Vzgoja otrok

[lia]

se vam vidi, da nimate dece, toliko teorije na kupi

 

 

gram prakse odtehta vse knjige na to temo

 

 

ajd

 

mogoče skrajšam vse skup, deca te prisilijo, tvoja ali od drugih , da začneš sebe vzgajat, ker so pravo zlopamtilo

 

 

kar se primera goreče hiše tiče, pr men bi slovo vzela in dedc in froc, ker ohromim, ko je kaj takega še dret se ne morm niti paničart...odpove vse :xx!:

[free]

Stvar zavesti.

Pravijo, da zivali zivijo skupno zavest zivalskega kraljestva. Clovek pa razvija samostojno zavest. Od tod tudi dejstvo, da se clovek osnovnega fizicnega razvoja uci vedno znova. Hkrati pa se del zavesti, ki se tice dusevnega razvoja prenasa iz zivljenja v zivljenje. V kolikor v clovesko reinkarnacijo verjamemo, lahko morda uvidimo nesmisel tistega kar ni razvoj duse.

 

Tako kot se zival zanasa predvsem na nagon, se clovesko bitje z razvojem zavesti vedno bolj zanasa tudi na zavedanje in intuicijo.

Kar pa ne pomeni, da je nesmisel razvoja fizisa tudi za zivalski svet ali tudi cloveska bitja.

 

Stvar debate o kateri bi rekel, da ne vem(o) kaj dosti in lahko predvsem samo ugibam(o).

človek je edina žival v živalskem svetu, ki ne more skrbeti zase, ko se rodi.Potrebuje par let, da se navadi osnovnih stvari, ki so lahko za življenje izjemno nevarne in izjemno pomembne.Nobena druga vrsta ne potrebuje toliko časa.Vse druge živali že ob rojstvu in v nadaljnem življenju vedo, kaj lahko jejo, komu so plen in koga bodo napadle.V tem pomenu imajo živali popoln ovoj znanja.V eni knjigi sem pa bral, da so ravno pri človeku zunanji vzroki skurli in uničli ta ovoj znanja, ki je sedaj nepopoln in teži k izpopolnjevanju.

[free]

Dobro povedano kako mediji vplivajo na vzgojo posameznika.

Vrednote mladih v sodo

bni družbi

(20:28) Ali lahko sodobno družbo označimo kot družbo, ki jo zaznamuje kriza vrednot? Kakšne so sodobne vrednote med mladimi? Če smo včasih za vrednote šteli skromnost, marljivost in potrpežljivost, te danes nadomeščajo hiter zaslužek, ambicioznost in tekmovalnost. O medijskem blišču, sodobnih tehnologijah, vlogi družine in šole pri vzgoji vrednot in družbene odgovornosti, smo se pogovarjali z Vlasto Nussdorfer, generalno sekretarko društva Beli obroč Slovenije.

 

http://www.s12.si/seyretfiles/uploads/thumbnails/user_62/user_62_tijuay3kh4sl9b.jpg

[butl]

prvi in drugi primer kasneje izvenita... torej postaneta podobna tretjemu primeru

 

Na videz. Razlika je v tem, da se pri prvih dveh vanju zasidra gotovost, da se bo mama vrnila in s tem občutek varnosti, v tretjem je pa mama odrezana. Obrambni sistem je mamo odrezal, kot nepomembno, sebe pa postavil kot samozadostnega.

 

V odraslosti se to lahko pokaže kot nezmožnost vzpostaviti globoko intimno zvezo ali kot izrazito narcisoidno vedenje.

 

[Robida]

se vam vidi, da nimate dece, toliko teorije na kupi

 

 

gram prakse odtehta vse knjige na to temo

 

 

ajd

 

mogoče skrajšam vse skup, deca te prisilijo, tvoja ali od drugih , da začneš sebe vzgajat, ker so pravo zlopamtilo

 

 

kar se primera goreče hiše tiče, pr men bi slovo vzela in dedc in froc, ker ohromim, ko je kaj takega še dret se ne morm niti paničart...odpove vse :xx!:

 

Otroci nas lahko veliko naučijo, če smo pripravljeni sprejemani njihovo vedenje, prineseno v naš svet.

[kapica]

Na videz. Razlika je v tem, da se pri prvih dveh vanju zasidra gotovost, da se bo mama vrnila in s tem občutek varnosti, v tretjem je pa mama odrezana. Obrambni sistem je mamo odrezal, kot nepomembno, sebe pa postavil kot samozadostnega.

konckoncev pa... k pride plima... vzdigne ladjice vseh primerov

 

V odraslosti se to lahko pokaže kot nezmožnost vzpostaviti globoko intimno zvezo ali kot izrazito narcisoidno vedenje.

?

sam ti dve varjanti sta lahko

[butl]

konckoncev pa... k pride plima... vzdigne ladjice vseh primerov

 

?

sam ti dve varjanti sta lahko

 

Sva pr četrtem vagonu, jst butl sem pa šele zdej porajtal, da me ti zajebavaš že od prvega vagona dalje.

 

[kapica]

Sva pr četrtem vagonu, jst butl sem pa šele zdej porajtal, da me ti zajebavaš že od prvega vagona dalje.

 

v takih primerih pa vse bolj... mrazim... svoj nacin komunikacije... al sm nerazumljiva al pa zajebanska al pa...

0 ne zajebavam! resn! mam svoje razloge, motive in se kj... ti lahk posljem OS ter konkretno vpr.?

[butl]

v takih primerih pa vse bolj... mrazim... svoj nacin komunikacije... al sm nerazumljiva al pa zajebanska al pa...

0 ne zajebavam! resn! mam svoje razloge, motive in se kj... ti lahk posljem OS ter konkretno vpr.?

 

Se opravičujem Kapica. Res sm mislu, da se zezaš. Če tkole na kratk kej napišem, ponavad uporabim mejne primere, do kterih lohk pride. Jasn pa je, da je do tja cela paleta in, seveda, jasn je tud, da starši nismo edini faktor, ampak pr seb pa ja lahko največ nardimo a ne, zato to tolk poudarjam.

 

Seveda lahko pošlješ na OS.

 

[Aliana]

evo, si moram tole napisat, da se bom spomnila naslednjič..

preseganje vzorcev iz otroštva..

greva na jogo. sediva en ob drugem. vsak v svojem svetu, poslušava navodila, delava... vmes enkrat se spogledava, ravno ko ženska reče: vsedite se na rob blazine.. on me pogleda, mal odkima in čist potihem komentira, da se moram mal bolj dol vsest.. men se zmegli pred očmi.. in sam še piham od besa do konca ure..

v avtu se skregava.. zakaj točno je bilo treba tole komentirat? a nima dost dela sam s sabo in svojimi položaji, ki tud niso bili vsi perfect, sam ga nisem sred vaje popravljala.. itak ve, da me živčno naredijo takile popravki.. tole je kul, sam bi lahk mal bolj tko.. v avtu: dej mal bolj po robu ceste vozi. ej, pazi, bremzaj. bi blo fajn, če bi tlele dala žmigavc.. ponavad jih vzamem v štosu, al pa zavijem z očmi al pa rečem, da včasih lahk mogoče tud kej po svoje naredim. včasih mi pa prebije.. in sem pol besna in grizem.. pol on mene napizdi, da ni nič takega mislil pa da kaj sem tečna in če mam menstro..

 

in pol sva oba tiho, celo noč, zjutraj.. in se obupno počutiva.. jaz sem vmes že dojela kako in kaj, sam.. zakaj moram vedno jaz začenjat tele debate? ful težko mi je to, nikoli bila naučena predebatirat problema, povedat kaj in kako čutita obe strani.. sploh odpret usta in rečt - a se lahk zmeniva? je cela muka in priprave dolgotrajne.. (tlele prvi vzorec - nesoglasja, prepir, debate pri nas doma zgledale tko, da sta se skregala in šla vsak na svoj konc in nikol, ampak nikol nista rešila tistega problema, samo nalagali so se..)

 

pol mam dost tišine.. in razložim, kar sem tuhtala celo noč.. očitno sem dobila skozi otroštvo od očita tole: daj, bom jaz, bo boljš... oziroma: saj je kul, sam lahk bi blo še boljš.. in se ponavadi tega zavedam nekak in grem čez in poskušam razumet kaj je za tem, ampak med jogo, vsa relaksirana, odprta.. pa taka stvar udari direkt, brez kakega blaženja.. in mi stavek:dej se mal bolj dol vsed zveni tkole: spet narobe delaš, poslušaj mene, ki znam boljš, nič nisi sposobna...

potem, ko se uspeva skoz solze in poviševanje glasu spravit na normalen pogovor, zvem tretji pomen: pogledal sem te, všeč si mi, rad te mam, sam ne morem se te zdaj sred joge dotaknit pa moram nekaj rečt...

 

in še mal jokam.. in se sprašujem kje naj najdem tale slovar, da bom prav razumela..

 

in zaključiva, da bo morda naslednjič že lažje.. on je idealen trigger za tale moj vzorec, itak, direkt takega sem morala najt.. da je namesto s komplimenti in pohvalami radodaren z nasveti in popravki.. itak, da bo še kdaj šlo čez mejo pa da bom še jokala in tulila zarad tegale.. sam mogoče mi bo pa vsake drugič uspelo se ustavit in pomislit na prevod... saj je že ful lažje, kot je bilo pred dvema letoma.

 

pa še iz druge strani.. reakcija na mojo reakcijo.. bo morda tud naslednjič drugačna.. in bo rekel vnaprej - sori, ušlo mi je, ni blo tko mišljeno, hotel sem ti pokazat, da te mam rad..

[butl]

Dobr

[free]

Pogovorni vecer: Učenje za življenje >

 

Torek, 10.2.2009 ob 17.00 v Bežigrajski knjižnici, Einspielerjeva 1, Ljubljana. Teme pogovornega večera bodo posvečen vprašanjem, ki so ključna za izgradnjo ustreznega vzgojno-izobraževalnega sistema:

"Kakšne naj bodo vrednote v današnji negotovi družbi in kako jih učiti? Na kakšnih vrednotah naj bo utemeljen sodobni izobraževalni sistem?"

[brizit]

Da malce osvežim temo...

Lep pozdrav vsem bralcem in članom foruma!

Odločila sme se, da svojo idejo delim z vami, ker se mi zdi ta forum primeren krog ljudi, ki se še kako zaveda, kako pomembna je vzgoja naših otrok. Sama sem namreč tudi učiteljica na OŠ, in se s to problematiko srečujem vsak dan. Pred začetkom šolskega leta šole na široko organizirajo razna predavanja o mladini, Y generaciji, o nasilju nad otroki, ... Slednje predavanje se je odvijalo tudi na naši šoli in delavka Centra za socialno delo nam je naštevala vzroke, polsedice, znake nasilje, vrste nasilja, ... bla, bla, bla. Nič novega! Konec koncev smo učitelji to že vse premlevali na faksu. Sem mnenja, da je probleme predvsem potrebno REŠEVATI, in ne samo gasiti požare, kot jih sedaj (pa še to bolj neuspešno). Ker je bilo kar nekajkrat komentirano na kako vprašanje v smislu "ja, sistem je tak, da ne moremo kaj narediti", nisem mogla bit tiho. Predlagala sem, da bi morali uzakoniti obvezno izobraževanje staršev o vzgoji otrok. Npr. starš bi moral 3x na leto se udeležiti izobraževanja, ki bi seveda bila brezplačna, večkrat na leto organizirana v vsaki občini. Če začnemo na samem začetku, v družini rešimo marsikateri problem: nasilje v družini, v šolah, boljše delo učiteljev (ker se ne bi ukvarjali toliko z disciplino, ampak z učenjem in pravim, zdravim sožitjem z mladino), tudi zapori verjetno ne bi bili več prenatrpani, da o boljši samopodobi tako staršev kot otrok sploh ne govorimo, manj samomorov, ... Tudi finance ne bi smele biti tak problem, ker ravno te posledice državo bogato stanejo.

Otrok je v šoli, in jaz kot njegova učiteljica in vzgojiteljica moram biti strokovno usposobljena za njegovo vzgojo. Ta isti otrok pride domov, a njegovim staršem o vzgoji ni potrebno vedeti nič. A kdo vidi dvoličnost?

Če želimo opravljati šoferski izpit, je potrebno opraviti prvo pomoč. Zakaj ne bi bilo potrebno še izobraževati se o vzgoji SVOJIH otrok? Koliko usposobljanj moramo imeti za stroje, naprave in koliko za nas, ljudi?

[Aliana]

Zelo res in se zelo strinjam, brizit...

[Iknee]

KDAJ JIH BOMO NAUČILI KAJ SO?

 

Ni treba, pravzaprav jih ravno tega ne smemo učiti. Zato, ker to sami najbolje vedo. Bolje, veliko bolje od nas. Sami se morajo to naučiti izražati, skozi lastno izkušnjo. To izkušnjo jim je treba samo dopustiti.

 

Domišljati si, da imaš indigo otroka, je velika past in velika nevarnost, da otroku naredimo precej škode. Noben resničen otrok ne paše pod nobeno oznako. Če starši otroka obravnajo kot "indigo" otroka in sledijo nekim navodilom, kako vzgajati indigo otroka, bodo prezrli svojega Jožeka ali Lojzko. Ne verjamem, da otroci potrebujejo kakršnekoli osebnostne oznake, niti jih ne potrebuje starši pri vzgoji svojih otrok, otroci so pač to, kar so. Čisto vseeno, ampak res čisto vseeno je, ali so indigo, zeleni, kodrlajsasti ... vsi so prišli na ta svet z razlogom, ki ga pozna samo bog - kako si lahko kdorkoli domišlja, da ve, s kakšno nalogo je kak otrok prišel na ta svet??? In kakšen dar nosi s sabo ena čist navadna Lojzka? Tega prav gotovo ne boste našli v nobeni knjigi.

Ali se lahko umirite in pogledate otroka - samo čist preprosto pogledate, ne da bi kaj mislili, kaj hoteli, karkoli pričakovali - samo pogledate ga - NJEGA, ne indigo otroka, razumete, POGLEDATE NJEGA. Zašepetate njegovo ime.

[Alan_New]

Da malce osvežim temo...

Lep pozdrav vsem bralcem in članom foruma!

Odločila sme se, da svojo idejo delim z vami, ker se mi zdi ta forum primeren krog ljudi, ki se še kako zaveda, kako pomembna je vzgoja naših otrok. Sama sem namreč tudi učiteljica na OŠ, in se s to problematiko srečujem vsak dan. Pred začetkom šolskega leta šole na široko organizirajo razna predavanja o mladini, Y generaciji, o nasilju nad otroki, ... Slednje predavanje se je odvijalo tudi na naši šoli in delavka Centra za socialno delo nam je naštevala vzroke, polsedice, znake nasilje, vrste nasilja, ... bla, bla, bla. Nič novega! Konec koncev smo učitelji to že vse premlevali na faksu. Sem mnenja, da je probleme predvsem potrebno REŠEVATI, in ne samo gasiti požare, kot jih sedaj (pa še to bolj neuspešno). Ker je bilo kar nekajkrat komentirano na kako vprašanje v smislu "ja, sistem je tak, da ne moremo kaj narediti", nisem mogla bit tiho. Predlagala sem, da bi morali uzakoniti obvezno izobraževanje staršev o vzgoji otrok. Npr. starš bi moral 3x na leto se udeležiti izobraževanja, ki bi seveda bila brezplačna, večkrat na leto organizirana v vsaki občini. Če začnemo na samem začetku, v družini rešimo marsikateri problem: nasilje v družini, v šolah, boljše delo učiteljev (ker se ne bi ukvarjali toliko z disciplino, ampak z učenjem in pravim, zdravim sožitjem z mladino), tudi zapori verjetno ne bi bili več prenatrpani, da o boljši samopodobi tako staršev kot otrok sploh ne govorimo, manj samomorov, ... Tudi finance ne bi smele biti tak problem, ker ravno te posledice državo bogato stanejo.

Otrok je v šoli, in jaz kot njegova učiteljica in vzgojiteljica moram biti strokovno usposobljena za njegovo vzgojo. Ta isti otrok pride domov, a njegovim staršem o vzgoji ni potrebno vedeti nič. A kdo vidi dvoličnost?

Če želimo opravljati šoferski izpit, je potrebno opraviti prvo pomoč. Zakaj ne bi bilo potrebno še izobraževati se o vzgoji SVOJIH otrok? Koliko usposobljanj moramo imeti za stroje, naprave in koliko za nas, ljudi?

Ideja ni napačna -- a kdo bi vodil izobraževanje odraslih? Spet neki samooklicani "strokovnjaki"? Kot vidim, je ves izobraževalni sistem namenjen vzgoji in izobraževanju poslušnih državljanov, otroci morajo samo memorirat tone podatkov, predpisanih s strani oblasti, centri za socialno delo so pa itak centri za zaščito države pred državljani -- sistemski agenti, ki skrbijo, da sistem gre po svojih tirih.

 

Ni treba, pravzaprav jih ravno tega ne smemo učiti. Zato, ker to sami najbolje vedo. Bolje, veliko bolje od nas. Sami se morajo to naučiti izražati, skozi lastno izkušnjo. To izkušnjo jim je treba samo dopustiti.

 

Domišljati si, da imaš indigo otroka, je velika past in velika nevarnost, da otroku naredimo precej škode. Noben resničen otrok ne paše pod nobeno oznako. Če starši otroka obravnajo kot "indigo" otroka in sledijo nekim navodilom, kako vzgajati indigo otroka, bodo prezrli svojega Jožeka ali Lojzko. Ne verjamem, da otroci potrebujejo kakršnekoli osebnostne oznake, niti jih ne potrebuje starši pri vzgoji svojih otrok, otroci so pač to, kar so. Čisto vseeno, ampak res čisto vseeno je, ali so indigo, zeleni, kodrlajsasti ... vsi so prišli na ta svet z razlogom, ki ga pozna samo bog - kako si lahko kdorkoli domišlja, da ve, s kakšno nalogo je kak otrok prišel na ta svet??? In kakšen dar nosi s sabo ena čist navadna Lojzka? Tega prav gotovo ne boste našli v nobeni knjigi.

Ali se lahko umirite in pogledate otroka - samo čist preprosto pogledate, ne da bi kaj mislili, kaj hoteli, karkoli pričakovali - samo pogledate ga - NJEGA, ne indigo otroka, razumete, POGLEDATE NJEGA. Zašepetate njegovo ime.

[brizit]

"Predavanja" bi morala biti vse prej kot neko golo nakladanje. Jaz vidim stvar v tem smislu, da je čimbolj na primerih, praksi. Lahko bi se izvajale razne delavnice, predavatelji iz različnih pogledov, za različne razvojne stopnje, konference, debate med starši, ... sama sem za čimfleksibilnejši sistem. Lahko bi tudi starš šel na neko drugo predavanje v tej smeri, pa bi se mu štelo. Vzgoja je življenje, in mislim, da bi morali izhajati iz življenja, ne iz golega nakladanja. Ravno to je mene zbodlo in pognalo naprej, da se ne samo nekaj naklada, dajmo iskat rešitve, pogovarjajmo se, bodimo vztrajni, ... Bodimo takšni, kakršne želimo otroke in tudi takšni, kakršne si naši otroci zaslužijo. Vem, da kar nekaj staršev deluje že na tak način, in jim je to samoposebi vmevno. Vendar če pogledamo obnašanje otrok, samomorilnost med mladimi, prestopništvo, kriminal, ... vidimo da nekaj ne štima.

kar se šolstav tiče, se tudi strinjam, da je premalo izkustveno. Ampak tudi marsikateri učitelj bi drugače poučeval, če ne bi porabil toliko časa da učence umiri, jih neprestano opozarjal, ... Verjemite mi, da se učiteljem po določenem času tudi zdi brez veze izvajati ure aktivnosti, če je otrokom vse "brez veze", ti marsikaj prerečejo in o spoštovanju, mejah, toleranci pri komu ni ne duha ne sluha. Na žalost pa mrzel tuš prileti tudi od staršev. Na žalost vedno več poslušamo samo to, kaj bi vse učitelji morali narediti za otroke, nekateri starši pa niti 1x na leto niso sposobni priti na pogovorne ure.

[Iknee]

"Predavanja" bi morala biti vse prej kot neko golo nakladanje. Jaz vidim stvar v tem smislu, da je čimbolj na primerih, praksi. Lahko bi se izvajale razne delavnice, predavatelji iz različnih pogledov, za različne razvojne stopnje, konference, debate med starši, ... sama sem za čimfleksibilnejši sistem. Lahko bi tudi starš šel na neko drugo predavanje v tej smeri, pa bi se mu štelo. Vzgoja je življenje, in mislim, da bi morali izhajati iz življenja, ne iz golega nakladanja. Ravno to je mene zbodlo in pognalo naprej, da se ne samo nekaj naklada, dajmo iskat rešitve, pogovarjajmo se, bodimo vztrajni, ... Bodimo takšni, kakršne želimo otroke in tudi takšni, kakršne si naši otroci zaslužijo. Vem, da kar nekaj staršev deluje že na tak način, in jim je to samoposebi vmevno. Vendar če pogledamo obnašanje otrok, samomorilnost med mladimi, prestopništvo, kriminal, ... vidimo da nekaj ne štima.

kar se šolstav tiče, se tudi strinjam, da je premalo izkustveno. Ampak tudi marsikateri učitelj bi drugače poučeval, če ne bi porabil toliko časa da učence umiri, jih neprestano opozarjal, ... Verjemite mi, da se učiteljem po določenem času tudi zdi brez veze izvajati ure aktivnosti, če je otrokom vse "brez veze", ti marsikaj prerečejo in o spoštovanju, mejah, toleranci pri komu ni ne duha ne sluha. Na žalost pa mrzel tuš prileti tudi od staršev. Na žalost vedno več poslušamo samo to, kaj bi vse učitelji morali narediti za otroke, nekateri starši pa niti 1x na leto niso sposobni priti na pogovorne ure.

 

Živimo v času, ko vlada precej razširjeno prepričanje, da se da vsega naučiti v šoli ali takih in drugačnih organiziranih izobraževanjih, če že ne iz knjig in revij, pa na delavnicah. Pa ni tako, vsega že ne, včasih še tistega bistvenega ne - in vzgoja otrok je že en tak primer. Ena ljudska modrost (če se ne motim afriška) pravi, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas. Mama, oče in otrok so del kompleksnega spleta odnosov in dejavnosti in ta mreža je tista, kjer otroki živi, sprejema, se odziva in se oblikuje njegova osebnost in vedenje. Iz te mreže se mati in oče tudi neposredno, skozi lastno vedenje in odzive, učita, kako vzgajati otroka. Vsak, ki ima vsaj enega otroka in iskreno pogleda v svojo družino, ve, kako majhen delež v celem dnevu imajo zavestna vzgojna prizadevanja, pa še to ima na otroke sorazmerno majhen učinek iz preprostega razloga, ker se otroci odzivajo na energijo, zavestni in iz izobraževanja priučeni vzgojni prijemi pa je imajo neprimerno manj kot realne življenjske situacije, kjer starši ravnajo kot celostna bitja, s svojimi čustvi in vsem ostalim, vključno z napetostjo, strahom ... Skratka, otroke in njihovo vedenje oblikuje realna življenjska situacija njihovih družin, razširjenih družin in okolja. Starši pa v resnici vzgajajo svoje otroke s svojim bitjem, načinom življenja, odzivanja, čustvovanja in le deloma tudi z vzgojnimi prijemi. V tradicionalnih skupnostih se znanje o vzgoji otrok prenašalo iz roda v rod v sklopu skupnosti razširjene družine in je bilo globlje povezano z realnimi življenjskimi situacijami, da ne govorimo o tem, da je bil tempo življenja bistveno počasnejši in so se te stvari lahko utrdile tako v mladih starših kot v otrocih. To ima neprimerno večjo težo kot današnje izobraževanje o vzgoji na raznih predavanjih in delavnicah iz zelo preprostega razloga, ker je v tem več življenjske energije in časa.

Dejstvo je, da je današnje izobraževanje staršev o tem, kako naj vzgajajo svoje otroke, lahko le zelo majhen kamenček v mozaiku. Učiteljski poklic je v času, ko avtoriteta staršev pada in posledično tudi avtoriteta učiteljev (iz globljih družbenih razlogov, ne zato, ker so starši nesposobni kot vzgojitelji svojih otrok), in je družba kot celota zelo zelo nemirna (in kako le naj bodo v takšnem noro hitrem cirkusu otroci mirni???) zelo težak, ampak bo tak še en lep čas tudi ostal, globinske družbene spremembe gredo počasi. Zato bi blo pa treba učitelje dobro plačat, pa počitnice naj kar majo, saj si jih nujno rabijo, da lahko potem sploh delajo.

[Alan_New]

Živimo v času, ko vlada precej razširjeno prepričanje, da se da vsega naučiti v šoli ali takih in drugačnih organiziranih izobraževanjih, če že ne iz knjig in revij, pa na delavnicah. Pa ni tako, vsega že ne, včasih še tistega bistvenega ne - in vzgoja otrok je že en tak primer. Ena ljudska modrost (če se ne motim afriška) pravi, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas. Mama, oče in otrok so del kompleksnega spleta odnosov in dejavnosti in ta mreža je tista, kjer otroki živi, sprejema, se odziva in se oblikuje njegova osebnost in vedenje. Iz te mreže se mati in oče tudi neposredno, skozi lastno vedenje in odzive, učita, kako vzgajati otroka. Vsak, ki ima vsaj enega otroka in iskreno pogleda v svojo družino, ve, kako majhen delež v celem dnevu imajo zavestna vzgojna prizadevanja, pa še to ima na otroke sorazmerno majhen učinek iz preprostega razloga, ker se otroci odzivajo na energijo, zavestni in iz izobraževanja priučeni vzgojni prijemi pa je imajo neprimerno manj kot realne življenjske situacije, kjer starši ravnajo kot celostna bitja, s svojimi čustvi in vsem ostalim, vključno z napetostjo, strahom ... Skratka, otroke in njihovo vedenje oblikuje realna življenjska situacija njihovih družin, razširjenih družin in okolja. Starši pa v resnici vzgajajo svoje otroke s svojim bitjem, načinom življenja, odzivanja, čustvovanja in le deloma tudi z vzgojnimi prijemi. V tradicionalnih skupnostih se znanje o vzgoji otrok prenašalo iz roda v rod v sklopu skupnosti razširjene družine in je bilo globlje povezano z realnimi življenjskimi situacijami, da ne govorimo o tem, da je bil tempo življenja bistveno počasnejši in so se te stvari lahko utrdile tako v mladih starših kot v otrocih. To ima neprimerno večjo težo kot današnje izobraževanje o vzgoji na raznih predavanjih in delavnicah iz zelo preprostega razloga, ker je v tem več življenjske energije in časa.

Dejstvo je, da je današnje izobraževanje staršev o tem, kako naj vzgajajo svoje otroke, lahko le zelo majhen kamenček v mozaiku. Učiteljski poklic je v času, ko avtoriteta staršev pada in posledično tudi avtoriteta učiteljev (iz globljih družbenih razlogov, ne zato, ker so starši nesposobni kot vzgojitelji svojih otrok), in je družba kot celota zelo zelo nemirna (in kako le naj bodo v takšnem noro hitrem cirkusu otroci mirni???) zelo težak, ampak bo tak še en lep čas tudi ostal, globinske družbene spremembe gredo počasi. Zato bi blo pa treba učitelje dobro plačat, pa počitnice naj kar majo, saj si jih nujno rabijo, da lahko potem sploh delajo.

[PetraC]

Živjo,

 

začela sem se spoznavati z nevro-lingvističnim programiranjem in se udeležila tečaja pri Zavodu Entra, kjer smo omenili tudi uporabo nevro-lingvističnega programiranja pri otrocih. Zanima me ali ima kdo že kakšne izkušnje s tem? Sama namreč poučujem otroke angleški jezik in me zato zanimajo vaše izkušnje z nevro-lingvističnim programiranjem pri otrocih. Hvala.

 

Lep pozdrav,

 

Petra

[blaz9]

Izzivi in pasti sodobne vzgoje - vredno prebrati:

http://www.zdravje-plus.com/izzivi%20in%20...ne%20vzgoje.htm

[Tonks]

Izzivi in pasti sodobne vzgoje - vredno prebrati:

http://www.zdravje-plus.com/izzivi%20in%20...ne%20vzgoje.htm

prebrala; mal pretiravanja vseeno, teh bolj mejnih oblik najbrž ni toliko veliko

 

moja mala danes 2 leti (gledano od nule ); se mi zdi, da prav velik napak še nisem naredila, kljub temu da do zdaj v glavnem puščam svobodo. Razvadla jo bom tud težko, glede na to, da je dela doma dost (bo ostalo tud kej zanjo) in da so moji dohodki zdaj tako glih za glih. Tamala po očetu zaenkrat ne sprašuje, še itak premajhna, da bi dojela da ga ni. Kako bo pa kasneje, bomo pa vidli.

Jo pa nisem dala v vrtec, jo pazi dopoldne mama, jaz pa delam po 4 ure.

[Silvija]

Živimo v času, ko vlada precej razširjeno prepričanje, da se da vsega naučiti v šoli ali takih in drugačnih organiziranih izobraževanjih, če že ne iz knjig in revij, pa na delavnicah. Pa ni tako, vsega že ne, včasih še tistega bistvenega ne - in vzgoja otrok je že en tak primer. Ena ljudska modrost (če se ne motim afriška) pravi, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas. Mama, oče in otrok so del kompleksnega spleta odnosov in dejavnosti in ta mreža je tista, kjer otroki živi, sprejema, se odziva in se oblikuje njegova osebnost in vedenje. Iz te mreže se mati in oče tudi neposredno, skozi lastno vedenje in odzive, učita, kako vzgajati otroka. Vsak, ki ima vsaj enega otroka in iskreno pogleda v svojo družino, ve, kako majhen delež v celem dnevu imajo zavestna vzgojna prizadevanja, pa še to ima na otroke sorazmerno majhen učinek iz preprostega razloga, ker se otroci odzivajo na energijo, zavestni in iz izobraževanja priučeni vzgojni prijemi pa je imajo neprimerno manj kot realne življenjske situacije, kjer starši ravnajo kot celostna bitja, s svojimi čustvi in vsem ostalim, vključno z napetostjo, strahom ... Skratka, otroke in njihovo vedenje oblikuje realna življenjska situacija njihovih družin, razširjenih družin in okolja. Starši pa v resnici vzgajajo svoje otroke s svojim bitjem, načinom življenja, odzivanja, čustvovanja in le deloma tudi z vzgojnimi prijemi. V tradicionalnih skupnostih se znanje o vzgoji otrok prenašalo iz roda v rod v sklopu skupnosti razširjene družine in je bilo globlje povezano z realnimi življenjskimi situacijami, da ne govorimo o tem, da je bil tempo življenja bistveno počasnejši in so se te stvari lahko utrdile tako v mladih starših kot v otrocih. To ima neprimerno večjo težo kot današnje izobraževanje o vzgoji na raznih predavanjih in delavnicah iz zelo preprostega razloga, ker je v tem več življenjske energije in časa.

Dejstvo je, da je današnje izobraževanje staršev o tem, kako naj vzgajajo svoje otroke, lahko le zelo majhen kamenček v mozaiku. Učiteljski poklic je v času, ko avtoriteta staršev pada in posledično tudi avtoriteta učiteljev (iz globljih družbenih razlogov, ne zato, ker so starši nesposobni kot vzgojitelji svojih otrok), in je družba kot celota zelo zelo nemirna (in kako le naj bodo v takšnem noro hitrem cirkusu otroci mirni???) zelo težak, ampak bo tak še en lep čas tudi ostal, globinske družbene spremembe gredo počasi. Zato bi blo pa treba učitelje dobro plačat, pa počitnice naj kar majo, saj si jih nujno rabijo, da lahko potem sploh delajo.

 

Bravo

 

Več stvari je res... Res je, da je za otrokovo vzgojo potrebna cela vas, starši pa morajo biti pripravljeni, da kdaj kdo zdravo zmanira njihovega mulca. In res je, da otroke vzgajamo z vsem svojim bitjem, načinom življenja, odzivanja....itd...pa seveda LJUBEZNIJO. Ne moreš govoriti eno, delat pa drugo. In moje mnenje je, da se težko naučiš vzgoje na predavanjih, sama sem prebrala med odraščanjem otrok in torej vzgojo naju staršev kar nekaj knjig, največ pa so vredne izkušnje. Šele danes sem bolj "pametna", kako in kaj bi morala. Super je, če tudi sam odrasteš v nekem stabilnem, ne preveč "scrtljanem" okolju in imaš neke stabilne vzorce...

 

Po moje je najbolj potrebna doslednost. Ni treba vpit, ni treba neprestano nergat, ampak postavit meje, izpeljat, kar si zahteval. Leeeeee... zato je potrebna volja. Če to zmorete, super, meni je volje primanjkovalo zaradi današnjega tempa, zahtevnosti službe itd... Sem pa na govorilne ure vsaj hodila z "mulcema" in ju soočila z resnico, na katerikoli strani je že bila (ponavadi že nista bila glih nedolžna ). Ja, pa tudi težko je za otroke, v današnjem hitrem tempu, hrupu, asfaltu, vzorci vrstnikov. Včasih je bilo treba enostavno pustiti, da izkusijo, pa raje potem pomagati, ko je sam videl, da ni naredil prav... Itd itd... Skratka, ni "ajnfoh"

[Minnie]

Živimo v času, ko vlada precej razširjeno prepričanje, da se da vsega naučiti v šoli ali takih in drugačnih organiziranih izobraževanjih, če že ne iz knjig in revij, pa na delavnicah. Pa ni tako, vsega že ne, včasih še tistega bistvenega ne - in vzgoja otrok je že en tak primer. Ena ljudska modrost (če se ne motim afriška) pravi, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas. Mama, oče in otrok so del kompleksnega spleta odnosov in dejavnosti in ta mreža je tista, kjer otroki živi, sprejema, se odziva in se oblikuje njegova osebnost in vedenje. Iz te mreže se mati in oče tudi neposredno, skozi lastno vedenje in odzive, učita, kako vzgajati otroka. Vsak, ki ima vsaj enega otroka in iskreno pogleda v svojo družino, ve, kako majhen delež v celem dnevu imajo zavestna vzgojna prizadevanja, pa še to ima na otroke sorazmerno majhen učinek iz preprostega razloga, ker se otroci odzivajo na energijo, zavestni in iz izobraževanja priučeni vzgojni prijemi pa je imajo neprimerno manj kot realne življenjske situacije, kjer starši ravnajo kot celostna bitja, s svojimi čustvi in vsem ostalim, vključno z napetostjo, strahom ... Skratka, otroke in njihovo vedenje oblikuje realna življenjska situacija njihovih družin, razširjenih družin in okolja. Starši pa v resnici vzgajajo svoje otroke s svojim bitjem, načinom življenja, odzivanja, čustvovanja in le deloma tudi z vzgojnimi prijemi. V tradicionalnih skupnostih se znanje o vzgoji otrok prenašalo iz roda v rod v sklopu skupnosti razširjene družine in je bilo globlje povezano z realnimi življenjskimi situacijami, da ne govorimo o tem, da je bil tempo življenja bistveno počasnejši in so se te stvari lahko utrdile tako v mladih starših kot v otrocih. To ima neprimerno večjo težo kot današnje izobraževanje o vzgoji na raznih predavanjih in delavnicah iz zelo preprostega razloga, ker je v tem več življenjske energije in časa.

Dejstvo je, da je današnje izobraževanje staršev o tem, kako naj vzgajajo svoje otroke, lahko le zelo majhen kamenček v mozaiku. Učiteljski poklic je v času, ko avtoriteta staršev pada in posledično tudi avtoriteta učiteljev (iz globljih družbenih razlogov, ne zato, ker so starši nesposobni kot vzgojitelji svojih otrok), in je družba kot celota zelo zelo nemirna (in kako le naj bodo v takšnem noro hitrem cirkusu otroci mirni???) zelo težak, ampak bo tak še en lep čas tudi ostal, globinske družbene spremembe gredo počasi. Zato bi blo pa treba učitelje dobro plačat, pa počitnice naj kar majo, saj si jih nujno rabijo, da lahko potem sploh delajo.

 

 

Bravo! Popolnoma se strinjam!

[Matjaž Bogdan]

Kar vemo- vemo premalo....kar znamo- znamo premalo....kar želimo otrokom- želimo, kar nimamo v sebi ....

Navkljub temu pa lahko damo le to- kar zmoremo in kar imamo in nič več.

 

lepo bodite

 

Matjaž