani,posiljala na pocitnice k teti,k dedku....na dedka sem se prevec navezala in ko je umrl tega preprosto nisem mogla sprejeti ,ne razumeti,da ga ni vec.

potem so bile tu se take navezanosti na dom.tolikokrat smo se preselili v mojem otrostvu,da smo sli vsako leto drugam.vsakic sem se navezala na stanovanje,sosede,ulico....in vsakic sem se upirala,ko so mi rekli da se spet selimo,v jok in stok in kapric,da ne grem vec nikamor.pretirano sem se navezala na okolje.

pri petnajstih letih sem se zacela zavedati tega problema in da bo se teh selitev in da se moram nekako pretentati,da se ne navezem vec toliko na nic okrog sebe.

nisem vec jokala za vsemi tistimi stanovanji in okolji,sama sebe sem pac uvrstila v "nomada",ki ima prednosti,da se tolko seli .

zdaj me selitve ne bolijo vec toliko,vsakic zapustim okolje z dobrimi mislimi in spomini in grem pac v "naprej"

nekako sem se odvadila tudi navezanosti na ljudi,ker vem da me to samo zaustavlja pri razvoju.enostavno vsakega cloveka jemljem tako,da vem da je tu zdaj,lahko ga pa jutri ne bo vec.preprosto.

vec svetlobe spustis vase,
svetlejsi postane svet v katerem zivis

shakti gawain

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Hitro se navežem na določeno osebo in potem imam zmeraj probleme.Kot prvo se ne učim,tako da se mi študij vleče že mnogoooo let.

Velikokrat si želim,da bi kak dan sama ostala doma,da se ne bi dobila z nikomer,ampak se dobesedno moram...pa naj bo še nevem ogromen snežni metež,potres,...grem ,še zmer sem šla.

 

Pred leti je trajalo neko polletno odbobje ko nisem bila tako navezana in samo takrat sem res najboljš živela in največ naredila.

 

Zdaj pa ne naredim totalno nič :C:

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

hm...

jaz bom pa rekla takole:

zelo hitro se navezem na ljudi, veliko mi pomenijo, zelo veliko

ce sem sama, sem kot, da me ni. ne naredim nic, preprosto vegetiram, nisem srecna. ko sem doma sama v svoji sobi, se pocutim bedno. pa mislim, da ni kriva moja sobica, ker je prau lustna in prau fajn izgleda. preprosto ne znam biti sama s seboj, zal

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

zelo razširjeno področje!

tud mene je zajebavalo in še malo me. sedaj zadna dva mesca počikiram večina časa z samim sabo.. malo sem se odtujil in odvezal od folka.. morem rečt, da ko sem sam, se pučutim izredno dobro in tud nato v družbi mi je cool.

največji problem pa je familija..tukaj je težava..zavedno sem misli, da sploh nisem vezan na njih. a včeraj sem se zavedal nekakšnih tesnob, če jih ne bi bilo.. zakon, da sem se tega začel zavedati.. ko se enkrat nekih stvari zavedaš, nato vse šiba kot mora, le prepustit se treba v trenutek in čimmanj o tem premišljevat. mišlenje nikoli ne da rešitve. le večen krog vrtenja lahko dobiš od njega...

 

ajna ajna

sam nimam tukaj vse razčiščeno, a svetujem ti, da se soočiš z tistim kar te mori, ko si sama z sabo..ne premišljij o tem, le opazuj stvari, bolečino, ki se dogaja. bodi z to tesnobo kot z najboljšim prijatlom..sprejmi jo kot dejstvo.. na začetku je težko, a upam trdit, ker sem to sam opazil, če ti bo to ratal, boš vidla drugačno kvaliteto bivanja..

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

<{POST_SNAPBACK}>

Vendar mislim, da kljub temu, navezanost ni nujno slaba, za te primarne vezi, je po moje dobro, ker je  instinktivno, da mati naveže svojega otroka nase, da je svet ožji in je s tem večji občutek varnosti.

Predvidevam, da čustveni tipi, ki so zelo navezani, boljši starši, nudijo otrokom nek klasičen dom.

Lahko da je to moja napačna presoja in ostanek prepričanja mojih staršev, ker sem velikokrat hotela doživlajti stvari tako kot moja mati, ki je veliko bolj čustvena in navezana.

 

Vse dobro,

 

Mihela

 

 

Tukaj si opisala povezanost.. navezanost pa je ravno nasprotno od tega.. Ce si navezan na nekaj.. potem je tisto tvoja lastnina.. in ce se tisto obnasa drugace kot ti zelis.. si prizadet, jezen.. bla bla.. Navezanost naj ne bi imela nic skupnega z mamo in otrokom..

*** SVET JE NAREJEN PREPROSTO *** Tjazy
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Navezanost je po moje šibka točka večine.

 

Brala sem zadnjič knjigo od Eckharta Tollerja (Zdaj!) on je prišel do take točke da je dobesedno vse pustil in šel med klošarje živet, zdaj živi svobodno, ljudje prihajajo samo k njemu, nič ne potrebuje, ne trpi, ker nima kaj zgubiti!

 

Začelo pa se je v preteklosti, in sicer, ko so ljudje prvič rekli: to je moje!

Če se zavedaš tega, da nič ni tvoje, potem ti je marsikaj jasno!

Ja nekak tko je to :inocent:

Resnično ne more biti ogroženo.

Neresnično ne obstaja.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Zakaj bi pa potem narava to ustvarila, to primarno vez?

 

 

Jaz sama nisem navezana in čeprav ju imam neskončno rada, ne znam biti navezana, kajti če sem, ne to boli in nervira in postanem tudi zelo nejaz, slaba kopija moje matere.

 

Tudi v tem momentu sem se pripravljena popolnoma odpovedati vsemu kar imam, ne vem zakaj je tako, vednar to je močno in to čutim. In če bi čutila , da me pot vodi drugam, bi šla drugam, bi molila za otroke, bi jim z mojo zaenkrat še šibko močjo prog. ustvarila dobre življenjske pogoje, kot sem sploh sposobna, vendar bi šla in živela kar moram živeti, ker verjamem , da je to edino bistveno in edino smiselno in res se ne mislim zaustavljat na svoji poti.

 

Vendar gledano na nekem povsem drugem nivoju, gledano z zelo materjalne ravni, na tistem nivoju so starši, ki se navežejo na otroka, ki so družinski in skrbni, na zelo primarni ravni, podobni, nekaterim drugim živalskim vrstam in dajajo otroku nek občutek varnosti. Poleg tega, mati, ki se naveže na novorojenčka, lažje doji, lažje se odziva na njegove potrebe, ker sta eno, ona čuti, kaj mali rabi.

 

 

 

Vendar sem videla otroke hipijev in otroke staršev, ki so z otrokom oblikovali prijatejski odnos, pa se ti otroci niso znašli, ker so imeli premalo mej, so tudi v odraščajoči dobi zabluzili in jih je to manjko meja, ki jo navezanost z oženjem sveta povzroči, v puberteti odneslo v svet droge in brezdelja, v izmaličen neptunov svet.

 

Kaj je prav in kaj ne, kako vedeti?

 

Vendar tudi mislim, da je več ravni naveze, od tiste prijetne , do tiste, ki te duši in ti onemogoča, da se izraziš kot to kar si, , torej odrasti.

 

 

In ker jaz ne morem biti nejaz, bom svojim otrokom dala sebe in kako bosta onadva živela z mojim davkom, to pa res ne vem, ne bo ravno enostavno.

 

 

Vse dobro,

 

Mihela

astrologija ni za to na svetu, da bi strašila...niti ne za to, da bi določala...sam za to je, da nam da vpogled, kako stvari so...

dnevni horoskop

začetek študijskega leta na AI

17. in 18. 9., karmična sinastrija in prognostika v Postojni

 

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Navezanost, ko gre za vez med starši in otroci.

Ko sem sedaj malo razmišljala o tem, vidim, da razmišljam skozi Saturna in Urana. Čeprav še nimam otrok in si šele oblikujem predstavo o tem, menim, da je tu na delu karma, dolžnost, odgovornost. Bolj kot v kateremkoli drugem razmerju. Toda obenem vem, da ni prav, da bi videla v tem razmerju breme na poti samorealizacije in duhovne rasti. Svoboden razvoj starša in otroka.

 

Vsi smo puščice izstreljene v svet, samo spremljamo lahko let vsakega.

Življenje je PLES do nebes...

Imejte se radi med seboj, vedno!

live well, laugh often, love much (as you've never been hurt!)

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

<{POST_SNAPBACK}>Zakaj bi pa potem narava to ustvarila, to primarno vez?

 

Vendar tudi mislim, da je več ravni naveze, od tiste prijetne , do tiste, ki te duši in ti onemogoča, da se izraziš kot to kar si, , torej odrasti.

 

Mihela

 

Ne ni vec ravni "naveze".. Samo ena ja.. Ljubezen.. Ampak ta nima nic s to navezanostjo, o kateri se govori o tej temi.

Imas popolnoma prav, ce govoris o tej povezavi med ljudmi, ki je svobodna in neposedovalna..

*** SVET JE NAREJEN PREPROSTO *** Tjazy
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Moja izkušnja: nekoč (10 let nazaj), sem na potepu po Češki izgubila VSE, kar sem imela: ruzak, čevlje, pasoš... VSE, razen tistega, kar sem imela na sebi.

 

prvi trenutek, ko sem to ugotovila, sem bila tako iz sebe, da sem skor pozabila dihat. GOLO sem se počutila. Potem pa: "ooo, moj dnevnik!!!!" Pa še: "Moja najljubša ura!" In tako sem v eni uri poštudirala, brez česa vse sem ostala. No, sem bila v taki družbi in takih letih, da so me priajtelji oblekli, denar za preživetje pa sem dobila tako, da smo po ulicah igrali.

 

Ampak bistvo, kaj se mi je zgodilo: OLAJŠANJE, OBČUTEK SVOBODE, OBČUTEK, DA SEM REŠENA VSEGA BREMENA, IN DA IMAM ITAK VSE, KAR POTREBUJEM, S SABO - SAJ SEM TO JAZ!!!!

 

Tisto poletje sem uživala in živela tako, kot še nikoli doslej. Imela sem vse, čeprav nisem imela ničesar. Nor občutek, ki ga ne more res nič druegga pričarati. No seveda sem se doma spet nazaj ukalupila in navezala na marsikaj, a izkušnja je ostala...

 

In en tip, Indijanc, mi je podal zgodbico, ko me je gledal, kako nesrečna sem bila zaradi dnevnika in ure. Rekel je, da je zdravil s kamni. Da je nosil s seboj škatlo s kamni. Nekega dne je škatla zginila. Pa je ugotovil, da ni bila fora v kamnih, ampak v njemu. On je imel tisto moč, v sebi. Hah.

 

Kakšno razodetje.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

<{POST_SNAPBACK}>Navezanost, ko gre za vez med starši in otroci.

Ko sem sedaj malo razmišljala o tem, vidim, da razmišljam skozi Saturna in Urana. Čeprav še nimam otrok in si šele oblikujem predstavo o tem, menim, da je tu na delu karma, dolžnost, odgovornost. Bolj kot v kateremkoli drugem razmerju. Toda obenem vem, da ni prav, da bi videla v tem razmerju breme na poti samorealizacije in duhovne rasti. Svoboden razvoj starša in otroka.

 

Vsi smo puščice izstreljene v svet, samo spremljamo lahko let vsakega.

 

 

Stanka , če smem, sama odgovornost, brez ljubezni, brez medčloveške toplote, brez pripadnosti je otrok težko zadovoljen.

A niso vzgajali nacisti, svoje izbrance tako, da so jih vzeli mamam in jih dali v rejo najboljšim vzgojiteljicam in strežnicam, vendar so otroci nazodovali. Ljubezen je v tem pogledu zdravilo. Ljubezen dela čudeže.

 

Vendar tvoja Venera v peti, to tako in tako ve, brezpogojna vseobsežna ljubezen, Venere v vodnarju, ki vsekakor ni navezanost.

 

 

Če imaš nekoga rad, potem se potrudiš narediti največ kot moreš zanj in preprosto ne moreš tega ne narediti, ga čustiš, se ti zdi, da veš kaj rabi in slediš temu.

Je pa res, če je vmes karma, težko sprevidiš, preprosto ne vidiš njega, njo, ampak vidiš del sebe, in tu je problem. In tu se začno zagonetke in če dela sebe ne sprejmeš, lahko ne sprejmeš otrok in ne vidiš njihovega bistva, ki je popolno in prekrasno.

Ali pa se premočno navežeš na tistega otroka , ki izraža tisti del tebe, ki ga hočeš pri sebi poudariti, ker ga lažje sprejemaš.

 

Po moje je tu probelm, ali pa samo jaz tako dojemama.

 

Je pa res, da so vedno najbližji tisti, preko katerih se srečuješ s svojim nesprejemanjem sebe.

 

In še nekaj kar se odgovornosti tiče. Pri prvem otroku sem se dojemala kot da sem popolnoma odgovorna za otroka, ker sem verjela, da nisem dovolj sposobna, sem pretiravala s skrbjo, vedno me je skrbelo zanj.

Potem sem na neki točki ugotovila, da sploh nisem jaz odgovorna zanj in, da ima veliko pomočnikov in da je veliko tako ljudi, kot pa tudi drugi bitij, ki skrbi zanj.

In meni je lažje, ko gremo po pločniku, pa teče pred mano, hčerka pa je zelo počasna in ne vem kaj sedaj, kako naj ju zaščitim, ponavadi prosim za pomoč nebo, da varuje enega na mesto mene in mi je lažje, lahko da se to komu zdi pravlično in nerazdosno, vendar jaz sem mirna in otrok ima več svobode. Vsi smo zadovoljni.

 

 

 

Vse dobro,

 

Mihela

astrologija ni za to na svetu, da bi strašila...niti ne za to, da bi določala...sam za to je, da nam da vpogled, kako stvari so...

dnevni horoskop

začetek študijskega leta na AI

17. in 18. 9., karmična sinastrija in prognostika v Postojni

 

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

<{POST_SNAPBACK}>Mislim, da klasični domovi in družine niso najboljši, ampak malo odštekani s pravimi vrednotami. Sem pa glede navezanosti podobno kot Mihela, s tem, da pa rabim eno osebo, ki me podpira, na to se navežem 100%, in ker to ni bila moja mama, je to moj fant.

Pa ja sej sj sem ista. Jaz nisem ne na mamo, ne na brata, ne na očeta, na nobenga nisem navezana, vseen bi mi blo če še koga vidim kdaj al pa ne... no ja, vseen mi je, če jih dolog ne, pa ne mislim nič slabega, tako pač je, navajena sem. Mama me ni nikol kliala po telefonu na faks, sem pa navezana na okolje in se moram obvezno vračat domov. K fantu ne grem, ker ga pogrešam, ampak ker mi vsake toliko paše spremenit okolje. OK sej ga tud kdaj pogrešam... je pa to, da mi vedno pomaga in se počutim nesvonodno in nesamostojno, zato sem se odločila za en odločilen korak, da grem nekam za kako leto, ins e naučim sama preživet. Da se naučim, da se ne smem zanašat na druge (čerpav se na njega vedno lahko, ampak to je tist, akr me lahko enkrat tepe).

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Mogoče pa ne lažejo...

Tam pri dvajsetih tudi jaz nisem nikogar pogrešala. Starši so mi bili bolj v breme kot pa dobrodošli. S sestro se nisva nikoli preveč dobro razumeli...

 

Z leti pa se vrednote spremenijo. Danes sem navezana. Na moža, na svoja otroka. Zelo!!! Na starše niti ne, ampak je tako kot praviš ti Lia, ko vidiš, kako jim polepšaš dan, ko te začutijo, jim rad daš to, kar si želijo. :palec:

 

Sicer pa z navezanostjo ni nič narobe. Narobe je to, da v skorajda vseh duhovnih knjigah lepo piše, da navezanosti ne bi smelo biti, če želimo doseči nek višji nivo. In vsi bi radi bili na tem nivoju. In prepričujemo sebe in druge, da smo tam, kjer si želimo biti, vendar najbrž še nismo. xrolleyesx

Morda nekateri so. Jaz nisem. In se niti ne trudim. Bom pa še ene 12.365 x prišla sem dol... x;)x

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Velikokrat lahko vidite, kako se starša po ločitvi borita za otroka in ne eden ne drugi ne odstopi od svojih zahtev, a je to ljubezen ali je navezanost?

 

Velikokrat se vidi, kako starši, zaradi želje , da bi bil njihov otrok v bližini, ne dopuščajo študija v tujini, zakaj , a je to ljubezen ali je navezanost?

 

 

Gre samo za to, da živiš skoraj isto življenje, le tvoj odnos do tega se spremeni.

 

Preprosto zavedaš se, da ni nič in nihče tvoje, da če boš rabil boš dobil, da te življenje ljubi, in ti da kar želiš, vednar v osnovi ničesar ne doživljaš kot lastnino in si se pripravljen vsemu odpovedati.

 

V meni se je to začelo, kot velika potreba po puščanju in življenje se je zaostrilo in videti je bilo, da bom res spremenila življenje in se poslovila od vsega, kar sem živela do sedaj, pa v momentu, ko sem bila pripravljena vse spustit, so se pojavile nove možnosti, boljše možnosti znotraj obstoječega življenja.

 

No ampak sedaj govorim že o posesivnosti.

 

Vse dobro,

 

Mihela

astrologija ni za to na svetu, da bi strašila...niti ne za to, da bi določala...sam za to je, da nam da vpogled, kako stvari so...

dnevni horoskop

začetek študijskega leta na AI

17. in 18. 9., karmična sinastrija in prognostika v Postojni

 

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

<{POST_SNAPBACK}>Velikokrat lahko vidite, kako se starša po ločitvi borita za otroka in ne eden ne drugi ne odstopi od svojih zahtev, a je to ljubezen ali je navezanost?

 

 

Ne eno in ne drugo...otroci so le orožje za izživljanje izkrivljenih halucinacij, maščevanja zaradi starih zamer ali orožje za izsiljevanje materialnih koristi....Velikokrat se vidi, kako starši, zaradi želje , da bi bil njihov otrok v bližini, ne dopuščajo študija v tujini, zakaj , a je to ljubezen ali je navezanost?

 

Ne eno in ne drugo , to je le strah pred izgubo posestnega lista in moči nad otroci,...Gre samo za to, da živiš skoraj isto življenje, le tvoj odnos do tega se spremeni.

 

Preprosto zavedaš se, da ni nič in nihče tvoje,

:palec: :palec:

 

 

 

da če boš rabil boš dobil,

huh, malo morgen, to le me pa spominja na utopični komunizem vsakemu po njegovih potrebah in vsak naj prispeva po svojih močeh

 

da te življenje ljubi,

aha, bolj ko te tepe rajši te ma

 

 

in ti da kar želiš,

 

nemogoče, ne mi rečt, da si si scene, ki so se dogajale v tvojem življenju, da si prav vse želela...

 

 

vednar v osnovi ničesar ne doživljaš kot lastnino in si se pripravljen vsemu odpovedati.

 

..iz tega sledi, da smo se pripravljeni odpovedati tudi sebi x^x

....ŽIVLJENJE JE KOT OTROŠKA SRAJČKA, ZMERAJ PREKRATKO IN ZMERAJ USRANO....neznani avtor
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Pridruži se debati

Objaviš lahko takoj in se registriraš kasneje. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.

Guest
Dodaj komentar...

×   Prilepil/a si oblikovano vsebino..   Odstrani oblikovanje

  Only 75 emoji are allowed.

×   Your link has been automatically embedded.   Display as a link instead

×   Tvoja prejšnja vsebina je povrnjena.   Izprazni urejevalnik

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

Nalagam...



  • Včlani se

    Postani član LN Foruma in se pridruži naši skupnosti.

  • Zadnji obiskovalci

    • Noben član si ne ogleduje te strani.
×
×
  • Objavi novo...