Ali se zavedamo odgovornosti pri vzgoji otrok?

[Terezija]

KDOR IŠČE TA NAJDE IN IZGUBI SVOJEGA OTROKA……..

ALI SE STARŠI IN VZGIJITELJI ZAVEDAMO ODGOVORNOSTI PRI VZGOJI OTROK ?

 

»KDOR IŠČE, TA NAJDE«, pravi slovenski pregovor in da to zares drži, sem izkusila tudi sama.

 

Pred nekako desetimi leti sem začutila, da je na svetu še kaj več, kot samo svet, ki ga vidimo. Spoznavati se začela, da je duh vodilo vsega. V tistem času so se začela na novo pojavljati, če ne na novo, pa vsaj bolj javno, tako imenovana duhovna gibanja, ki jih je moja duša, žejna vseh teh informacij, začela sprejemati in o tem premišljevati.

 

Stvari sem vzela precej naivno, saj se prej v naši družini, družbi in državi ni govorilo o duhovnosti, o duši in tako naprej, razen v cerkvah, v katere pa nisem zahajala, ker jih nisem poznala. Nisem si mislila, da lahko napačna poteza na duhovnem področju dobi tako velike razsežnosti v tem smislu, da lahko človeka potisne v najgloblje brezno in da lahko zdrsne v propad ne samo prepad. Verjetno me mnogi, ki berete te vrstice niti ne razumete, kaj sem hotela s tem povedati, zato bom pojasnila še enkrat. Sporočilo je čisto enostavno. Namesto v svetlobo, po kateri sem hrepenela sem padla v popolno temo.

 

Iskala sem mir, ljubezen, harmonijo,.. v dobri veri, da sem na pravi poti, na poti k neki višji sili – univerzumu, v bistvu pa sem se pogrezala v živo blato, iz katerega ne bi bilo izhoda, če ne bi po volji najvišjega spoznala ljudi, ki so me začeli vleči iz kaosa in mi odprli oči ter pokazali pravo pot tudi s pomočjo kristalov in pomagali » izplavati « iz kupa problemov, psihičnih in fizičnih težav, ki so se že začele kazati v znakih velike živčnosti, napetosti, razdražljivosti, telesni izčrpanosti in tudi bolezni. Hvala vsem.

 

Kot sem že povedala so imeli kristali ključno vlogo pri moji preobrazbi in to vlogo igrajo še danes, vendar, da ne bo kdo mislil v smislu malikovanja, pač pa kot pripomoček k lažjemu dojemanju sveta, razumevanju same sebe in drugih ljudi.

 

Tako sem s pomočjo pozitivnih kristalov začela počasi, a zanesljivo korak za korakom, spoznavati drugo plat medalje. Moje življenje se je začelo umirjati, svet sem začela gledati z drugačnimi očmi, vendar z eno veliko prednostjo in izkušnjo, ki mi jo je dalo življenje, da NI VSE ZLATO, KAR SE SVETI in da na svetu ni vse dobro, ampak, da obstaja tudi zlo, proti kateremu se je potrebno neprestano boriti in ga zatirati izven sebe pa tudi v nas. Od človeka samega je odvisno katero smer bo izbral, sta pa samo dve poti: svetloba ali tema. To je samo njegova odločitev.

 

Na duhovni poti so kristali moji zvesti spremljevalci, ki sem jih sprejela kot bitja, ki sicer nimajo ust, da bi slišno govorili, govorijo pa s svojo energijo, ki jo posredujejo svoji okolici in še posebej tistemu, ki jih uporablja in skrbi zanje. Energijo kristalov sem čutila že od vsega začetka in to sprejemam kot dar narave. Z njimi sem si in si še lajšam marsikatero fizično, pa tudi psihično težavo, še posebej pa so mi pomagali na poti pri utrjevanju pozitivnih moralnih vrednot kot so odkritosrčnost, poštenost do sebe in do drugih, pri izkazovanju ljubezni do Boga in do bližnjega ter premagovanju raznih slabih navad in razvad in še bi lahko naštevala.

 

Posebno dobro so se kristali izkazali pri razreševanju in premagovanju poklicnih nalog in težav, kajti moje delo je poučevanje in vzgoja otrok v najobčutljivejši in najzahtevnejši dobi njihovega odraščanja.

 

V tem času sem spoznala nove vrednote življenja in zavedati sem se začela svojega poslanstva, ki pa ni lahko, vendar s pomočjo kristalov, pa tudi zaradi spremenjenega načina razmišljanja, navad in obnašanja, zelo olajšano.

 

Posebno skrb sem posvetila otrokom, svojim, pa tudi drugim, kajti spoznala sem, da je ljubezen vsajena v mlada srca porok, ki razreši mnoge trenutne in kasnejše težave v življenju, da se na poti skozi življenje oklenejo svetlobe ne pa, da padejo v temo ter duševni in telesni propad.

 

Sprašujem se: «ALI SE STARŠI IN VZGOJITELJI ZAVEDAMO ODGOVORNOSTI , KI JO IMAMO PRI VZGOJI OTROK ?«

 

Otrok je zelo nežno in občutljivo bitje ter ob svojem rojstvu popolnoma odvisen od svojih staršev. Od njihovega čuta za odgovornost in ljubezni je odvisna v veliki meri njegova prihodnost.

Biti ljubljen je otrokova najosnovnejša potreba. Mati in oče sta tista od katerih otrok dobi prvo izkušnjo ljubezni pod pogojem, da jo tudi sama imata in da se starša ljubita med seboj. Otrok s svojim notranjim čutom zazna ali je ljubljen ali ne in, če ljubezni ni, to izraža z jokom in nezadovoljstvom.

 

Večina staršev, ne pa vsi, si vsaj v začetku otrokovega rojstva prizadevajo čim bolje poskrbeti zanj. Otroku želijo nuditi to, česar so bili sami deležni kot otroci, pa tudi tisto, česar sami niso dobili, pa vedo, da je to potrebno za zdrav in vsestranski otrokov razvoj.

 

Da je starševstvo zares odgovorna naloga in poslanstvo, se zaveš šele takrat, ko imaš sam svoje otroke.

 

Vsak starš, tako mati kot oče, bi se morala zavedati, da otrok ni njihova last. Čeprav sta zanj fizično odgovorna, pa sta ga dolžna vzgajati v duhu pozitivnih moralnih vrednot, ljubezni do drugih in samega sebe, potrpežljivosti, tolerance, poštenosti,delavnosti,….,da bo tudi sam, ko nekoč odraste prenesel na svoje otroke iste vrednote.

 

Nasprotno pa starši, ki imajo svoje otroke za lastnino in se z njimi samo bahajo in razkazujejo, delajo škodo ne samo otroku in družbi pač pa tudi sebi. Nekateri starši mislijo, da lahko z otrokom delajo kar hočejo. Požvižgajo se na vse norme, ki človeka naredijo človeka. Taki starši slej ko prej doživijo veliko razočaranje. Potem pa se sprašujejo kaj so naredili narobe, ko pa so otroku nudili vse kar si je zaželel, vse materialni dobrine, kar so otroci hoteli so jim naredili, jim ustregli vsako njihovo muho, pa še delat jim ni bilo potrebno. Ob takem spoznanju mnogi dvignejo svoje roke rekoč: »Jaz ne morem več, naj te ima kdor te hoče, jaz te ne obvladam več.« Taki otroci, ki so že tako in tako veliki reveži, postanejo postopači, prepuščeni ulici in trenutnim vzgojiteljem v vrtcu ali šoli. Otrok je vedno bolj izgubljen in razdvojen. Ne ve komu pripada, komu je mar zanj. Pogreša ljubezen, toplino doma, razumevajočo besedo, nekoga, ki bi se z njim igral, pogovarjal o prijateljih, o šoli, vsakodnevnih težavah, dogodivščinah, da bi z njim hodil na sprehode,…in še veliko drugih stvari. Prepuščen je sam sebi. Tolažbo išče pri enako mislečih » prijateljih«, ki imajo podobne probleme in težave kot jih ima sam. Ne ve, ali dela dobro ali slabo, ker ga o tem ni nihče poučil, jezen je na vse in vsakogar, še najbolj pa nase, kar mu pride pod roke bi razbil in polomil. Lahko se začne vdajati lažnivim omamam, še najbolj pa brezdelju in nesmiselnim porabam časa.

 

Otrok, ki je rojen v družini, kjer je prisotna ljubezen , medsebojno spoštovanje, tolerantnost in razumevanje, se bo v družbi otrok, ki so prepuščeni sami sebi počutil slabo. Podzavestno se bo od njih distanciral, oddaljil in zaprl. Težko mu bo razumeti njihov način igre, mišljenje, ker ima izoblikovane drugačne vrednote in poglede na svet. Kar je za ene dobro je zanj slabo in obratno. Z njimi se bo igral samo zato, ker ga bodo morda odrasli silili v to, ali pa zato, ker se bo čutil osamljeno in zapuščeno in ker ne bo imel druge izbire.

 

Vzgojitelj, ki dobi skupino otrok, bi moral najprej dobro prisluhniti in opazovati otroke ter ugotoviti njihovo mišljenje in čut za dobro. Otroci v skupini so kot ena velika družina. Vzgojitelj pa mora to družino oblikovati v skladu z vsemi pozitivnimi moralnimi vrednotami,… Posebno se mora potruditi pri tistih otrocih, kjer je starševska vzgoja zatajila. To je velikokrat zelo težko, ker se zgodi, da vzgojitelj gradi starši pa podirajo.

 

V skupini bi moral vzgojitelj poiskati zdravo jedro in preko igre graditi odnose med otroki. Prijetni in tovariški odnosi vedno obrodijo dobre sadove in tudi, če se pojavijo problemi, se ti lahko hitro razrešijo. Vzgojitelj bi si moral vedno prizadevati, da se otroci v njegovi skupini dobro počutijo. Vsakršno odstopanje od vrednot, bi bilo potrebno reševati takoj tudi s pomočjo staršev.

Dobri vzgojitelji lahko rešijo marsikaterega otroka in ga odvrnejo od stranskih poti s pravilnim pristopom in lastnim zgledom.

 

Starši lahko pomagajo tako, da se doma pogovarjajo z otrokom na njemu primeren način, pomagajo mu prebroditi krizo z ljubeznijo in potrpežljivostjo.

 

Ali ste se kdaj vprašali,zakaj otroci preklinjajo svoje starše?

 

Želim vam veliko dobrega in imejte svoje otroke radi, kajti oni so tega vreden.

 

Luninenu netu in njegovemu uredništvu pa pošiljam lepe pozdrave iz planinskih vršacev in vse lepo na njihovi spletni starni ter da se bodo bralci počutili kot doma v fotelju ali v hribih.

 

ODGOVORITE MI PROSIM NA MOJE RAZMIŠLJANJE NA

EMAIL: terezija@pinkponk.com

[elizabeta]

Vem, da obstajajo "padci" na duhovni poti našega razvoja. Vem tudi, da se celo življenje borimo proti zlu. V filmu ali knjigi Gospodar Prstanov je to zelo lepo prikazano, boj z absolutnim zlem. Veliko volje bomo potrebovali, da se tega vsakodnevno ubranimo.

Otroci! Nimam ti kaj napisati, vse si lepo predstavila. Vsi pa vemo, da marsikdo je zelo izkoriščevalski, glede otrok.

 

 

 

 

E.

[El Nino]

Hm, nevem sicer ce se lahko udelezim pogovora o vzgoji (sele cez 3 tedne bom mel osemnajst) ampak zakaj pa ne... Moje izkusnje s tem so zelo zanimive, kar se tega tice. "Duhovnost" in podobno raziskujem od konca osnovne sole in v teh par letih sem si nabral ogromno padcev... ampak mislim da so ti potrebni, ce gres samo navzgor potem te prvi padec povsem potolce, ce pa jih imas vec se znas pobrat in se vzpenjas naprej. Kar se tice duhovnosti, to pogrezanje v zivo blato kot ga imenujes, to je pac posledica splosnega druzbenega neodobravanja duhovnih zadev. Morda te odobravajo dokaj normalno ce naprimer hodis v cerkev, ampak ko se zacnes ukvarjati z kaksno astrologijo ali pa se kaj bolj odstekanega te pac zelo hitro oznacijo za povsem nenormalnega. Tako te vecina sploh ne dojame in to te pahne v brezno teme, luc moras potem iskati v sebi in to je bitka ki jo mora vsak zmagati zase. Kar pa se tice vzgoje, morem reci da je bila moja zelo svobodna, torej sem na nek nacin samorastnik, in mislim da je to druga najbolj pomembna veja vzgoje (poleg tega, da ti starsi dajo vedeti, da so nate ponosni in da te ljubijo...). Ce ti starsi prevec vsiljujejo vsa mogoca pravila nekako ubijejo kar je tvojega, in potem nikoli nisi tisto kar bi morda zares bil ampak postanes tisto kar hocejo tvoji starsi in kot tak nikoli nisi srecen.

 

Aries-Libra-Scorpio

[Marsa]

Ja - takale specifična tema, kot je vzgoja otrok in tudi njihovo izobraževanje in vodenje, si zasluži podrobnejšo obravnavo in debato.

 

Nenehno se moramo (tudi kot starši oz. vzgojitelji,...) učiti - tako gre tu predvsem za našo pripravljenost iti naprej.

 

Dvomim, da se vsi starši in vsi, ki se ukvarjajo z vzgojo, sploh zavedajo, ne samo, v kolikšni meri je to odgovorno "početje", kot tudi, kako zelo dolgoročni so vsi vzgojni sistemi, in, kako težko je včasih kot starš ali vzgojitelj ravnati modro in nepristransko.

 

Vsi smo ljudje - in vsi smo enkrat bili otroci - to si zapomnimo in imejmo vedno v mislih pri vzgoji otrok.

 

Pa tudi (če pogledamo z druge plati) - ne obsojajmo staršev, četudi mislimo, da so "krivi" za naše težave z nepravilno vzgojo - tudi oni so - kot mi sedaj - ravnali, kakor so najbolje in najpravilneje lahko oz. so sami sodili, da je tako najbolj prav - ali pač boljše niso znali.

 

Kot pri vseh najpomembnejših življenjskih vprašanjih, tudi tu ni striktnega odgovora ali recepta; vsak sam doprinaša svoj delež v svoje okolje - tako ožje družinsko, kot tudi širše - družbeno;

seveda mora zato to početi z vso zavestjo in odgovornostjo - pričakuje pa se od vsakega toliko, kolikor zmore, in vedel in znal bo natančno toliko, kolikor je osvojil do zdaj.

 

Zato menim - nikogar ne smemo prestrogo soditi, saj ne more vedeti več od sebe samega - zato pa se uči tudi sam.

 

Ne moremo postavljati zadev, kot da obstaja absolutno znanje, ki ga starši in vzgojitelji posedujemo, otroci pa ne.

 

VSAK ima vcepljen v sebi nekakšen čut za to, kaj je prav in kaj ne - tako se bo na srečo tudi otrok, ki je imel najtežje pogoje, lahko razvijal v dobrega človeka - morda toliko bolj kot npr. nekdo, ki so ga vse življenje zavijali v vato.

 

Zato mislim - NAJPOMEMBNEJŠE, kar lahko damo otroku, je zavest, da je ljubljen.

 

Hvalimo ga, a ga tudi pograjajmo.

Odgovorimo mu na vprašanja, ki nam jih zastavlja; če česa ne vemo, nič ne de - ne moremo poznati vseh odgovorov.

Obravnavajmo ga kot ČLOVEKA, kljub temu, da je "samo" otrok.

Ne skrivajmo pred njim pomembnih stvari, češ, da je še premajhen; otrok bo to sam začutil in bo rezultat slabši, kot če mu bomo razložili (na način, ki bo v dani fazi njegove rasti njemu razumljiv).

Ne obravnavajmo ga kot bebčka - govorimo z njim v normalnem jeziku, ne s samimi pomanjševalnicami ali popačenkami - otrok si zasluži najboljšo obravnavo.

Vcepimo mu ljubezen do narave - vsega živega.

Učimo se z njim skupaj - rastimo z njim skupaj - imejmo ga za prijatelja - in ne za hišnega ljubljenčka.

 

 

Vsekakor ta tema zasluži še več pozornosti...

Zato jo bom vključila tudi na Forum Duhovnost.

[teja]

jaz bi dodala le to, da se premalo staršev zaveda kaj lahko dajo oziroma kakšno škodo lahko naredijo otroku. Biti starš je res zelo težek poklic.

[pokowc]

Jest bi samo to povedal, da.. je treba otroku podajati na pot le Nasvete, primere .., katere boste skupaj reševali, skozi katere se bo SAM izvalil˝ .. debatni krožek, odprta layf enciklopedija

drugače pa, zakj imamo sploh otroke zato, ker jih moramo imeti ali zato, da damo videz drugim?

 

pokowc

[strelka]

Pa zgled! Ta je še kako pomemben, saj si otrok zapomni tisto kar 'dela' starš ali vzgojitelj veliko bolje, kot tisto kar mu govori. Dovolite pa mi še nekaj nasvetov:

- Čimvečkrat povejte svojemu otroku, da ga imate radi. Samo s preprostimi besedami RADA-A te imam, brez ampak, toda, samo...

- Kritizirajte, grajajte njegovo vedenje, ne njega!

- Povejte otroku kaj pričakujete od njega. Pravila, meje naj bodo jasna, razumljiva, konkretna. Otrok še kako potrebuje meje, saj mu to pomeni varnost.

- Čas, ki ga preživite z otrokom naj bo čimbolj kakovosten. V današnjih časih, ko se nam vedno mudi in je časa vedno manj, žal tudi za otroke - naj bo vsaj tisti čas, ko ste z njim kvaliteten. Ko se z njim pogovarjajte, ga glejte v oči, poslušajte ga!

- Omogočite otroku možnost izbiranja, možnost, da se sam odloča, tako si razvija očutek odgovornosti.

- Bodite dosledni. Otroci se vas tako naučijo jemati resno.

- Sprejmite otrokova čustva, tudi negativna!

- Spodbujajte ga, da sam išče rešitve za probleme.

- Ne bodite žaljivi do otrok in ne dopustite, da so oni žaljivi do vas.

 

Lep pozdrav!

[teja]

pokowc, kaj misliš pod tisto : imamo otroke, ker jih moramo imeti??

Saj če nočeš, jih pač nimaš.

[pokowc]

... KER JIH moramo imeti; Mati narava nekaj veleva, tako moškemu kot ženski , zato nekdo se podari , ker se pač mora. Jasno , bel:_:

 

pokowc

[pokowc]

*:o)

[andrej]

Tudi jaz sem starš in včasih me je kar groza odgovornosti ki jo starši imamo. Ko začnem premišljevati o vseh stvareh ki jih lahko storimo otroku in o vsej škodi ki lahko sledi naši vzgoji se mi zdi da to ne zmorem. Potem pa se ustavim. Vsega je preveč zato je edino pomembno Ljubezen in zaupanje. Zaupanje vase in predvsem v otroka. Pa bo kar bo. Brez prask pa tako ali tako ne bo šlo.

 

Zadnjič pa me je hčerka razveselila tako da me bolj ne bi mogla.

 

Nekako je pogovor med hčerko (tri leta ) in mano nanesel na to koga ima rada, pa našteva mamica, ati pa Luka in dedi, babi itd... na koncu pa reče ampak veš ati sebe imam tudi rada. Od takrat vem da sem na pravi poti.

 

 

 

andrej

[pokowc]

povej mi andro˝, kako razlagaš imeti nekoga rad˝ otroku, sej tole ni za prijeti˝ kot pojem ane, kako razlagati tisti objem, da je tole to ?

 

 

pokowc

[teja]

Imeti rad otroci res lahko različno razumejo. Odvisno od vzorcev. Če ga crkljaaš, se z njim igraš, mu govoriš, da ga imaš rad, bo te stvari povezoval z imeti rad. Če pa ga tepeš in kako drugače izkoriščaš in maltretiraš, ter mu ob tem govoriš, da ga imaš rad, bo vse ta stvari povezoval s tem imeti rad. Zato, ker ne pozna drugega. Saj, ko odraste vidi še drugo plat. A v otroštvu mu lahko le pokažeš, ker si besede predstavlja drugače kot ti.

[andrej]

Res otroku lahko pomenijo besede drugo kot nam zato samo govoriti ljubim te (mimo grede tudi to je lahko zelo težko) ni dovolj.

 

Po izkušnjah sem prišel do zaključka da otrok zares čuti da ga imaš rad ko so izpolnjeni naslednji kriteriji:

 

otrok se mora počutiti v okolju doma in staršev absolutno varno,

otroka moraš spoštovati

otroka moraš sprejemati takega kot je

ljubezen ne smeš pogojevati z njegovimi dejanji, ko sem jezen na otroka vedno poudarim da ga imam rad tudi če se ne strinjam z njegovimi dejanji, poudarim da nisem jezen nanj ampak na njegovo določeno dejanje

 

in na koncu NIKOLI NE POGOJUJ LJUBEZNI naprimer imam te rad če poješ kosilo ali podobno LJUBEZEN DO OTROKA MORA BITI ABSOLUTNO BREZPOGOJA

 

Dragi Pokowc ne vem če imaš otroke, če pa jih imaš pa verjetno veš da vse skupaj ni tako enostavno da bi lahko razložil vse tukaj v tem forumu, verjetno bi bila lahko cela knjiga, sploh pa so to samo iskrice ki se mi utrnejo tako spotoma na hitro.

 

andrej

[teja]

kljub vsem napakam, ki jih delamo kot starši, se moramo zavedati, da delamo po svojih najbljših močeh. Ko raziskujem življenje in mladost, sem prišla do zaključka, da so za veliko stvari, ki so se mi dogajale in se mi še krivi starši z vzgojo. Prva reakcij a je bila prizadetost in zamera. A skozi svoj razvoj sem prišla do zaključka, da niso krivi za nič, ker so delali kakor so najbolje znali. To se moramo zavedati vsi.

[Anatha]

Ja, to je bistveno, da se zavedamo. Vedno ravnamo najbolje, kar lahko. In ko to vemo, lahko odpustimo in gremo naprej ali pa zgradimo odnos znova.

 

Anatha