Vzgoja otrok

[Brezo]

Je pa vse skupaj malo težje, ko imaš svoje otroke - tujim bebicam se lahko izogneš, če nisi ravno pri volji za takšno druženje, svojim se pa ne moreš, pa še druge oteževalne okoliščine so, ko imaš svoje bebice; v osnovi se pa s tem, kar si napisal, zelo strinjam (izkušnje s svojimi tremi otroki in večletnim poklicnim delom v šolstvu) V današnji vzgoji se pogosto dogaja, da se starši in vzgojitelji bojijo/zavračajo odločen in malo bolj oster nastop do otroka, potem pa se zatekajo k raznim manipulativnim prijemom, kako prepričati otroka, da mu je nekaj všeč/bo nekaj naredil, čeprav on sam čuti drugače. Številni (ne vsi) vzgojni priročniki, revije in seminarji za starše so polni takih manipulativnih in podkupovalnih tehnik in to je eden od razlogov, zakaj sem do tega skeptična in zelo izbirčna, kaj bom prebrala in koga bom šla poslušat, ko je govor o vzgoji otrok. Prepričana sem, da je največkrat bolje z avtoriteto in odločnostjo otroka prisiliti, da bo nekaj naredil proti svoji volji kot pa ga do tega pripraviti z manipulacijo in podkupovanjem. Za otroka je namreč izjemnega pomena, da ostane v stiku s svojimi občutki in čustvi, manipulativna vzgoja pa v otroka vnaša hudo zmedo ravno na tem področju in otrok sčasoma zelo izgubi občutek zato, kaj so njegovi lastni občutki, kaj si v resnici sam želi, kaj pa so sugestije od pomembnih bližnjih - z drugimi besedami - pri manipulativni vzgoji otrok izgublja občutek zase, namesto da bi ga krepil in postopoma vedno bolj zavestno sprejemal nujne omejitve okolja - naravnega in družbenega.

 

Jap bi se kar strinjal. Vse se začne s pravilno vzgojo od rojstva naprej...jaz sem pa uporabil samo par prijemov ki sem se jih spomnil iz neke knjigice od swamija in vzgoje otrok. Nisem bral tistih zadev v celoti, ampak sem jih samo preletel. Pri enih stvareh sem se pa prav ustavil in se zamislil...Govori pa kako otroka naučiti pot srca in pravilnih oz. pozitivnih človeških vrednot...skratka knjigice za vzgojo malih jogijev...

 

To je res da se tujim bebicam lahko izogneš...ampak jaz sem bil pri sorodnikih tudi do dva tedna skupaj in takrat so bebice intuitivno vedle kdaj recimo nisem razpoložen za igro in so me pač pustile večinoma na miru. Predpostavljam da z lastnimi otroki ni nič drugače. Če bebico vzgajaš na dober način, ji sploh ni treba kaj preveč govorit ker to že začuti al pa kako drugače vidi iz obnašanja. Bebice so v otroštvu pač zelo senzibilne, edino kar lahko naredijo starši je pa da jim to lastnost samo ojačajo, da jim ne zamre...in ko bodo odrasli bodo lahko delal marsikaj iz srca, bolj bodo v stiku s sabo...in svet bo lepši. Aja obstaja pa samo en problem, najprej se morajo starši naučit kaj je to "ljubezen" da lahko to sploh pokažejo otroku in seveda tudi vse kar je povezano z ljubeznijo. Tukaj pa brez znanja in raznih duhovnih knjigic, kakšnih pametnih zgodbic, bajk...ne gre.

[xyz]

TU SMO UMETNIKI ŽIVLJENJA! KO TI USPE PRI TOLIKIH OVIRAH, PREIZKUŠNJAH, ŠE Z LJUBEZNIJO GLEDATI NA ŽIVLJENJE, NA PARTNERJA IN NA VSE IZZIVE, se naučiš zanašati na svoje občutke, ki ti povedo kaj je prav in kaj narobe in ne rabiš prebrat NA TONE knjig o vzgoji ali o duhovnosti. VSO ZNANJE IMAMO V SEBI, le prisluhniti si moramo, takrat pa nas vodijo OBČUTKI, ali se ob tem počutimo DOBRO ali SLABO.

 

ja, le da je ta "argument" zelo priročen za VSAKOGAR, od pedofilov do diktatorjev. med drugim je to problematika, kot jo je omenil butl, če se ne motim.

ker tudi mi se lahko učimo, od ljudi, ki nam lahko dajo marsikakšen nasvet... pa če je to skozi knjigo, babico, tečaj, sosedo ali t.i. guruja.

[PomladnaVila]

Glej, saj tudi pri otrokih kdaj zafrkneš. Jaz si vedno mislim tako: delam najboljše kot v danem trenutko zmorem in znam, pa četudi to ni IDEALNO. Glede na to, da si izberemo starše pred rojstvom sami in to take, ki imajo točno TISTE FORE, ki jih bomo mogli v tem življenju tudi sami PREDELAT, je pač vse del božanskega načrta in očitno je že za nekaj dobro.

Glede pedofilov in ostalih pa tako: ostali, ki nismo vpleteni ne moremo nikoli vedeti, za kakšen dogovor (dogovor pred rojstvom) gre med storilcem in žrtvijo,kakšni so vzroki, in kako nekdo odplačuje svojo karmo, da bi MI SODILI. To so DRAME drugih. Če smo vsi ENO, je tudi v vsakem od nas del pedofila in del žrtve, smo že sami bili morilci in žrtve. Preveč bogokletne besede? Vse je božansko, naša luč in naše sence. (pozitivni in negativni aspekti v nas )

[xyz]

Glej, saj tudi pri otrokih kdaj zafrkneš. Jaz si vedno mislim tako: delam najboljše kot v danem trenutko zmorem in znam, pa četudi to ni IDEALNO. Glede na to, da si izberemo starše pred rojstvom sami in to take, ki imajo točno TISTE FORE, ki jih bomo mogli v tem življenju tudi sami PREDELAT, je pač vse del božanskega načrta in očitno je že za nekaj dobro.

Glede pedofilov in ostalih pa tako: ostali, ki nismo vpleteni ne moremo nikoli vedeti, za kakšen dogovor (dogovor pred rojstvom) gre med storilcem in žrtvijo,kakšni so vzroki, in kako nekdo odplačuje svojo karmo, da bi MI SODILI. To so DRAME drugih. Če smo vsi ENO, je tudi v vsakem od nas del pedofila in del žrtve, smo že sami bili morilci in žrtve. Preveč bogokletne besede? Vse je božansko, naša luč in naše sence. (pozitivni in negativni aspekti v nas )

 

na, niso bogokletne. če so drame, so drame vseh nas in vsak od nas je odgovoren...

ukrepanje pa pomeni med drugim tudi preverjanje lastnih postopkov ter dvom v najglobje zasidrana verovanja,

saj so ravno ta tisti mehanizmi, skozi katere delujemo avtomatsko. to pa je potem spet stvar loterije...

samo, da se mi zdi loterija neprimerna, kar se vzgoje oz. podajanja lastnih vzorcev drugim (v tem primeru otrokom) tiče.

skozi preverjanje se da včasih uvideti, da je neka metoda oz. neka avtomatika ravno tisto,

kar nas in pa naše otroke konstantno obremenjuje... in skozi to spoznanje se počasi ozremo po alternativah.

menim, da ne gre za neke dokončne rešitve, temveč bolj za to, da smo fleksibilni glede na dano situacijo.

[butl]

Kaj je tu oholega, samozadostnega in narcisoidnega? Saj nikjer ne trdim, da smo vsi starši že taki in ne potrebujemo nobenega spreminjanja in učenja več! Žal pa se do tega ne pride na tečajih in izobraževanjih, za to je potrebno imeti zelo dobro primarno družino ali/in pa stalno samospraševanje in delo na lastni psihi - se pravi osebnostni razvoj, kar sem tudi poudarila v svojem postu. Osebnostni razvoj je pa še precej več kot obiskovanje izobraževanj - je trdo in včasih zelo boleče delo na lastnih čustvih, kompleksih, frustracijah, kajti šele takrat, ko svojo psiho spraviš kolikor toliko v red, lahko zares začneš dobro vzgajati otroka! In tu je glavni problem vzgoje, vse ostalo so detajli, ki ne igrajo kake globinske vloge, s šolami za starše vred. Poznam kar nekaj staršev, ki letajo iz ene "šole za starše" na drugo, svoje lastne čustvene zmede pa se niti ne dotaknejo in jo kljub vsemu znanju, ki ga tam dobijo, prenašajo na otroka. Žal pa osebnostnega razvoja nekega človeka ne moreš zapovedati z nobenim dekretom in zato bodo starši še naprej takšni kakršni so in tako dobri, kot zmorejo biti.

 

Hojla Iknee

 

Nič v tistem, kar je blo prej napisan.

Ogromn pa v odnosu do izobraževanja. Brez izobraževanja ni premika. Nobenga. Lahko maš take al pa drgačne impulze, ki te terajo, da nekaj nared, ampak da boš pa karkol pol tud naredu, je pa potrebno izobraževanje. Tako al pa drgačno. Knjige, opazovanje, spraševanje, delavnice, tečaji, šole... in seveda, delo, prenos pridobljenih znanj v prakso.

 

Povsod, ne samo v osebnostnem razvoju, se osebnostni razvoj začne, ko teorijo spravljaš v prakso. Ampak, najprej morš to teorijo osvojit, da maš sploh kej za spravt v prakso. Spoznat morš svoje podstrešje in navlako v njem, da ga lahko popucaš. Da pa to lahko nardiš, morš najprej spoznat, kva to podstrešje sploh je, kva navlaka sploh je, kaj jo povzroča, po kakšnih zakonitostih sploh deluje, kako jo pucat... ker sicer si lahko še tko pripravljen pucat, pa ne bo rezultata, ker niti ne veš, da maš kej za pucat in kao to pucat.

 

Takle pristop do izobraževanja /počrnjen del/ je pa nevaren, Iknee, ker sporoča, da je izobraževanje itak brezveze. Pa ni.

Kot prvo, šole za starše dajo zelo kvalitetne informacije o dinamiki in zakonitostih, po katerih se otrok razvija, o potrebah otroka, o vplivu izpolnitve ali neizpolnitve teh potreb na razvoj otroka, predvsem pa o takih in drgačnih vplivih in povezavah našega otroštva na naše vedenje tle in zdej, tud kot starš a ne, sej je to šola za starše in kva se da nardit.

Kot drugo, nekdo ki ima pospravljeno podstrešje, se še kako dobro zaveda, kako je težko spravt teorijo v prakso, kako težko je najt, prepoznat, se soočit in predelat že take dost enostavne vzorce, kva šele kej hujšga in še kako razume tiste, ki "letajo" od ene do druge "šole za starše" in ne zmorejo. Še ne.

 

Praviš, da osebnostnega razvoja ne morš zapovedat z dekretom. To je res. Vsak se mora sam odločit za karkol že. Ampak. Keč je v tem da ljudje delamo tko kt smo naučeni in to v glavnem kt avtomati in da so nas učil pač naši starši. Ker pa so starši Bog osebno krat sto vsaj in če je bla njihova vzgoja invalidna, bo taka tud naša. S tem, da bomo ziher, da delamo vse prou in najbolje za otroka. Če bi se te vsebine vpeljale kt obvezne v šolstvo in tud kt obvezne pred, recimo poroko, s tem se ne bo prepričal prepričanih, dal se bo pa informacije in več kt maš informacij, več izbir maš. Med drugim tud, da se odločiš in začneš delovat drgač kt zdej...in kt starš in kt partner in kt človk. Če pa ne veš, če nimaš informacij, če nimaš znanja, tud nimaš izbir, oziroma jih maš manj.

 

Tko da ja, izobraževanje je še kako pomembno.

 

[Iknee]

Tko da ja, izobraževanje je še kako pomembno.

 

Ne rečem, da sploh ni pomembno in lahko pritrdim nekaterim tvojim utemeljitvam. Mislim pa, da ga v naši kulturi na splošno precenjujemo. Tule bom (ne kot absolutno resnico, ampak kot protiutež poudarjanju pomena izobraževanja) citirala dva zelo izobražena in priznana strokovnjaka. Prvi, slovenski psiholog in profesor na psihologiji Praper je na nekem predavanju malce v šali dejal, da obstaja sindrom "otrok učiteljice" - to je otrok s težavami, ker so vzgajali s pretiranim poudarjanjem pomena izobraževanja, s premalo spontanosti in preveč po knjigah in pripročnikih. Drugi je nemški pedagog Gerhard Walper, ki je dejal: "Z otroci sem zares začel dobro delati šele takrat, ko sem "pozabil" to, kar sem se naučil v knjigah." In še en citat, ki pa ne vem, čigav je, je pa takorekoč ponarodel in vsebuje veliko modrosti: "Vzgoja ni znanost, vzgoja je umetnost." Gre torej za veliko veliko več kot le spravljanje tega, kar smo se naučili v knjigah in raznih izobraževanjih v prakso." Gre za videti, razumeti - to pa vsaj po mojih srečanjih in izkušnjah lahko neuki ljudje, ki niso v življenju prebrali niti ene same knjige, včasih zmorejo bolje kot nekdo, ki je prebral na desetine priročnikov. Mimogrede, Butl, imaš morda otroke?

[Brezo]

IZOBRAŽEVANJE

 

Znanje, ki ga nudita današnja vzgoja in izobraževanje se danes zlorablja za pridobivanje in uživanje v udobju in čutnih užitkih. Tovrstna vzgoja in izobraževanje služita razvijanju določene vrste intelektualnih sposobnosti in tehničnih zmožnosti, a sta popolnoma nemočna pri razvoju dobrih lastnosti. Današnja družba je pogreznjena v materializem zaradi prevzetosti ob posvetnih zadovoljstvih.

 

Vzgoja in izobraževanje bi morala negovati ponižnost in disciplino; toda danes prinašata le ponos in zavist. Sanskrtska beseda za vzgojo in izobraževanje, »vidja«, ima dva zloga: »vid«, ki pomeni »svetloba« in »ja«, ki pomeni »darovalec«. Torej vzgoja in izobraževanje morata podariti svetlobo in razsvetliti posameznikov um in razum. Ne pomenita le knjižnega znanja.

Izobrazba mora razjasniti sorodnost ljudi ter njihovo tesno povezanost z naravo. Uskladiti mora posameznikove pretekle in sedanje izkušnje, ter ga usmerjati h koristnim in blagodejnim izkušnjam v prihodnosti. Izkušnje morajo ovrednotiti pridobljeno knjižno znanje in v takšnem procesu vzgoje in izobraževanja se bo človek razvijal naprej, vse dokler ne bo dosegel božanskosti.

 

Vzgoja in izobraževanje predstavljata način za razvoj človekovih moralnih in duhovnih zmožnosti. Človeku odkrivata kaj je prav in kaj ni prav. Danes sta vzgoja in izobraževanje bolj osredotočena na podajanje posvetnega znanja ob katerem ni prostora za moralo ali duhovnost. Postopoma je postalo izobraževanje le urjenje v pridobivanju suhoparnega znanja. Danes pa potrebujemo praktično znanje. Vsak študent mora gojiti dober značaj, moralne vrednote in svoj um usmerjati v duhovnost. To troje predstavlja dejansko izobraženost.

Vzgoja in izobraževanje morata voditi k razsvetljenju življenja. Tema nevednosti in mrak dvomov izgineta v svetlobi spoznanja. Izobraževanje se ne konča s kopičenjem podatkov. V posameznika mora prinesti preobrazbo njegovih ali njenih navad, značajskih potez in interesov. Pridobljeno znanje je potrebno preizkusiti v vsakdanjem življenju. Današnji človek se niti najmanj ne zaveda dragocene dediščine, ki jo nosi v sebi. Zanima ga vse drugo razen njegove lastne duše. Če pa se zave lastne božanskosti, si lahko pridobi neomejeno moč, neomajno notranjo umirjenost in veliko radost.

 

Bom nehal morit, upam da ste skapiral bistvo...

[butl]

Gre za videti, razumeti - to pa vsaj po mojih srečanjih in izkušnjah lahko neuki ljudje, ki niso v življenju prebrali niti ene same knjige, včasih zmorejo bolje kot nekdo, ki je prebral na desetine priročnikov. Mimogrede, Butl, imaš morda otroke?

 

 

Imam in to ne mimogrede.

 

Draga Iknee

 

Ljudje, ki si jih označila za neuke, pa vidijo in razumejo, brez da bi se spraševali, poglabljali, učili iz, kva vem, knjig, delavnic, pogovorov, tečajev, bolečin in tragedij...

 

so vse kaj druzga kt neuki.

 

To so ljudje, ki so imel to srečo, da so jih naučil njihovi starši. In ja, če maš starše, ki so bli dobri starši, pol ne rabiš dodatnega "izobraževanja", ker je blo tistih tvojih petnajst, dvajset let izobraževanja /ajd ene pet šest let zlo intenzivnega/ dost.

 

Če pa ti misliš, da je blo pa njim kr dano /talent mrbit/, pa brcaš v temo.

 

Veš, ostali, ki pa nimamo te sreče, da bi mel tolk dobre starše, jebiga, se mormo pa učit, če nočmo bit taki kt naši starši in vzgojit svoje otroke enako ranjene kt smo sami.

 

Zdej, če si ti mela tolk dobre starše, fajn, pol razumem tvoj odnos do, kva vem, znanja, vedenja, izobraževanja, informacij, name it. Če si pa mela mal manj dobre /tko kt večina/ in če si res pospravla kufre tja kamor spadajo /od koder si jih dobila/, pol pa tvojga odnosa ne razumem, oziroma si mislim kar si že, kar je pa itak moja stvar.

 

 

[butl]

IZOBRAŽEVANJE

 

Torej vzgoja in izobraževanje morata podariti svetlobo in razsvetliti posameznikov um in razum. Ne pomenita le knjižnega znanja.

 

Vsak študent mora gojiti dober značaj, moralne vrednote in svoj um usmerjati v duhovnost. To troje predstavlja dejansko izobraženost.

Bom nehal morit, upam da ste skapiral bistvo...

 

 

Kako se pa to nardi?

 

[xyz]

Drugi je nemški pedagog Gerhard Walper, ki je dejal: "Z otroci sem zares začel dobro delati šele takrat, ko sem "pozabil" to, kar sem se naučil v knjigah."

 

nikoli slišal zanj.

kot prvo je odvisno, kakšne knjige je tip prebiral

in kot drugo, je delovanje v praksi zgolj utrjevanje teorije oz., natančneje rečeno, gre oboje z roko v roki.

ker si citat vzela iz konteksta, je težko videti, kako in v kakšnem smislu je bila izjava podana.

močno dvomim, da se nek pedagog ne izobražuje še naprej, tako v teoriji kot v praksi.

 

Mimogrede, Butl, imaš morda otroke?

 

sem opazil, da se to vprašanje pogosto pojavlja in bi me zanimalo, kakšna je temu vprašanju motivacija ?

npr. diskreditacija besed sogovornika v primeru, da nima otrok ? je to res relevantno ? je lastni pogled na sogovornikove besede glede na odgovor drugačen ?

 

potem bi bila tu še ena malenkost, in sicer množice staršev, ki imajo otroke in jih npr. pretepajo ali zanemarjajo na ekstremne načine...

je njihov način oz. mnenje o lastni vzgoji potrjen kot pravilen, ker imajo otroke ?

[xyz]

Ljudje, ki si jih označila za neuke, pa vidijo in razumejo, brez da bi se spraševali, poglabljali, učili iz, kva vem, knjig, delavnic, pogovorov, tečajev, bolečin in tragedij...

 

so vse kaj druzga kt neuki.

 

To so ljudje, ki so imel to srečo, da so jih naučil njihovi starši. In ja, če maš starše, ki so bli dobri starši, pol ne rabiš dodatnega "izobraževanja", ker je blo tistih tvojih petnajst, dvajset let izobraževanja /ajd ene pet šest let zlo intenzivnega/ dost.

 

Če pa ti misliš, da je blo pa njim kr dano /talent mrbit/, pa brcaš v temo.

 

Veš, ostali, ki pa nimamo te sreče, da bi mel tolk dobre starše, jebiga, se mormo pa učit, če nočmo bit taki kt naši starši in vzgojit svoje otroke enako ranjene kt smo sami.

 

Zdej, če si ti mela tolk dobre starše, fajn, pol razumem tvoj odnos do, kva vem, znanja, vedenja, izobraževanja, informacij, name it. Če si pa mela mal manj dobre /tko kt večina/ in če si res pospravla kufre tja kamor spadajo /od koder si jih dobila/, pol pa tvojga odnosa ne razumem, oziroma si mislim kar si že, kar je pa itak moja stvar.

 

z napisanim se v večji meri strinjam, je pa tudi tako, da, naj so bili starši še tako "dobri", se časi spreminjajo in s tem tudi načini,

kako se problematika v okviru vzgoje otrok izraža. kar je bilo včasih v smislu vzgoje primerno, je danes lahko popolnoma neprimerno.

ne rečem, da obstajajo starši, ki na svoje otroke med drugim podajajo sposobnost prilagajanja časovnim razmeram,

ampak ti so bolj izjema, kot pravilo.

in dokler obstajajo ljudje, ki se v vzgoji ne znajdejo in katerim je le-ta v breme, je že samo zaradi teh nujno potrebno,

da obstaja tudi priložnost izobraževanja oz. pomoči k izobraževanju.

izobraževanje je tu mišljeno v širšem smislu, ne zgolj v mejah teoretičnega znanja.

 

hecno, med drugim, da je izobraževanje otrok samoumevna tema, med tem ko je izobraževanje staršev za nekatere očiten tabu. zakaj je to tako ?

 

In kaj ti govori, da taisti ne bi zanemarjali in pretepali svojih otrok, če bi obiskali brezplačne delavnice?

 

nisi razumel konteksta, v katerem je bil primer podan. nanašal se je namreč na nekaj drugega.

 

vseeno; dejstvo je, da starši ravnajo na opisan način zato, ker ne znajo drugače, ker nimajo alternative.

v takšnih ekstremnih primerih je pogosto potrebna tudi terapija, preden se izobraževanje sploh lahko sprejme.

[xyz]

tisti, ki ve, koliko je dodatno izobraževanje vredno, si ga financira sam. kdo ti je financiral izpit za avto ?

seveda bi bilo idealno, če bi država dodala svoj delež, v smislu -manj v vojsko in reklame, ter več v izobraževanje...

ampak do takrat se takšni koraki začnejo pri posamezniku.

[xyz]

Pa boš ti, ki si po mnenju teoretičarke povsem nekompetenten vzgajat svojega otroka, primaknil del svojega dohodka za brezplačno delavnico, kakopak posredno preko povečanja davkov?

 

zakaj bi bil jaz nekompetenten, saj se v tem oziru izobražujem sicer pa je omenjena uporabnica učiteljica, se pravi da agira v praksi, kakorkoli že.

si že kdaj poučeval 30 otrok naenkrat ? precej simpl, hm ?

 

jaz za tovrstno izobraževanje kar direktno plačujem, bi videl pa tudi smisel v plačevanju preko davkov, jasno.

[xyz]

ja ne vem, sej jaz ne pravim, da si..

Bom odkril svojo nežno plat.

Tam leta 1992, če se ne motim, sem preko javnih del, dobil job pomočnika vzgojitelja v vrtcu.

Resda nisem imel trideset pamžkov, so bili pa stari, od takih, ki še niso shodili, pa takih ki so odkrili čari hoje in so to poskušali delati čim hitreje.

Kasneje so mi vzgojiteljice poturile še več dečurlije, take, ki je že orenk letala po poljanah in plezala po drevesih.

Resda vse skup ni kej dost dolg trajalo kakih 6 mesecev.

Sem pa potem vmes delal tudi v zavodu za korekcijo sluha in govora in imel nočno dežurstvo, zelo problematičnih otrok starih tudi čez 14 let, da ne govorim o ostalih vedenjskih in duševnih motnjah, nekaterih gojencev doma.

Tko da...

Ja drek, scanje nasilje, prefriganost mularije mi ni tuje.

Pa se nikoli nisem izobraževal na to temo..

Pač eni mamo talent

 

zanimivo.

no, ampak od ostalih vzgojiteljic si se verjetno tudi česa naučil...

če ne drugega skozi opazovanje ali pa tudi skozi direktne napotke ali namige.

[xyz]

Ja

naučil sem se da enemu nisem smel dat za pit, četudi me je lepo prosil, ker sem potem moral zamenjat ne posteljino temveč jogi. Naučil sem se da me bosta dva volčiča vodji tropa verjetno ponoči poskušala ven zaklenit, da naj se ne ustrašim, če bom ponoči zaslišal tuljenje in praskanje, saj so tam imeli fantiča z vsemi znamenji vedenjske likantropije.

Pa kje naj grem kadit.

Kje so tablete in kdo jih mora dobit.

Bolj kot učenje se mi je to dozdevala predaja izmene.

 

pa de ne boš mislil, moji sorodniki in starša so vsi delali v prosveti na tak ali drugačen način..

Tako da se zelo dobro zavedam, da gre za zajeb..n poklic, ki ni za vsakogar.

Toda eno je to počet mehansko s tujimi otroci, drugo je pa to isto počet s svojimi.

Nenazadnje, tle mi nonstop očitajo, kako sem nesramen nevzgojen, napadalen, otročji.. bla bla...

Moja mama je pa državni svetnik, profesor pedagogije in surdopedagogije, ki je končala defektologijo na tedaj edini tovrstni fakulteti v SFRJ v Zagrebu.., obenem je do univerzitetne diplome spravila več deset naglušnih in čisto gluhih deklet..

 

Pa poglej kaj je iz mene nastalo..

 

Upam da un bizkit al kaj je tazgornja modelka ne bo organizirala predavanje tudi za vzgojitelje in profesorje..

Kajti prav slednjim se v vzgoji svoje mularije, kot je že Iknee povedala očitno pogosto zalomi.

 

no, ne vem, kaj je iz tebe "nastalo", ker te osebno ne poznam, sicer pa se v tvojih postih očitno kaže inteligenca,

v kolikor sem jaz to sposoben videti, seveda. vse ostalo je način izražanja, kot si ga izbereš.

jaz vsekakor ne bi pavšaliziral, kar se kompetentnosti vzgojiteljev oz. staršev tiče.

dejstvo je, da so generacijske povezave, sploh v mestih, drugačne, kot so bile nedavno tega...

babice in dedki ne žive nujno več v isti hiši oz. stanovanju kot starši in že samo s tem ni tiste konkretne podpore,

kakršnakoli že naj bi ta bila, oz. neke alternativne perspektive glede na situacijo.

pri izobraževanju pa ne gre zgolj za to, kar voditelj npr. tečaja da od sebe,

temveč predvsem za izmenjavo med starši, ki ta tečaj obiskujejo in pa za izpostavljanje samega sebe

ter svojega primera (oz. primerov), kar se vzgoje tiče...

na ta način se lahko še enkrat konkretno obdelajo koraki lastnih postopkov in temu primerno najdejo aspekti,

ki so bolj in aspekti, ki so manj primerni oz. ki nam delo z otroci otežujejo.

 

jasno, da nek učitelj ne bo prevzel odgovornosti, kar se vzgoje tiče,

nase in da bodo starši z na novo opranimi možgani naenkrat perfektni.

ampak o tem tudi nikoli ni bilo govora. to je "straw man argument" oz., po slovensko "free-jev argument"

[xyz]

Oprosti, kaj pa tebi pomeni Straw berry argument, da bi starši MORALI trikrat letno na "brezplačne" delavnice o vzgoji otrok?

V čem je pol korist česa takega?

Razen v dodatnem zaslužku predlagateljice nebuloze.

 

takšnega argumenta sam nisem podal

[Aliana]

Po moje je pri vzgoji pomembno oboje.. filing in tisto, kar se lahko naučiš iz knjig/predavanj/...

če nimaš filinga in ne čutiš otroka, ti še tolk teorije ne pomaga.. če ga pa čutiš in imaš filing, ti pa lahko teorija pomaga, da razumeš kaj se mu dogaja.. da hitreje in bolje razumeš, kot če bi samo 'filing' uporabljal, ker ta lahko kdaj tudi vara.. (pa še tvoj filing je odvisen od vsega, kar si prinesel s sabo, to se pa pol poveže s tistim, kar je butl rekel ... vzgoja naših staršev zelo, zelo vpliva na to kaj bomo mi delal z otroki...)

 

saj se kot vzgojiteljica in učiteljica počutim, da bi morala še kaj več tlele povedat ... ampak nimam časa zdajle.. grem rajš v prakso dajat

[xyz]

vzemi si čas. bi bilo pa zanimivo slišati, kaj bi imela ti, aliana, za povedati.

[xyz]

Seveda ne, vendar vsa debata se je razplamtela zavoljo tega in takšnega argumenta, ki ga je nekdo podal.

Očitno se debata razvija zaradi tega, ker se nekdo s tem, tako podanim argumentom strinja drugi pa ne, ker če bi se vsi strinjal, bi tukaj debatiral samo Free.

 

 

Mene moti, sem še enkrat napisal kaj..in se mi tako kot tebi ko repliciraš Freeju ne da več ponavljat.

Torej imamo Straw discussion pri kateri to pot vlogo strawberry fields mana igraš ti.

 

ne, razplamtel si se ti, debata ima ob tej tudi ostale zorne kote in aspekte, katerih se je premnogi od nas dotaknil.

to, da bi moralo izobraževanje staršev biti obvezno, je bilo zgolj mnenje ene uporabnice,

mnenje večih uporabnikov oz. uporabnic pa je bilo, da izobraževanje ne more nadomestiti intuitivne vzgoje.

a o tem ni in tudi ni bilo govora !

 

zato govorim o strašilu, katerega se natepava.

 

če sem kjerkoli podajal protiargumente glede na nekaj, kar nekdo ni rekel oz. ni tako mislil,

me lahko taista oseba na to opozori. če si takšno delovanje pri meni sam zapazil, mi ga lahko predočiš oz. me citiraš in na to opozoriš.

a dokler tega ne storiš, je tvoja opazka, da to počnem sam, neumestna oz. mogoče nisi dojel, kaj "straw man argument" pomeni

[zalaya]

Sem mama treh otrok, dva sta že polnoletna, mlajši ima 15 let.

 

Prvi se mi je rodil par dni pred mojim 18. rojstnim dnem. Skupaj sva zakorakala v mojo polnoletnost. Bilo in je mnogo lepih, veselih, žalostnih, zaskrbljujočih, živcev kravžljajočih, solz sreče in veselja polnih trenutkov.

 

Bila sem mlada, a nikoli me ni bilo strah ali bom zmogla in znala. Trudila in trudim se po najboljših močeh. Otrokom sem nudila - nudim - najprej ljubezen, sprejetost, razumevanje, vzgled, naklonjenost, spoštovanje in še nekaj zelo pomembnega... njih - osebnost, da so to kar so. Nikoli jih nisem vkalupljala, jih prisiljevala biti poslušne in pokorne ovce in učila sem jih misliti z lastno glavo.

 

Moram reči, pa čeprav se bo slišalo domišljavo, da sem kar uspela v roditeljstvu, čeprav še nisem čisto zaključila. A prvi rezultati se kažejo v precej pozitivni luči - nagrada za nešteto ponovljenih "pridig", odgovorov na večne zakaj in razlag zato...

 

Prebrala sem marsikatero knjigo, pogovarjala sem se z izkušenimi, izšolanimi, a vedno sem uporabila svoj filing in upoštevala otrokovo osebnost. Kar je pri enem delovalo odlično je pri drugem delovalo tako za silo, pri tretjem pa je bila prava polomija.

Učila sem se od situacij, otrok, izkušenj. Dostikrat sem ga pihnila, priznam, a še večkrat sem zmogla speljati tako, da je bilo za vse prav.

 

Rekla bi, da je vzgoja otoka rojena z njim, enostavno sem čutila kako in kaj. Drži pa, da me ni bilo nikoli sram poiskati nasveta in najti pot naprej. Otroci se morajo učiti na lastnih napakah, na svojih potolčenih kolenih, a morajo imeti občutek, da jih starši podpirajo in jim nudijo oporo in varnost na njihovih poskusih vstopanja v svet. Pri majhnih so to majhni poskusi in lekcije, ki z rastjo otroka naraščajo in je odgovornost tako starša kot otroka velika in odločujoča. Kdaj in kako, prepustiti odgovornost in vajeti otrokovega življenja v njegove roke, da bo zmogel in znal. To ga učimo od prve ure ko je otrok rojen. Zavedno ali ne, vzgajamo ga od takrat, vzgoja se ne začne pri 3. 4. 5... ali ne vem katerih letih. Takrat je že poglavitno zamujeno. No po drugi strani pa... saj otroka tudi tako vzgajamo, vprašanje pa je kaj iz tega nastane.

 

Otrok se uči na vzgledu v primarni družini, starši smo učitelji, kakršnikoli smo že, od bratov sester, sorodnikov, okolice, vrtca,šole, vrstnikov, vzgojiteljev.....

 

V vsakem okolju dobi del vzgoje, ki mu jo lahko da le to okolje, a poglavitno dobi doma, v družini.

 

Dejstvo je, če mu kot roditelj ne bom zmogla dati iskrene ljubezni, spoštovanja, občutka sprejetosti, varnosti... Kdo ali kaj mu lahko to da, ali še bolje kdo lahko mene nauči tega. Menim, da se tega ne da naučiti tako kot vožnje z avtom, na tečajih, delavnicah. Res je, s tem si lahko pomagaš, a v bistvo moraš to sam najti v sebi, da lahko daš otroku.

 

Pa še nekaj... Otrok ni naš "projekt", ampak je bitje, ki nam je bilo dano v varstvo in nego, z nalogo, da ga naučimo osnov življenja, na katerih bo zmogel in znal graditi sebe in svojo prihodnost.

 

Upam, da sem vsaj približno razumljivo napisala kar sem hotela.

[PomladnaVila]

Joj, sta zabluzila Porny in yxz!

Sama sem tudi v šolstvu, natančneje v OŠ v 3. triadi. Imamo dosti delavnic (brezplačnih) za starše, predavateljev pred roditeljskimi sestanki na vse mogoče tem. Pa vam nekaj povem: tistih staršev, ki bi ta predavanja NAJBOLJ potrebovali, ker so njihovi otroci problematični, NIKOLI NI! Kaj naj jih zvlečemo v šolo? Se upirajo sodelovanju, ker ne prenesejo kritike, ki bi letela na njihovega otroka in niso pripravljeni prevzeti tistega dela odgovornosti in DOSLEDNOSTI, ki bi ga kot starši mogli.

Jim je vseeno, če otrok v 6. razredu kadi, ker doma tudi vsi kadijo, se mati boji povedati očetu za neki dogodek, ker bo še njo namlatu, da mulca ne obvlada, ker drugega itak ne počne (nima službe), se starša ločujeta, kregata, je doma obupno stanje, je oče mamo in sina vrgel iz hiše, bo oče otroka premlatu.... SLIŠALA SEM ŽE VSE! No, teh ni bilo na delavnicah RES nikoli, tako da .....

[xyz]

tistih staršev, ki bi ta predavanja NAJBOLJ potrebovali, ker so njihovi otroci problematični, NIKOLI NI!

 

ja, dober point. z ozirom na to me dejansko ne čudi, da pride do idej, kot je obvezno šolanje staršev.

[free]

ni kej, spet se strinjam s tabo.

IZOBRAŽEVANJE

 

tesko. al pa tutu ne. z modrostjo in ljubeznijo in razumevanjem tudi.

in vcasih tudi tako, da umu ni kaj dosti jasno zakaj. ampak samo je.

in vcasih tudi tako, da dopustimo da se zgodi. da ne vzgajamo. oziroma je to da dopustimo in ne vzgajamo vzgoja sama. vzgoja nedelovanja, ce se tako izrazim. samo biti. ko smo mi sami mi, se otrok lahko uci biti on sam. takrat mu ne vsiljujemo nicesar, ker samo smo. in je on tudi lahko.

kar je ravno nasprotno od tega kar danes uci del solstva in starsev.

moram v solo, moram se nauciti, moram razumeti, moram dobiti oceno, moram se truditi, moram biti, moram se odlociti, moram se zaposliti, moram to in ono... pa sploh ne vem kdo sem! zakaj moram, ce ne vem zakaj? moram zato ker sem se tako odlocil. odlocil sem se pa zato, da me ne bo strah in se bom pocutil varnega.

v tem ni kreativnosti ki izhaja iz notranje pobude in potrebe, temvec zgolj sledenje! idealom ob katerih se clovek pocuti varnega, ker mu le ta predstavlja ideal in vzor varnosti. Iluzija. Sledenje iluziji, ce bom tak in tak, se mi ne bo potrebno bati, saj bo varen. - iluzija ,saj se pred seboj ne mores skriti. Pred lastno potrebo ziveti in biti kar si. pred tem da spoznavamo. Cetudi lahko v lastni depresiji in zaprtosti prekinemo taisto inkarnacijo, to ne pomeni konec poti, kajti vsak konec pomeni nov zacetek. In vcasih je pac iracionalno ponavljati kako shoditi.

 

- odgovor starsa inu ucitelja inu druzbe: That's life + se nekaj strahov zraven, ce ne bos to, potem te caka to in to in to....

- reakcija: sprejmem vaso igro, da me ne bo strah, ceprav se vedno ne bom vedel kdo sem. scasoma bom pozabil na to mocno in primarno potrebo izvedeti kdo sem, ki mi je vedno vodila z voljo naprej, in se bom igral eno izmed vasih igric: biti poslovnez, biti maneken, biti znanstvenik, biti izobrazen, biti ucitelj, biti uspesen, biti soprog in biti oce, biti dober, biti koristen in biti srecen kot to druzba pojmuje - biti maska kot jo zeli druzba.

In ce imam se "pikico" zavesti, in ce znam obdrzati se dovolj distance, me lahko tolazi edinole to, da vam dan za dnem kazem sliko vase lastne bede, ki jo vidite v meni.

 

Kako se pa to nardi?

[Iknee]

Bom najprej odgovorila XYZ, zakaj sem Butlu postavila vprašanje, ali ima otroke. Če je zvenelo diskreditirajoče, mi je žal, ker ni bilo tako mišljeno. Je pa bistvena razlika v izkušnji, če imaš svoje otroke ali pa ne. To je tako, kot če bi se pogovarjal z nekom, ki ga pilotiranje sicer zanima in lahko o tem veliko ve in se je tudi že vozil z avionom ali pa z nekom, ki je sam izkušen pilot. To je fajn vedet, zato da veš, odkod sogovornik zajema svoje izkušnje in ideje in včas zato tudi lažje razumeš njegova stališča.

 

Druga stvar so pa "problematični" otroci. In njihovi starši, ki jih nikoli ni. Kot učiteljica lahko rečem tole: otroci, ki so jih učiteljice (zanimivo - veliko redkeje učitelji) označile za problematične, so bili meni v večini primerov najbolj simpatični - samosvoji, velikokrat ustvarjalni, iskreni, ki niso mogli zlahka sprejeti nesmislov šolskega sistema, ki so bili predivji, preveč drugačni...v sebi so nosili malo drugačne življenjske zgodbe, včasih pretežke, da bi lahko prenašali še breme šolskega sistema. Pri takšnih otrocih ne delujejo nobeni posebni postopki iz knjig (zato jih večina učiteljic ne mara, ker se počutijo nemočne in frustrirane), pri njih deluje samo preprosta, neposredna človeškost brez maske - bom še enkrat ponovila, kar sem že nekajkrat - treba jih je videti. Zdajle mi je prišlo na misel, da ima Butl v nečem prav: nekako se mi je bilo tudi tega treba naučiti. In sem imela dober zgled: Moja babica, sama precej posebna ženska, je bila dolga leta učiteljica romskih otrok v Prekmurju in mi je o tem veliko pripovedovala. Uspela je takrat, ko je odvrgla vse, kar se je naučila iz knjig in se posvetila njim. Mali Romčki so jo vzeli za svojo in jo imeli radi, ona pa ni nikdar rekla, da so "problematični". Moram pa reči, da se od nje nisem naučila nekih vzgojnih prijemov, skozi njeno pripovedovanje sem se naučila nečesa drugega, globljega: najpomembneje je videti otroka in biti z njim iskren in neposreden.

O učiteljicah, ki otroke označujejo za problematične, pa imam eno zelo krepko mnenje: nemudoma bi morale zapustiti delo in oditi na obvezno izobraževanje (če bi jim to kaj pomagalo, če niso morda popolnoma zgrešile poklic)

Kot učiteljica nisem obsojala staršev, pravzaprav me niti ni tako zelo motilo, da jih ni bilo blizu - dokler ne poznam njihove življenjske zgodbe, jih ne smem obsojati ali jim karkoli zapovedovati - morda imajo razlog, da jih ni (učiteljice znajo biti do staršev "problematičnih" otrok pasje: vzvišene, obtoževalne...) Jaz kot učiteljica pa sem tam zato, da delam z otroci - takšnimi, kakršni so, ne pa s takšnimi, kakršne bi si jaz zamislila, da morajo biti.

[xyz]

Bom najprej odgovorila XYZ, zakaj sem Butlu postavila vprašanje, ali ima otroke. Če je zvenelo diskreditirajoče, mi je žal, ker ni bilo tako mišljeno. Je pa bistvena razlika v izkušnji, če imaš svoje otroke ali pa ne. To je tako, kot če bi se pogovarjal z nekom, ki ga pilotiranje sicer zanima in lahko o tem veliko ve in se je tudi že vozil z avionom ali pa z nekom, ki je sam izkušen pilot. To je fajn vedet, zato da veš, odkod sogovornik zajema svoje izkušnje in ideje in včas zato tudi lažje razumeš njegova stališča.

 

Druga stvar so pa "problematični" otroci. In njihovi starši, ki jih nikoli ni. Kot učiteljica lahko rečem tole: otroci, ki so jih učiteljice (zanimivo - veliko redkeje učitelji) označile za problematične, so bili meni v večini primerov najbolj simpatični - samosvoji, velikokrat ustvarjalni, iskreni, ki niso mogli zlahka sprejeti nesmislov šolskega sistema, ki so bili predivji, preveč drugačni...v sebi so nosili malo drugačne življenjske zgodbe, včasih pretežke, da bi lahko prenašali še breme šolskega sistema. Pri takšnih otrocih ne delujejo nobeni posebni postopki iz knjig (zato jih večina učiteljic ne mara, ker se počutijo nemočne in frustrirane), pri njih deluje samo preprosta, neposredna človeškost brez maske - bom še enkrat ponovila, kar sem že nekajkrat - treba jih je videti. Zdajle mi je prišlo na misel, da ima Butl v nečem prav: nekako se mi je bilo tudi tega treba naučiti. In sem imela dober zgled: Moja babica, sama precej posebna ženska, je bila dolga leta učiteljica romskih otrok v Prekmurju in mi je o tem veliko pripovedovala. Uspela je takrat, ko je odvrgla vse, kar se je naučila iz knjig in se posvetila njim. Mali Romčki so jo vzeli za svojo in jo imeli radi, ona pa ni nikdar rekla, da so "problematični". Moram pa reči, da se od nje nisem naučila nekih vzgojnih prijemov, skozi njeno pripovedovanje sem se naučila nečesa drugega, globljega: najpomembneje je videti otroka in biti z njim iskren in neposreden.

O učiteljicah, ki otroke označujejo za problematične, pa imam eno zelo krepko mnenje: nemudoma bi morale zapustiti delo in oditi na obvezno izobraževanje (če bi jim to kaj pomagalo, če niso morda popolnoma zgrešile poklic)

Kot učiteljica nisem obsojala staršev, pravzaprav me niti ni tako zelo motilo, da jih ni bilo blizu - dokler ne poznam njihove življenjske zgodbe, jih ne smem obsojati ali jim karkoli zapovedovati - morda imajo razlog, da jih ni (učiteljice znajo biti do staršev "problematičnih" otrok pasje: vzvišene, obtoževalne...) Jaz kot učiteljica pa sem tam zato, da delam z otroci - takšnimi, kakršni so, ne pa s takšnimi, kakršne bi si jaz zamislila, da morajo biti.

 

ja, ok, za vsak slučaj sem vprašal... ampak, saj če človek vidi, potem lahko vidi, če nekdo govori iz izkušenj ali ne, hm ?

 

se sicer itak strinjam s tem, kar si hotela povedati... bi pa dodal, da se je npr. na seminarjih, na katerih sem bil, veliko govorilo prav o teh rečeh...

npr. o posebnih primerih in posebnih pristopih in prav o tem, da se otroke ne da ne klasificirati, ne objektivno ocenjevati.

o tem, da ni problematičnih otrok in o dojemanju, zakaj npr. otroci delujejo na nam nejasne načine oz. kako razumeti mehanizme,

ki do določenih, včasih tudi neprijetnih situacij, pripeljejo. tako da, ja... vse to spada v učenje.

sicer sem pa že sam to omenil, v enemu od prejšnjih postov, da so dandanes stiki skozi več generacij pretrgani

in je učenje, ki ga tu omenjaš, za mnoge nedostopno.