Vzgoja otrok

[butl]

Kar vemo- vemo premalo....kar znamo- znamo premalo....kar želimo otrokom- želimo, kar nimamo v sebi ....

Navkljub temu pa lahko damo le to- kar zmoremo in kar imamo in nič več.

 

lepo bodite

 

Matjaž

 

Dži in ne drži, Matjaž

 

Kar zmoremo, drži.

Lahko se pa naučimo, najdemo, prepoznamo, ozdravimo...in damo več. Vedno lahko damo več.

 

[Matjaž Bogdan]

Dži in ne drži, Matjaž

 

Kar zmoremo, drži.

Lahko se pa naučimo, najdemo, prepoznamo, ozdravimo...in damo več. Vedno lahko damo več.

 

 

Se povsem strinjam, vendar je samo izhodišče takšno kot je. In zato včasih, ko poslušam obtoževanja odraslih ljudi, kako so jih starši vzgajali, poskušam reči, da ne sodite, dali so, kar so imeli....kar so menili, da je prav...to sem mislil.

Seveda je pa že to ena izhodiščna točka, ki jo lahko uporabimo sami kot izkušnjo, da istih stvari ne počnemo s svojimi otroci. Vendar pa v prvi vrsti starše vzameš z ljubeznijo in ti je mnogo lažje, ne glede, kako in kaj je potekala naša vzgoja. Preteklost ne spremijaš, energijo doživljanja v čustvih glede spomina pa lahko...

 

lepo bodi

 

Matjaž

[Tonks]

Nič. Ugotavljam zadnje čase kolk je to metanje otrok na tla še vedno zelo refleksno pogojeno, a pa vsaj zelo čustveno pogojeno. Racionalne obrazložitve kej dost pri otrokih pod 1 in pol let ne pomagajo. Po drugi strani, preusmeritev na kej drugega bolj zabavnega in zanimivega, vedno ni mogoča. Tako da pri nas zdaj na klasičnih scenah otrok, ki se uležejo v trgovini na tla, ker nočejo ven. Tam itak vse bolj zanimivo kot doma.

[free]

Zakaj šole ubijajo kreativnost - Ken Robinson - TED talks

[free]

hm, "nenakljucno naklucje" Čeprav mnogi trdijo, da se holokavst ne bi zgodil, če bi bil diktator v mladosti sprejet na akademijo in postal slikar,

nakljucij itaq ni.

[free]

Adora Svitak: What adults can learn from kids

[DON KARLOS]

http://blindflaneur.com/wp-content/uploads/2007/11/degas_spartan_girls.JPG

 

Otroke je treba vzgajat po špartansko. Disciplina je iskaz ljubezni!

 

[free]

Živimo v času...

[Iknee]

Tale post se nanaša na gornji Pornyjev - mi gumb za citat ne dela, ne vem zakaj.

Torej, kar se Mazzinija tiče - ima v marsičem prav (tule sicer mal preveč posplošuje, ampak če odmislimo redke dobre učiteljice, ima prav). Marsikatera učiteljica dejansko na spada na to delovno mesto. To bi se sicer dalo rešiti (primer Finske) tako, da se da temu poklicu veljavo, ki mu gre: z zahtevno selekcijo kandidatov za učitelje in sorazmerno visokimi plačami (na Finskem so primerljive z dohtarskimi). Sem za to, da se denar namesto vojski nameni za učitelje. To bi pritegnilo v učiteljske vrste več moških (NUJNO) in sposobnih žensk. Si upam trditi, da se zdaj veliko (ne vse!) žensk odloča za ta poklic, ker so bile pridne punčke, a preprosto premalo ambiciozne za kaj drugega in jim ustreza delovni čas. Večina jih ima težave z avtoriteto in kontrolo (blizu temu, kar Mazzini pravi "diagnoza") in večina ne zna delati s fanti oz. jih sploh ne razumejo. Kar se vzgoje staršev tiče, sem v temle topiku že napisala, kar sem imela za povedat in se na tem mestu ne bi rada preveč ponavljala - samo nekaj bi pripomnila, kar številnim učiteljicam ni jasno in tu se s Pornyjem popolnoma strinjam: starši so ODRASLE osebe, ki vzgajajo svoje otroke z načinom življenja, s svojim bitjem kot celoto in le deloma z vzgojnimi prijemi. Zdi se mi popolnoma neprimerno, da si kdorkoli - pogosto ravno učiteljice! jemlje pravico, da se postavlja nad njih in jih kot majhne otroke podučuje, kako naj živijo in kako naj vzgajajo svoje otroke - kot da so sami nekakšni bogovi, ki jim je vse jasno. Starši se bodo kot odrasle osebe s polno odgovornostjo že sami odločili, kdaj bodo poiskali nasvet in pri kom - če bodo že ocenili, da ga potrebujejo, sistematično podučevanje in vsiljevanje nekakšnega izobraževanja za starše se mi zdi pa - no, beri Pornyja. (pri tem tule ne mislim izjemnih primerov zanemarjanja in zlorabljanja - ampak saj ni govora o tem, ampak o starših na splošno)

[xyz]

mi gumb za citat ne dela, ne vem zakaj.

 

tudi meni pred kratikim ni deloval... sem izklopil "napredno urejanje" v nastavitvah in sedaj je ok.

 

Predlagala sem, da bi morali uzakoniti obvezno izobraževanje staršev o vzgoji otrok. Npr. starš bi moral 3x na leto se udeležiti izobraževanja, ki bi seveda bila brezplačna, večkrat na leto organizirana v vsaki občini.

 

tega mnenja sem tudi sam.

prav tako kot se tudi učitelji, vsaj praviloma, dalje izobražujejo (npr. skozi tečaje in seminarje), bi se morali izobraževati tudi starši.

 

hecno, res, kot si omenila... da je za avto potreben izpit, otroka ima pa človek lahko enostavno tako.

po možnosti se "preloži" odgovornost izobraževanja enostavno na pleča profesionalnih enot, kot so učitelji ipd..

a dejstvo je, da se otrok ne glede na to še vedno v večji meri uči od osebe, na katero je celostno navezan,

pa četudi to pomeni, da se uči strmenja v tv in življenja v neurejenih okoliščinah, itd..

[crna_puma]

Zakaj šole ubijajo kreativnost - Ken Robinson - TED talks

 

[Iknee]

tudi meni pred kratikim ni deloval... sem izklopil "napredno urejanje" v nastavitvah in sedaj je ok.

 

Hvala za nasvet, deluje!

 

 

 

tega mnenja sem tudi sam.

prav tako kot se tudi učitelji, vsaj praviloma, dalje izobražujejo (npr. skozi tečaje in seminarje), bi se morali izobraževati tudi starši.

 

Jaz se pa ne strinjam. Med starševstvom in poučevanjem v razredu je velika razlika. V šolah je poudarek na didaktiki in ne na odnosih (čeprav je slednje neogibno del procesa), tega se da naučiti na izobraževanju, medtem ko so družinski odnosi bistveno bolj kompleksna zadeva, kjer je velikokrat na delu nezavedno, vpliv prednikov ... če kdo misli, da se vzgoje svojega otroka lahko naučiš na nekem izobraževanju, je zelo v zmoti. Šola je institucija, kjer delo (!) teče po nekih vnaprej predvidenih in jasno določenih vzorcih, družina pa naravna enota, kjer se odvija vsa prepletenost čustev, življenjskih situacij ... le kako se boš česa takega naučil na tečajih? To je stran metanje denarja in to ugotavlja tudi vedno več psihologov. Nekateri posebno "vestni" starši letajo kot obsedeni z enega tečaja na drugega in postajajo samo vedno bolj zmedeni, obremenjeni z občutkom krivde, da niso dovolj dobri in izgubljajo svoj lastni kompas in občutek za to, kako ravnati s svojim otrokom. Namesto, da bi videli svojega otroka, ga iščejo v knjigah in izobraževanjih. In postajajo vedno slabši starši. Trdim, da je starš dovolj dober takrat, ko je sam s sabo pomirjen, je presegel svoj narcisizem in lahko začuti otroka in njegove potrebe ter je dovolj odprt in ljubeč, da lahko daje otroku vso ljubečo toplino in občutek varnosti, ki ju otrok potrebuje poleg tega pa mu zna postavljati jasne meje, ko je to potrebno in mu predajati splošne človeške vrednote. Do teh sposobnosti pa človek ne pride na tečajih in izobraževanjih ampak z osebnostnim razvojem. Če že, potem sem za dobro psihoterapijo staršev, ki SAMI (ne na ukaz države!) ugotovijo, da imajo težave z vzgojo svojih otrok.

 

hecno, res, kot si omenila... da je za avto potreben izpit, otroka ima pa človek lahko enostavno tako.

po možnosti se "preloži" odgovornost izobraževanja enostavno na pleča profesionalnih enot, kot so učitelji ipd..

 

jaz pojma vzgoja in izbraževanje ločim, čeprav se ju pogosto meče v en koš. Vzgoja je mnogo širša kot izobraževanje in ravno zato se staršev ne da izobraziti za vzgojo. Šola seveda ne more v celoti vzgojiti otroka in če kakšni starši to dejansko mislijo, so seveda neodgovorni. Ima pa šola pomembno vlogo pri socializaciji in izobraževanju, a jo žal v preveč primerih zelo slabo opravlja.

 

a dejstvo je, da se otrok ne glede na to še vedno v večji meri uči od osebe, na katero je celostno navezan,

pa četudi to pomeni, da se uči strmenja v tv in življenja v neurejenih okoliščinah, itd..

 

Ampak ne mi rečt, da je treba takega starša poslat v šolo za starše, potem bo pa spremenil svoj življenjski slog! Bi bilo lepo, če bi bilo tako preprosto, ampak tako naivna, da bi to "kupila" pa nisem več, pravzaprav vedno manj verjamem v to, da se da ljudi spremeniti kakorkoli drugače kot tako, da sami odtrpijo svoje in se nekje globoko v sebi sami odločijo za spremembo. To pa ni stvar izobraževanja ampak življenjske izkušnje in posledične preobrazbe.

[xyz]

Jaz se pa ne strinjam. Med starševstvom in poučevanjem v razredu je velika razlika. V šolah je poudarek na didaktiki in ne na odnosih (čeprav je slednje neogibno del procesa), tega se da naučiti na izobraževanju, medtem ko so družinski odnosi bistveno bolj kompleksna zadeva, kjer je velikokrat na delu nezavedno, vpliv prednikov ... če kdo misli, da se vzgoje svojega otroka lahko naučiš na nekem izobraževanju, je zelo v zmoti. Šola je institucija, kjer delo (!) teče po nekih vnaprej predvidenih in jasno določenih vzorcih, družina pa naravna enota, kjer se odvija vsa prepletenost čustev, življenjskih situacij ... le kako se boš česa takega naučil na tečajih? To je stran metanje denarja in to ugotavlja tudi vedno več psihologov. Nekateri posebno "vestni" starši letajo kot obsedeni z enega tečaja na drugega in postajajo samo vedno bolj zmedeni, obremenjeni z občutkom krivde, da niso dovolj dobri in izgubljajo svoj lastni kompas in občutek za to, kako ravnati s svojim otrokom. Namesto, da bi videli svojega otroka, ga iščejo v knjigah in izobraževanjih. In postajajo vedno slabši starši. Trdim, da je starš dovolj dober takrat, ko je sam s sabo pomirjen, je presegel svoj narcisizem in lahko začuti otroka in njegove potrebe ter je dovolj odprt in ljubeč, da lahko daje otroku vso ljubečo toplino in občutek varnosti, ki ju otrok potrebuje poleg tega pa mu zna postavljati jasne meje, ko je to potrebno in mu predajati splošne človeške vrednote. Do teh sposobnosti pa človek ne pride na tečajih in izobraževanjih ampak z osebnostnim razvojem. Če že, potem sem za dobro psihoterapijo staršev, ki SAMI (ne na ukaz države!) ugotovijo, da imajo težave z vzgojo svojih otrok.

 

nisi pravilno razumela mojega mnenja. kot prvo, sem govoril o pedagogiki in poznavanju osnov pedagoških ukrepov.

na tem področju se, glede na trenutno stanje, uporabljajo izvrstne tehnike, ki, če jih poznamo, razjasnijo odnose med starši in otroci.

omenjaš nezavedno ter vpliv prednikov, kar je v bistvu eden ok argumentov ZA izobraževanje staršev,

ker se tovrstni mehanizmi, ki so nezavedni, na ta način ozaveščajo. ker se staršem ponudijo alternative.

primer: veliko staršev je obupanih, ko hočejo 2 in pol letnega otroka pripraviti do tega, da se obleče. ne gre. otrok se upira in npr. mamo privede do obupa.

ker mama ne vidi druge alternative, kot standardni ritual oblačenja, postane negotova, po možnosti agresivna. kriči na otroka... itd..

skozi izobrazbo lahko ta mama spozna različne metode, ki to situacijo ne le olajšajo, temveč pretvorijo v igro in zabavo.

 

kot drugo, nisem nikjer dejal, da bi tovrstno izobraževanje nadomestilo spontano vzgojo oz., kot to ti imenuješ -lastni kompas.

dodatno izobraževanje ni nikakršno nasprotovanje, temveč, kot beseda sama pravi, dopolnilo osebnemu znanju.

če se grem sedaj učiti japonščino, še ne pomeni, da bom ne bom več sposoben voziti kolesa

 

jaz pojma vzgoja in izbraževanje ločim, čeprav se ju pogosto meče v en koš. Vzgoja je mnogo širša kot izobraževanje in ravno zato se staršev ne da izobraziti za vzgojo. Šola seveda ne more v celoti vzgojiti otroka in če kakšni starši to dejansko mislijo, so seveda neodgovorni. Ima pa šola pomembno vlogo pri socializaciji in izobraževanju, a jo žal v preveč primerih zelo slabo opravlja.

 

Ampak ne mi rečt, da je treba takega starša poslat v šolo za starše, potem bo pa spremenil svoj življenjski slog! Bi bilo lepo, če bi bilo tako preprosto, ampak tako naivna, da bi to "kupila" pa nisem več, pravzaprav vedno manj verjamem v to, da se da ljudi spremeniti kakorkoli drugače kot tako, da sami odtrpijo svoje in se nekje globoko v sebi sami odločijo za spremembo. To pa ni stvar izobraževanja ampak življenjske izkušnje in posledične preobrazbe.

 

ne. izobraževanje je proces, ki potrebuje svoj čas in to velja prav tako za šolo kot za starše.

če so naše kritike na račun npr. šolskega sistema utemeljene in konstruktivne, lahko kot posamezniki s temi kritikami ta sistem na svoj način spreminjamo.

npr. skozi skupnosti staršev. skozi medije. itd.. a spremembe potrebujejo svoj čas, kot že rečeno.

[Iknee]

nisi pravilno razumela mojega mnenja. kot prvo, sem govoril o pedagogiki in poznavanju osnov pedagoških ukrepov.

na tem področju se, glede na trenutno stanje, uporabljajo izvrstne tehnike, ki, če jih poznamo, razjasnijo odnose med starši in otroci.

omenjaš nezavedno ter vpliv prednikov, kar je v bistvu eden ok argumentov ZA izobraževanje staršev,

ker se tovrstni mehanizmi, ki so nezavedni, na ta način ozaveščajo. ker se staršem ponudijo alternative.

primer: veliko staršev je obupanih, ko hočejo 2 in pol letnega otroka pripraviti do tega, da se obleče. ne gre. otrok se upira in npr. mamo privede do obupa.

ker mama ne vidi druge alternative, kot standardni ritual oblačenja, postane negotova, po možnosti agresivna. kriči na otroka... itd..

skozi izobrazbo lahko ta mama spozna različne metode, ki to situacijo ne le olajšajo, temveč pretvorijo v igro in zabavo.

 

kot drugo, nisem nikjer dejal, da bi tovrstno izobraževanje nadomestilo spontano vzgojo oz., kot to ti imenuješ -lastni kompas.

dodatno izobraževanje ni nikakršno nasprotovanje, temveč, kot beseda sama pravi, dopolnilo osebnemu znanju.

če se grem sedaj učiti japonščino, še ne pomeni, da bom ne bom več sposoben voziti kolesa

 

 

 

ne. izobraževanje je proces, ki potrebuje svoj čas in to velja prav tako za šolo kot za starše.

če so naše kritike na račun npr. šolskega sistema utemeljene in konstruktivne, lahko kot posamezniki s temi kritikami ta sistem na svoj način spreminjamo.

npr. skozi skupnosti staršev. skozi medije. itd.. a spremembe potrebujejo svoj čas, kot že rečeno.

 

Ja, zdaj že mal bolj razumem, kako pravzaprav gledaš na tole reč. Ja, poznavanje pedagoškh tehnik res lahko koristi, pod pogojem, da si starši ne delajo utvar, da bodo z njimi rešili problem vzgoje otroka ali pa da jim bodo na tečaju povedali, kakšen je njihov otrok. Bistvo vzgoje ostaja v prepoznavanju svojega otroka in v odnosu z njim, to je pa hkrati preprosta in kompleksna zadeva (kompleksna v tem smislu, da zajema celotno bitje in ne le um). Če starši s takega izobraževanja odnesejo spoznanje, da se je treba v dobro otroka vedno znova in znova ozirati vase in si prizadevati za lasten osebnostni razvoj, no potem je pa tečaj tudi opravil svoje. Pri tem bi pa še omenila, da so ravno naši otroci genialni učitelji - nezmotljivo in do onemoglosti (onemoglosti starša, da se razumemo, ne otroka ) znajo pritiskati točno tam, kjer imamo črne luknje in frustracije v svoji psihi. Nekateri otroci to počnejo tudi s svojimi učiteljicami :vragec: , one pa tega zlepa ne bodo priznale. (in tole govorim kot učiteljica, bogami, vem o čem govorim, ko govorim o vzgoji in izobraževanju in naših šolah)

[xyz]

Ja, zdaj že mal bolj razumem, kako pravzaprav gledaš na tole reč. Ja, poznavanje pedagoškh tehnik res lahko koristi, pod pogojem, da si starši ne delajo utvar, da bodo z njimi rešili problem vzgoje otroka ali pa da jim bodo na tečaju povedali, kakšen je njihov otrok. Bistvo vzgoje ostaja v prepoznavanju svojega otroka in v odnosu z njim, to je pa hkrati preprosta in kompleksna zadeva (kompleksna v tem smislu, da zajema celotno bitje in ne le um). Če starši s takega izobraževanja odnesejo spoznanje, da se je treba v dobro otroka vedno znova in znova ozirati vase in si prizadevati za lasten osebnostni razvoj, no potem je pa tečaj tudi opravil svoje. Pri tem bi pa še omenila, da so ravno naši otroci genialni učitelji - nezmotljivo in do onemoglosti (onemoglosti starša, da se razumemo, ne otroka ) znajo pritiskati točno tam, kjer imamo črne luknje in frustracije v svoji psihi. Nekateri otroci to počnejo tudi s svojimi učiteljicami :vragec: , one pa tega zlepa ne bodo priznale. (in tole govorim kot učiteljica, bogami, vem o čem govorim, ko govorim o vzgoji in izobraževanju in naših šolah)

 

no, jasno da vzgoja ni nekaj, kar se človek lahko na pamet nauči, temveč konstanten izziv...

v tem smislu je sklepanje, da se je našla neka vrhovna rešitev, faktor,

ki vzgojitelju (najsi staršu najsi učitelju) omejuje dostop do alternativnih, kreativnih perspektiv.

ampak za to niso potrebni tečaji...

koliko je ljudi, ki imajo verovanja v smislu "če je mene mama tkole gor spraula, pol bo to že taprau način, ejga"

in temu primerno uporabljajo vse mogoče tehnike, od prisile do nasilja.

sam sem bil do sedaj že na več kot 20ih seminarjih, na katerih je bila tematizirana vzgoja na vse mogoče načine

in na nobenemu od teh nisem dobil vtisa, da voditelj/ica skuša predstaviti svoje znanje kot ultimativno.

sem pa se marsičesa naučil in prav tako ostali ljudje, ki so bili tam prisotni...

sploh je med drugim zanimiva verbalna/idejna izmenjava med vsemi prisotnimi, saj je premnogi izrazil svoja mnenja,

predstavil svojo situacijo in pristope, kar se vzgoje tiče, itd.. res fajn zadeva.

[butl]

Hvala za nasvet, deluje!

 

 

 

 

 

Jaz se pa ne strinjam. Med starševstvom in poučevanjem v razredu je velika razlika. V šolah je poudarek na didaktiki in ne na odnosih (čeprav je slednje neogibno del procesa), tega se da naučiti na izobraževanju, medtem ko so družinski odnosi bistveno bolj kompleksna zadeva, kjer je velikokrat na delu nezavedno, vpliv prednikov ... če kdo misli, da se vzgoje svojega otroka lahko naučiš na nekem izobraževanju, je zelo v zmoti. Šola je institucija, kjer delo (!) teče po nekih vnaprej predvidenih in jasno določenih vzorcih, družina pa naravna enota, kjer se odvija vsa prepletenost čustev, življenjskih situacij ... le kako se boš česa takega naučil na tečajih? To je stran metanje denarja in to ugotavlja tudi vedno več psihologov. Nekateri posebno "vestni" starši letajo kot obsedeni z enega tečaja na drugega in postajajo samo vedno bolj zmedeni, obremenjeni z občutkom krivde, da niso dovolj dobri in izgubljajo svoj lastni kompas in občutek za to, kako ravnati s svojim otrokom. Namesto, da bi videli svojega otroka, ga iščejo v knjigah in izobraževanjih. In postajajo vedno slabši starši. Trdim, da je starš dovolj dober takrat, ko je sam s sabo pomirjen, je presegel svoj narcisizem in lahko začuti otroka in njegove potrebe ter je dovolj odprt in ljubeč, da lahko daje otroku vso ljubečo toplino in občutek varnosti, ki ju otrok potrebuje poleg tega pa mu zna postavljati jasne meje, ko je to potrebno in mu predajati splošne človeške vrednote. Do teh sposobnosti pa človek ne pride na tečajih in izobraževanjih ampak z osebnostnim razvojem. Če že, potem sem za dobro psihoterapijo staršev, ki SAMI (ne na ukaz države!) ugotovijo, da imajo težave z vzgojo svojih otrok.

 

 

 

jaz pojma vzgoja in izbraževanje ločim, čeprav se ju pogosto meče v en koš. Vzgoja je mnogo širša kot izobraževanje in ravno zato se staršev ne da izobraziti za vzgojo. Šola seveda ne more v celoti vzgojiti otroka in če kakšni starši to dejansko mislijo, so seveda neodgovorni. Ima pa šola pomembno vlogo pri socializaciji in izobraževanju, a jo žal v preveč primerih zelo slabo opravlja.

 

 

 

Ampak ne mi rečt, da je treba takega starša poslat v šolo za starše, potem bo pa spremenil svoj življenjski slog! Bi bilo lepo, če bi bilo tako preprosto, ampak tako naivna, da bi to "kupila" pa nisem več, pravzaprav vedno manj verjamem v to, da se da ljudi spremeniti kakorkoli drugače kot tako, da sami odtrpijo svoje in se nekje globoko v sebi sami odločijo za spremembo. To pa ni stvar izobraževanja ampak življenjske izkušnje in posledične preobrazbe.

 

 

Zarad tacga narcisoidnega, napihnjenega, samozadostnega prepričanja ohoho zdejšnjih staršev so ulice, domovi....skratka svet polni do skrajnosti zjebane mladine brez sedanjosti in prihodnosti in zarad enakega razmišljanja prejšnjih generacij staršev je svet poln kriplnov /namest staršev/, nasilja, vojn, dodaj kar češ...skratka tacgale zjebanga sveta kt je.

 

:xx!: :xx!: :xx!:

[Iknee]

Zarad tacga narcisoidnega, napihnjenega, samozadostnega prepričanja ohoho zdejšnjih staršev so ulice, domovi....skratka svet polni do skrajnosti zjebane mladine brez sedanjosti in prihodnosti in zarad enakega razmišljanja prejšnjih generacij staršev je svet poln kriplnov /namest staršev/, nasilja, vojn, dodaj kar češ...skratka tacgale zjebanga sveta kt je.

 

:xx!: :xx!: :xx!:

 

??? A ti odgovarjaš na moj post? A si ga sploh zares prebral al si pa čist narobe razumel? Bom še enkrat napisala: "Trdim, da je starš dovolj dober takrat, ko je sam s sabo pomirjen, je presegel svoj narcisizem in lahko začuti otroka in njegove potrebe ter je dovolj odprt in ljubeč, da lahko daje otroku vso ljubečo toplino in občutek varnosti, ki ju otrok potrebuje, poleg tega pa mu zna postaviti jasne meje, ko je to potrebno in mu predajati splošne človeške vrednote." Kaj je tu oholega, samozadostnega in narcisoidnega? Saj nikjer ne trdim, da smo vsi starši že taki in ne potrebujemo nobenega spreminjanja in učenja več! Žal pa se do tega ne pride na tečajih in izobraževanjih, za to je potrebno imeti zelo dobro primarno družino ali/in pa stalno samospraševanje in delo na lastni psihi - se pravi osebnostni razvoj, kar sem tudi poudarila v svojem postu. Osebnostni razvoj je pa še precej več kot obiskovanje izobraževanj - je trdo in včasih zelo boleče delo na lastnih čustvih, kompleksih, frustracijah, kajti šele takrat, ko svojo psiho spraviš kolikor toliko v red, lahko zares začneš dobro vzgajati otroka! In tu je glavni problem vzgoje, vse ostalo so detajli, ki ne igrajo kake globinske vloge, s šolami za starše vred. Poznam kar nekaj staršev, ki letajo iz ene "šole za starše" na drugo, svoje lastne čustvene zmede pa se niti ne dotaknejo in jo kljub vsemu znanju, ki ga tam dobijo, prenašajo na otroka. Žal pa osebnostnega razvoja nekega človeka ne moreš zapovedati z nobenim dekretom in zato bodo starši še naprej takšni kakršni so in tako dobri, kot zmorejo biti.

BTW Butl, tvoj post je bil tako zelo obremenjen s tvojo osebno izkušnjo s tvojimi starši, da si spregledal, kaj sem sploh napisala in si udaril svoj bes ven. In ravno TO je to, kar dela starše slabe - zaradi lastnih problemov ne vidijo svojih otrok in ne da bi zavestno hoteli otrokom kaj slabega, jih tako ali drugače zlorabljajo.

[Brezo]

Še dobro da na deželi otroke vzgajajo bakice in stari čikoti...današnji starši še za sebe ne vejo, kaj šele da bi otroke vzgajal...mogoče na stara leta, ko bodo prišli k pameti al pa če so pamet že dosegli v prejšnjem življenju in so jo zdaj celo kaj prinesli s sabo...

 

Pri bakici se bo otrok vsaj kaj naučil...če ne drugega vsaj hodit v cerkev, pa tud če bo samo slikce gledal po stenah...mogoče se bo pa celo še kaj naučil od dobrih ljudi iz podeželja kamor slabe lastnosti še niso prišle v preveliki meri...

 

Meščanskih bebicam in takim brez starih staršev pa....Bože pomozi....

[Iknee]

Še dobro da na deželi otroke vzgajajo bakice in stari čikoti...današnji starši še za sebe ne vejo, kaj šele da bi otroke vzgajal...mogoče na stara leta, ko bodo prišli k pameti al pa če so pamet že dosegli v prejšnjem življenju in so jo zdaj celo kaj prinesli s sabo...

 

Pri bakici se bo otrok vsaj kaj naučil...če ne drugega vsaj hodit v cerkev, pa tud če bo samo slikce gledal po stenah...mogoče se bo pa celo še kaj naučil od dobrih ljudi iz podeželja kamor slabe lastnosti še niso prišle v preveliki meri...

 

Meščanskih bebicam in takim brez starih staršev pa....Bože pomozi....

 

Se strinjam, da znajo bit babice in dedki kar fajn stvar, predvsem so večinoma bolj potrpežljivi in manj obremenjeni z raznimi pričakovanji, ambicijami in podobnim sranjem, pa čas jim bolj počas teče, če poznajo še kakšne dobre stare pravljice, je pa sploh fajn . Ampak sej tud starši niso kar vsi po vrsti totalni zblojenci, no.

[Brezo]

Ampak sej tud starši niso kar vsi po vrsti totalni zblojenci, no.

 

Vsi ne, velik odstotek pa. Jaz pravim da je približna številka 30. let ko človeček pride k pameti in je tudi sposoben kao skrbet za otroke. Mlajši človečki so pa še sami bebice kar se pameti tiče. In tako kot povsod tudi tukaj seveda obstajajo izjeme...

[PomladnaVila]

Mene samo zanima Brezo, če imaš ti otroke? Prakso?

[Brezo]

Mene samo zanima Brezo, če imaš ti otroke? Prakso?

 

Nimam otrok, sem samski... ...pojem "praksa" je pa zame zelo širok kar se teh zadev tiče...Če me sprašuješ a jim znam kao zamenjat plenico, obrisat ritko...skratka nego je odgovor da...kar se vzgoje tiče je pa malo bolj komplicirano da bi se odgovorilo samo z da ali ne. Se mi zdi pa zanimivo da kamorkoli pridem pa naj bodo to sorodniki al pa kolegi se bebice zmeraj pripopajo name, me bolj poslušajo, se razigrajo, začnejo smejat, se bolj odprejo... ...skratka sem kao magnet za njih. Velja pa to za male in velike bebe oz. že osnovnošolce.

 

I wonder why...ampak jaz vem zakaj. Jaz se znam hitro prilagajat okoliščinam, hitro opazim razne manipulacije s strani staršev in otrok in seveda temu primerno reagiram...staršem pač povem določene zadeve, otrokom se pa ne pustim in jih s protiudarcem zatrem, z mano se ne bojo šli takih igric...stvar rešena. Potem pa počasi pridemo do odnosa brez raznih mask, manipulacij...the way to happiness...

[Iknee]

I wonder why...ampak jaz vem zakaj. Jaz se znam hitro prilagajat okoliščinam, hitro opazim razne manipulacije s strani staršev in otrok in seveda temu primerno reagiram...staršem pač povem določene zadeve, otrokom se pa ne pustim in jih s protiudarcem zatrem, z mano se ne bojo šli takih igric...stvar rešena. Potem pa počasi pridemo do odnosa brez raznih mask, manipulacij...the way to happiness...

Je pa vse skupaj malo težje, ko imaš svoje otroke - tujim bebicam se lahko izogneš, če nisi ravno pri volji za takšno druženje, svojim se pa ne moreš, pa še druge oteževalne okoliščine so, ko imaš svoje bebice; v osnovi se pa s tem, kar si napisal, zelo strinjam (izkušnje s svojimi tremi otroki in večletnim poklicnim delom v šolstvu) V današnji vzgoji se pogosto dogaja, da se starši in vzgojitelji bojijo/zavračajo odločen in malo bolj oster nastop do otroka, potem pa se zatekajo k raznim manipulativnim prijemom, kako prepričati otroka, da mu je nekaj všeč/bo nekaj naredil, čeprav on sam čuti drugače. Številni (ne vsi) vzgojni priročniki, revije in seminarji za starše so polni takih manipulativnih in podkupovalnih tehnik in to je eden od razlogov, zakaj sem do tega skeptična in zelo izbirčna, kaj bom prebrala in koga bom šla poslušat, ko je govor o vzgoji otrok. Prepričana sem, da je največkrat bolje z avtoriteto in odločnostjo otroka prisiliti, da bo nekaj naredil proti svoji volji kot pa ga do tega pripraviti z manipulacijo in podkupovanjem. Za otroka je namreč izjemnega pomena, da ostane v stiku s svojimi občutki in čustvi, manipulativna vzgoja pa v otroka vnaša hudo zmedo ravno na tem področju in otrok sčasoma zelo izgubi občutek zato, kaj so njegovi lastni občutki, kaj si v resnici sam želi, kaj pa so sugestije od pomembnih bližnjih - z drugimi besedami - pri manipulativni vzgoji otrok izgublja občutek zase, namesto da bi ga krepil in postopoma vedno bolj zavestno sprejemal nujne omejitve okolja - naravnega in družbenega.

[xyz]

kaj razumeš, iknee, pod pojmom "manipulativni prijemi" ?

[PomladnaVila]

No, saj! O vzgoji se da lepo razpredat, pa o duhovnem znanju tudi, če imaš časa na pretek zase, ko pa si vpet v družino, pa začneš delovat kot človek, ki dela napake, ki kdaj tudi zatuli, ki se sicer trudi vsak dan, ampak tudi ne uspeva čist 100% biti vzor in čista energija in duhovno podkovan v miljon in enem pojmu, ker morda preprosto NIMA ČASA, ker od trenutka, ko zazvoni ura zjutraj moraš spraviti sebe in še 3 druge iz postelje, obleči vsaj dva, od tega se en UPIRA, ker bi spal, tebi se MUDI, potem še en začne NAJEDAT s svojimi forami, se trudiš preslišat, sebe uredit, jim pripraviti kaj za jesti, pa en NE BO JEDEL tega, bi KAJ DRUGEGA, pa ne delaš kaj drugega ker HITIŠ, ko vmes še en ugotovi, da moram nekaj PODPISATI in PREBRATI, čeprav sem včearj 100 krat vprašala, če je VSE NAREJENO, vsa NALOGa, vse, ko smo na poti do vrat, pa en ugotovi, da ima ČEVLJE od BLATA in naj skrtačim, ne najdem KRTAČE, ker se je NEKDO očitno zadnjič igral z njo in jih potisnem take skozi vrata, pa en KOMPLICIRA, da bi vzel drugo IGRAČO v vrtec, pa NI VARJANTE, ker smo že pozni in TULI V AVTU še 3 minute, kot da ga IZ KOŽE DAJEMO in jaz razmišljam, kako bi bilo fino ko bi ENKRAT šli od doma HARMONIČNO. mOgoče jutri! A vam pišem še dalje?

TU SMO UMETNIKI ŽIVLJENJA! KO TI USPE PRI TOLIKIH OVIRAH, PREIZKUŠNJAH, ŠE Z LJUBEZNIJO GLEDATI NA ŽIVLJENJE, NA PARTNERJA IN NA VSE IZZIVE, se naučiš zanašati na svoje občutke, ki ti povedo kaj je prav in kaj narobe in ne rabiš prebrat NA TONE knjig o vzgoji ali o duhovnosti. VSO ZNANJE IMAMO V SEBI, le prisluhniti si moramo, takrat pa nas vodijo OBČUTKI, ali se ob tem počutimo DOBRO ali SLABO.