Čustva, negativne misli

[otožna]

Se izplača prebrat

[Marsa]

Otozna, saj nisem komentirala samo tebe, takole sem povzela celo temo nekako...

Da ne gre za to, da na vso silo brzdas karkoli in se zadrzujes...

Da spustis, si das duska - ravno zato pa to potem lazje odpustis iz sebe.. ce ne, te skoz notri gricka to - to sem mislila...

Pac - da custva jasno imamo, se jim tudi prepustimo, a se jim ne prepuscamo - nedolocnik...

 

Ker to je problem tukaj - eni ne znajo nehati - nenehno podozivljajo to, morda tudi nekoliko uzivajo v obcutku zrtve - ker niso bili krivi, pa se jim to dogaja... Pa potem kar skoz rolajo v glavi to...

[otožna]

Sej sem jaz tud povzela celo temo, ker sem imela občutek, da so nekateri že prerasli to čustvo, jaz pa se še vedno občasno obadam z njim . Tud jaz zamer ne gojim, niti sovraštva, še manj pa podoživljam jezo, se me prav hitro ne da razjezit, ko se me se me ful, pa preštejem do deset, malce zabemtim, se obrnem in stvar zaključim, ampak dejstvo je da jezo občutim, kot tud vse ostala čustva, razen sovraštvo, to pa ne, vsaj mislim, ker zarečenga kruha se največ poje,...

LP

[aurora]

Yes Marša.... ,pa to je najbolj sproščujoča, zdrava reakcija,posebno še, če se konča s smehom!

 

 

 

Uf, če se spomnim starih, morečih časov,ko sem čustva skrivala oz. jih zanikala....

Skrivala jezo,da me nebi sovražili,skrivala celo ljubezen,da me nebi prizadeli...delala sem se močno, neobčutljivo, v resnici pa sem bila v sebi živa razvalina,saj so v meni

potekale eksplozije bomb ,zapirala sem se pred vsem in tako so čustva vodila moje življenje, čeprav sem mislila obratno..... smilila sem se sama sebi-ubogi jaz :xx!:

 

Sedaj pa ljubim življenje,sprejemam svoja čustva,jih spoznavam in jih celo ljubim, samo ,da mi sedaj,ko jih priznavam,pomagajo pri osebni rasti in ne ovirajo...

Ko sem jezna ,si to jezo priznam in že je za polovico lažja in potem imam čas analizirat in se spraševat,iskati vzrok moje reakcije in tako jeza mineva in velikokrat se sama sebi nasmejim ob spoznanju,da sem v tistem,ki me je razjezil pravzaprav prepoznala sama sebe

 

In kar je najlepše...odprla sem se ljubezni do vsega,

do ljudi,do narave oz. ljubezni do življenja,spoznavanja življenja......in spoznanju,da če zaupam sebi,če spoštujem sebe.......mi resnično ni potrebno klečeplazenje po ljubezni drugih....

 

 

 

Lep dan,veliko ljubezni in smeha vsem !

[Marsa]

...saj so v meni potekale eksplozije bomb ...

 

 

Zelo dobro tudi jaz poznam tole - kaj pa mislis!

[otožna]

velikokrat se sama sebi nasmejim ob spoznanju,da sem v tistem,ki me je razjezil pravzaprav prepoznala sama sebe  

[borism]

Misel je podobna kopanju vodnjaka:

voda je najprej kalna,

počasi pa se zbistri.

[Mateja]

Ker to je problem tukaj - eni ne znajo nehati - nenehno podozivljajo to, morda tudi nekoliko uzivajo v obcutku zrtve - ker niso bili krivi, pa se jim to dogaja... Pa potem kar skoz rolajo v glavi to...

Keller je (Osvobajanje od sebe, B. Pavko) to imenoval 'ranologija' ... zelo popularna religija zadnje čase ... in 'terapevti' uspešno prepričajo ljudi, da morajo ti (s terapevtovo pomočjo)ves čas kopat in brskat po sebi in preteklosti in v neskončnost podoživljat ene in iste 'rane'... :o|o: ... ---->> in svetuje, da se premakneš iz tistega, kar želiš ozdraviti/opustiti/preobraziti... kajti ničesar ne moreš spremeniti, dokler si v tej energiji (ker si v preteklosti, namesto v sedanjem trenutku)...

[otožna]

Mateja, na nekaj si me spomnila, pa sem šla in poiskala -

 

Jutranjo meglico, prvi žarek, ki obsije hrib, smeh ptic mi spremenimo v breme, v vsakdan, ki je za nas le podoben prejšnjemu. To želimo, prevlada udobje pred strahom, ki ga povzroča neznano.

Nekje v globini duše pa vemo, da si le ta želi odkrivati, raziskovati. Ostajamo v svoji lastni senci, predamo svoj list življenja vetru, ki ga vrtinči. In obžalujemo.

Smo egoistična in sebična lupina, ki ne želi, da se njeno jedro, njen diamant sklesa in se prikaže v vsej svoji veličini in lepoti. In krivimo druge.

Zakaj? Mar ne znamo sprejeti trenutka?

Ne, ne znamo uživati v trenutku, ki nam je dan, temveč razmišljamo o tistem, ki je že preživet ali o trenutku, ki ga še ni in mogoče niti ne bo prišel.

Sklenemo še en krog življenja, krog trenutkov. Nato pa razmišljamo o njih kot o najdragocenejšem zakladu.

Vsaka duša je lahko vse tisto, kar hoče biti. Vsaka misel je vendar življenje.

Ljubezen, strast, ponižanje, globina in plitkost. Predanost, zavezanost in beg. Beg pred občutkom moči in nemoči, postavljeno na tehtnico.

Ko skrene s poti, duša joče, na ves glas, tiho v sebi.

[Mateja]

jutranjo meglico, prvi žarek, ki obsije hrib, smeh ptic ...nekje v globini duše vemo, da si le ta želi odkrivati, raziskovati. ... da se njeno jedro, njen diamant sklesa in se prikaže v vsej svoji veličini in lepoti....vsaka misel je vendar življenje...

[Vojko]

Mateja, na nekaj si me spomnila, pa sem šla in poiskala -

 

Jutranjo meglico, prvi žarek, ki obsije hrib, smeh ptic mi spremenimo v breme, v vsakdan, ki je za nas le podoben prejšnjemu. To želimo, prevlada udobje pred strahom, ki ga povzroča neznano.

Nekje v globini duše pa vemo, da si le ta želi odkrivati, raziskovati. Ostajamo v svoji lastni senci, predamo svoj list življenja vetru, ki ga vrtinči. In obžalujemo.

Smo egoistična in sebična lupina, ki ne želi, da se njeno jedro, njen diamant sklesa in se prikaže v vsej svoji veličini in lepoti. In krivimo druge.

Zakaj? Mar ne znamo sprejeti trenutka?

Ne, ne znamo uživati v trenutku, ki nam je dan, temveč razmišljamo o tistem, ki je že preživet ali o trenutku, ki ga še ni in mogoče niti ne bo prišel.

Sklenemo še en krog življenja, krog trenutkov. Nato pa razmišljamo o njih kot o najdragocenejšem zakladu.

Vsaka duša je lahko vse tisto, kar hoče biti. Vsaka misel je vendar življenje.

Ljubezen, strast, ponižanje, globina in plitkost. Predanost, zavezanost in beg. Beg pred občutkom moči in nemoči, postavljeno na tehtnico.

Ko skrene s poti, duša joče, na ves glas, tiho v sebi.

Ko se zavem, da sem se izgubil v produkcijsko, marketinškem stroju,

 

pogledam nebo, oblake, sonce ali pa samo ptička na veji, pozebel list ali travo,

 

zbudim se in čas se zaustavi....

[Guest sanjalica]

In potem se zopet Vojko zbudiš in se zaveš...da se moraš vklopiti v ta produkcijsko, marketinški stroj, če hočeš preživeti..... In spet ni časa za travo, rosno kapljo, meglico, pajkovo mrežo....

 

In to je začarani krog

[bigm]

Sanjalica, če res hočeš uživati trenutek jutranje zarje, ptičjega petja, pesmi vetra skozi veje, plesa palčkov in vil v jutranji meglici, potem boš to tudi doživela.

 

"Nimam časa" je le izgovor lenuhov.

 

Tudi med "produkcijskim" ali "marketinškim procesom" si lahko odtrgaš nekaj minut. Če že ne moreš v naravo, pa si privošči malo meditacije. V duhu se lahko prestaviš kamor hočeš, brez časovnih ali krajevnih omejitev.

[borism]

»Svet zaznavamo skozi prizmo svojih čutov,

v prizmi pa se,kot je znano žarki lomijo in popačijo sliko. »

[Guest sanjalica]

BorisM ampak še zmeraj raje

 

"svet zaznavam skozi prizmo svojih čutov,

v prizmi pa se,kot je znano žarki lomijo in popačijo sliko"

 

kot pa brez čutov in s čisto sliko.

[borism]

Verjamem Sanjalica,zelo pozitivno razmišljanje,ampak tistle prej ni bilo namenjeno tebi osebno,ampak tako nasplošno x!x

 

Lep večer realno ti želim

[Guest sanjalica]

BorisM nič ni "nasplošno".....skozi prizmo ali ne...VEDNO pa s čuti.

 

 

 

Nemoj da mi mutiš :xx!: :xx!:

[borism]

SANJALICA,kaj je tiste spodaj o mutenju izraz iz vašega konca

 

Dobro sem se vsaj nasmejal in se še vedno smejim

 

Saj si ti "faca",ki ji človek na lep način ne more do živega

 

 

 

Skriti sovraštvo je lahko,lubezen teže,ravnodušnost pa najtežje.

[Guest sanjalica]

Kaj mi zdaj hočeš povedati....

 

Če ti napišem da mutiš...je to že malce "poslovenaćko" ker če ti bom napisala v našem izrazoslovju...boš ostal čisto ravnodušen...niti Sanjalo se ti ne bo...o čem ti govorim

 

V rumenem tisku pa se ne najdem...sem le mislila, da je najtežje skriti...ker učke govorijo (ali pa kakšni smajliji)....

[borism]

Trije vprašaji,torej čustVa danes prevladujejo pri tebi

 

Glede rumenega tiska,kar povleci z miško čezenj,pa se prikazal tekst

 

"Ne oziraj se odkod prihajaš,temveč glej kam greš." BEAUMARCHAIS

[pokowc]

Saj si ti "faca",ki ji človek na lep način ne more do živega  

[Guest sanjalica]

BorisM sem rekla...da se ne najdem v textu...ne da ga ne vidim prebrat (sicer nimam očal na nosu, ampak ko kaj HOČEM...bodi brez skrbi, da tudi preberem) - tudi nadaljevala, da se z rumenim tekstom ne strinjam...moja teza: najtežje je skriti ljubezen.

 

Hmmm da čustva prevladujejo danes

 

Mogoče bi lahko...pa ne...

 

Hmm da mi ne moreš do živega Vse kar me sestavlja...je še zelo živo... (razen proteze, lasulje, vsadkov...itd...itd ) tk da mi komot lahko prideš do "živega".

 

Pokowc, ti se pa danes samo režiš Smešno župco papcal

[pokowc]

EJ, VEŠ, TUT Bors mi je tk reku, de se sam smejim, pač Škorpijonski dnevi, veš

Sanjauca,si živa ,seveda si, pogrebi mau po seb, boš vidla, kaj se še skriva not

[borism]

Lahko je govoriti,kadar imaš kaj povedati,a težko je kaj povedati,

kadar moraš govoriti.

Eliot

[borism]

Nikoli ni človek proti človeku pravičen,

niti kadar ljubi niti kadar mrzi!