Spomin

[otožna]

Spomin nanj. Nikoli nisem imela možnosti da mu napiše, naj torej oddam tu tisto, kar je namenjeno tudi njemu....

 

Nagajivo, drobno dekletce, kot sem bila jaz, je potrebovalo nekoga, ki bi ji bil v oporo, varnost, in moja opora si bil ti. Velik, močan, nasmejan in vedno pripravljen prisluhniti. Vzel si me pod svoje okrilje, bila sem tvoj največji zaklad. Naloga, ki si si jo zadal, je bila varovati me in me hkrati naučiti preživeti v krutem svetu. In pričela se je najina zgodba. Bila sem prva vnukinja, in to seveda ni kar tako. Niti dejstvo, da sem pravzaprav vnukinja tvoje žene, ni bilo pomembno. Saj razumeš, mar ne? Zaslužila sem si tvojo posebno pozornost.

Torej, malo modrooko in črnolaso dekletce je zasužnjilo tvoje srce. Pogosto si me popeljal v svet domišljije in danes vem, kakšno bogastvo sem takrat prejela. Tam sva imela svoj prostor. Kakšen užitek je bilo sedeti v tvojem naročju in poslušati napete zgodbice. Povsod sem te spremljala, bila sem tvoja mala senca. In koliko skrbi sem ti povzročila s svojo nerodnostjo, mar ne? Niti delo na polju in travniku me ni odvrnilo od tega, da ti ne bi bila za petami. Vedno si poskrbel, da sem se počutila tako pomembno. Zvečer, ko sem šla spat, sem vedela, da bo zjutraj, ko bom odprla oči, tvoj obraz nad menoj in da bom odšla s teboj, k tebi domov. Bila sem namreč tvoja princeska in – se ve, dedek bo počakal, da se njegova punčka prebudi, da jo popelje s seboj. Nočno delo, ni pomembno, spanec bo že počakal. Vem, bila sem tvoja razvajena punčka in še danes ne vem, kako ti je uspelo obrniti to meni v prid. Naučil si me spoštovati ljudi, naravo, opazovati ptice, predvsem pa spoštovati samo sebe. Čas je mineval in postajala sem vsa večja. Napočil je čas šole. A dedek je ostal na prvem mestu. Prav ponosno si stal pred šolo, me prijel za roko, za prvim ovinkom pa – smuk v tvoje naročje.

Veš, še danes se spominjam, kako sva se med delom učila. In tvoje malice – prava poslastica. Najbolj pomembno zame pa je bilo, da sem dneve preživljala s teboj. Vedel si za vse moje skrivnosti, vedno si našel pravi odgovor na vprašanje. Postala sem prikupno dekle, kot si mi včasih dejal. Nikoli pa se nisem uzrla in v tvojem pogledu opazila žalosti in bolečina. Prezrla sem trenutke, ko si zrl vame in ti je bilo verjetno hudo, ker si vedel, da se najini dnevi končujejo. Resnično nisem opazila, da si vse bolj utrujen in izčrpan. Bil si ob meni in mislila sem, da bo vedno tako, dokler … Bolezen te je nenadoma premagala.

Le zakaj, hudiča, si moral zboleti? Zakaj mi nisi nikoli povedal, zakaj mi nisi dal možnosti, da ti vsaj nekoliko pomagam? Izgubila sem te, preden sem se utegnila posloviti. Mnogih stvari še nisva odkrila, toliko ugank naju je še čakalo! In danes, po toliko letih, si še vedno želim, da bi bil ob meni. Tako kot ti, je odšel tudi občutek pomembnosti in spoštovanje do same sebe. Vedno, kadar se želim na koga navezati, se bojim, da bo odšel in me pustil samo v bolečini, tako kot si me ti. Vem, nisi imel izbire, nisi to storil namenoma, a v meni je nastala blokada, nikogar nisem več pustila v svojo bližino. Torej, še vedno si želim, da bi bil v moji bližini. Da bi v tvojem naročju moj deklič poslušal tvoje napete zgodbice. Deklico imam, veš, in rada bi, da bi jo imel možnost videti. Pa saj jo vidiš, mar ne? Ona je najlepše, kar se mi je v življenju zgodilo in če v tem trenutku nisem ponosna nase, sem na njo prav gotovo. Rada bi ti povedala, da sem te imela zelo rada, da sem ti hvaležna za vse trenutke, ki sva jih preživela skupaj. Še vedno včasih ravnam tako, kot mislim, da bi mi svetoval ti. Hvaležna sem ti za prejeto znanje, za spoznanje, da sem, kar sem, da se moram spoštovati, in za občutek, da nisem nikoli sama. Vem, rekel bi, da sem malce prej dejala, da se ne spoštujem več. Res, vendar vem, kakšen je občutek, če je človek ponosen nase. In jaz v tem trenutke ne najdem razloga, da bi bila ponosna nase.

Še vedno si želim zateči se v tvoj varen objem, te vprašati za nasvet, ti zaupati vse težave.

Oprosti mi, ker se nisem poslovila, ker nisem opazila solz v tvojem pogledu, tresočih rok in počasnejšega koraka. Ampak, veš, morala sem sprejeti, da si zbolel in še preden sem to dojela, si odšel; tvoj odhod me je presenetil, prehitel me je in bila sem izgubljena. Oprosti!

Veš, kaj v tem trenutku potrebujem? Lepo besedo, nežen objem in besede, da bo vse dobro. Toliko let je minilo, jaz si pa še vedno želim, da bi stopil k meni in me objel.

Trudim se, resnično se trudim, da iz sebe dam tisto, kar je v meni najboljše in nekako to ni nikomur dovolj. In izgubljam, bitko za bitko, … Bolj kot se trudim, bolj ko iščem pravo pot, težje je. Resnično te potrebujem in tolaži me misel, da nekje bediš nad menoj. Meni pa ostaja le spomin nate in na brezskrbno otroštvo, ki sem ga preživela s teboj.

Hvala ti!

[bigm]

Otožna, res lep spomenik si napisala svojemu dedku. To je vredno dosti več, kot prazno postavanje na pokopališču in ocenjevanje, kateri grob ima več in lepših sveč ter šopkov. S svojimi dragimi pokojniki smo skupaj v mislih, ne glede na to, kje smo in kako daleč od nas je njihov grob. Saj dedka v resnici nisi izgubila. Zapri oči, zamisli si, da si še vedno v njegovem naročju in na vsako tvoje vprašanje bo odgovoril, vse tvoje dvome bo razrešil. Zaupaj sebi in njemu. Povedal ti bo, da si v redu punca in vredna vsega najboljšega v življenju.

[Marsa]

Res je, BigM.

Otozna, zelo lepo je tole napisano, fino da si izlila tele svoje misli v spomin, prav tako pa je nadvse primeren trenutek.

Kot pravi BigM - dragih itak nikoli ne izgubimo; kot prvo, jih nikoli nismo imeli, kot drugo pa so v obsvetu 'se vedno' z nami.

[otožna]

Hvala. Vem, da so nam vse osebe v življenju dane z določenim razlogom, da nam pokažejo pot in vesela sem, da si je on izbral mene za učenca. je zaslužen za marsikaj v mojem življenju, tudi za to, ker sem se zaradi njegovih obiskov v sanjah že zelo zgodaj pričela spogledovati z duhovnostjo. obdržala sem nekaj navad, naprimer, da čustva izleijem na papir, in velikokrat se spomnim nanj in zato ne potrebujem današnjega dneva. ko rešujeva z malo križanke, se spomnim nanj, ko je na televiziji šport , se spomnim, kako sva skrivaj ponoči ob prenosih vstajala in gledala televizijo, toliko stvari me spominja nanj. tko, da ...

Bil je enkraten človek in vem da je ponosen na svojo opravljeno nalogo v tem življenju. In kdo ve, mogoče iz male zre del njega vame...

[Pujsita]

Ojla Otožna.... me ne preseneča več...

 

Tudi jaz sem bila od vseh sorodnikov najbolj navezana na mojega starega očeta, ki sem ga klicala Ati in nas je že zelo mlad zapustil - 54 let. Dostikrat se spomnim nanj, pa razmišljam, kaj bi on rekel o tem in onem....

 

Bil je ena mojih najsvetlejših zvezdic v družini in še danes se zares dostikrat spomnim nanj, me obišče tudi v sanjah in ponavadi mu rečem, da sem presrečna, da ga spet vidim in da sem toliko let mislila, da je mrtev. Srečanje je vedno tako sladko, polno lepih prijetnih občutkov. Sigurna sem, da me čaka gor in mi je en lep plac prišparal .

 

Drugače se pa spomnim, kako sem jokala, ko sem ga pri stari mami čakala od takrat ko je šla ona v službo, pa da je on prišel domov, pa kako sem ga bila vesela, ko je prišel. Skupaj sva igrala harmoni, pa on je igral tudi harmoniko in trobento. Rad je gledal boks, pa pri skokih je za Weissfloga navijal... To je pa skoraj vse, kar se od 10 let skupnega življenja spomnim.

 

[mushi]

Zelo lepo izražena čustva o spominu na nekoga ki ti je ljub. Verjetno se vsakega od nas dotakne... pa tud če smo že koga pozabili... se prikradejo vate spomini, misli... občutki... sence iz preteklosti.....

[borism]

Spomin je velik žep, a če ga prenapolnimo, se strga.

[otožna]

borism, žep spominov se ne more strgati, sploh ne

[borism]

Kdor je bil ranjen, si bolečino za vse življenje zapomni.

[Guest sanjalica]

borism, žep spominov se ne more strgati, sploh ne

Se strinjam Otožna s tabo.

Spomini nas bogatijo in nam dajejo podlago, da gledamo na ta trenutek z drugačnimi očmi...

Nebi želela biti brez spominov; tudi če so slabi...

Zaradi njih sem takšna kot sem...

[borism]

Spomin je kot rešeto:

velike stvari ohrani, majhne spusti.

[otožna]

ampak včasih nam tista mala malenkost, trenutek ki naj je bil nepomemben kasneje večkrat pride pred oči, al ne, kakšna velika stvar pa nam postane s časom nepomembna

[Guest sanjalica]

Spomin...

 

Stara sem bila 4 leta in sem bila skupaj z mamo v bolnici na odstranitvi mandljev. Istočasno.

Jaz brez znanja slovenskega jezika; v slovenski bolnišnici...

 

Vse, česar se spomnim...da sem dobila nekoč za večerjo pohanega piščanca ( to je bilo zame kot če bi sedaj dobila na loteriji 1 MIO SIT) moja mama pa mlečni gres in sem zamenjala z njo večerjo...

 

Drobec...ampak še zdaj vidim, kako je mama goltala tistega piščanca...jaz pa še dandanes čutim v ustih okus slin, ki so se mi nabirale v ustih...

 

Ne operacija, ne jezikovna pregrada nič...samo piščanec...

 

Čuden je naš spomin..............

[otožna]

včasih v spominu ostane glas, al pa pesem v ozadju, spominjam se, kako je dedek dišal, ko me je vzel v naročje, kako je pokleknil na njivi in jedel kosilo, ki sem mu ga prinesla in kako se mi je kot otroku to vtisnilo v spomin... spominov je nešteto, le priklicati jih je potrebno

[umetnica]

ampak včasih nam tista mala malenkost, trenutek ki naj je bil nepomemben kasneje večkrat pride pred oči, al ne, kakšna velika stvar pa nam postane s časom nepomembna

otožna

ko pogledamo nazaj, se nam stvari, ki so se v preteklosti zgodile kot majhne, zdijo velike. perspektiva gledanja se s časovno oddaljenostjo spremeni in s tem vrednotenje dogodka in trenutka

[otožna]

ker časa baje tko ni, zame je pomemben trenutek

[Guest sanjalica]

Mogoče res idealiziramo preteklost /eni/, mogoče res ne zmoremo objektivnega pogleda na stvar; pa vendar je to v nas...in težko bi mi sedaj kdo vzel spoznanja o mojem otroštvu, mladosti...

Tako sem jih postavila, jih sprejela in s tem živim...

 

Je del nas; če bi ne imela jaz takšne mame, če bi vedela, kaj je to oče...bi verjetno bila drugačna, če bi bila invalid, bi bila tudi drugačna, če bi živela v mestu, bi bila spet drugačna...

Skupek okoliščin (tudi planeti ) so krivi, da smo to, kar smo.

[umetnica]

Sanjalica, po moje to ni idealiziranje preteklosti. vedno, ko se spominjamo dogodkov, ki so se nas osebno dotaknili, je spomin subjektiven odsev. objektivno gleda na dogodek samo nekdo, ki ni na noben način povezan z dogajanjem, nekdo, ki "tehnično" razmišlja o dogodku, nanj dogodek nima nobenega vpliva in je le zunanji opazovalec.

vse kar se nam je zgodilo v preteklosti, je pustilo sledi in tudi zato smo to kar smo

[otožna]

vem , da ne morem tu komunicirati s teboj, dedek, vendar, cel dan že razmišljam, zakaj zopet jočem, ko razmišljam o tebi, zakaj te spet prosim za pomoč, zakaj si mi že cel dan v mislih, prižgem tv, film s podobno tematiko, vzamem knjigo, zopet isto, zjočem se, želim ti povedati, da te potrebujem, nato me prešine,pogledam kolendar in vidim, danes bi imel rojstni dan... si me poiskal

[Mick]

Ooooo.....to temo pa sem nekako spregledal .........zelo lepo od tebe, otožna, zelo lepo .......dedek bi bil neizmerno vesel teh tvojih postov, sem prepričan.

[bigm]

Otožna, nihče ti ne bo bolj iskreno svetoval, kot prav pokojni dedek. Iz več tvojih postov izhaja, da je bil prav on oseba, ki je v tebi pustil najglobji vtis. Pogovarjaj se z njim, sprašuj ga kar koli, prosi ga za nasvet. Če bodo ti pogovori zvečer, preden greš spat, boš do jutra dobila odgovor. Ali bo to res tvoj dedek, ali pa morda tvoja podzavest, ni pomembno. Odgovor boš dobila in misel na dedka ti bo polepšala dan.

[otožna]

vem, samo šokantno je to, da sem hm, po prvem novembru odšla svečko prižgat in na grobu rekla, 16. novembra pridem k tebi z rožico, že kot otrok sem mu vedno nabrala šopek, smešno, če se danes spomnim, in danes spregledam datum in se pojavlja intenzivno v mojih mislih dokler se nisem spomnila na obljubo, sedaj sem pa zadihala. zvečer mu pa povem, kar me muči, mogoče, mogoče, bo moj angel varuh ali pa podzavest posredovala odgovor...

[borism]

Kdor ima brazgotino, ne pozabi rane.

[aakhut]

 

 

nekdo je bil nedosleden....

 

 

 

666 zlobijeu....tralala

[borism]

Tudi kača pomni, kdo ji je na rep stopil.