Alkoholizem

[shegy]

Na kratko: kako naj pomagam svojemu očetu? Kako naj ga prepričam, da je najbolje(za njega in za vse ostale člane družine) da gremo na zdravljenje in se skupaj znebimo te bolezni?

[Marsa]

Zivjo Shegy! Dobrodosel/a!

 

Glej, tukaj smo ze kar precej govorili o alkoholu, pa si malo poglej, ce si lahko s cim kako pomagas...

Alkohol

 

Tezko ga je prepricati - to je najtezji, a najpomembnejsi korak..

Sem se pa spomnila, da sem v Lunco dajala nekaj takega - v bistvu nekaksen 'prirocnik', kako pomagati alkoholiku na tejle poti..

Cakaj, grem izbrskat tole... : Prijatelju

[Mick]

Pozdravljen shegy ....težka naloga x!x ......Ne bom nič filozofiral .......imam v sorodu terapevta za alkoholizem in tako o tem tudi kar nekaj vem, zato le prvi toda nujni korak......pri očetu treba doseči, da bo sposoben priznati in si reči : "jaz sem alkoholik"....Ker predvidevam, da si tega še ni priznal.......šele potem so sploh možni naslednji koraki........in to čimprej.......ker če ne.....bo mu to povedala bolezen, razpad družine itd. :xx!:

[rachek]

Ja, tako kot ti je Mick rekel, mora si priznati in se vdati v zdravljenje ... nekatere terepevtske skupine sploh ne sprejemajo ljudi na zdravljenje, če ni odvisnik (ne samo alkoholiki) ni pristal *ČISTO* na dnu - ker potem je odstotek ozdravitve največji ker enostavno nimajo kaj za izgubit. Preberi si kakšno knjigo od Sanje Rozman (Peklenska gugalnica, Zaljubjeni v sanje, jaz sem obe + Sanje o rdečem oblaku) ali pa od Janeza Ruglja (od njega še nisem nič). Terapevtske skupine, ki mi v tem trenutku padejo na pamet: Rugelj (Center za varovanje zdravja ??), Rdeči oblak, Anonimni alkoholiki.

 

Pa da pohvalim še tvoj *zelo* pozitivni pristop do tega - da "greste" - ker problem alhkoholizma je bistveno širši in očitno se ga zelo dobro zavedaš.

 

Kar pogumno!

[Mick]

Rachek ....dobro si opazil.....res pravilno, lepo in vzpodbudno je povedal "da gremo na zdravljenje" .......ker itak boste res vsi morali aktivno sodelovati v boju za dosego željenega cija..... x!x

[soncnica]

Problem odvisnosti je zelo kompleksna zadeva, predvsem pa se mora odvisnik sam soociti s svojim problemom in si ga kot prvo priznati. Sam se mora odlociti, da bo nekaj spremenil v svojem zivljenju. Ti mu pri tem pomagas lahko samo tako, da mu stojis ob strani in ga spodbujas pri odlocitvah. Ne pricakuj prevec

 

Pri moji mami se je zgodil preboj takrat, ko ji je ze pocasi odpovedovalo telo (pljucnica+epilepticni napadi zaradi abstinencne krize) in se je zgrudila. Pristala je v bolnisnici, nato v psihiatrični kliniki. Sele takrat je ugotovila, da ima problem in da se mora to koncati. Prej smo jo vseskozi opozarjali in jo svarili pred posledicami....pa brez uspeha. Veliko je pomagalo tudi to, da smo ji nekako dopovedali da je odvisnost bolezen in ne neka sramota, in da se mora bolezen pac zdraviti. Zdaj ze nekaj casa uspesno vzdrzuje abstinenco, obstajajo tudi zdravila (REVIA), ki alkoholikom pomagajo pri abstinenci, vendar jih lahko predpisejo samo zdravniki oz. specialisti.

 

papa

[shegy]

pozdravljeni.. da ne bo nasporazuma, drugac sm zenskega spola( priznam da malo nenavaden vzdevek :o|o: ).. nisem povedala najbrz kar je pomembno pri mojem primeru: moj oce bi MORAL glede na vse opozorilne znake ze zdavnaj spoznati da je njegova edina pot zdravljenje, ampak..nikakor ne more. samo ponavlja da je zdravljenje za neumne in da bo on, tudi ce ga tja spravimo, sel po koncu "na en pir".. kar pa se tice opozorilnih znakov: bolijo ga jetra, ledvice...najbrz se kaj drugega pa ne pove, ker itak od nekdaj ni rad hodil k zdravnikom ker se on lahko pozdravi le sam(kao)..v druzini imamo ogromne financne probleme, tudi medsebojni odnosi so se zaceli ze zdavnaj krhati..ampak kot da ne bi imel v svoji glavi niti ene zdrave celice.. use mu je nacel alkohol. in v zadnjih 3, 4 letih se je vse samo se stopnjevalo.. pred kaksnim tednom ali dvema smo mu postavili ultimat da je njegova edina moznost ce hoce ostati z nami zdravljenje..pa je reku da njega ne bo noben silil in da ko bo on pripravljen bo sel na zdravljenje. ok, smo rekli, vsaj besedo zdravljenje je izgovoril..ampak sedaj.. itak vsi vemo kaj spet sledi. je breposeln, doma enostavno povedano bedira in zapravlja svoj cas, ki bi ga lahko uporabil v bolj koristne namene (in zasluzil kaj denarja..)..ne vem.. vem le to, da je vse na njemu, ampak kaj ko se mi zdi ta situacija tako brezizhodna. mami je sicer poklicala na AA in rekla da bo sla ona v vsakem primeru..vse je le se na njemu. ce bi se odlocil da zacne z zdravljenjem pri AA(in potem enkrat nadaljuje se kje drugje)bi z veseljem tudi jst sodelovala..in zivljenje vseh bi se najbrz kar spremenilo..ampak.. kaj ko je vse na njemu, njemu ki mu je alkohol vzel vse.

[Mick]

Še mu ni vzel .....shegy.....še ne.....Očitno si tu še ti...zaskrbljena zanj, pa tvoja mama, še kak brat ali sestra.....še vas ima.....pa ni še huje zbolel.....torej ima še dosti.....da se splača zdraviti

 

Mogoče oz. zelo verjetno bo ravno zato potrebno enostavno postaviti ultimat....."ali greš na zdravljenje ali pa se ločimo"....Resno razmislite o tem.....saj večinoma šele radikalni ukrepi (izgube) prisilijo alkoholika k ukrepanju.......Da ne bo prej radikalno reagiralo zdravje.....ker alkohol je tudi analgetik......in določenih blažjih, porajajočih se zdravstvenih težav alkoholiki niti ne čutijo.....ker so z alkosom omrtvili živčevje.....Kar se mene tiče.....le resen ultimat x!x .....neupoštevan....takojšnje ukrepanje x!x x!x .....v zagroženo smer.....In se tudi raziti, če je to potrebno.....le to bo ga prisililo v zdravljenje.....verjemi.....Vsakršno ostalo ravnanje je "potuha" njegovemu alkoholizmu......Sori, če sem preoster, preradikalen......vendar mi lahko verjameš, da je to verjetno edini način.....res zeeeeloooo težek.......vendar z upanjem, da bo učinkovit.

[teja]

Z ultimatom je tako. Ko ga postaviš, ga moraš najprej sam sprejeti, ker če ste mu že postavili ultimat, ki se ga potem niste držali, vprašanje kako resno vas bo jemal.

 

Stvar ultimata pa je predvsem mamina odločitev.

 

Tudi moj oče je pil, celo še vedno. In je mama svojo odgovornost naložila na otroke. Res je težje če živiš doma, ampak jaz sem svoji mami povedala, da je to njuna stvar, odnosi, ultimat in to. Da jo podpiram, in seveda mi ni vseeno kaj se dogaja, daleč od tega. Vendar se je dobro odmakniti od odgovornosti, in predvsem poskrbeti zase.

 

Ja pojdita na AA sami, če on ni za to. In Tudi ultimat je dober, superski, če ga je mama sposobna izpeljat, ker drugače je oplela na vseh področjih prepričevanja.

 

Na žalost mora priti sam oče do tega da neha, in tudi na žalost včasih pridejo do tega prepozno. Ampak vsak ima svojo pot.

[Marsa]

Teja -

[Mick]

Se strinjam teja....Odločitev je predvsem na mami......ob pomoči tudi shegy. Morala se bo odločiti ali je še pripravljena prenašati moža alkoholika ali pa ji je absolutno dovolj......In odločitev dosledno izpeljati, ukrepati.....če se odloči, da ga ni več pripravljena prenašati, vem, lahko reči pa zelo težko narediti... Še posebej, če je oče tudi nasilen ipd. pod vplivom alkohola.....Postavljen in nerealiziran ultimat je povsem brez vrednosti. Sicer pa praksa kaže, da večino alkoholikov spravi na zdravljenje le totalna stiska......bolezen, izguba službe kot posledica alkohola, strah pred izgubo žene, družine.....sicer pa si vedno najdejo nek izgovor.......in dokler družina to tako ali drugače tolerira......ga najde toliko lažje.

[Mick]

Vrba......saj.....glede na vse povedano sva v bistvu povedala na različen način in z različnimi besedami - enako....se mi zdi..... . Se pa ne strinjam povsem, da se bo moral spremeniti, ko ga nihče več ne bo maral..........to je odvisno od vsakega posameznika.....nekatere to zapelje še v hujše pijančevanje.....do propada.......poznam primere. Je pa res, da so si ostali družinski člani po ločitvi od njega uredili življenje.......

[Kljuka]

Na kratko: kako naj pomagam svojemu očetu? Kako naj ga prepričam, da je najbolje(za njega in za vse ostale člane družine) da gremo na zdravljenje in se skupaj znebimo te bolezni?

:!: Spolna zloraba :!:

[pokowc]

[tomazslo]

Lahko vam povem svojo izkušnjo.

V svojih najštnih letih sem bil živahen in zelo aktiven, ukvarjal sem se z vsem mogočim, od športa (bil tudi reprezentant) do muzikanta. Prav slednje me je popeljalo v svet alkohola, vse bolj in bolj sem bil odvisen od tega. V takem stanju sem se poročil in dobil tudi sina. Moj alkoholizem je bil še tako razvit, da so se pričeli problemi v službi ( v družini niti ne, saj me je žena spoznala in sprejela pač v takem stanju), pa še po naravi nikoli nisem bil agresiven in nisem delal problemov. Resnično je pa zelo težko priti iz tega stanja. Podzavestno imamo toliko obrambnih mehanizmov povezanih z manipulacijami in lažmi, čeprav zavestno to nočemo. Prav vse nam prav pride, da pridemo do cilja, alkohola. Pa naj bo rojstvo, rojstni dnevi, obletnice, če pa ničesar drugega si se pa enostavno "skregal" doma, da si imel vzrok za odhod tja kjer so te vsi razumeli, posebno, če si dal za rundo, med pivske bratce.

Vse skupaj se stopnjuje do te mere, da postaneš popolnoma odvisen, da ti nobena druga stvar ne pomeni toliko kot alkohol, čeprav se meja popitega hitro zmanjšuje. Pričnejo se problemi prav na vseh področjih.

Imaš moralnega mačka, prijatelje sprašuješ, kako je bilo včeraj, okoli ovinkov seveda, da bi ne vedeli, da se v resnici niti slučajno ne spomniš, kaj si počel.

V redkih trenutkih, ko nisi čisto utrgan premišljuješ o tem, žal ti je in ne moreš si pomagati.

Zgodilo se mi je, da sem sredi dneva v uniformi (bil sem v državni službi) pijan spal v parku v travi, imela sem slabo vest in nisem vedel, kaj bo. Prav to in misel, da bo moj sin v šoli ožigosan zaradi mojega pijančevanja, slaba vest pred tem mi je nekaj v meni premaknilo, bilo je močneje od alkohola in naenkrat sem lahko nehal z tem, čeprav sem imel kar dolg staž za sabo. Do tega mi je pomagal tudi znanec (psihiater), pomagal mi je v sebi najti tisto, kar je bilo močneje od alkohola.

Seveda je bilo na začetku težko, naenkrat izgubiš vse prijatelje (pivske seveda), ker si zanje postal moteč. Spremeniti moraš način življenja, kjerkoli se pojaviš ne razumejo, da ne popiješ vsaj enega piva, "saj to pa res ni nič". Bilo je pred 29 leti in takrat so bile alkoholne navade drugačne kakor danes, nisi bil moški, če nisi kakega v sebe vrgel. Res me je to motilo, nisem potreboval alkohola, potreboval sem družbo, prijatelje, ki pa niso razumeli (razen redkih), kaj se z mano dogaja. Čas je naredil svoje in počasi sem se navadil na tak način življenja, čas, ki sem ga zapravljala po gostilnah sem nadoknadil z drugimi aktivnostmi in lahko priznam, da sem nekaj tudi dosegel v življenju. Spoznal sem, da je življenje lahko lepo, da lahko živiš neobremenjeno brez laži in manipulacij in, da lahko kreativno deluješ prav na vseh tistih področjih, ki jih v alkoholni omami nisi poznal.

 

Skratka, da skrajšam zgodbo.

Zelo težko je prenehati z to odvisnostjo, možno je samo, če res razčistiš sam z sabo, če to ne moreš sam, ti mora pri tem pomagati strokovnjak, ki bo našel v tebi tisto, kar bo močneje od alkohola. Ko do tega spoznanja prideš, je rešitev na dlani. Vsaka druga nasilna pot je že v naprej obsojena na neuspeh, ker bo abstinenca nasilna in te bo še bolj vleklo v to. Pač tako, kot prio vsaki odvisnosti.

 

Nisem napisal svoje zgodbe, da bi pri tem razčiščeval kaj nerazjasnega v sebi, ker to sem že pred tremi desetletji dosegel, nikoli nisem obsojal drugih, nisem postal borec proti alkoholu, še celo zavidal sem tistim, ki znajo kaj popiti in lahko živijo neobremenjeno in normalno.

 

Mogoče sem pa komu pomagal v razmišljanju o sebi na osnovi moje izkušnje.

 

l.p. Tomaž

[ZNOVA]

VSO SRECO SHEGY!

[Aira]

v sebi najti tisto, kar je močneje od alkohola...čas ki sem ga zapravljal po gostilnah sem nadoknadil z drugimi aktivnostmi

 

Mislim, da je to res bistveno . Da ugotovimo, da je življenje lepo, ko ga vidimo in doživljamo jasno - in ne v alkoholni omami . Torej ugotovimo, kaj si v sebi resnično želimo početi in se podamo na to pot.

[Marsa]

Lahko vam povem svojo izkušnjo. ...

...

Ej, Tomaz!

Naj thanx za tvojo izkusnjo in iskrenost in sposobnost realnega videnja, ki si dbest podal tule!

 

Tale post pa je zakon!!! Kako veliko, najvec vreden v taki temi.

Sory za odstekano izrazanje, samo nocem izgubiti niti.

Res ob prebranem cutim samo spostovanje in naklonjenost.

Kako lepo in iskreno in resnicno si napisal. ce ne dam smeska, je hladno nekako. v resnici ga pa sploh ni tule moznega.

[krokodil]

Ste ze skoraj vse povedali...

 

Samo tole bi dodal:

 

 

"Alkohol ni vzrok, alkohol je posledica".

[tomazslo]

Ste ze skoraj vse povedali...

 

Samo tole bi dodal:

 

 

"Alkohol ni vzrok, alkohol je posledica".

se strinjam, do potankosti to poznam, saj drugače bi mi ne uspelo, vendar bi bilo preveč za ta forum, važno je, da vsak pri sebi najde vzrok in ga odpravi...

 

če te zanima moj vzrok...biti med najboljšimi tudi v pitju in se pri tem pokazati frajer (pa še kak kompleks skriti)...tako se ponavadi prične.....

 

samo kasneje te alkohol zasvoji, prav malo ti je mar za vse ostalo, živiš od kozarčka do kozarčka, to pa lahko preglasiš le z neko resnico, ki je močnejša od odvisnosti

 

če bi rad več o tem mi lahko pišeš, da bi ne obremenjevali foruma

[Marsa]

... da bi ne obremenjevali foruma...

... forum ful prenese... tudi ali pa predvsem tale (LNF)...

Poleg tega pa ob vsem balastu hoce imeti tu ravno tole... srz... osebno izkusnjo.

[aakhut]

 

NE RABIM LSD-ja,

NE RABIM MARIJANE,

Z ENO FLASHO SHNOPCA

LETIM SRED LJUBLJANE

(magna purga )

 

666 zlomkou...hik

[Marsa]

... Ko pa ze o M.P.:

 

Eh, k***, zivel sem pa le!

 

ves kolikokrat se spomnim na tole...

Kul se mi zdi - fulkrat sem jo 'izgubila'... vsakic je nekako prisla nazaj do mene.

razen zdaj, ko je nimam... :o|o:

Ampak jo imam pac v glavi. To je kul, zame, pri podajanju pa sem omejena pac na tole.

[AirSim]

Zelo se strinjam z vsemi. Vsak se mora sam odločiti za zdravljenje. Mi mu pa lahko damo ljubezen.

 

Me (mama sestra in jaz) smo postavile očetu pred tremi meseci ultimat, neha piti, ali pa se mama preseli k meni in se loči od njega. Bila sem polna jeze in sovraštva do njega, in do sebe. Tudi ko je (po vrnitvi iz bolnice) sprejel te pogoje, sem bila jezna. Nisem ga mogla pogledat. Takrat mi je počilo in sem rekla: Mami, če noče on iti k svetovalcu jst, vseeno grem. To ni normalno, da držim toliko jeze v sebi.

Po nekaj srečanjih, mi je bilo jasno, da je največ kar lahko naredim za njega je to, da ga sprejmem takega kot je. Vsakič sem malo odpustila njemu in hkrati sebi.

Pred enim mesecem, ko sama bila sama je bil zopet pijan ko krava (ne prvič od ultimata). Kljub temu sem ga povabila k večerji. Sploh ni mel apetita. Samo oči je imel vedno bolj žalostne.

Takrat sem ga vprašala: Kaj je ati zakaj si žalosten? Počasi je začel govoriti. Isto kot vedno. Skoraj so mi šli lasje pokonci. In namesto, da bi mu začela govoriti, da nima prav, in ga prepričevala v svoje, SEM GA POSLUŠALA. Potem sem ga objela. Tako so se mu solze vlile kot malemu otroku. To so bile solze sreče. Takrat sem videla da je tudi on navaden človek, ki se lahko zmoti. Tako je bil srečen, tako mi je bil hvaležen. Tega noben ne bo nikoli pozabil. In potem me je čez dve uri povabil še na tortico. In sem ga peljela. Pozabila na "sramoto, ki mi jo je delal", cel popackan in smrdeč. Jaz sem bila srečna. Po dolgem času sem zopet imela svojega očeta. Sem čutila ljubezen do njega. In sva skupaj celo sanjala kako bi bilo lepo, ko bi šli cela družina skupaj na počitnice. Toliko zanimivega mi je povedal o preteklosti, prej ga nisem nikoli poslušala.

Tudi sestra in mama sta ga začeli laže sprejemati, ko sem jima povedala, najino zgodbo.

ČE NE BO DOBIL DOMA LJUBEZNI, KJE DRUGJE PA JO BO?!? Ne rabi iskati potrditve v alkoholu, če jo pa najde vsakič, ko pride domov.

 

Si predstavljate, kako hudo, bi bilo če bi vam oče rekel: Nisi dosti dober/dobra za mene. Če se nočeš spremeniti pojdi od doma in se ne vračaj.

 

In zdaj me vsakič, ko grem od doma objame. Ker ve da, ga imam rada ne glede na karkoli.

[tomazslo]

Zelo se strinjam z vsemi. Vsak se mora sam odločiti za zdravljenje. Mi mu pa lahko damo ljubezen.

Nočem biti pesimističen, vendar se razmere še niso razvile do tiste mere, še zmeraj njegovo pitje ni tako moteče, da lahko tudi tako resnico sprejmete, vendar to ni rešitev ne za njega, ne za vas, če je ljubezen res tako velika mu raje pomagajte iz tega, če tudi on resnično ljubi, bo mogoče kakšen ultimat pripomogel, da bo to moč ljubezni prevladala alkoholno odvisnost, čeprav je to velikokrat premalo, ker obrambni mehanizmi delajo drugače.