Čustva, negativne misli

[borism]

KAR NI PRAVOČASNO STORJENO,

KOT DA SPLOH NI STORJENO.

 

 

Indijski

[umetnica]

Saj ljudje ne zblaznijo zaradi izkušnje današnjega dne,

ampak zaradi obžalovanja nečesa, kar se je zgodilo včeraj,

in strahu pred tem, kaj lahko prinese jutri.

[borism]

Če se ločiš od moža, se k njemu

ne vračaj, če se zaljubiš v njegovega

prijatelja, se z njim ne poročaj.

 

Turški

[umetnica]

Sredi starih prijateljev,

Preizkušenih in pravih,

Se ti spet mladost pojavi.

Neguj prijateljstvo v srcu svojem –

Novo je dobro, staro je boljše;

Spoznavaj nove prijatelje,

Toda ohrani stare:

Prvi so srebro, ti drugi so zlato.

[borism]

Reci ženski, da je lepa, pa bo hitro ob pamet.

[umetnica]

OVČAR LJUBI VSAKRŠNO VREME

 

Popotnik: »Kakšno vreme bomo imeli danes?«

 

Ovčar: »Takšno, kakršnega imam rad.«

 

Popotnik: » Kako veste, da bo vreme takšno, kot ga imate radi?«

 

Ovčar: » Spoznal sem, gospod, da ne morem vedno dobiti tega, kar bi rad. Zato sem se naučil, da imam vedno rad to, kar dobim. Tako sem tudi prepričan, da bo vreme takšno, kakršnega imam rad.«

[Marsa]

Jaz imam tudi rada vreme.

[borism]

Škorpijon ima strup v repu,

muha v glavi, kača v zobu,

hudoben človek pa v vsem telesu.

 

 

 

Hundijski

[umetnica]

Najbolje je izbrisati vso osebno zgodovino, kajti to nas osvobaja pred obremenjujočimi mislimi drugih ljudi… resnično mi je všeč ta dokončna svoboda, biti neznan.

[borism]

Če osel ugrize psa, je treba oslu soditi,

ker ga je ugriznil, ne pa psu, ker je bežal.

[Guest sanjalica]

Ampak jaz se še vedno predajam čustvom, ne znam in nočem ničesar zatirati v sebi ali spuščati skozi, sem se pa naučila v vsem videti kaj lepega, v vsaki zadevi kaj dobrega zame, zato jezna nisem praktično nikoli, niti zamerljiva in tudi sovražim nikogar. Vsak ima svoj prav in če meni kaj ne ugaja se enostavno umaknem.

 

   

Ne morem brez čustev. So del mene. In niti nočem biti brez njih, čeprav se zavedam, da bi velikokrat kakšen dan brez čustev bil lažji dan.

 

Zadnje leto se učim umika.

Ko začutim, da sem nekomu v žalost, razočaranje, nejevoljo, da se kdo čuti do mene obvezen, da koga iritiram...se umaknem.

Prvi trenutek mogoče rahlo žalostna, vendar potem v navezi z razumom ugotovim, da je to edino prav.

Škoda moje energije. Mojega sekiranja in iskanja resnice... Kajti resnici sta vedno vsaj dve...

In znotraj vsake resnice sta vsaj še dve resnici in znotraj nje spet dve...

 

 

Nek moj moto je ... če ne morem biti v veselje, nočem biti v žalost...

[borism]

Nesreče prihajajo iz ust, bolezni vstopajo skozi usta

[mushi]

Kok "pozabit" slabe stvari?

[borism]

Kok "pozabit" slabe stvari?

Odmisli čimprej, čimbolj...

[mushi]

Ja, samo KAKO? Ko včasih kr derejo nazaj? :xx!:

[borism]

To si ti samo domišljaš, res pa je da moraš biti močna, enostavno ne dovoli jim x!x

[mushi]

Težka situacija.

[borism]

Mushi iz vsake situacije se najde izhod, mogoče še enkrat analiziraj in premisli....za naprej pa samo pozitivno misli....lep dan ti želim

[borism]

Pa še pozitivne čestitke ob 800- tem kliku x!x

[mushi]

Ej boris... ma brezveze... sam tolk da rečem.. verjetno je problem v tem.. da tolkrat analiziram in razmišljam... če bi vedela... kaj bi pol blo.. pa nisem... in jst se nekak ne morem sprijaznit in me še kr boli..

[borism]

Mushi, če te kr boli, pa le nekaj ukreni zaradi sebe x!x

 

Bolečina je sorazmerna šibkosti duha.

[umetnica]

Nek mož in njegov pes sta hodila po cesti. Mož je užival v razgledu, nakar je ugotovil, da je mrtev. Natanko se je spomnil, kako je umrl in spomnil se je, da je tudi pes, ki ga je spremljal, že nekaj let mrtev.

Zanimalo ga je, kam ju pelje pot, po kateri sta šla. Čez nekaj časa sta prispela do visokega zidu iz belega kamna, ki se je vil ob cesti. Na vrhu dolgega hriba je bil zid prekinjen z visokim obokom, ki se je bleščal v soncu. Ko je stal pred obokom, je v njem videl prelepa vrata iz biserov in cesta, ki je vodila do vrat, je bila iz čistega zlata.

 

S psom sta se približala vratom. Ko sta se približevala, je mož opazil nekoga za mizo ob vratih. Ko je bil zadosti blizu, je vprašal:

"Oprostite, kje pa sva?".

"To so nebesa, gospod," mu je odgovoril drugi možakar.

"Wow! Ali mogoče imate imate malo vode?" je vprašal mož.

"Seveda, gospod. Kar vstopite in takoj vam bomo postregli z mrzlo vodo," mu odgovori in vrata so se pričela odpirati.

"Lahko moj prijatelj tudi vstopi?" pravi mož in pokaže na psa.

"Žal gospod, a ne sprejemamo domačih živali."

Mož je pomislil za trenutek in se nato obrnil, se vrnil na cesto in nadaljeval pot s psom. Po dolgi poti na drugem visokem hribu sta prispela na prašno cesto, ki je vodila skozi vrata, ki verjetno nikoli niso bila zaprta. Ograje okoli vrat ni bilo. Ko sta se približala vratom, sta notri videla moškega, ki se je naslanjal ob drevo in bral knjigo.

"Oprostite!" je zaklical mož bralcu, "Ali imate malo vode?"

"Seveda. Tam je pumpa s čisto vodo." je pokazal na kraj, na katerega se ni dalo videti z zunanje strani vrat. "Kar naprej."

"Kaj pa moj prijatelj?" je popotnik pokazal na psa.

"Ob pumpi bi morala biti skleda."

In popotnika sta vstopila. Res sta našla staro pumpo in ob njej skledo.

Mož je napolnil skledo in najprej sam popil vodo, nato pa je dal vodo še psu. Ko sta se odžejala, sta se vrnila k moškemu ob drevesu, ki ju je sedaj že čakal.

"Kje pa smo?" je popotnik vprašal.

"To so Nebesa," je bil odgovor.

"No, to pa je cudno," je rekel popotnik. "Tudi možakar dalec nazaj je povedal, da so tisto Nebesa."

"Ah, mislite tisti kraj z zlato cesto in bisernimi vrati? Ne, tisto je pekel."

"Ali vas ne razjezi, da se oni sami oklicujejo za nebesa kar tako?"

"Ne. Saj razumem, zakaj tako mislite, a mi smo prav srečni, da nam izločijo ljudi, ki bi zapustili najboljše prijatelje."

[borism]

Če dolgo živijo skupaj, se živali vzljubijo, ljudje. zasovražijo.

[otožna]

Trudim se, resnično se trudim jezo, žalost in strah prepustiti ali spustiti skozi sebe, da se me ne dotaknejo, pa mi ne uspeva. Včasih se vprašam zakaj, ker niti malo ne želim delovati zagrenjeno, utrujeno, brezvoljno, pa pride trenutek, ko bi vse nekam poslala in odšla. takrat sem jezna in v jezo si v tistem trenutku dovolim. Bolj kot z jezo imam problem s strahom.ko mi stisne grlo, ko se čisto potiho priplazi v moje mize. jezo lahko preobrazim, se pomirim, pogledam stvar iz drugega zornega kotu, strahu pa ne znam, postaja vse večji in :xx!:

Ampak otožna bo premagala tudi to, sicer pa sem človek mar ne... Lep dan

[Pujsita]

Otožna, strah te pa zares ne sme biti, življenje ti nudi točno take priložnosti, ki so primerne zate in ki te bogatijo. In z vsako priložnostjo, ki jo izkoristiš, postajaš močnejša in modrejša. Vsemu si kos in tega se zavedaj v vsakem trenutku