Skoči na vsebino

Vzgoja otrok


Marsa

Recommended Posts

Dobr da si napisala, zravn konjev, ker si verjetno domišljaš, da bi sledilo vprašanje; "Kir je, bel ali črn"

 

No pol pa drugič preber kar sem napisal..

Ne pa neki pavšalno odgovarjat.

Najbl sovražim na tem svetu, advokate, ki niso poučeni o materiji o kateri se razpravlja.

 

Butl, je pač zame iritantna osebnost iz več razlogov-

1. Ne maram nerealnih pozitivistov.

2. Ne maram soljenja pameti od oseb za katere je jasno razvidno, da nimajo pretirano izkušenj v življenju z drugačnostjo

3. Ne maram pavšalnih obtožb, namreč tole, da je zdravljen alkoholik je bila moja reakcija na njegovo obtožbo, da sem nasilnež (enkrat v eni drugi temi

4. ne maram vzvišenih podučevanj.

 

Točk je lahk še več...

 

jst mam orenk življenskih izkušenj, da le malokdo takih, verjamem da morda nihče na tem forumu..

 

Vsaj kar se variabilnosti doživetij tiče, morda ne tolk po intenzivnosti.

V življenji sem skoz v konstantnih interakcijah z ljudmi..

 

 

Izhajam iz družine kjer se je permisivna vzgoja enega starša mešala s povsem neobstoječo a vendar brutalno psihološko nasilno drugega starša v času ko je bilo prepozno. (prej se kot alfa samec ni mešal v vzgojo permisivne matere)

 

 

Moja mat je vrhunski strokovnjak na področju pedagogike, defektologije, surdopedagogike, pionir integracije otrok s posebnimi potrebami v "normalne" šole, kar je bilo takrat herezija v pedagogiji.

 

In pionir zagovarjanja permisivne vzgoje..

 

In tole kar sem jaz je ravno to

 

permisivna vzgoja doma, in nasilna vzgoja na ulici...

 

Zato vem, da je vzgoja staršev samo en del kamenčkov v mozaiku, ki ustvarja otrokovo osebnost, pretežen del pa ustvari družba, okolica, služba, šola, sistem..

 

In zdej mi neko jeftino pametovanje o tem kaj bo moj udarec po riti pustil na otrokovo psiho..

 

ko nasilje gledam skoraj vsak dan..

A razumete kolk je to meni iritantno in patetično?

te čisto razumem,meni se tudi dvigne pritiskhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/sleepy.gif in glej sej se nisem postavila na nobeno stran http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/Hydrogen.gif saj sem tudi njemu povedala kaj si jaz mislim.

 

P.s.

 

otrok je neverjetno srčkan, maš dobre gene, ne jih zapravt s pisanjem budalaštin, potrud se bit nevtralna, če ne veš za zihr za kaj se gre.

 

Sej vem, da je leporečje vedno bl fensi, pa vedn bolj pali od surove odrezavosti..

 

naj te pa spomnim, da za vsakega množičnega morilca, psihopata, sosedje vedno rečejo " ne morem verjet, pa tako prijazen ustrežljiv, tih neopazen, vedno pozitiven je bil"

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

meni leporečenje ne pomeni nič naj si ga kdor hoče v rit vtakne imam rada realne ljudi,

drugače pa hvalahttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Tako čednega otroka že dolgo nisem videla, Mayitahttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flirt.gif.

 

V druge debate se ne bom preveč vtikovala, ker je bilo enkrat rečeno, da naj se ne oglašamo teoretiki brez osebnih praktičnih izkušenjhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png. Sem se pa ob opazovanju vedno večjega števila malčkov okoli sebe naučila ogromno stvari in tudi opažam, kako različne razmere in različna vzgoja vplivajo nanje, njihovo obnašanje, reakcije ipd. Kot tudi opažam, kako različni so in kako je tisti rek "obravnavaj otroke enako" neumnost, ker točno s tem lahko delaš diskriminacijo.

 

Je pa težko, ko včasih prav vidiš otrokovo stisko oziroma dejanja, ki kažejo na določene neugodne stvari, ki so se jim zgodile v preteklosti. Ali ko prisostvuješ kakšnim čudnim prijemom ali izjavam....

hvala sej zdaj bom dala slikico dol, je pa res, kar vsi tukaj pravimo da vsak otrok rabi drugačno vzgojo in v knjigah ne bomo našli naših otrok.glej anne sej če nimaš svojih otrok in se vsakodnevno ukvarjaš z njimi ali pogosto komot lahko razglablaš,ker saj tudi mnogi starši ki že imajo otroke nimajo pojma kaj z njimi početi in tudi ti si bila enkrat otrok. grejo pa meni tudi naživce katere ženske k solijo pamet, otroke gledajo pa samo v knjigah in papirjih.ali kakšni ki glih končajo pedagoško in nimajo še svojih otrok imajo pa poklic pedagoginje in lahko prevzemajo usodo otrok tukaj pa jaz kar ponorim.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Še ena opazka za razmislek.

 

Jst sem svoje otroke dobil precej pozno, celo za moškega XXI stoletja.

Poznam vrstnike, alfa, beta in gama samce starejših generacij.

Seveda so povsod izjeme.

 

Toda!

Sklepam, da moški ki imajo vnuke v letu 2013, pa niso Albanci.

Morjo imet kakih 50+ let, bl več kot manj.

 

In taki, drage moje dame, otroka več kot povohaval in ga z urinom označeval, niso kej dost obrajtal.

 

Butl v vseh svojih hvalisavskih stavkih piše " Z ženo sva" . V prostem prevodu to pomeni, "žena je" jst se pa zravn štulm, dons kr fuk ni pošteno potalan.

 

No in ker jaz zelo dobro vem, kakšna razlika je med bit oče v ožjem pomenu in bit oče v širšem pomenu, naj povem. a se tok kok se jst ukvarjam s svojimi otroci, v prejšnjem stoletju ni ukvarjal skoraj noben moški (nekaj jih celo vendarle poznam), a da ni bil latentni peder al copatar.

 

V prostem prevodu, da sem jaz z otrokom 24 ur, kopam, previjam, hranim, umivam, oblačim, se igram ga dajem spat, varujem učim, peljem v vrtec uvajam , peljem iz vrtca, peljem k zdravniku etc etc....

 

pr men je služba pa otroci, tle tut za ženo skor ni več prostora, kar se seveda odraža v določenem manjku, ki ga je moč opazit.

 

Tut tole me seveda dodatno razpizdi, ko pol berem nekoga ki se tko na delč na vsake kvarte na par urc na dan z nekom ukvarja in je že strokovnjak na področju za sol in tuje možgane.

http://shrani.si/f/34/xI/2cHXjcPT/prenos.jpg

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Sicer pa.

prevelika poslušnost in vzgojljivost vodita v kasnejši konformizem.

otrok mora bit tut mal zmeden, da razvije dvom s katerim se razvija kritična misel.

In ja otrok mora dvomit tudi v dejanja in besede staršev, ne glede na tip vzgoje.

 

 

pa še ena ugotovitev hepi hepi..

 

Zaščita električnih vtičnic!

 

Verjetno ni novopečenega starša ki vtičnice ni zaščitil.

 

problem pa je, ker potem v prepričanju da so vtičnice zaščitene, otroka ne opozarja na smrtno nevarnost vtikovanja prstov in ostalih prevodnih elementov ..

 

Že pr sosedu, kjer otrok ni ali pa so odrasli, zaščit za vtičnico ni. pa pr babicah in dedkih, ki ne živijo v isti ulici al hiši praviloma tut ne.

http://shrani.si/f/34/xI/2cHXjcPT/prenos.jpg

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Sicer pa.

prevelika poslušnost in vzgojljivost vodita v kasnejši konformizem.

Mogoče je pa ravno kontra - prirojen konformizem povzroča poslušnost in vzgojljivosthttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

Life begins at the end of your comfort zone.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Butl lepo si napisal.

Mene zdaj zanimajo še primeri, ko nista z ženo uspela bit 100% zraven (pri otrocih, ne vnučkih).

 

Jih je blo preveč, da bi lahko našteval.

 

Da nekej res ne štima, sem vedu že dolg cajta, nisem pa vedu, kva nardit /oba z ženo...ne sam jst/, da je pa treba nekej spremenit, sem se pa odloču /oba z ženo...ne sam jst/ šele, ko je mlajši zabluzu v šoli in se začel zakajat, starejši pa pobegnu v ekstremni alpinizem.

Kr nekej let sem bil pa prepričan, da delam vse prav in da sem najboljši oče na svetu in da dajem otrokoma najboljšo popotnico, ki jo oče lahko da.

Ne, nisem tepu otrok, čeprav sta jih oba od mene dobila po riti ene parkrat.

Najin problem je bil, da nisva soglasna v tem, kako vzgajat /vsak je mel svoj koncept, pač, kokr sva bla naučena od doma/.

Moj problem je bil, da nisem bil dosleden, da ju nisem znal vzpodbujat in da sem bil preveč popustljiv /permisivna vzgoja/.

 

Kako težko je to popravljat, ko sta otroka že enkrat tolk stara, vem fest dobr.

 

Glih zato pišem, da kolk je pomembno delat tist kar je dobr takrat ko je cajt...in to čimblj dobr.

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Čutim, da čutiš, da čutim, kar čutiš
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Jah, težko tole.

Našga ko ga kej piči, se tut dere za bz, ker se mu zdi, da si ga užalil al pa da kej dost hitro ni dobil.

Jaz ga pustim dret se. Ne smeš juhe razpacat s komolcem po mizi, ne smeš z leseno kocko udrihat po šipi, ne smeš me ščipat/grist. Tole nazadnje sem ga kar sama ugriznila nazaj. Glih tok da je čutu.

Pa bolj ko mu govorim ne smeš, pusti to, rajši prepovedano počne, zraven se pa še reži "kako fino". Pa ga stokrat prestavim, mu vzamem, zamotim, razlagam, pa vse bob ob steno.

Trmast bik, ampak mi je malce lažje, ker znam vztrajat. Ne pomeni ne.

Na živc mi gre pa, ko doma nekja ne sme, pri babici pa sme. In jih pol še jaz slišim; pri nas pa lahko!?!

WTF?

 

*****

ja, ena čez rit še ne pomeni pretepanja, vsaj v mojem slovarju. Mislm, da ga ni starša, ki bi z veseljem tepel svoje otroke (no, vsaj upam, da ga res ni) in si ne upam rečt, da jaz našga ne bom. Verjetno jih bo dobil - slej ko prej; ne mislm pa na njem lomit kuhel ali palic, železnih štang (okej, đouk, da me nau kdo prijavil http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png )

 

Drgač pa; ugotavljam, da je vzgoja otrok vseeno malenkost podobna vzgoji psa. Oba rabita ljubezen, pozornost, doslednost, ponavljanja,...pa tak :P

You see beauty where you desire to see it. You see ugliness where your are afraid to see beauty.

»Grem naprej.

Kjer ni poti, ustvarim pot.

Usmerjam tok svojega življenja,

tako kot duša v meni hoče.«

*´¨)

¸.•´¸.•*´¨) ¸.•*¨)

(¸.•´ (¸.•´

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Točno o tem je pisala že Cookie. Tepež ni enako vzgojni čez rit. In zaradi vzgojne nas več ugotavlja, da nimamo življenjskih travm.

 

Kot sem napisala, lepo si zapisal zgoraj kako naj bi bilo in kako naj bi šlo. Moje vprašanje je bilo postavljeno v smislu, da nihče ne more bit 100%. Na tem delu se moram strinjam s Picotom, da verjetno pišeš te ''popotnice'' iz lastne krivde, občutka, da nisi naredil dovolj. Moja pobožna želja je biti mati po šabloni, ki si jo zapisal, pa vendar vem, da so otroci različni, situacije so neštete...

 

Mi je mami razlagala, da je tudi ona meni dala roko blizu vroče pečice, da sem videla in res nisem tikala po kuhinji, niti vtičnic. Sosedovi pa to ni bilo (za)dosti. Sem pa imela drugo ''manijo''. Ne glede na to kolikokrat mi je mami rekla, da se riše samo po papirju sem obdelala doma skoraj vse stene, tapete, celo tapison (z voščenkami). Baje sem bila dojemljiva, a precej samosvoja, trmasta.

Vsi reagiramo tko kot reagiramo iz občutka krivde, ker če ga ne bi bilo ne bi bilo reakcij.

Men hepi hepi posti, dvigujejo pritisk, zato, ker imam občutek krivde,da včasih regiram vendarle preoštro glede na to da je moj otročiček ena majhna punčkica. Mogoče dejansko precenjujem njen nivo dojemanja.

mogoč je kvantiteta ekonom lonca odvisna tut od drugih stvari ki z otrokom nimajo velik veze.

 

In seveda se vsak od nas žre in mu je žal, kadar mu popustijo živci.

 

pr men se to dogaja vedno, kadar pride do življensko nevarnih situacij oziroma potencialno življensko nevarnih situacij..

 

Danes sem uvajal tamlajšo v vrtec.. med pavzo so šli vsi otroci vrtca ven na zrak in je moja starejša punčica divjala vsa srečna na okol. V petnajstih minutah, je padla 5 krat, podrsala obe koleni predrla ustnico in popraskala nos.. Edina med 50 erico mularije vključno z mojo eno in pol letno hčerko ki kljub divjanju med bistveno večjimi ni padla niti enkrat.

http://shrani.si/f/34/xI/2cHXjcPT/prenos.jpg

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Guest Jeti

vodnarček je bil tud deležen parih čez rit

 

prvič sem se ustrašila ... greva čez dvorišče proti pp in se mi izvije iz prijema, ves navdušen, ker se gremo peljati (2,5 let) ... še predno mi ga je uspelo ponovno zgrabiti, to za majico ... je bil na kocu avtomobila, ko pripelje avto ... ni dosti manjkalo, da bi ga zbil ... tud sam se je ustrašil, tako, da tiste čez rit po moje tud porajtal ni ... od takrat naprej smo gledali kje in kako parkiramo avto

 

drugič jezna ... s sosedovim fantičem sta želela biti na dvorišču brez nadzora ... ok ... se zmenimo, njegov oče, otroka in jst ... lepo bodita samo na dvorišču, da bosta slišala, če vaju pokličeva ... v bistvu, da sva ju lahko videla, če sva pogledala skozi okno ... ja oči ... ja mami ... vse jasno pri 5,5 let ... čez kake pol ure pa mulčkov ni več videti ... dvakrat pokličeva ... nič ... pol pa ven ... vsak iz ene strani okol bloka ... zadaj dober meter stran cesta ... pa stičeta tam po stojalih za bicikle ... najprej vsak svojega čez rit ... a veš zakaj si jih dobil, kako smo se zmenili

 

drugače ji bil pa kar poslušen ... Pico pravi vodljiv http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png ... do pubertete ... parkrat mi je pošteno dvignilo pokrovko, ker ni bilo tako kot smo se dogovorili ... takrat sem pa vpila ... tkako, da je enkrat, ko je že vedel kaj bo sledilo mirno rekel ... lej, mami samo dret se ne, povej lepo mirno ... in sem dobila lekcijo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

 

oče pravi, da sta imela z mami veliko več problemov z mojo vzgojo ... sem bila precej svojeglava ... naredila največkrat tisto kar ne bi smela ... dvakrat poplavila stanovanje ... kaj če so čez poletje zapirali vodo ... žejna, odprem pipo, ni vode ... ok ... pa gremo nazaj na dvorišče skakat po grabnu s sosedovimi fanti ... prvič mi je zlomil prahar na riti ... drugič je videl, da nima smisla ... sem pa ratala pazljiva glede zapiranja pip http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Tkole. Tole pimplanje tle se je začel, ker je Milivojevič izjavu, da je vzgojno in prou, če otroku daš eno čez rt.

 

Jst pa trdim da ni prou. Mi je čist jasn, da skor ni človeka, ki ne bi v nemoči in v trenutnem strahu otroku kdaj pripeljal kako čez tazadnjo, ampak to ne pomen, da je tko prou. To samo pomen, da on ni naredu vse, da bi do tega ne prišlo /takrat al pa že prej/. Razmišljanje al pa verjetje, da je pa prou, če otroka vzgajaš z udarci čez rt, je pa škodljivo za otroka in posledice se poznajo. Slej kt prej.

Če pa v kom moje trditve vzbujajo občutek krivde, bohpomagej. Pa nej. Vsak se sam odloč, a bo otroka udaru. Pa nej kej nardi s sabo, da ga ne bo.

 

Namest da se joka in stoka kolk je zajeban bit starš in išče izgovore za svoje početje ter pljuva po tistem, ki drezne v vest al pa kam drgam, nej rajš porab cajt, da sebe sprav v red. Bo ziher več učinka...pa še otroc bojo mel kej od tega.

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Čutim, da čutiš, da čutim, kar čutiš
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Osebno nimam še otrok. Lahko pa rečem, da kot otrok sem ji fasala čez rit. Od mame nikoli, od očeta pa ja.

 

Ne spomnem se pa zakaj. Pojma nimam.

 

Ne čutim pa nobenih posledic zaradi tega.

 

Jaz mislim, da če daš otroku kakšno čez rit, ni nič narobe.

 

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Guest Jeti

Kaj šele bo, kaj šele bo....

kaj ... najmanj s fračo boš laufu okol voglov, da odženeš vse nezaželjene snubce ... po tvoji predstavi... za svoje hčerke http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Guest Jeti

vzemite si čas in si oglejte.

a lahko daš direktno povezavo ... ker ne najdem ... čiv

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Guest Jeti

zgleda nekaj štrajkale povezave ... zdaj mi je odprlo takoj ... že gledam http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

mah jeba je tole, nič ne bom gledal.

 

 

naj mi nekdo razloži ta fenomen.

Če otroka, recimo, pri treh letih starosti, ugrabiš staršem, se ta čez nekaj časa (ne vem kok točn dolg, sam ne prou veliko) svojih pravih staršev ne bo ne spomnil ne kdaj pomislil, da nekje obstajajo njegovi pravi starši.

fizično kaznovanje pa naj bi psihično zaznamovalo celo življenje. Neki mi kle ne gre skup!

http://shrani.si/f/34/xI/2cHXjcPT/prenos.jpg

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Ko se glih talajo nasveti,takšni in drugačni, bi še jaz enga rabila, ker mi je film počil (saj pokalo je po šivih že dolgo ampak včeraj je bil pa višek).

 

Da najprej malo orišem ozadje, ki je pomembno za razumevanje problema:

sem naredila generalno napako že v samem štartu, kar je bil pred pet in pol leti.

Sin je imel od začetka posteljco poleg najine in lena jaz sem zvečer ga uspavala tako, da sem ga podojila in ga smao zvalila na njegovo stran. Tako je bilo najelegantneje, jaz sem bila spočita, on pa tudi.

To dejanje se je ponavlajlo prvi mesec... drugi... tretji... deseti... prvo leto.... pa potem.. še v drugo leto.... in še malo ,dokler nisem dojenja ukinila.

AMPAK.

ta moj otrok NI ZNAL sam zaspati. logično, nikoli mu ni bilo treba!!!

Zaspal je - IN ŠE VEDNO!!! zaspi samo ob prisotnosti nekoga, mene ali moža.

Katastrofa.

Ker to tako zgelda, da npr jaz sedim ob njemu, on me prime za roko in jaz čakam ko budalo, ko kreten, ko ..."#$%&/%$#", da mali kraljevič zaspi.

medtem bi lahko bolj koristno zapravila ta večer (govorim o uri med pol deveto in nekje pol deseto ali še DLJE!!!!!!). Jadsno ,da se mi potem ne da nič več in se odvlečem spat.

mož ima taktiko, da se vleže poleg njega in tamali zaspi, včasih še on. On ne komplicira, pravi ,če se je tavelka sama od sebe odvadila, se bo še mali.

Ampak meni je tega dovolj ,ker to ni normalno.

 

Sem probala, tudi včeraj, mu dopovedat (tamalemu), da to ni potrebno, da sva tam v dnevni sobi, mu dala vse žive igračke, lučko ima.. ni da ni. ampak ne, on ne mroe sam zaspat!!

Pa to še ni vse.

Ponoči se mali prikrade k nama, puf se vrže vmes in spi ko beba. S tem da midva sploh ne veva, kdaj pride, ker samo pride.

 

Še par dejstev:

nikakor nisem mati, k ibi sina navezovala nase, mislim, da imava sicer zdrav odnos (razen te anomalije!!!), z vrtcem je šel letos za tri dni na bivanje, brez težav je spal in vse.

Tudi sicer nima težav, ko me ni zraven čez dan. mislim, da sva sicer normalno navezana, razen te simbiotične navezanosti ponoči, ki ji dejansko nisem kos.

saj pravim, tudi hčerka je isto počela, pa je tam nekje pri 6-7 sama začela spat in zdaj ni to več problem.

 

saj tamali tudi reče, ko bo 6 let star, bo pa začel sam spat, ampak po moje me samo tolaži.

 

saj bi še več o tem psiala amapk se mi mudi,.

 

hvala kdor je prebral in mi dal kakšen nasvet,

lep dan!

If the sun shines in your soul, what does it matter if it rains outside.
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Razmišljam na glas - sin je star 5,5 let in je sam rekel, da pri 6ih bo pa sam spal. Zakaj ne počakate do 6. rojstnega dneva? Vmes pa počasi trenirate, da bo takrat res popolnoma pripravljenhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png. Tako kot recimo Tina Maze ali olimpijcihttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png. Pa še naučil se bo, da se obljub ne daje kar tako in da je treba določene stvari izpolniti. Prav tako bo videl, da se tudi njegovo mnenje upošteva in da so v življenju potrebne spremembe, da naredimo korak naprej (takrat bo najbrž šel tudi v šolo).

Life begins at the end of your comfort zone.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Ena mlada luštna vzgojiteljica od moje starejše mi je na roditeljskem posvetovanju rekla.

Da bodo otroci vse te otroške navade opustili ko bo zanje čas. Torej lahko jih spodbujamo k opustitivi neke navade, vendar, kdaj bo do slednje prišlo odločajo sami.

vendar se slej ko prej odločijo. Kajti to niso navade ki sodijo v slovenceljnov rek "Kar se janezek nauči to Janez zna".

http://shrani.si/f/34/xI/2cHXjcPT/prenos.jpg

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Ko se glih talajo nasveti,takšni in drugačni, bi še jaz enga rabila, ker mi je film počil (saj pokalo je po šivih že dolgo ampak včeraj je bil pa višek).

 

Da najprej malo orišem ozadje, ki je pomembno za razumevanje problema:

sem naredila generalno napako že v samem štartu, kar je bil pred pet in pol leti.

Sin je imel od začetka posteljco poleg najine in lena jaz sem zvečer ga uspavala tako, da sem ga podojila in ga smao zvalila na njegovo stran. Tako je bilo najelegantneje, jaz sem bila spočita, on pa tudi.

To dejanje se je ponavlajlo prvi mesec... drugi... tretji... deseti... prvo leto.... pa potem.. še v drugo leto.... in še malo ,dokler nisem dojenja ukinila.

AMPAK.

ta moj otrok NI ZNAL sam zaspati. logično, nikoli mu ni bilo treba!!!

Zaspal je - IN ŠE VEDNO!!! zaspi samo ob prisotnosti nekoga, mene ali moža.

Katastrofa.

Ker to tako zgelda, da npr jaz sedim ob njemu, on me prime za roko in jaz čakam ko budalo, ko kreten, ko ..."#$%&/%$#", da mali kraljevič zaspi.

medtem bi lahko bolj koristno zapravila ta večer (govorim o uri med pol deveto in nekje pol deseto ali še DLJE!!!!!!). Jadsno ,da se mi potem ne da nič več in se odvlečem spat.

mož ima taktiko, da se vleže poleg njega in tamali zaspi, včasih še on. On ne komplicira, pravi ,če se je tavelka sama od sebe odvadila, se bo še mali.

Ampak meni je tega dovolj ,ker to ni normalno.

 

Sem probala, tudi včeraj, mu dopovedat (tamalemu), da to ni potrebno, da sva tam v dnevni sobi, mu dala vse žive igračke, lučko ima.. ni da ni. ampak ne, on ne mroe sam zaspat!!

Pa to še ni vse.

Ponoči se mali prikrade k nama, puf se vrže vmes in spi ko beba. S tem da midva sploh ne veva, kdaj pride, ker samo pride.

 

Še par dejstev:

nikakor nisem mati, k ibi sina navezovala nase, mislim, da imava sicer zdrav odnos (razen te anomalije!!!), z vrtcem je šel letos za tri dni na bivanje, brez težav je spal in vse.

Tudi sicer nima težav, ko me ni zraven čez dan. mislim, da sva sicer normalno navezana, razen te simbiotične navezanosti ponoči, ki ji dejansko nisem kos.

saj pravim, tudi hčerka je isto počela, pa je tam nekje pri 6-7 sama začela spat in zdaj ni to več problem.

 

saj tamali tudi reče, ko bo 6 let star, bo pa začel sam spat, ampak po moje me samo tolaži.

 

saj bi še več o tem psiala amapk se mi mudi,.

 

hvala kdor je prebral in mi dal kakšen nasvet,

lep dan!

 

Jaz sem počela podobno kot tvoj sin. Mene me je mama dala spat v mojo posteljo, in jaz sem zaspala brez problema, pol sem se zbudila sredi noči in sem šla spat k njim.

Se spomnem, da mi je mama skoz govorila, da kdaj bom nehala s to navado. Oče je bil pa mnenja, da bom slej ko prej nehala sama in je imel prav.

 

Mislim, da sem nehala hodit k njim spat pri petih letih in pol...tam nekje....

 

Moj nasvet. Daj času čas. Bo sam nehal hodit k vama ponoči.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Pridruži se debati

Objaviš lahko takoj in se registriraš kasneje. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.

Guest
Dodaj komentar...

×   Prilepil/a si oblikovano vsebino..   Odstrani oblikovanje

  Only 75 emoji are allowed.

×   Your link has been automatically embedded.   Display as a link instead

×   Tvoja prejšnja vsebina je povrnjena.   Izprazni urejevalnik

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

Nalagam...
×
×
  • Objavi novo...