Duševni bolniki

[Volk K.L.]

Shizofrenija, manična depresija, depresija, nevroze, za temi boleznimi trpi veliko ljudi, še posebej v razvitem svetu. Države se ne trudijo kaj preveč z raziskavami, preventivami ter z zdravljenjem teh bolezni. Umobolnice kot so NLP (norišnica lublana polje), je ustanova kjer se spravi na hladno vse tiste, ki so duševno moteni. In če tak pacient po določenem času odreagira na zdravilo, ga spustijo ven. Nikjer pa nisem zasledil, da bi se delalo na tem, da se odpravi vzrok bolezni, kakšne efektivne terapije. Potem pa doživiš v frizerskem salonu neprijetno srečanje z duševnim bolnikom. Skoraj vse stranke so od prestrašenosti zbežale ven. Jaz sem potrpel, da me je frizerka do konca postrigla. Tip je hotel pomagati pri striženju. Jebemti sem se preznojil. No pa sem potem spizdil ven. Tip je non-stop pometal po salonu, čeprav je prišel kot stranka in non-stop se je z "nekom" pogovarjal. Večina ljudi se prestraši ob takem obnašanju pacienta. Kako bi lahko ljudi pripravili k temu, da bodo bolj razumevajoči in tolerantni do duševnih bolnikov, kako bi lahko spremenili družbo, da postane tolerantna, zakaj se nikjer ne ukvarjajo z odpravo vzrokov, ne pa da samo omilijo bolezen.

Rekel bi da je merilo za zrelo, tolerantno in socialno družbo predvsem v tretiranju duševnih bolnikov. Kakor jaz vem, nikjer na svetu ne obstaja družba, ki bi humano in brez predsodkov obravnavala duševne bolnike. Ali je človeštvo po tej plati še zmeraj nezrelo, nehumano

[rachek]

Cool tema, Volk!

 

Ehm, jaz sem se z njimi srečal leta 2003, ko sem služil nadomesntno civilno služenje vojaškega roka pri Zvezi Sonček. Nekaj je bil prav duševcev(ki so se takšni že rodili), nekaj pa je bilo posledično takšnih(da so bili celebralci in so bili lažje ali težje duševno prizadeti že ob rosjtvu), pa tudi takšni, ki se jim je kasneje duševno stanje poslabšalo zaradi zelo hude epilepsije. Imel sem 1 dan (skoraj se mi je zmešalo ) čez enega izjemno težko prizadetega, ki je ves čas mahal z rokami, pel neke čudne pesmice, me klical sinička (tako vedno kliče svoje spremljevalce), se ni zavedal svoje okolice ... samo so mi povedali, da se odziva, predvsem čustveno ... like, če si hudoben (zloben) do njega je takšen tudi do tebe, če pa si full vredu, pa zna celo rečti: "Nejc srečen, Nejc srečen ... ". V glavnem hudo naporen ampak tudi zelo prijeten poba.

 

Hja, lani na Festivalu Lent 2002 me je eden prijatelj (ravno na služenju sem ga spoznal) prosil, če ga pospremim na Balaševiča, ker pač rabi spremljevalca, saj je na inval. vozičku. Prideva dol na Lent in pristopita 2 druga moja prijatelja, zdrava človeka, ona se mu lepo mirno predstavi in se začne pogovarjati z njim, kot da bi 10 vojaških rokov tam odslužila (zelo prijetno sem bil presenečen), njemu pa je bilo tako vidno nelagodno, da sem se nelagodno počutil še jaz ... se ni niti predstavil ... :o|o:

Saj ne, da bi mu zameril, to ni samo njegov problem, ampak družben, to sem želel povedati. Mi je enkrat sodelavka razlagala, da se je hkrati znašla v enih toplicah z enim invalidom(ta je tudi celebralec in moj sosed) in da je rabila kar nekaj časa, da se je privadila na vse skupaj. No pol pa mi je rekla, da ima njena starejša hči invalidno sošolko, ki ima roke malo čez komolce, par centimetrov, menda se je taka rodila. Njej pa menda ni čisto nič nelagodno ob invalidih.

 

To, da se otroci, ki se sicer čisto dobro učijo, ampak imajo neko telesno hibo, vključujejo v normalne šole namesto v šole z prilagojenim programom, bi po mojem mnenju na dolgi rok lahko bistveno spremenilo družbeni odnos do invalidov in nasplošno do drugačnosti.

 

Aja, pa še to: duševci so zlata jama za farmacevtsko industrijo. Jaz sicer nisem videl nobenih drugih zdravil, ampak samo tisti, ki jemljejo zdavila proti epilepsiji ... to je grozno, koliko tega morajo vreči v sebe .. :xx!:

[rachek]

Aja Volk©, malce me je zaneslo .... torej, konkreten odgovor na vprašanje:

 

ja, še zmeraj je nezrelo in nehumano.

 

Ampak humana obravnava in obravnava brez predsodkov samo ene vrste "drugačnih" je spet nehumano dejanje in dejanje z predsodki ....

[pokowc]

....VLF, O TEM SMO ŽE PISALI IN DROBNJAKALI˝ PO CELEM FORUMU.... .NEVEM, POVEM LE TO, DA IMA VSAKA DRŽAVA SVOJO INŠTITUCIJO ZA TAKE ZADEVE, RES PA JE, DA NE ZNAMO PRAVILNO ODREAGIRAT, KO SMO V STIKU S TAKŠNO OSEBO. TKO,DA SEVEDA NAJPREJ OZAVEŠČENOST, NATO TOLERIRANJE IN KASNEJE POUČNO ODOBRAVANJE. KAJ PA ZDRAVLJENJE? NO POTEM SE PA ZDRAVIŠ LAHKO LE Z MOČNO OS.VOLJO IN VZTRAJANJEM V TEM, AL PA HODIŠ NA DUHOVNE VAJE IN TEČAJE, PA OBISKUJEŠ OS. TERAPEVTA, PA TKO DALJE..ČE PA ŠE TO NE POMAGA, POTEM PAČ SE ZDRAVLJENJE PREPUŠČA DRUGIM...IN S TEM SISTEM DOBI KONTROLO NAD TABO? _

 

[rachek]

Popolnoma drugačen odnos bi bil potreben že v dobi odraščanja in prepričana sem,da bi se sčasoma spremenil v pozitivno smer!

Jaaa ...

[Marsa]

Volk - tudi jaz pozdravljam temo, ki si jo odprl! Ful dobro si postavil tole in ce bi jih le vec razmisljalo kot ti!

Strinjam se, da je seveda najvec odvisno od ozavescanja, celotne druzbe, zato je vse te pojave tako tezko obravnavati, zdraviti, sanirati...

Res je tole... vedno se cloveka v taki situaciji obravnava recimo z mocnimi zdravili, potem pa se ga butne v lajf... V bistvu pa so samo odpravljali posledice in ne zdravili vzroka, najveckrat pa so v tem zdravljenju pretiravali, kajti ne potrebuje vsakdo, ki je v manjsi depresiji, zdaj ze kar takoj Cipramila. Potem se ga pahne v zacarani krog zdravil oz. terapij, potem pa gre lahko v lajf - ves neprilagojen, kakrsen je ze prej bil - a je zdaj se bolj, ker so ga naredili se bolj otopelega in bo se tezje zlezel ven...

[Volk K.L.]

Ja kakor je Contesa rekla da bi bilo potrebno osveščati že od otroških let.

 

Ko pogledam očetovega sorodnika, ki že točno 20 let trpi za kronično obliko paranoidne shizofrenije, iz leta v leto je slabše z njim, vse bolj pogostokrat je v mentalnih ustanovah. Človek je čisto propadel, žena se ločila od njega, zoprn je samemu sebi, invalidsko upokojen, noben psihijater najbrž ne gre prčkat po vzroku njegove bolezni. In vsi vemo da je to zaradi hude tragedije, ki jo je preživel pred 25 leti, ko je peljal mamo nazaj v Bosno. Zakrivil je avtomobilsko nesrečo, v kateri je njegova mama umrla. Še danes vemo, da ne smemo omeniti imena njegove mame, sploh mamo mu ne smemo omeniti, ker ga takoj prime, zdravila nč ne pomagajo. In zakaj psihijatri ne morjo tega malce bolj podrobno raziskovat Rehabilitacija takšnega pacijenta nazaj v družbo je strašno porazna. Nikjer še nisem zasledil, da se v mentalnih ustanovah izvajajo efektivne rehabilitacije pacijentov. Ali pa Mogoče je v interesu države, da se ti ljudje ne vrnejo nazaj v družbo.

[pokowc]

..preprosto, predlagaj drugačno zdravljenje, če vam je kaj do tega človeka še.

In koliko je v njem še volje do tega?

[cosma]

V bolnisnici itaq vecinoma zdravijo z zdravili, ki omilijo samo **akuten napad**, ki cloveka privede do tja. Zdravljenje dusevno bolnih je pa kombinacija zdravil in pa psihoterapij. V Sloveniji je kar nekaj drustev, ki se ukvarjajo z ljudmi, ko zapustijo bolnisnice. Vzpostavijo socialno mrezo okoli bolnika, ker jih okolica ponavadi nazalost izloci. Po stopnji prizadetosti se ravno tako locijo ustanove kamor bolnike posiljajo in hospitalizirajo. Nekateri se priglasijo prostovoljno in zal nekateri so privedeni proti svoji volji.

Ker so ponavadi zavrnjeni in zapusceni od okolice, prijateljev in pa vcasih celo druzinskih clanov, se clovek, ki ima tezave, tezko socializira. To jih privede v nove stiske in tezave in je kot nek zacaran krog.

Kot si ze omenil Volk, morate biti zelo pazljivi pri omembi mame. Cudi me, ce je vzrok tragedije znan, da terapevti ne bi delali na temu. Ampak veliko je odvisno tudi od bolnika samega. Vcasih bolniki vztrajajo v svojem **bolnem stanju**, ker se enostavno ne morejo soociti z realnostjo in jim je lazje ziveti v njihovem namisljenem svetu.

Vsak izmed nas ima svoj svet in zelo tanka je linija, ko vsak izmed nas lahko prestopi na drugo stran.

 

Tudi do telesno prizadetih imamo ljudje predsodke in ne vemo kako bi se obnasali. Sama imam tako izkusnjo, ker sem bila na invalidskem vozicku na sreco le kratek cas. Ampak takrat sem obcutila tisto dvojnost, ki jo ljudje nosimo v sebi. Vecina ljudi me je pomilovalno pogledala, dosti se jih je tudi obrnilo stran itd...res vcasih neumni odzivi. V tem casu sem obiskala en seminar in je bila kar gneca. Prijatelj, ki je prijazno rinil moj vozicek je bil ze kar posteno utrujen, ker sva tik pred tem vozila pa majhnem klancku. Prideva skoraj do vrat, vstopa v dvorano a je bila kar gneca, ki je kot oseba na vozicku, ne bi mogla spremljati. No in se postaviva na zacelje in cakava, da se vsi mimo naju prerinejo. Nakar je ena gospa glasno zacela opozarjati, ce se lahko umaknejo, da gre lahko **gospodicna na vozicku** mimo. In takrat so se ljudje, kot bi jih stresel z elektriko odmaknili oz. poskocili. Scena je bila prav filmska za videti. Kasneje mi je prijatelj rekel, da ga je spomnilo na biblicno pripoved, ko se je morje razmaknilo in so ljudje lahko preckali morje.

Ko si enkrat v tej poziciji in preizkusas to na svoji kozi je kar **grozljivo** na nek nacin. Ljudje se res ne znamo obnasat do invalidov. Da ne govorim o neprimernosti dostopa v mestu. Nekaj se ze trudijo zadnja leta, a se vedno imajo invalidi veliko tezav pri vkljucevanju v obicajno zivljenje ravno zaradi arhitektonskih preprek.

V tujini imajo posebno smer urbanizma, kjer studirajo kako mesto splanirati, cim bolj prijazno invalidnim osebam.

Ko sem obiskala na Svedskem eno manjsih mest, je okoli kar **mrgolelo** invalidov, sprehajali so se iz vseh strani v vse strani, sem mislila, da sem v kaksnem posebnem mestu, kjer imajo kaksen center za invalide ali kaj podobnega. Pa mi prijateljica pojasni, da pri njih invalidi zivijo cisto obicajno zivljenje in da je mesto prirejeno tudi njim.

 

Pred nekaj leti sem si tudi ogledala plesno predstavo, kjer so zdruzeni plesalci z invalidi. Mislim, da se ta skupina imenuje candoco ali nekaj takega. (mislim da so gostovali tudi v Lj) Predstava je bila zelo dobra in na trenutke zelo mocna in pa zelo simbolicna, ena boljsih kar sem jih videla.

[Vojko]

V bližini mojega doma je vrtec,kjer je med telesno in duševno zdravimi otroki,kar nekaj telesno in duševno prizadetih! Zdi se mi zelo dobro,da se otroci že zgodaj srečajo s takimi vrstniki in jih sprejmejo za sebi enake(ne manjvredne)!

Kajti velikokrat se zgodi,da ne samo otroci,temveč tudi odrasli nevzgojeno strmijo v njih ali celo tako, kot si ti rekel Volk,panično zbežijo! :xx!:

Popolnoma drugačen odnos bi bil potreben že v dobi odraščanja in prepričana sem,da bi se sčasoma spremenil v pozitivno smer!

Na žalost pa se v naši družbi obnašamo tako, da vse, kar je drugačno od tistega kar rabi država za svoje funkcioniranje - odmaknemo, skrijemo.

 

Tako sta odmaknjena tako rojstvo kot smrt. Obojega se bojimo. Rojstvo je premaknjeno v porodnišnice, daleč od sorodstva. Človek, ki umre - umre daleč od svojih ljudi, ali pa so ti ljudje nekje daleč - saj "ne morejo priti" niti na tak dogodek, ki se zgodi le enkrat v življenju človeka.

 

Tako sem bil nedavno tega priča, ko so nekoga debelo gledali, ko je povedal, da mu neki bližnji sorodnik najbrž umira in da gre k njemu - saj je s tem zagrešil "nedajanje pozornosti svojemu delodajalcu, podjetju, ki mi daje kruh in vodo"!!!

 

Človeške ostanke na cesti hitro poberejo, da ne ovirajo normalnega delovanja, večjega organizma - družbe.

 

Hočemo ali nočemo, vedno bolj smo majhni, majceni delčki velikega organizma, ki mu je za nas kaj malo mar - razen, kadar nas zboli veliko naenkrat!

 

 

Lp, Vojko

[Tamburin]

Se strinjam, da bi morali pri duševnih bolnikih zdraviti vzroke, ne pa odpravljati oz. blažiti posledice s pomirjevali in ne vem kakšnimi zdravili. Sicer to velja za vsako bolezen, ne samo za duševno... Pa, žal, tega ni.

Prepričana sem, da bi se dalo marsikatero duševno bolezen pozdraviti.

 

Sicer ne poznam nobenega duševnega bolnika. Imam pa prijateljico, staro 52 let, ki je v otroštvu prebolela otroško paralizo in sedaj močno šepa (eno nogo ima bolj razvito kot drugo). Občudujem jo, ker je ful samozavestna in se niti malo ne obremenjuje s svojo hibo. Nosi mini krila ali oprijete hlače, na plaži ima celo tanga kopalke... Živi popolnoma enako kot zdravi ljudje. Tudi partnerja ima in vse..., pa 2 odrasla sina... V glavnem: baba in pol! (Pa še levinja po horoskopu. )

Okolica jo čisto normalno sprejema, in to najbrž zato, ker tudi sama ni obremenjena s svojo telesno hibo. Normalno je zaposlena v pisarni, vozi avto (prirejen za njo)...

[Kljuka]

O j Tamara, kdo bi si mislil, da trzam za teboj ! To je res :!: Ženska, a se lahko ti zavedaš, da sem celo življene iskal tako kot si Ti! Vendar mi lahko verjameš, da je vse to nemogoče! Ti sama veš ZAKAJ! Pa se imej ful kul, verjemi mi, da bom tudi za tebe vrednoposkrbel :!:

...............

 

Mej se fajn Tamara! Veliko Spoštovanje je skozi od mene do tebe!

 

.....................

Popravljeno 28. september 2003 -> Kljuka

[astra]

Vsak izmed nas ima svoj svet in zelo tanka je linija, ko vsak izmed nas lahko prestopi na drugo stran

Cosma,

 

Astra

[Tamburin]

Kljuka, hvala za tako spoštovanje, no!

Huh, in to v kateri temi!

 

Imej se fajn!

 

 

(PS: Zakaj pa si tisto o kuzli in lajanju izbrisal?)

[kapica]

kaj ni mogoc dolocenim dusevnim bolnikom velik boljse kot nam???? ceprav se nam smilijo (kar se ne bi bilo treba!) samo tko zadovoljni so ze z velik manjsimi stvarmi kot mi, zanjo vse bolj velik bolj cenit kot mi..., smo sli za en dan z razredom v crno na koroskem... joj tam te kr pri srcu stisne! tolk je nekak mucno, prav ozracje ze tko otesnjeno... neves kak bi se obnasal, kak bi reagiral, kak bi gledal, kaj bi rekel... ne nc! al pa si po nepotrebnem delas s tem skrbi! samo je pa tud velik ene topline med temi dusevno bolnimi!!! pride do tebe, pa te res iz ciste srece, ljubezni objame!!! nobene hivanscine ne nic!!! sam vseen je tolk mucn!!!!!!! Ze dojencki, s tistim pogledom predanim v usodo... nc energije za borbe, kar bo pa bo! pa sele dobr je zacel svojo zivljenjsko pot.....................

[bigm]

Kaže, da malo mešate duševno nerazvitost in duševno bolezen!?

[Volk K.L.]

..preprosto, predlagaj drugačno zdravljenje, če vam je kaj do tega človeka še.

In koliko je v njem še volje do tega?

0

[Volk K.L.]

Kaže, da malo mešate duševno nerazvitost in duševno bolezen!?

Nč hudga, gre za to da se oboje duševno nerazviti in duševni bolniki težko nazaj vključijo v družbo. Ljudje kot so njihovi sorodniki, pa hočejo imeti čim manj stika z njimi. Kar je tem bolnikom še dodatno breme. Vemo vsi kako bi se počutili, če bi nam družina obrnila hrbet, pa smo normalni. Kako se počutijo šele oni, ko prav takrat rabijo veliko ljubezni in potrpežljivosti od bližnjih. Tega v sebi ljudje nimamo. Nimamo, ne nimamo.

 

Lahko se zgodi edinole čudež . V zvezi s tem je kdo gledal film K-Pax, Kevin Spacey in Jeff Bridges v glavni vlogi.

[rachek]

Jaz tudi mislim, da ni nič narobe s tem, da "malo mešamo" ker so problemi več ali manj enaki. Kvečjemu duševno bolni(torej taki, ki so kasneje "fasali") več težav kot pa tisti, ki so se takšni že rodili. Ampak težave pa so več ali manj enake.

Tega v sebi ljudje nimamo. Nimamo, ne nimamo.

Seveda imamo - v svojem bistvu smo prav takšni. Kdor ni, se pretvarja, misli, da bo s tem pridobil, ampak izgublja.

[Volk K.L.]

Rachek

[Trubica]

Jaz tudi mislim, da ni nič narobe s tem, da "malo mešamo" ker so problemi več ali manj enaki. Kvečjemu duševno bolni(torej taki, ki so kasneje "fasali") več težav kot pa tisti, ki so se takšni že rodili. Ampak težave pa so več ali manj enake.

Tega v sebi ljudje nimamo. Nimamo, ne nimamo.

Seveda imamo - v svojem bistvu smo prav takšni. Kdor ni, se pretvarja, misli, da bo s tem pridobil, ampak izgublja.

 

Rachek, tukaj se pa ne morem strinjati s teboj. Poznam duševno prizadete od rojstva, delala nekaj časa z njimi.. Taki so enostavno zaostali s svojo pametjo, pa če se to še tako grdo sliši. Taki, pač ne izdelajo osnovne šole, taki so v prilagojenih programih, taki potem delajo v nekakšnih delavnicah.. Taki imajo pač svoj svet in v nejm enostavno uživajo.. Imajo svoj svet.

 

Duševni bolnik pa ti "postaneš". Ne bi o vzrokih , zdravljenju. Taki duševni bolniki so praviloma naredili osnovno šolo, pa srednjo šolo, pa še kakšen letnike fakultete. Šizofrenija, kot najbolj pogosto "diagnosticirana" bolezen se pač odkrije največkrat tam okrog 20-30 leta.. Nekateri jo lahko brzdajo.. Vendar samo s pomočjo svoje okolice. Če jim okolica ne stoji ob strani, potem pa izbruhne. In potem je pa hudo. Samomori..

 

 

 

Telesna prizadetost pa z duševnostjo praviloma nima nič.

 

Pa lep pozdrav..

[El Nino]

V današnjem svetu ni nujno da si nor, pomaga pa, mariksaj se vprašam če je norim lepo, ker v bistvu jim je, rad bi včasih mal znorel, delal neumnosti se počutil kul, seveda pa niso vsi nori ljudje taki, dost jim obrne na slabo, pač, mislim da humanost tukaj ne obstaja, sploh humanost do marsičesa je blazno napačna... če je že humana je škodljiva, mislim da so bili v preteklosti stakimi ljudmi bolj humani, pol pa se je začelo zdaj tisto pomilovanje in to, včasih pa so z njimi ravnali kot z ljudmi (delat pejt al pa umri.....)

[Volk K.L.]

Jaz tudi mislim, da ni nič narobe s tem, da "malo mešamo" ker so problemi več ali manj enaki. Kvečjemu duševno bolni(torej taki, ki so kasneje "fasali") več težav kot pa tisti, ki so se takšni že rodili. Ampak težave pa so več ali manj enake.

Tega v sebi ljudje nimamo. Nimamo, ne nimamo.

Seveda imamo - v svojem bistvu smo prav takšni. Kdor ni, se pretvarja, misli, da bo s tem pridobil, ampak izgublja.

 

Rachek, tukaj se pa ne morem strinjati s teboj. Poznam duševno prizadete od rojstva, delala nekaj časa z njimi.. Taki so enostavno zaostali s svojo pametjo, pa če se to še tako grdo sliši. Taki, pač ne izdelajo osnovne šole, taki so v prilagojenih programih, taki potem delajo v nekakšnih delavnicah.. Taki imajo pač svoj svet in v nejm enostavno uživajo.. Imajo svoj svet.

 

Duševni bolnik pa ti "postaneš". Ne bi o vzrokih , zdravljenju. Taki duševni bolniki so praviloma naredili osnovno šolo, pa srednjo šolo, pa še kakšen letnike fakultete. Šizofrenija, kot najbolj pogosto "diagnosticirana" bolezen se pač odkrije največkrat tam okrog 20-30 leta.. Nekateri jo lahko brzdajo.. Vendar samo s pomočjo svoje okolice. Če jim okolica ne stoji ob strani, potem pa izbruhne. In potem je pa hudo. Samomori..

 

 

 

Telesna prizadetost pa z duševnostjo praviloma nima nič.

 

Pa lep pozdrav..

Da saj smo rekli, da duševna zaostalost in telesna zaostalost s psihopatologijo nima nobene zveze. Ima pa veliko skupnega pri predsodkih družbe.

[rachek]

Trubica, jaz razliko med vzroki že razumem, hotel sem povedati nekaj drugega, o težavah ....

[Trubica]

Raček...

 

Težave za "zunanje" opazovalce verjetno izgledajo enake. Za neposredne udeležence je pa to velika razlika.

 

Kaj hočem povedati ?

Od rojstva prizadeti živijo v svojem svetu, živijo v svetu otroka, hodijo "na delo" v učne delavnice, se kregajo zaradi plače, zaradi ljubezni... sem jih včasih opazovala.. Meni je šlo sicer na smeh.. ker vem, da se ne zavedajo toliko svoje drugačnosti.. Tudi ljudje jih drugače sprejmejo..

 

Bolniki(ki to kasneje "postanejo" ) imajo pa pri nas še vedno nekakšen status "dežurnega norca" .. Zunaj (ZDA) je normalno, da imajo ljudje svoje psihiatre, pri nas je pa to tabu tema.. pri nas gre pa samo tak k psihiatru, ki je labilen, reva,se ne zna sam soočiti z realnostjo... Jaz pa pravim, da greš k psihiatru, psihoanalitiku.. moraš enostavno imeti jajca !!

 

 

Njihovo vključevanje v družbo.. poznam jih nekaj , ki so pri 30.ih invalidsko upokojeni.. zaradi shizofrenije.. nekateri vegetirajo doma, delajo probleme ..