Vzgoja otrok

[xyz]

Kakšne? Povej? Kaj se govori tam vzgor? Ti bom jaz tut povedala, kaj se govori tukaj na klopci, v parku... obljubim.

 

Saj ni gor. To je vse eno in isto. Ravno v tem je fora. In veselo presenečenje. In razočaranje.

[Guest VilaSonca]

Joj, XYZ, en ti je vrgel paradiž-nik v obraz. A si zdaj v raju?

hej, jaz sem ženska ... VilaSonca ... in ne en ... brezimnež ... mater, sem se razpizdjot.

ta paradižnik je bil meni namenjen.

fuck off. :xx!:

[klarus]

hej, jaz sem ženska ... VilaSonca ... in ne en ... brezimnež ... mater, sem se razpizdjot.

ta paradižnik je bil meni namenjen.

fuck off. :xx!:

eh mačona ne obremenjuj se...itak z tem pokaže, na kerem nivoju je

[Guest VilaSonca]

rada bi bila hladna kot led, da me ne bi nič vznemirilo, nič ganilo, nobena besedica več, flegma Devica.

[Andreja:)]

A imaš slučajno kakšen vir, ki bi to podkrepil ?(a bo Dawkins?). Me namreč zelo zanima proces socializacije.

 

To je že "stara" zadeva. Pred leti sem o tem brala ali pa je bilo na TV... Pozabla...

Kolikor se spomnim (ne vzet za 100%) se sprememba zgodi že v plodu in center dogajanja so možgani in drugačno delovanje hormonov ter s tem malček drugačen razvoj...

[xyz]

ta paradižnik je bil meni namenjen.

 

Tako je.

 

fuck off. :xx!:

 

 

eh mačona ne obremenjuj se...itak z tem pokaže, na kerem nivoju je

 

Ja. Moj razpon je vse od "dober dan gospod" do "jebem ti mater", kar se socialnega življenja tiče. Tako je to v raju, Klarus.

[Guest VilaSonca]

tole ni bilo zate mišljeno, vsaj v prvi vrsti ne. pa drugič prosim paradižnikovo solato, obožujem. ne pa v ksiht, cepec.

[xyz]

tole ni bilo zate mišljeno, vsaj v prvi vrsti ne. pa drugič prosim paradižnikovo solato, obožujem. ne pa v ksiht, cepec.

 

Saj osnova p. solati je ravno paradižnik. Ti moraš samo usta odpret', pa bo.

[xyz]

Vzgoja je brez konca in kraja.

[xyz]

Tudi tako se da, ja. Good girl !

[butl]

čeprav se mi včasih zdi, da z vso teorijo, ki jo imam glede vzgoje.. ko bo prišel čas.. ne bom čist točno vedela kaj počet ampak ja, se pa zelo strinjam. imet vsaj malo ideje o razvojnih stopnjah otroka, kaj kdaj in kako...

 

Ja, teorija je pač teorija.

 

Kva rabš, da postane teorija tud uporabna? Zavedanje in pozornost.

 

Če ti tri mesece star otrok joka, ti pa glih kuhaš al pa čvekaš kej silno pomembnega po telefonu, mama ti je pa vbijala v glavo, kako otrok mora jokat, ker s tem krepi pljuča, poleg tega pa ga itak ni dobr vzet v naročje, ker se bo zaradi tega razvadu, boš nardila kaj? Če ne boš mela nobenga druzga znanja o vzgoji otrok razen tega, kar te je naučila mama in babica, pol boš nardila točno tko, kot si naučena. Ampak, otrok pri tej starosti joka, ker mu nekej ni dobr. Al je lačen, al je moker, al ga kej boli, al pa ga je strah, ja, lahko ga je tud strah. Pri tej starosti je vsekakor dobr zanga, da ga potolažiš, da mu zadovoljiš njegove potrebe brez bojazni, da bo zarad tega razvajen. Ker ne bo. Če to veš, če si se to naučila in če si pozorna, se ne bo naredl, da bi v tistem trenutku nardila tko, kt si naučena, čeprav si podzavestno to želiš. Prekinla boš čvekanje, kuhanje, ne boš ga pustila, da se joka, da ga je strah, ampak boš nardila tko, kt je za otroka dobr.

 

V tem najzgodnejšem obdobju si ti njegov ves svet, prek tebe se uči. Kako to zgleda? K on dela grimase, se smeje, čeblja, steguje roke, je zanj zlo pomemben tvoj odziv; da ponavljaš njegove kretnje, mu vrneš nasmeh, da čebljaš tko kt on... da vzpostaviš stik z njim. Tko prav teorija in ti to veš. Ampak, recimo, da si ti mela mrzlo mamo, ki ti vsega tega ni nudila takrat, k si bla ti tolk mejhna. Kva se zgodi. Da ti lahko vzpostaviš odnos z otrokom, se morš spustit na njegov nivo, v njegovo starost. Ampak ti tega ne boš zmogla. Zakaj? Ker ti to povzroča tolk hudo bolečino, da podzavest ne dovol. Podzavesten spomin na cajt, k si bla ti tolk mejhna in ti mama ni dala tistga, kar si rabla takrat, te zablokira. Tvoj odziv rata enak odzivu tvoje mame. Rataš mrzla mama. Ne, ne rataš, odreagiraš tko. Kako to preprečit? Najlažje tko, da te vzorce predelaš že prej, preden rataš mama. Če pa tega nisi nardila, pa s pozornostjo, z zavedanjem. Sicer bo tvoja podzavest hotla odreagirat enako, ampak, ker si pozorna na svoje odzive, in ker veš, da bi bil tak odziv čisto neprimeren in ker veš, kaj otrok potrebuje in kakšen naj bi bil tvoj odziv, se boš lahko zavestno odzvala tako, kot je to za otroka najbolje.

 

Meje. Dve leti starmu otroku nimaš kej postavljat meje okol elektrike, ker tega ne razume. Vpitje, da je to ajs, da je nevarno ne razume. Tud če ga kresneš po prstih, tega ne razume tko, kt bi ti želela. On ne bo vedu, da je to nevarno zanj, pač pa da je naredu nekej, zarad česar je tok slab, tolk nevreden, da je od tebe fasal bolečino. In naslednjič mrbit tega ne bo naredu, ampak ne zato, ker je to zanj nevarno, pač pa zato, ker ga je strah, da te bo zgubu. Strah pred izgubo mame je en najblj groznih strahov, ki jih lahko doživi otrok. Če ti to veš, pol boš enostavno preprečla, da bi prišel v stik z elektriko. Meje postavljat je kr umetnost, ker morajo bit prilagojene njegovi starosti, se prav dojemanju. Otrok mora razumet, kaj meja pomen; zakaj meja in kakšne so posledice. In meje niso nekej zabetoniranega, ampak jih je treba prilagajat otrokovi zmožnosti dojemanja in odgovornega vedenja, njegovi starosti. A ne, k je otrok še mejhen, mu ne boš pustila bit tolk cajta zunej, kt pol, k je starejši.

Recimo, da te je mama /oče/ vzgajala tko, da si neprestano poslušala ne ne ne. Za vsak drek. Zdej, tud če veš, da to ni dobr, da če tko delaš, da pol tist ne, ki bi moral bit NE, ne bo upoštevan, boš to vseen počela. Zakaj? Zato ker ti naučeni vzorci delujejo iz podzavesti, podzavest se pa vključi v stresnih situacijah in preglasi dobre namene. In, mislm, pravzaprav je vsaka situacija, da otroku rečeš ne, na tak al pa drgačen način stresna. In tle je spet, poleg znanja /teorije/ zelo pomembna pozornost, zavedanje. K taka situacija nastop, k bi ti najrajš rekla otroku ne, jo lahko prepoznaš, če si pozorna in namesto avtomatskega ne najprej razmisliš, a je ne potreben /a je otrok v nevarnosti, a je ne zato, ker hočeš met mir, a je ne zato, ker ne veš, kva bi...../in šele potem odreagiraš.

 

Pa tko.

 

Zakva je tolk pomembno poskušat predelat stare vzorce prej, preden maš otroka? Glih zato. Da jih ne prenašaš naprej. Ker podzavest je zajebana kt svina. K ona pride na vrsto, ji zavest težko sledi.

 

Evo, še en primer. Recimo, da si bla zlo avtoritarno vzgajana, tolk avtoritarno, da si se že kt otrok zaklela, da ti boš pa drgačna. Če je to vse, kar si nardila na seb, se bo zgodl sledeče: vzgajala boš izrazito permisivno /kar je glih tko narobe/ in ne boš zmogla postavt meje. Ampak. Ziher boš prišla v situacijo, k ti bo film poču /se reče/, k bo tvoja vzgoja totalno zatajila in kva se bo naredl takrat? Takrat bo ven udarla podzavest in v dost kritični situaciji boš odreagirala točno tko, kt so tvoji starši delal s tabo. Recimo boš otroka nabutala kt norca al pa nardila kej enako psihično nasilnega. Ziher. In kva je rezulltat? Še večja škoda za otroka. Če ga vzgajaš avtoritarno, pol ve, kva bo. Če ga vzgajaš permisivno, pol ve, kva bo /ne bo nč/. Če pa delaš tko, pol pa otrok sploh ne ve.

 

Evo Aliana, mal drobtinic. Jst mislm, da se iz njih lahko dobi en mnenje o tem, a je teorija pomembna al ni, a je pomembno bit pozoren, a je pomembno najprej celt sebe. A je dost materinski čut za dobro vzgojo.

 

[Robida]

Točno tako butl. Nimam kej dodat.

:palec:

[Prabha]

A je dost materinski čut za dobro vzgojo.

 

 

Po moje je bil dovolj včasih,....daleč nazaj,..takrat,ko še ni bilo takega zakompliciranega družbenega reda.Če je kdo kar zgrešil,so ga linčali pred vsemi,...videlo se je kar se dogaja,govorilo se je.....danes je vse skrito,prikrito,zaščiteno,....ajoj:(:(Od sexa do umora,do kaj boš kupil na tržnici,otroci so vse vedeli in sprejeli kot del življenja,.....danes je aleluja vse to.Umori so na dnevnem redu na tv,če ga pa sam zagrešiš,te zaprejo,od kje tale logika?

A je še čudno da je celo instinkt premalo danes? Moral bi biti zelo dovolj,vse,ampak danes moraš bit prefrigan,preračunljiv,diplomatski,...bla bla bla,kaj še vse ne.

Jaz vztrajam na osnovah,učiti otroke ponižnosti,dobrega srca,spoštovanja,osnove,samo osnove,...ostalo naj si sami ustvarijo.Po mojem,če greš predaleč od osnov se vse izgubi.Zakaj?Ker je družba polna vsega.Naši umi polni vsega.Preveč informacij,preveč zvokov,praznih besed....Kar je res pomembno, otroci pojma nimajo.Znajo algebro,več jezikov,vendar tisto kar je res važno,tega žal ne vedo.Mislim,da je naša naloga to jih naučiti,nič drugega.

 

No,sem se spovnila mojega največjega učenja v otroštvu.Tišina.

Vsaki dan sem uživala pri teti na kosilu,v tišini.Ona je pletla in me skrivaj opazovala,kako jem.Televizija je bila ugašnjena,radio tudi.Slišala se je samo ura,kako tik taka.Čutila sem globok mir,spoštovanja vreden ambient,častljivo energijo moje tete,ki je v skromnosti preživela svoje življenje in dala vse kar je lahko sploh dala,brezpogojno,ljubeče.Njej sem neizmerno hvaležna za učenje,Tišina,globoka tišina.Spovnem se tudi,kako sem preživela večere z njo,ko smo gledale brezvezne oddaje na televiziji,v tišini,brez besed.

Danes me brezveznosti,dolgočasne zadeve pomirjajo,dajo mi duha trenutka,tisti pravi pomen zaznavanja okolice,od zvoka,do predmeta.Enostavnost.Globina,samo to kar je,je'.To je vse.To je to:):)

[mayan]

Zakaj pa tam nekje med kakšnimi plemeni zgleda vse tolk simpl. Pa nič si ne domišljajo da so boga za jajce prijeli, če majo otroke in ne tumbajo skoz o neki vzgoji. Jo živijo tako da so kar so, povezani z naravo, in kot take jih lahko otroci najbolje spoznajo, ne pa da skoz neki delajo na sebi, kao da so ful wrong. Ni čudno, da se otrok ne more sprejet pol če ma takšn špegl. Mislim, joj, prejoj, da bi naj mama oz. ženska vse vzorce imela predelane in kaj jaz vem preden se odloči za materinstvo. Mislim. A ni to vse tako, da si dejansko tud drug z drugim med sabo pomagamo?

 

Eh no Ampak dejansko pa verjamem, da z delanjem na sebi večinoma tud zaviramo vse kar bi se naravno zgodilo oz. že dvomim v spreminjanje samega sebe. Sprejet se. To je to in rad se met. Se sprostit. (Itak že stokrat povedano, ampak to bi zdaj rabla I think).

[ScorpioGirl]

Butl zdej si me pa v jok spravil

 

sam še to ... dobre pol leta star otrok razume pomen besedice NE seveda ga ni smiselno kregat, če (oziroma ko) ne "uboga", ampak ga je fajn (vsaj jst tko delam in se mi zdi, da kar pali) usmerit drugam, do tistega, kar lahko, kar je varno, pa mu bo tud všeč

 

Aliana, glede na to, da že zdej razmišljaš o tem, sem prepričana, da ti bo super šlo, ko bo šlo zares

 

Zakaj pa tam nekje med kakšnimi plemeni zgleda vse tolk simpl. Pa nič si ne domišljajo da so boga za jajce prijeli, če majo otroke in ne tumbajo skoz o neki vzgoji. Jo živijo tako da so kar so, povezani z naravo, in kot take jih lahko otroci najbolje spoznajo, ne pa da skoz neki delajo na sebi, kao da so ful wrong. Ni čudno, da se otrok ne more sprejet pol če ma takšn špegl. Mislim, joj, prejoj, da bi naj mama oz. ženska vse vzorce imela predelane in kaj jaz vem preden se odloči za materinstvo. Mislim. A ni to vse tako, da si dejansko tud drug z drugim med sabo pomagamo?

 

Eh no Ampak dejansko pa verjamem, da z delanjem na sebi večinoma tud zaviramo vse kar bi se naravno zgodilo oz. že dvomim v spreminjanje samega sebe. Sprejet se. To je to in rad se met. Se sprostit. (Itak že stokrat povedano, ampak to bi zdaj rabla I think).

pri nas je pač taka socializacija, da pri vzgoji otrok (pa velikokrat tudi že pre - spočetje, porod ...) ni več veliko naravnega. zato tudi toliko (napačnih) vzorcev, zato toliko ljudi, ki se ne počutijo dobro v družbi, ki potemtakem niso "normalni" ...

če hočeš vzgajati kot v plemenih, moraš tam tudi živet

[Aliana]

Ja, teorija je pač teorija.

 

 

kaj naj rečem...

sem si dala en dan za premislek, ker je bil prvi vzgib ti napisat, da to že vse vem...

 

in ja, saj v bistvu vem.. ampak to so ene tele stvari.. ko imaš idejo v glavi in razmetano po različnih kotičkih možganov.. in potem pride nekdo in ti napiše tri odstavke in postavi celo stvar v red

delam po malem na temle že dolgo časa.. včeraj zvečer sem se prav direkt vprašala.. kaj nosim s sabo od očeta, kar ne bi rada dajala naprej in kaj od mami.. in se mi čist skristaliziralo.. in pol ugotovila, da v bistvu itak že delam na tem, na fantu, na mačku, na prijateljih.. da (oči) nisem vedno najbolj pametna in naredim čist malo bolje in da (mami) se zbrcam in vsake tolko koga objamem in mu povem, da ga imam rada, čeprav je zelo, zelo težko...

 

se pa po eni strani tud z mayan strinjam... ne moreš se vsak dan spraševat a si v redu naredil in se sekirat, da ni blo dobr in bit zamorjen, ker si se poln vzorcev in jih prenasas... ko si enkrat vrzen v vzgojo, plavaš.. in narediš najboljš možno, kot znaš in si sposoben v tistem trenutku.. zato pa sem vrgla uno kost na začetku.. da je enim treba sam seksat, da majo otroke.. mi je zadnjič dragi dal ful za mislit, ko sva nekaj o tem debatirala in je rekel, da ja, da itak bi imel otroke.. sam da se mu zdi to ful odgovornost, ne pa pac nekaj kjut, lustkanga, zabavnega in eksperiment, kot ce si psa nabavis...

[butl]

Zakaj pa tam nekje med kakšnimi plemeni zgleda vse tolk simpl. Pa nič si ne domišljajo da so boga za jajce prijeli, če majo otroke in ne tumbajo skoz o neki vzgoji. Jo živijo tako da so kar so, povezani z naravo, in kot take jih lahko otroci najbolje spoznajo, ne pa da skoz neki delajo na sebi, kao da so ful wrong. Ni čudno, da se otrok ne more sprejet pol če ma takšn špegl. Mislim, joj, prejoj, da bi naj mama oz. ženska vse vzorce imela predelane in kaj jaz vem preden se odloči za materinstvo. Mislim. A ni to vse tako, da si dejansko tud drug z drugim med sabo pomagamo?

 

Eh no Ampak dejansko pa verjamem, da z delanjem na sebi večinoma tud zaviramo vse kar bi se naravno zgodilo oz. že dvomim v spreminjanje samega sebe. Sprejet se. To je to in rad se met. Se sprostit. (Itak že stokrat povedano, ampak to bi zdaj rabla I think).

 

O Krhka

 

Jst plemen ne poznam. Edini ki delajo z naravo, ki jih jaz poznam, so naši kmetje. Al so bolj povezani z naravo kot mestni, tud ne vem. Živijo od nje, ali jo pa poznajo, jo čutijo, spoštujejo bolj kot tamestni, pa nisem glih ziher. Eni ja, eni pa ne. In če pogledam, kakšni so njihovi medsebojni odnosi, sem pa ziher, da se ne razlikujejo od mestnih ljudi. Glih tko maš v kmečkih družinah lepe odnose in en kup nasilja, kt v mestnih družinah. Glih tko prihajajo ranjeni, zavrženi, pohabljeni otroci iz kmečkih družin, kot iz mestnih.

 

Zdej, a se kdo odloč, pa nardi nekej na seb al ne, je njegova stvar. Je pa zlo pomembno dejstvo, da se večina otrokovih, kaj, lastnosti, ki mu zelo definirajo njegvo odraslo dobo, zariše v prvih treh, ajd, petih letih življenja. Če to obdobje zamudiš, kaj zamudiš, zajebeš, ker si vstopil vanj nepripravljen al pa se ti ni zdel pomembno al pa zato, ker si se slepil, da je to brez veze al pa larifari, jebiga, boš pač pol popravljal al pa tud ne. Sej ne da se ne bi dal, se da, samo, ohoho težje. A da nima človek nč za popucat? Mrbit kdo res ne, večina pa ja.

 

Kva ti pomen sprejet sebe? A to pomen, da če pretepaš otroka, ker si tko nemočen, da nisi zmogu drugačne reakcije, da si rečeš: "jebiga, tak sem, brez veze se zdej sekirat"?

 

Men pomen sprejet sebe bit pozoren na svoje dobre lastnosti in jih negovat, slabe pa zaznavat in ugotavljat od kod so, jih ne ponavljat in jih spreminjat v dobre. Ker se da. Če hočeš in če si upaš.

 

[nataly]

Saj tudi če si nabaviš psa je tole ena velika odgovornost. Pes je pri nas kot tretji otrok. Maček pa četrti.

Dobro. Samo mi pretiravamo.

 

Sama pa se vedno bolj nagibam k temu, da denar pokvari mladino. Vedno več primerkov vidim. Koga klinca froc rabi 20 evrov na dan za malico, če ima zdaj malico zastonj?

 

(jaz sem pri mladincih in starejših mladincih),

[mayan]

O Krhka

 

Kva ti pomen sprejet sebe? A to pomen, da če pretepaš otroka, ker si tko nemočen, da nisi zmogu drugačne reakcije, da si rečeš: "jebiga, tak sem, brez veze se zdej sekirat"?

 

Men pomen sprejet sebe bit pozoren na svoje dobre lastnosti in jih negovat, slabe pa zaznavat in ugotavljat od kod so, jih ne ponavljat in jih spreminjat v dobre. Ker se da. Če hočeš in če si upaš.

 

 

O en_bk

 

Valda da ne, da ne rečeš jebiga za vse , jaz se samo že cel lajf, se mi zdi, borim za vsaj en delček, eno oazo, en otok, kamor bi lahk šla kdajkoli v mislih in pogledala tako, da bo prav.. Se razbremenila...Saj veš, bolj z distance.. Ne tolk sekiranja in vsega.. (ni treba bit kmetija, ne trgovski center, ne park.. in ne rabim bit del plemena) Le v mislih..

 

(Je pa dejansko res to najhitrejši način, da spremeniš situacijo ali pa vidiš da je ne moreš, da si pri sebi rečeš vsaj to ja, tak sem, jebi ga..) Če nekemu dejanju sploh ne daš vsebine, je/se ne morš spremenit. Pa saj ti to vse veš. Bog pa ve, če se bom temu kar zdaj pišem čudila, ko bom dejansko imela otroka/e oz. če. Eni smo pač prevzetni, pa mislimo, da je tudi sebe "imet" enakovredno.. .

[kapica]

super pises!

ooo hvala... me veseli, da sm ti "razumljiva"

kontra... kvalitetne drobtinice trosis!!!

 

 

Strah pred izgubo mame je en najblj groznih strahov, ki jih lahko doživi otrok.

lahk to... ce ti je..., kj opises..., razlozs...? kko to ves? po cem sklepas? je za to obliko strahu potrebn "vzrok" al je prirojeno prisoten? se ga otrok zaveda? kj se (po tvoje) dogaja v primeru, ce, ko, se ta strah uresnic?

hvala!

[ScorpioGirl]

lahk to... ce ti je..., kj opises..., razlozs...? kko to ves? po cem sklepas? je za to obliko strahu potrebn "vzrok" al je prirojeno prisoten? se ga otrok zaveda? kj se (po tvoje) dogaja v primeru, ce, ko, se ta strah uresnic?

hvala!

strah pred izgubo mame je v bistvu del enega obdobja pri otroku. približno pri 8. mesecih (eni pač mal prej, drugi kasneje, ampak tam nekje) se pričnejo ful oklepat mame in se "bat" drugih ljudi. to je točno to. se bojijo, da bo mama šla, da jo bojo zgubili.

ne znam si predstavljat, kaj je, če se to res zgodi sem pa brala o eni deklici, ki je pri 4 mesecih zgubila mamo, pa jo je potem ena gospa posvojila, ampak se nikol ni otresla tega strahu, jo je bilo vedno strah, da bo mama šla ...

[lia]

moji si želijo da bi šla

 

 

bemu, zaplenla v tem tednu municije, da bi razgnalo lahko celo ulico

 

 

torej totalna vzgojna polomija

[free]

Ocitno se v tem obdobju otrok pricenja zavedati soodvisnosti. Ce pa temu dodamo se nagon po ohranitvi, sklepam, da zna bit strah velik.

Vseeno pa mislim, da to ni pravilo.

 

strah pred izgubo mame je v bistvu del enega obdobja pri otroku. približno pri 8. mesecih (eni pač mal prej, drugi kasneje, ampak tam nekje) se pričnejo ful oklepat mame in se "bat" drugih ljudi. to je točno to. se bojijo, da bo mama šla, da jo bojo zgubili.

ne znam si predstavljat, kaj je, če se to res zgodi sem pa brala o eni deklici, ki je pri 4 mesecih zgubila mamo, pa jo je potem ena gospa posvojila, ampak se nikol ni otresla tega strahu, jo je bilo vedno strah, da bo mama šla ...

[nataly]

moji si želijo da bi šla

 

 

bemu, zaplenla v tem tednu municije, da bi razgnalo lahko celo ulico

 

 

torej totalna vzgojna polomija

eh to se ti samo zdi zdaj. Logično, da si tista ta grda, ki vse užitke vzame. da o izgubljenem in vstran vrženem kešu niti ne govorimo. Saj bojo prazniki minili in pol te bodo opet povabili v hišo naprej živet. itak rabijo kakšno sužnjo isauro ali pa vsaj organizatorja dela in glavnega nadzornika.

(hvala bogi, da imam punce )

[lia]

ja isaura se spuntala rahlo

 

veš kak zgleda zaj, ko stopijo skozi vrate dajo roke v vis, pa pravijo naj jih pregledam

 

ja, sej se meni tui srce trgalo ko sn namakala eksplozivna stredstva v bajdlek z vodo pje pa smo res v recesiji, če dnar takle namakam

 

čeprav je tamalo zatrjevalo, da po šoli zastonj talajo