Vzgoja otrok

[Marsa]

V Forumu "Kaj si mislimo O" je Terezija začela zanimivo temo o našem doprinosu pri vzgoji in vodenju otrok.

 

Ker nočem, da bi tema ostala prezrta in izgubljena, in ker mislim, da gre za preveč pomembno, odpiram tudi tu pogovor na to temo.

 

Povejte svoje izkušnje, povejte svoj recept, če ga imate...

 

Kaj se vam npr. zdi tisto najpomembnejše, ki je potrebno dati kot "življenjsko doto" živemu bitju - svojemu otroku?

 

Vabljeni ste tudi vi, ki ste še v vlogi "otroka" - morda je dobro iz prve roke izvedeti oz. dobiti takojšen odziv - vsak pa naj pri sebi razmisli, kaj bi sedaj, če bi se vnovič vrnil v svoja otroška leta, izpostavil kot najpomembnejše.

[Mateja]

V reviji Aura sem objavila več člankov o otrocih nove dobe, imenovanih tudi Indigo otroci.Če želite, vam lahko pošljem svoje članke ali odgovorim na vprašanja.

[Marsa]

Ja, seveda, dobri članki in sploh vsi razmišljujoči prispevki so vsekakor zaželeni.

 

Vaš članek "Indigo otroci" pa sem že objavila na Luninem netu, in sicer na straneh

LUNINE NOVICE IN DOGODKI, kjer je še več zanimivih prispevkov (*pošiljajo pa jih obiskovalci in ne samo avtorji sami, in če je naveden tudi avtor prispevka, jih objavim, če so seveda zanimivi ali kakorkoli povezani z vsebino Luninega neta).

 

Gre za zelo zanimiv članek in zato pozivam vse, ki jih te teme zanimajo, da si ga preberejo:

"Indigo otroci"

[free]

V reviji Aura sem objavila več člankov o otrocih nove dobe, imenovanih tudi Indigo otroci.Če želite, vam lahko pošljem svoje članke ali odgovorim na vprašanja.

ja, vredu, zanimivo, zanimiv clanek;

kajpa vijolcasti in rdeci in zeleni inu modri vtroci?

aboste tut onjih kej pisali?

ase lahko tudi jas spremenim vindigo vtroka? paceprav semze velik?

ali vplivajo vtroci naodrasle, dapostanejo tudi oni indigo?

inu ali sejim topzna tudi navzven?

ali indigovtroci kaj drugace sanjajo kot neindigo vtroci?

ali lazje zaznavajo energije?

ali jim tokaj koristi, cejih bolj zaznavajo?

alise vsvetu kaj bolj znajdejo? ali so bolj labilni od neindigo vtrokov? semizdi pa dase hitro vcijo ane?

[Mateja]

En odgovor na tvoje vprasanje sem ze napisala, pa je izginil neznano kam - zelim reci, nekako tako sem spretna z upravljanjem racunalnika. Torej - zakaj ne o vijolicnih, zelenih, rumenih? Ker so Indigo otroci tisti, ki so otroci nase dobe. Jaz, npr. sem morda tista vijolicna, samo, da danes nisem vec otrok, ker je nasa generacija ze pri stiridesetih. Vsaka barva, s katero sijemo, ima svoj smisel in namen in z njo prinasamo dolocene kvalitete na Zemljo. Za Indigo otroke je naprimer znacilno to, da premikajo kolektivno zavest o nasem odnosu do otrok. Vse to z namenom, da naredijo primerne pogoje za prihod otrok kristalne vibracije (ki se bodo, mimogrede,zaceli rojevati prav kmalu). Ne verjamem, da je smiselno razmisljati, da bi se mi spreminjali v indigce. Nasa zavest jim sledi, saj so nasi ucitelji. Navzven niso nic indigo barve, ce to mislis. Kar jim je skupno, je njihov globok, moder pogled, ki daje vedeti, da prepoznavajo neresnico, zmorejo videti naravnost v vzorec in nosijo v sebi veliko modrost. Niso samo njihove sanje bolj subtilne kot nase, tudi sicer zmorajo obcutiti prisotnost nevidnega sveta. Ce jim kaj koristi? Vsekakor je to del njihove energetske strukture, taksni so, da z vsem, kar prinasajo, najbolj sluzijo svojemu namenu. Kako dobro se "znajdejo" ti lahko ponazori ze samo dejstvo, da jim je kot otrokom uspelo premakniti nase okostenele vzgojne kalupe! Stiske dozivljajo ob vsem skupaj, saj jih odrasli svet ne sprejema kot darilo clovestvu. Mnogi so oznaceni kot otroci z vedenjskimi motnajmi, mnoge od njih obravnajo kot hiperaktivne in imajo zanje cudezno pomirjevalo Ritalin. Preberi si clanke! v njih pisem o svojih ucencih in o izkusnji s hcerko.

[free]

hvala. lepo ste mi razlozili.

nekaj semze sam dojemav inse spraseval;

vec pa stemi razjasnili.

torej ce nasa zavest sledi njihovi, oz. smo odprti

za njihovo ucenje in lastno spreminjanje, morda

lahko tudi sami postanemo bolj indigo?

ceprav semi zdi malo nefer, daje recimo neka generacija v

dolocenih energijah, etc.. bolj razvita od prejsnje

in tudi razumljivo hkrati. jas bi biv tudi bolj indigo

pa kristalen pa bolj pameten :|

morda nas mlajsi dvignejo iz utecenega sklenjenega

razmisljanja vnove sirine in poglede?

od kdaj so indigo otroci?

vcasih semle gledav inse cudil kako sposobni so nekateri

votroci na nekaterih podrocjih, kakor dabi seze rodili z

vsemi znanji, za katera so starejse generaciej porabljala cela

deetletja. uf. aje res nekako?

aso vsi clanki LN?

pame prav cudi, odkje vam taksna znanja oz. uvid?

hvala se 1x.

[Mateja]

Poskusi biti za zacetek cim bolj svoj, pa bos potem povedal, ce bi bil se vedno rad bolj indigo. Morda pa celo si...

[Marsa]

Danes sem na Lunine novice dodala Matejin članek - odgovore na vprašanja staršev o indigo otrocih - objavljen tudi v reviji Aura.

[Marsa]

Takale specifična tema, kot je vzgoja otrok in tudi njihovo izobraževanje in vodenje, si res zasluži podrobnejšo obravnavo in debato - in kot sem že zgoraj navedla, je Terezija načela to temo že v drugem Forumu, se je pa tam nekako izgubila in se pravzaprav tule zdaj razpravlja o njej, zato še na tem mestu dodajam svoje misli v zvezi s tem in upam, da bo stekel zanimiv pogovor.

 

Nenehno se moramo (tudi kot starši oz. vzgojitelji,...) učiti - tako gre tu predvsem za našo pripravljenost iti naprej.

 

Dvomim, da se vsi starši in vsi, ki se ukvarjajo z vzgojo, sploh zavedajo, ne samo, v kolikšni meri je to odgovorno "početje", kot tudi, kako zelo dolgoročni so vsi vzgojni sistemi, in, kako težko je včasih kot starš ali vzgojitelj ravnati modro in nepristransko.

 

Vsi smo ljudje - in vsi smo enkrat bili otroci - to si zapomnimo in imejmo vedno v mislih pri vzgoji otrok.

 

Pa tudi (če pogledamo z druge plati) - ne obsojajmo staršev, četudi mislimo, da so "krivi" za naše težave z nepravilno vzgojo - tudi oni so - kot mi sedaj - ravnali, kakor so najbolje in najpravilneje lahko oz. so sami sodili, da je tako najbolj prav - ali pač boljše niso znali.

 

Kot pri vseh najpomembnejših življenjskih vprašanjih, tudi tu ni striktnega odgovora ali recepta; vsak sam doprinaša svoj delež v svoje okolje - tako ožje družinsko, kot tudi širše - družbeno;

seveda mora zato to početi z vso zavestjo in odgovornostjo - pričakuje pa se od vsakega toliko, kolikor zmore, in vedel in znal bo natančno toliko, kolikor je osvojil do zdaj.

 

Zato menim - nikogar ne smemo prestrogo soditi, saj ne more vedeti več od sebe samega - zato pa se uči tudi sam.

 

Ne moremo postavljati zadev, kot da obstaja absolutno znanje, ki ga starši in vzgojitelji posedujemo, otroci pa ne.

 

VSAK ima vcepljen v sebi nekakšen čut za to, kaj je prav in kaj ne - tako se bo na srečo tudi otrok, ki je imel najtežje pogoje, lahko razvijal v dobrega človeka - morda toliko bolj kot npr. nekdo, ki so ga vse življenje zavijali v vato.

 

Zato mislim - NAJPOMEMBNEJŠE, kar lahko damo otroku, je zavest, da je ljubljen.

 

Hvalimo ga, a ga tudi pograjajmo.

Odgovorimo mu na vprašanja, ki nam jih zastavlja; če česa ne vemo, nič ne de - ne moremo poznati vseh odgovorov.

Obravnavajmo ga kot ČLOVEKA, kljub temu, da je "samo" otrok.

Ne skrivajmo pred njim pomembnih stvari, češ, da je še premajhen; otrok bo to sam začutil in bo rezultat slabši, kot če mu bomo razložili (na način, ki bo v dani fazi njegove rasti njemu razumljiv).

Ne obravnavajmo ga kot bebčka - govorimo z njim v normalnem jeziku, ne s samimi pomanjševalnicami ali popačenkami - otrok si zasluži najboljšo obravnavo.

Vcepimo mu ljubezen do narave - vsega živega.

Učimo se z njim skupaj - rastimo z njim skupaj - imejmo ga za prijatelja - in ne za hišnega ljubljenčka.

[Mateja]

Da v naša razmišljanja položim še nekaj energije naših Indigcev;

desetletni deček Thomas je na spletu objavil tole sporočilo za nas:

 

1. PRETEND =delaj se, kot, da si že razsvetljen

2. PRE = pred tem ; TEND = biti pozoren

3. DELAJ SE, KOT, DA SI ŽE RAZSVETLJEN IN BODI V TEM STANJU. KADAR

ZAČENJAŠ POSTAJATI POZOREN NA NEK DOLOČEN PROBLEM SE SPOMNI STANJA "PRED TEM", KO JE ENRGIJA ŠE PROSTO TEKLA.

 

Morda se nam v naših razmišljanjih pridruži kakšen Indigec in nam zaupa svoje modrosti :-)

[daisy]

Na to temo sta Marsa in Mateja naložili že toliko resnic, da je kar težko še kaj dodati.

Imam tri otroke, tri "mulce". Nikoli si nisem želela hčere in ko sem se začela ubadati sama s sabo, mi je postalo jasno, da to ni normalno in sem se vprašala :zakaj? Odgovor je bil hitro na dlani: hčere jezikajo, so trmaste, se kregajo z mamami, hočejo imeti prav, so užaljene, ljubosumne na večje brate... Ni mi bilo treba ugibati od kod mi taka filozofija in zato sem se najbolj bala, da bo tudi meni kateri od mojih otrok bolj pri srcu kot drug. Pa se mi to k sreči ni zgodilo-vse tri imam enako rada.

Lahko rečem, da rastejo v enakem okolju, z enako vzgojo, so enako ljubljeni, pa so si vendar med sabo na nek način zelo različni (kar mi je silno zanimivo in všeč). Živa slika tega, da vzgoja in okolje ni vse.

V sebi nosijo neko zdravo jedro- vsaj mislim, in to je tisto, kar menim, da morajo starši dati otroku

- zavest, da so ljubljeni, ne glede na to, kaj storijo in kakšni so,

- nekak vzor za način življenja (poštenost, odnosi do ljudi, do samega sebe, odgovornost..)

- pozitiven odnos do vsake stvari, če je le mogoče

Menim, da v otroku, ko ga tok življenja odnese vstran, čez čas prevlada tisto v njem, čemur pravim zdravo jedro (če ga seveda ima), nekje globoko v njemu, in ga pripelje nazaj na pravo pot.

 

Ko sem brala Potovanje duš, sem enega od njih začutila duhovno, kot bi bila posebej povezana kot duše, kot bi bil morda celo neke vrste moj vodnik. Vedno me "skulira" če je treba in to na način, ki osupne, (nikakor ne nesramen, ampak odločen ..),včasih ga vprašam za nasvet... Ko sem v Auri brala Matejin članek, me je kar prešinilo: to je najbrž to! Čeprav nikoli ni bil nemiren, moteč.. Ampak skuliran, zadovoljen sam s sabo..

 

Ja, otroka "začutiš" in vzgajaš po tem občutku. In to je tisto pravo.

Notranji instinkt je najboljši vzgojitelj, če le obstaja ljubeča vez med otrokom in staršem.

 

Vse preradi pa otrokom pomagamo delati njihove "domače naloge"- ne za šolo- tiste za življenje. Če so tudi oni na svetu zato, da se kaj naučijo in opravijo svoje poslanstvo, dvignejo svojo zavest, jim moramo dati priliko, da to opravijo sami. To je pa najtežje. Najraje bi jih zavili v vato, skrili, zaščitili, vse rešili namesto njih, pa ne gre tako! To je obenem tudi šola za nas- starše.K sreči nas otroci sami postavijo vstran, kadar začutijo, da morajo kaj opraviti brez nas.

[Marsa]

Osebno sem mnenja, da so indigo otroci (da navežem majčkeno še na to) "obstajali" že dolgo pred našim pojmovanjem slednjih.

Tako je po mojem mnenju prvi indigo otrok vsekakor bila že Pika nogavička - pa čeprav izmišljeni lik.

Imeti moč, bojevati se za pravico, ob tem imeti nekoliko odštekan in samosvoj način..

Nositi minico, vendar (to pač je treba priznati) ne zaradi poudarjanja svoje seksualne narave - vendar iz - preprosto - praktičnosti.

Še bi se dalo navezovati na to temo, vendar ostanimo pri obstoječi... vzgoja otrok....

 

Ne samo zato, ker se je moj otrok rodil prezgodaj, s težavo (*imel je težave oz. kup nekakšnih simptomov, ki naj bi nakazovali na določene bolezni ali vsaj bolezenska stanja), sem mnenja, da je otroka v najzgodnejšem in najobčutljivejšem obdobju vsekakor potrebno "crkljati" - s čemer mislim na to, da ga vzamemo v roke, ga tolažimo, dojimo, ljubkujemo, kolikor se nam po našem materinskem in človeškem občutku pač zdi.

Kajti - ZDAJ je čas za to.

Kasneje, ko tega NE bomo storili, pa nam bo morda žal, in ga bomo za vsako ceno skušali prikleniti nase na vse mogoče načine, česar pa pri sebi sploh ne bomo prepoznali oz. opazili, da to počnemo.

 

(*Tudi so to zelo občutljive teme... nekoč sem neki mamici, ki mi je dala izračunati horoskope za vso njeno družino, tudi za dva njena otroka, ob čemer sem poudarila, da to zelo nerada počnem, pa ji vendar ustregla, kasneje pa tudi zaradi tega primera ne več delala horoskopov za otroke, zelo zamerila in mi očitala način, ko sem podala možnost njenega navezovanja enega od otrok nase...

Vseeno moram - ker o tem že govorim - povedati tudi, da mi je več let zatem, ob rojstvu še enega otroka, naročila (kljub temu, da jo je moja razlaga v prejšnjem primeru "razjezila") - chart še za tega...

Najverjetneje je pri sebi skozi čas vse to le ugotovila...).

 

Ravnajmo skratka po občutku in - ne bojmo se otroka.

Marsikdo si bo zdaj mislil, kako nerodno sem se izrazila, vendar mislim točno to - gre namreč za nekakšen strah, da ne "bomo znali", ne bomo dovolj dobri..

Ne tekmujmo z otrokom - ne skušajmo mu za vsako ceno vsiliti in vcepiti naših misli in stališč.

Radi ga imejmo in ga skušajmo napraviti samostojnega in samozavestnega - to pa bomo uspeli le z zaupanjem, to pa bomo dosegli le z brezpogojno ljubeznijo.

Kajti vsaj ta - ljubezen do otrok - bi naj bila brezpogojna.

Vendar so otroci žal večkrat žrtve oz. orodje medsebojnega obračunavanja.

Nikoli bi ne smelo biti tako.

[Mateja]

Najbrž, da je bilo res že nekaj "izvidnikov", ki so tipali, če je "teren že primeren" za množični prihod indigo energije... bi rekla, pogumna bitja, ki so vstopila sama v to izkušnjo!

 

Vzgoja... skoraj, da jo kmalu ne bo več primerno tako imenovati. Kdo koga "vzgaja", če sploh kdo? Zdi se mi, da vzgoja počasi postaja preživeta reč, saj gre bolj za podporo, za vzpodbujanje, za prebujanje in podobno. Dobro se še spominjam, koliko neodobravanja je bil deležen moj odnos s hčerko, ko sem prisluhnila njenemu ritmu spanja in hranjenja in, ko sem jo vsakič vprašala (četudi še ni znala odgovoriti z besedami), kaj si želi... Danes z velikim veseljem opazujem mlade starše, ki to počno in ob tem ploskam z ušesi, ker se je res veliko premaknilo v naši zavesti in odnosu do otrok!

 

No, še eno mogočno trdnjavo čaka preobrazba - šolo. Zdi se mi, da je prav ta tista, ki je zdaj na vrsti, da "se zruši". Kar naj bi se tu zrušilo, vedo najbolje povedati otroci sami. In držim pesti zanje!

To bo velika sprememba, ki bo prinesla s seboj še večje spremembe! To je pravzaprav tisto, kar bomo kmalu doživeli kot indigo potencial!

Preden pred otrokom zagovarjamo preživet šolski sistem, raje ZARES prisluhnimo otrokovemu sporočilu, kajti morda si še posebno zdaj želi naše podpore...

[Marsa]

Zelo dobro si se tamle izrazila, Mateja (sama sem nakladala, ne pa se tudi spomnila primerne besedne zveze - na kratek, krajši način).

Praviš namreč - kdo koga vzgaja..

Točno TO - to sem vsekakor hotela tudi poudariti.

Tudi si načela zelo pomembno temo - šole oz. vzgojno/izobraževalne institucije.

Zelo zelo pomembna tema.

Imam nekaj teorij oz. vizij...

Najbrž se bo to začelo uresničevati zelo kmalu. Skoraj prepričana sem, da veliko hitreje, kot bi si sploh mogli misliti.

 

(*ko sem bila majhna, so mi vedno očitali "preveliko domišljijo".

Testi, ki smo jih morali rešiti pred vstopom v OŠ, so bili prelahki, neumno lahki, da sploh nisem vedela, kaj moram storiti - morali bi povezati med sabo točke - pikice, da bi dobili končno sliko - ki pa bi bila zelo dolgočasna in preveč preprosta, zato sem tistim obstoječim pikicam dodala veliko novih in vse skupaj povezala v veliko lepšo celoto...

Posledica - preveč domišljije, "sfantaziranost" - opis zame.

Ali pa sem pri testih tipa: a, b, c, d - dodala e) razno - in svoj komentar.

Ko sem "se spomnila tramvaja v Ljubljani", so rekli, da se ga ne morem spomniti, da je to, kar se spomnim, Zagrebški, ker smo tam pač bili. Vendar vem, kaj je Ljubljana in kaj zagreb in kakšna je določena energija mest. Itak pa rečem kdaj: ne da se mi čez tisto "gmajno", pa potem presenečena ugotovim, da je tam pred davnimi leti res bila gmajna...).

 

Zakaj to govorim?

To so bile moje izkušnje takrat, vsega se zelo dobro spomnim, zato bi rada, da bi se pri tako pomembnih zadevah upoštevalo več dejavnikov in na globalnejši način, hkrati pa, da bi otroke poslušali in jim ne očitali sfantaziranosti oz. da bi znali presoditi, kdaj so njihova sporočila pomembnejša.

 

In ko je tako Tim, ko je bil star manj kot dve leti in ko smo gledali po TV neko japonsko oddajo o samurajih (kar tedaj ni bil tako pogost prizor na TV in ga torej ni imel dostikrat priložnost videti), z vso resnostjo dejal: "Veš, tuki sm jst biu učasih".

Obe z mamo sva se spogledali in še celo njej je bilo jasno, da je to pač POVEDAL. Da tako JE.

Kar mravljinci so mi šli.

No, ampak MENI se to ni zdelo sfantazirano, ampak zelo v redu in zelo mu zaupam.

Kot je nekje Daisy rekla - tudi jaz ga vprašam za nasvet in podobne zadeve.

[Mateja]

... ko bi vsaj videli, koliko talentov imajo ti otroci, ki jih sploh ne morejo pokazati svetu, ki od njih zahteva samo dolgočasno ponavljanje nekih neuporabnih teorij... tako jaz vidim izobraževanje v prihodnosti... vzpodbujanje talentov in podpora z informacijami za tista področja, ki so otrokom blizu.

Kar se merjenja IQ tiče, sem bila že jaz uganka tistim, ki testirajo, moja hči pa še bolj. Predvsem je test zastarel in ne dohaja inteligence otrok, ki je dosti bolj večplastna, kot jo dojema stari svet...

[božo]

ČUDEŽ SI

 

Vsaka sekunda,ki jo preživimo, je nov edinstven trenutek,trenutek,ki ga ne bo nikoli več...

In kaj učimo svoje otroke? Učimo jih da je dve in dve štiri in da je Pariz prestolnica Francije.

 

KDAJ JIH BOMO NAUČILI KAJ SO?

 

Vsakomur od njih bi morali povedati, da so čudež,da so enkratni, edinstveni, da so njihove oči,noge,roke,prsti,način hoje enkratni in neponovljivi,čudežni.Morda bodo postali "uspešni", svetovno znani kot, Michelangelo ali Beethoven, za vse imajo sposobnosti.In ko bodo veliki, bodo prizadeli nekoga ki je kot oni sami-ČUDEŽ.

 

Naučiti jih moramo da se je potrebno truditi- vsi se moramo truditi,da bi bil svet vreden svojih otrok.

 

(Pablo Casals)

 

božo

[free]

za matejo

da sem jas jas

saj probam bit...

a se ti zdim, da nisem jas jas?

 

kaj pa drugi odgovori na moja vprasanja? :/

 

mogoce, da sem indigo?

ne bi vedu?? kaj sem - al indigo alpa pisan

[Mateja]

Zanima te, od kje imam znanja? Najbrž sem podobno radovedna kot ti :-)

Opazila sem drugačne vedenjske vzorce otrok in začelo me je zanimati. Predvsem pa mi je željo po spoznavanju in razumevanju prebudil odnos s hčerko. Najprej sem se v vsem skupaj počutila precej samo, nisem čisto vedela, ali si samo domišljam ali je res... veliko noči sem presedela ob računalniku in iskala kakšne informacije, ki bi mi pomagale do odgovorov. Prebrala sem vse, kar sem bila sposobna najti, nakupila sem si nekaj ameriške litarature in olajšano spoznala, da je pojav, ki sem ga dnevno izkušala v svetu že precej znan in, da so njihova spoznanja zelo podobna mojim. Ker smo tukaj vsi odrasli na novem, neznanem terenu (saj se dogaja zdaj), si izmenjujem mnenja z nekaterimi organizacijami strokovnjakov (soc. delavcev, učiteljev, psohologov,...), ki delajo z Indigo otroki.

 

Moji članki so bili objavljeni v sept., okt., nov. izdaji Aure, četrtega pa si lahko prebereš tudi na LN. Ostale ti lahko pošljem po mailu. Morda je v njih še kaj odgovorov, ki jih iščeš :-)

V Sloveniji sem prvič zasledila omenjanje Indigo otrok v knjigi Bernarde Pavko "Marija Magdalena, potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem" (tudi sicer je bila ona moja prva vzpodbuda, da sem vztrajala in iskala), za mojimi članki so v Auri objavili še en intervju na to temo, v zadnji Auri sem brala razmišljanja Viktorja Gerkmana in na netu našla objavo,da Manica in Sandi vodita predavanje o Indigo otrokih. Torej se premika! :-))

 

Všeč mi je tvoja radovednost :-) Verjamem, da si po svojih najboljših močeh zvest samemu sebi, tako kot vsi mi, na sebi lasten način. lp:-)

[andrej]

Zelo zanimiva tema. Pred tremi leti se nama je rodila hči in oba z ženo sva bila zgubljena. Potem pa sva krenila po poti duhovnega razvoja, ki naju je že prej vabila pa nikoli ni bil pravi čas. Ko berem ta forum se sprašujem če ni bil prav otrok tisti odločilni element pri najini odločitvi na tej poti. Spoznala sva, da so otroci dosti bolj odprti energiji kot mi in skupaj nam je uspelo premagati veliko vzorcev, ki sva jih midva z ženo pridobila skozi najino otroštvo. Ključno pri vzgoji in partnerstvu je komunikacija in odkrivanju vzorcev, ki nam oblikujejo življenje največkrat tako kot si ne želimo.

 

Na temo vzorcev sem nekje prebral zanimivo primerjavo skozi zgodbo o slonih v Indiji. Mlade slone v Indiji v rani mladoti privežejo z vrvjo na drevo in jih tako pustijo nekaj mesecev. Sloni se nekaj časa upirajo potem pa obupajo in to da so privezani sprejmejo kot življensko resnico. Ko so delovni sloni odrasli so privezani le z vrvjo, ki pa bi jo lahko z svojo močjo brez težav pretrgali, ker pa so se v otroštvu naučiči, da tega ne morejo storiti to niti ne poskušajo. Tako živimo tudi mi, polni svo vzorcev in navad, ki smo jih sprejeli kot življenske resnice, ki pa to v resnici niso. Ko jih spoznamo rabimo le malo napora in moči da jih pretrgamo in zaživimo polno življenje.

 

Seveda je teh vzorcev veliko ampak vredno jih je odkrivati in presegati, to še posebej spoznaš ko vzgajaš svoje otroke.

 

Kot starš si v nenehni dilemi kakšne vzorce vstavljaš svojim otorkom in ne moreš vedeti kaj jim bodo prinesli v življenju, zato je pomembno slediti svojim občutkom in odgovorno odkrivati svoje vzorce in čistiti pred svojim pragom.

 

Pred kratkim smo dobili še sina in veselje pri prihodu drugega otroka je nepopisno večje kot pri prvem ravno zaradi duhovnega razvoja naju obeh. To nama daje moč in veselje pri nadlanjem duhovnem razvoju. Zato sporočam vsem starše, da se ves trud v razvoj samega sebe tisočkrat poplača.

 

Imam pa tudi vprašnje za eter. Pri svojih otrocih opazujem njihovo odprtost do vesoljne energije vendar pa z njimi ne znam komunicirati o tej temi. Verjetno govorimo drugačen jezik. Verbalno oni mene ne razumejo na višjih nivojih pa je moj razvoj prenizek, da bi jih razumel. Zato bi bil vesel kakršnih koli napotkov.

 

Sončen in vesel pozdrav vsem staršem, uživajte v svojih otrocih kolkor vam dopušča energija!

 

andrej

[nataly]

ko so mi prvo hčerko položili v naročje in sva se spogledali - obe utrujeni in izmučeni, sva se brez besed sporazumeli.v njenem pogledu sem spoznala prepoznavanje. govorila mi je:češ midve se pa poznava. bila sem mlada - vendar od nekdaj dojemljiva za intuitiva sporočila. mirno lahko zatrdim, da sem bila presunjena. med nama se je stkala močna vez.

prvi dan iz porodnišnice. ko je noč minila in sem se zjutraj vstala sem si oddahnila. preživela je. in če je preživela to noč...bo vse v redu. hočem povedati, da me je njeno drobno telesce - čeprav niti slučajno ni bila droben dojenček- vzpodbujalo, da sem pregnala strahove. in se ji preprosto prepustila. vzgajali sva drugo drugo.

čez pet let je prišla še druga hči. situacija je pa bila bistveno drugačna. med nosečnostjo sem doživela prometno nesrečo - zapeljala pod kamion in jo odnesla brez praske - fizične,ostal pa je strah in občutek krivde. se prevalia po stopnicah...v glavnem, dogajale so se mi kar velike nerodnosti.

porod je bil težak in dolgotrajen. ko se je končno rodila, sem bila preveč izmučena, da bi ji pogledala v oči-čeprav je moj pogled vztrajno iskala.

ko sva prišli domov sem imela občutek, da bom na račun njenega kričanja oglušela. pomirila se je edino v mojem naročju. imela sem občutek, da se je že v trebuhu, kakor tudi kasneje borila zase. potem pa depresija...včasih me žge, da sem v prvih urah njenega življenja zatajila. se pripravljaš na materistvo, potem pa to...

potem je pristopila starejša - takrat petlena hči. jo držala za roko in ji pomirljivo prigovarjala. zatem se je začel preobrat. jaz sem si opomogla -fizično kot psihično. in začela uživati v materinstvu. seveda se mi je bogato poplačalo.

so jezikave. še kako. včasih slišim takšne nazaj, da mi zastane sapa. od kod jih jemljejo?

konec koncev jih ravno od mene mnogokrat slišita, da je treba življenje živeti...

zdaj je čas, da se odmaknejo od naju. starejša se je že pričela navezovati na očeta.saj ne da ne bi bila prej navezana nanj...ampak razlika je očitna. zanimivo je opazovati, kako stakneta glave in pokomentirata določene reči.vesela sem, da ljubimo in spoštujemo naravo. iz nje črpata moč. včasih ju naskrivaj opazujem, kako se zatečeta v gozd...

otrokom moramo dati krila, da odletijo.....in da se znajo vrniti domov...

 

 

 

 

natalija

[pokowc]

MISLIM,DA je vzgoja otrok le na opazovanju, ne pa na primerjanju sebe ali drugih .

Bodrenje in spodbujanje .

manipuliranje je že delno negiranje .

 

 

pokowc

[andrej]

Še ena moja izkušnja s prvim otrokom ali kako nas otroci učijo.

 

Oba z ženo sva imela celo otroštvo nenehne borbe glede prehrane s starši. In ko se nama je rodil prvi otrok so nastopile težave že prvi dan. Hčerka ni nikakor hotela sesati. Verjetno veste kakšno je današnje vzdušje v porodnišnicah glede dojenja in si lahko predstavljate odzive osebja v porodnišnici. Zares je bilo grozno. In potem doma, vse vesoljno sorodstvo nama je delilo nasvete. Midva sva bila do konca zmedena in zgubljena. Seveda nama je prekipelo in sva najprej počistila pri sebi. Tudi mi vemo kaj in kdaj nam paše jest zato to še bolje vejo otroci saj niso obremenjeni s predsotki in vzorci. Tako sva se ji prepustila.

 

Sedaj je stara tri leta in pol je velika in normalno razvita nadpovprečno zdrava in sploh sonček. Je še vedno po svoje. Popije skoraj dva litra mleka na dan, mesa sploh ne je, je čisto po svojem urniku, kakšen dan razen mleka sploh nič. Tako se punca razvija lepo, vsi sistematični pregledi so nadpovprečno vredi pri hiši pa je mir. Seveda sorodniki še vedno ne razumejo ampak najin odvziv je čisto drugačen kot na začetku. VSe kar rečeva je Poglejto jo in so tiho.

 

Zaupajte svojim otrokom imajo večje znaje kot mi. Da ne govorim koliko sva se skozi to izkušnjo naučila midva. Vesela sva da sva naredila to šolo saj sedaj ko imava drugega otroka teh težav ni več in že komaj čakava na šolo ki jo nama prinaša najin novi sonček.

 

andrej

[teja]

Res je velikokrat vprašanje kdo koga vzgaja. Primer: Imam osemletno hčer. Moja slabost je postavljanje, oziroma nepostavljanje meja. Takih in drugačnih. Sebi in drugim. Pa mi moja hči lepo pomaga. Najprej rečem ne, potem mi je žal in rečem čez čas ja. Ona pa mi zabrusi:Rekla si ne, pa naj bo ne. In se drži moje prvotne odločitve, s tem pa mi kaže mojo šibkost. Ko vidim, da ji ni vseeno, ko se tako premišljam, hkrati pa sploh ni vzgojno (pa pustimo to), mi to pomaga da sem odločnejša.

[pokowc]

zakaj bi vzgajali le z da in ne, poizkusimo utemeljiti zakaj pa zato; NAVESTI TISTE ZLATE PRIMERE, ki bo mladeniča˝ nasitili radovednega pogleda.

 

pokowc

[strelka]

Teja, svetujem ti knjigo KAKO OTROKU POSTAVITI MEJE, dr. Jane Bluestein.

 

Pokowc, samo z navajanjem zlatih primerov gre težko. Otrok potrebuje izkušnjo, katero je najbolje, da si jo IZBERE sam. Včasih pa je treba reči NE in pri tem vztrajati in biti dosledni.

 

LP.