Vzgoja otrok

[free]

dobro vprasanje pomoje

mogoce je del odgovora tudi v tem, kako in koliko se oseba lahko razvija do dolocenega leta razvoja in koliko ter kako kasneje. teoreticno.

o praksi pa si ne upam govoriti.

torej pravijo, da se osebnost z nekimi osnovnimi karakternimi ter znacajskimi lastnostmi razvije do dolocenega leta, kasneje pa sledijo predvsem kozmeticni popravki. koliko je to res, ne vem.

osebno meni, da ni res. ali pa je res le deloma. ceprav, ce pogledam neke ljudi, so precej nespremenjeni (iz moje percepcije) ze vsaj 20 let in vec.

mislim, da je veliko odvisno od tega s kom se druzimo in koliko so nam dovolili in nam pomagali (ne naucili) samospoznati se.

 

sicer pa sem mnenja, da se vedno vec ljudi izobrazuje na razlicnih podrocjih. imamo tv, ki tudi izobrazuje, imamo internet ki lahko tudi pomaga izobrazevati in izobrazuje.

danes je povprecni clovek vsaj 500x bolj vsesplosno izobrazen kot pred recimo 100 leti.

 

kar se premalo uci, je med drugim tudi custvena inteligenca. na forumih je to precejkrat opaziti. he he

 

hecno, med drugim, da je izobraževanje otrok samoumevna tema, med tem ko je izobraževanje staršev za nekatere očiten tabu. zakaj je to tako ?

[free]

da.

jaz bi dodal se neko komponentno o kateri je bilo tule malce manj govora.

torej cutiti in videti in tudi VEDETI! predvsem slednje v katerem lahko izpostavim primer:

 

v sluzbo gredoc srecas beraca: zacutis da mu das drobis iz denarnice ali del drobiza

mine pol dneva in vec, ko se proti veceru vracas iz sluzbe in srecas drugega beraca.

njemu ne das nic.

zakaj ne?

ker tako cutis. Ves! ker ti tako veli intuicija, visji jaz... whatever to imenujes.

in tu ne gre za znanje, delavnico, karkoli, temvec zato ali si v stiku ali nisi!

pri enem cutis, da je prav da mu das, ker res potrebuje, pri drugem pa ves da ni prav da podpiras njegovo aroganco, recimo.

in ce si predan temu stiku na nacin, da spuscas energijo visjega jaz skozi sebe lahko onostavno ves, cetudi je umu to vcasih nelogicno. ne pa nujno.

 

ljudje to pocno, pa niti ne vedo, ker ne poznajo teh terminov.

nekaterim pomagajo delavnice in izobrazevanja, da pridejo bolj v stik s seboj in visjim jaz.

 

tako se zgodi, da danes otroku pustimo storiti to ali ono, mu pustimo v trgovino, jutri pa mu ne, ker tako cutimo ali nam visji jaz veli.

nekdo bi rekel, da neprimerno vzgajamo, nato pa cez pol ure slisi, kako se na cesti po poti v trgovino zgodi huda nesreca. (recimo).

oseba vezana na prepricanja o tem kako se vzgaja otroka, ki jr prevec zafiksirana v "znanje" tesko spusca energijo visjega jaz skozi sebe, ker ponavadi sledi zafiksiranim prepricanjem in ne visjemu jaz, ki je popolen! Pomeni da se prilagaja dani situaciji in okoliscinam, zna predvedeti okoliscine, zdravi in vedno vedno tudi uci! Ceprav, ce je potrebno tudi ne.

Nekako podobno kot bi rekel zdravitelj cloveku: "najvec kar te lahko naucim je, da znas slisati in poslusati tvoje lastne potrebe! Potem tudi moje zdravljenje ne bo potrebno."

 

mislim, da je precej pomembno ravno to, da otroke in mlade naucimo priti v stik s samim seboj, z visjim ali notranjim jaz, z bogom, intuicijo, energijo, ali kakorkoli to imenujemo. ker ce bodo znali to, bodo znali tudi poiskati tisto izobrazevanja in delavnice ki jih potrebujejo za svoj razvoj in svojo darmo.

visji jaz se vedno prilagaja danim okoliscinam na na najbolj optimalen nacin.

ego (tudi intelektualni) pa je tisti ki se veze na prepricanja. vezavo na prepricanja velikokrat motivira strah in samopomembnost.

vspodbuja in potrjuje pa ga lahko z dejstvi in raziskavami ter statistikami.

(se pred casom bi me definitivno na garmadi zazgal. heretika )

 

mislim da sta Aliana in Iknee v delu precej preprosto nekaj podobnega opisali (videti (potrebo) in cutiti (empatija)), kot sem to sam razumel.

 

in ce ucitelj, starš, whatever ki osebo uci NI v stiku z visjim jaz verjetno deluje (si ustvarja karmo). se nedvomno uci v tem postopku tudi sam ali uci nekatera znanja, ki so sicer lahko koristna, a je njegov nacin podajanja znanja ne nujno primeren nacin. posploseno.

 

- treba jih je videti.

 

Po moje je pri vzgoji pomembno oboje.. filing in tisto, kar se lahko naučiš iz knjig/predavanj/...

[zalaya]

Iknee... kapo dol... pred tako učiteljico, pa še javno upaš povedati in zagovarjati svoja stališča.

 

Takih učiteljic učiteljev je malo - premalo. Po lastnih izkušnjah, ki jih imam, ne kot učiteljica, ampak kot mama, imajo učitelji najraje povprečje, enoličnost, poslušnost, morda s pomilovanjem prenašajo nekoga, ki izstopa iz skupine navzdol. Nikakor pa ne prenašajo nekoga, ki štrli iz povprečja navzgor, ki od njih zahteva fleksibilnost.

 

Ne, takega je treba zatreti, uničiti, pohoditi...v kolikor ne uspejo v nameri pri otroku, je nujno zahtevati, da to naredijo starši. To se potem odraža tudi v odnosu otrok - učitelj, hkrati pa vpliva tudi na učno delo in uspeh. Tisti učitelj, ki zna in zmore sprejeti otroke takšne kot so, ponavadi dosega odlične rezultate in otroci ga imajo radi in ga spoštujejo. In prav tak učitelj je največkrat strog, zahteven, avtoriteta, a otroci ga imajo radi in z veseljem delajo z njim. Spoštovanje je obojestransko.

 

Prav medsebojnega spoštovanja je premalo. Otroci so po večini številke, problemi, nekaj kar jim greni vsakdanji kos kruha. Otroci to čutijo, se temu nagonsko upirajo, učitelj še z večjo silo pritiska in zatira, otrok/ci se še bolj branijo upirajo... in začarani krog je sklenjen.

 

So pa tudi izjeme, biseri za šolskimi katedri, ljudje - učitelji z velikim srcem, ki znajo zmorejo, hočejo in si upajo delati s srcem. Tudi tem učiteljem verjetno ni lahko. Vprašanje je kako so sprejeti v svojem kolektivu, saj so tam posebneži, ki se ne držijo kalupov in reglcov kot pijanci plotov. Tudi ti so posebneži, ki štrlijo iz sivega povprečja, ker so "moteči" in ostale vznemirjajo v njihovi rutini, samovšečnosti in samopomembnosti.

[Matjaž Bogdan]

Bom najprej odgovorila XYZ, zakaj sem Butlu postavila vprašanje, ali ima otroke. Če je zvenelo diskreditirajoče, mi je žal, ker ni bilo tako mišljeno. Je pa bistvena razlika v izkušnji, če imaš svoje otroke ali pa ne. To je tako, kot če bi se pogovarjal z nekom, ki ga pilotiranje sicer zanima in lahko o tem veliko ve in se je tudi že vozil z avionom ali pa z nekom, ki je sam izkušen pilot. To je fajn vedet, zato da veš, odkod sogovornik zajema svoje izkušnje in ideje in včas zato tudi lažje razumeš njegova stališča.

 

Druga stvar so pa "problematični" otroci. In njihovi starši, ki jih nikoli ni. Kot učiteljica lahko rečem tole: otroci, ki so jih učiteljice (zanimivo - veliko redkeje učitelji) označile za problematične, so bili meni v večini primerov najbolj simpatični - samosvoji, velikokrat ustvarjalni, iskreni, ki niso mogli zlahka sprejeti nesmislov šolskega sistema, ki so bili predivji, preveč drugačni...v sebi so nosili malo drugačne življenjske zgodbe, včasih pretežke, da bi lahko prenašali še breme šolskega sistema. Pri takšnih otrocih ne delujejo nobeni posebni postopki iz knjig (zato jih večina učiteljic ne mara, ker se počutijo nemočne in frustrirane), pri njih deluje samo preprosta, neposredna človeškost brez maske - bom še enkrat ponovila, kar sem že nekajkrat - treba jih je videti. Zdajle mi je prišlo na misel, da ima Butl v nečem prav: nekako se mi je bilo tudi tega treba naučiti. In sem imela dober zgled: Moja babica, sama precej posebna ženska, je bila dolga leta učiteljica romskih otrok v Prekmurju in mi je o tem veliko pripovedovala. Uspela je takrat, ko je odvrgla vse, kar se je naučila iz knjig in se posvetila njim. Mali Romčki so jo vzeli za svojo in jo imeli radi, ona pa ni nikdar rekla, da so "problematični". Moram pa reči, da se od nje nisem naučila nekih vzgojnih prijemov, skozi njeno pripovedovanje sem se naučila nečesa drugega, globljega: najpomembneje je videti otroka in biti z njim iskren in neposreden.

O učiteljicah, ki otroke označujejo za problematične, pa imam eno zelo krepko mnenje: nemudoma bi morale zapustiti delo in oditi na obvezno izobraževanje (če bi jim to kaj pomagalo, če niso morda popolnoma zgrešile poklic)

Kot učiteljica nisem obsojala staršev, pravzaprav me niti ni tako zelo motilo, da jih ni bilo blizu - dokler ne poznam njihove življenjske zgodbe, jih ne smem obsojati ali jim karkoli zapovedovati - morda imajo razlog, da jih ni (učiteljice znajo biti do staršev "problematičnih" otrok pasje: vzvišene, obtoževalne...) Jaz kot učiteljica pa sem tam zato, da delam z otroci - takšnimi, kakršni so, ne pa s takšnimi, kakršne bi si jaz zamislila, da morajo biti.

 

Lepo napisano. Vsaj za moje poglede na vzgojo. Mislim, da je praksa bistvenega pomena... Niti ne bom nikoli vedel, kako lahko nekdo , ki nima za seboj lastnih otrok, ali pa v dobršni meri urejene družine, na podklagi nekakšne teorije poučuje nekoga, kako naj bi vzgajal otroke.

Podal bom dva primera. V psihiatrični bolnišnici je bila direktorica obenem pa tudi zdravnica- psihiater, ki je imela svoje paciente, slučajno sem jo dobro poznal...-3 zakoni, 4 otroci...večinoma na grbo starih staršev, ker je bila gospa pri 40 letih preveč zaposlena z iskanjem novega partnerja, da bi kaj preveč se posvečala svojim otrokom, diagnoze in na tone antidepresivov, pomirjeval itd pa je predpisovala po vnaprej pr4ipravljenem kalupu- in to zelo "širokogrudno". Potem druga gospa 30-ih let, socialna delavka, svetovalka za odnose v družini...4 zakoni - do 30 leta!!! In kup otrok...In je veselo (tudi še sedaj ) poučuje staršpe kakšne odnose naj imajo med seboj in do otrok. Za njo vem, da je bila v vsakem zakonu redno tepena. Z otroci vred seveda... In te izkušnje ji niso dale ničesar...jo pač osebno poznam. Je in bo "večna žrtev"...

Pa da pustim to ob strani. Moje mnenje je, da je najpomemnejša vzgoja, pravzaprav vcepljanje vzorcev aspektov čustvovanja v glavni meri odvisna od staršev. in to od drugega leta pa nekje do šole. Kako bo otrok reagiral na šolo, učitelje, sošolce..itd..prinese večinoma že s seboj. Tega se pa malce premalo zavedamo. In seveda je potem kriva družba, pa šola, pa učitelji, pa vsi ostali..razen nas- staršev. Otrok sprejema tisto kar smo mu mi dali kot otroku, že davno preden je pokukal v šolo. Zdaj- ali je potrebna kakšna izobrazba na tem nivoju- kot bodočega starša ( ali pa sedanjega) ali ne- ne bi vedel. Sam se nisem preveč iziobraževal v tej smeri, ko sem postal oče. Otroka sem imel kot otrok ...recimo...v koncu pubertete morda...Ne vem...sin je v redu, rada se imava, izpolnjuje moja osebna pričakovanja glede odnosov z menoj in drugimi in seveda samim seboj. Če jih pa ne bi, bi pa vseeno bil moj sin, pa ravno tako rad bi ga imel, kot ga imam. In vem, da tudi on mene. Izkušnje biti starš..ne vem...sem se preobražal kar iz dneva v dan. Seveda pa nisem bil "idealen", karkoli naj bi to sploh pomenilo. Te predstave nimam. Dal sem mu srce in tisto kar sem mogel in znal in vsak njegov objem danes mi zadostuje, da vem, da me je sprejel ( tudi preteklost) takšnega kot sem in kot sem tudi bil do njega, ko je odraščal. In to je -kar se moje vzgoje otroka tiče- vse.

Vsak je odgovoren sam zase..mislim, da to pošteno drži...Pri otrocih pa ni tako. Vse kar bi starš moral imeti (po mojih merilih) je le ljubezen, razumevanje, spoštovanje, samozavedanje o svojih dejanjih ter odgovornost- ker za optroka odgovarjamo takop pred zakonom, kot tudi samim seboj in bogom -mi. Vsekakor bi pe še enkrat ponovil, kar sem pred časom v tej temi napisal - da starš da tisto, kar ima , kar zna in nič več. V redu, če pride do spoznanja, da so njegovi vzgojni prijemi slabi, da so posledica njegovih lastnih vceplenih prepričanj, negativnih vzorcev, če se tega zaveda- ja potem se strinjam z Butlom...potem je morda le pot taka, da naj bi človek poiskal pomoč oziroma izobraževanje, kakršnekoli oblike...že zaradi sebe, ker potem bo verjetno znal dati kaj drugega (lepšega) tudi otroku. Je pa spet res, da same knjige in razna predavanja so vprašljiva reč- kdo, zakaj in na kakšen način podaja svoje ali tudje izkušnje in znanje. Če je to namen trženja, je navado bolj tako...Kaj pa vem...Ne spoznam se v teh vodah... Da bi pa starš MORAL imeti nakakšne določene predispozicije, da bi sploh postal strš, je pa zame velika neumnost. To je narava...In ciklusi narave malce presegajo našo inteligenco in racionalnost. Otrok sam pa zame osebno potrebuje čim več ljubezni, topline, vzpodbude, nežnosti, varnosti, in doloečeno razumevanje njegovih lastnih notranjih doživljanj- sprejemanje z ljubeznijo.

Same gole besede tega ne morejo narediti, ker otrokov um do 6, 7 leta je omejen..otrok je opredeljen na "čutenje" in verjetno je to temelj, ki bi mu morali dati. Šola in ostalo..je le nadgradnja, ki je predvsem odvisna od temelja, ki ga ustvarimo mi- starši v otroštvu lastnih otrok.

 

Lepo bodita

 

Matjaž

[Iknee]

Lepo napisano. Vsaj za moje poglede na vzgojo. Mislim, da je praksa bistvenega pomena... Niti ne bom nikoli vedel, kako lahko nekdo , ki nima za seboj lastnih otrok, ali pa v dobršni meri urejene družine, na podklagi nekakšne teorije poučuje nekoga, kako naj bi vzgajal otroke.

Podal bom dva primera. V psihiatrični bolnišnici je bila direktorica obenem pa tudi zdravnica- psihiater, ki je imela svoje paciente, slučajno sem jo dobro poznal...-3 zakoni, 4 otroci...večinoma na grbo starih staršev, ker je bila gospa pri 40 letih preveč zaposlena z iskanjem novega partnerja, da bi kaj preveč se posvečala svojim otrokom, diagnoze in na tone antidepresivov, pomirjeval itd pa je predpisovala po vnaprej pr4ipravljenem kalupu- in to zelo "širokogrudno". Potem druga gospa 30-ih let, socialna delavka, svetovalka za odnose v družini...4 zakoni - do 30 leta!!! In kup otrok...In je veselo (tudi še sedaj ) poučuje staršpe kakšne odnose naj imajo med seboj in do otrok. Za njo vem, da je bila v vsakem zakonu redno tepena. Z otroci vred seveda... In te izkušnje ji niso dale ničesar...jo pač osebno poznam. Je in bo "večna žrtev"...

Pa da pustim to ob strani. Moje mnenje je, da je najpomemnejša vzgoja, pravzaprav vcepljanje vzorcev aspektov čustvovanja v glavni meri odvisna od staršev. in to od drugega leta pa nekje do šole. Kako bo otrok reagiral na šolo, učitelje, sošolce..itd..prinese večinoma že s seboj. Tega se pa malce premalo zavedamo. In seveda je potem kriva družba, pa šola, pa učitelji, pa vsi ostali..razen nas- staršev. Otrok sprejema tisto kar smo mu mi dali kot otroku, že davno preden je pokukal v šolo. Zdaj- ali je potrebna kakšna izobrazba na tem nivoju- kot bodočega starša ( ali pa sedanjega) ali ne- ne bi vedel. Sam se nisem preveč iziobraževal v tej smeri, ko sem postal oče. Otroka sem imel kot otrok ...recimo...v koncu pubertete morda...Ne vem...sin je v redu, rada se imava, izpolnjuje moja osebna pričakovanja glede odnosov z menoj in drugimi in seveda samim seboj. Če jih pa ne bi, bi pa vseeno bil moj sin, pa ravno tako rad bi ga imel, kot ga imam. In vem, da tudi on mene. Izkušnje biti starš..ne vem...sem se preobražal kar iz dneva v dan. Seveda pa nisem bil "idealen", karkoli naj bi to sploh pomenilo. Te predstave nimam. Dal sem mu srce in tisto kar sem mogel in znal in vsak njegov objem danes mi zadostuje, da vem, da me je sprejel ( tudi preteklost) takšnega kot sem in kot sem tudi bil do njega, ko je odraščal. In to je -kar se moje vzgoje otroka tiče- vse.

Vsak je odgovoren sam zase..mislim, da to pošteno drži...Pri otrocih pa ni tako. Vse kar bi starš moral imeti (po mojih merilih) je le ljubezen, razumevanje, spoštovanje, samozavedanje o svojih dejanjih ter odgovornost- ker za optroka odgovarjamo takop pred zakonom, kot tudi samim seboj in bogom -mi. Vsekakor bi pe še enkrat ponovil, kar sem pred časom v tej temi napisal - da starš da tisto, kar ima , kar zna in nič več. V redu, če pride do spoznanja, da so njegovi vzgojni prijemi slabi, da so posledica njegovih lastnih vceplenih prepričanj, negativnih vzorcev, če se tega zaveda- ja potem se strinjam z Butlom...potem je morda le pot taka, da naj bi človek poiskal pomoč oziroma izobraževanje, kakršnekoli oblike...že zaradi sebe, ker potem bo verjetno znal dati kaj drugega (lepšega) tudi otroku. Je pa spet res, da same knjige in razna predavanja so vprašljiva reč- kdo, zakaj in na kakšen način podaja svoje ali tudje izkušnje in znanje. Če je to namen trženja, je navado bolj tako...Kaj pa vem...Ne spoznam se v teh vodah... Da bi pa starš MORAL imeti nakakšne določene predispozicije, da bi sploh postal strš, je pa zame velika neumnost. To je narava...In ciklusi narave malce presegajo našo inteligenco in racionalnost. Otrok sam pa zame osebno potrebuje čim več ljubezni, topline, vzpodbude, nežnosti, varnosti, in doloečeno razumevanje njegovih lastnih notranjih doživljanj- sprejemanje z ljubeznijo.

Same gole besede tega ne morejo narediti, ker otrokov um do 6, 7 leta je omejen..otrok je opredeljen na "čutenje" in verjetno je to temelj, ki bi mu morali dati. Šola in ostalo..je le nadgradnja, ki je predvsem odvisna od temelja, ki ga ustvarimo mi- starši v otroštvu lastnih otrok.

 

Lepo bodita

 

Matjaž

 

Se strinjam v celoti še posebej mi je blizu to o naravnih ciklusih. Tudi če bi staršem zapovedali izobraževanje, jim to ne bi kaj dosti pomagalo - izobraževanje pomaga takrat, ko človek sam pride do tega, da to potrebuje, takrat tudi zna to slej ko prej uporabiti. Vmes je pa pot celostnega osebnostnega zorenja, ki potrebuje svoj čas in izkušnje, za vsakogar drugačne. Podobno je s starševstvom: starši rastemo skupaj z otroki - vsak na svoj način. In kajpak tudi spodrsnemo, pademo pri vzgoji otrok... pa se spet poberemo... pomembno, je da znamo otroku pogledati v oči in mu kaj povedati tudi o tem - posebno v puberteti.

 

Ko sem bila noseča s svojim prvim otrokom, sem se kot negotova in karseda odgovorna bodoča mamica kajpak zapodila v knjižnico po literaturo o otrocih, razvoju, vzgoji. Znašla sem se v vrtincu postopkov, nasvetov, analiz otrokovega razvoja ... in dobila gromozanskih občutek krivde, da je to too much, da ga bom zagotovo kje polomila, potem bo moj otrok prikrajšan, bo imel zaradi mene težave - to je bilo razumsko, intuitivno pa sem čutila, da vsega tega v resnici ne rabim, da moram poiskati nekaj bolj preprostega, bolj iskrenega in resničnega, kar gre globlje, bolj v bistvo. Tako sem se nekega dne z velikim trebuhom prerivala med knjižnimi policam, ko mi je padla v oči knjiga z naslovom "Drama je biti otrok" (Alice Miller). In sem kar vedela, da je to TO. Šele kasneje sem ugotovila, da zato, ker me je napotilo v globine mojega lastnega otroštva, ker sem morala najprej videti sebe, da sem lahko ugledala svojega otroka. Ne rečem, da na tej poti ni bilo nobenih knjig (čeprav takih, ki so mi zares pomagale poleg prej omenjene, zelo malo) in izobraževanja, zanesljivo pa lahko rečem, da je zadeva zelo celostna in da so neposredna srečanja in lastni uvidi imeli precej večjo težo kot organizirane oblike izobraževanja, predvsem pa sem prepričana, da zapovedano izobraževanje staršev in vzbujanje občutka krivde nimajo dobrega učinka.

[Iknee]

No, pa še komentarček na Zalayin post. V šolah tudi malo bolj samosvojim učiteljem ni vedno ravno lahko, sčasoma se pa naučiš, kako ravnati, da te ne napadajo preveč, včasih z empatijo, včasih z odločnostjo... ja, včasih se je pa najboljš čist enostavno naredit nevidnega in delat z otroci po svoje (sam ne me zašpecat )

[Brezo]

Tako učiteljico bi pa še jaz imel kot je Iknee...takoj pridem na kakšno predavanje...

 

Najbolj všeč mi je bilo pa tist kao o problematičnih otrocih...Iknee zelo dobro povedala...nekateri otroci so pač bolj inteligentni in ne morejo funkcionirat pod takimi pravili in pogoji kot vlada v večini šol. Če otrok hitro skapira snov, se mu pač ne bo dal še pol ure tam sedet in poslušat nakladanje...Ma na kratko povedano taki otroki so takoimenovani indigo, kristalni...pa ne vem kako so jih še poimenoval.

[butl]

Tudi če bi staršem zapovedali izobraževanje, jim to ne bi kaj dosti pomagalo - izobraževanje pomaga takrat, ko človek sam pride do tega, da to potrebuje, takrat tudi zna to slej ko prej uporabiti.

 

Jst pa mislm, da bi zapovedano izobraževanje za starše blo kr učinkovito /izobraževanje za otroke bi pa sploh moralo biti zapovedano in je prou kriminal da ni/.

 

Ne za vse, gotov da ne. Ker tisti, ki tega ne jebejo, pač ne jebejo in tacga ne morš prisilit. To je jasn. Obstaja pa skupina, ki pa bi, ampak enostavno ne vejo. Nimajo pojma.

 

Ali moraš bit starš, da veš, kaj otrok potrebuje?

Jst mislm da ne. Pravzaprav zna bit starševstvo clo ovira. Kdaj? Če ta znalac /starš/ nima popucanih enih aspektov odnosa s svojim otrokom. In ker skor nima vsega popucanga, zna bit pri odnosu do teh nepopucanih aspektov ne samo neobjektiven, ampak zavajajoč, mrbit clo škodljiv. Drgač pa ja, izkušnje, ki so pravilno al pa dobr ovrednotene, so seveda zlo dobrodošle in v veliko pomoč in tud prednost.

 

Pol se je tud dobr zavedat, da smo vsi otroci. In starši in učitelji in oblastniki. Vsi smo otroci s takimi al pa drugačnimi kufri. Mislt, da je en prfoks /kakršenkol že/ s tem, ko je postal prfoks tud odložu svoje kufre in da v svoj odnos do učencev ne vnaša svojih ran, bolečin, slepih peg, izkrivljenih prepričanj...skratka posledic vzgoje njegovih staršev, je seveda napačno. Šele z uspešnim delom na sebi /ne bom pisal kva to je, ker sem pa že tolkrat/ rata dober vzgojni element. A ne, tak ki ma pr seb popucan, tak tud zna z otrokom.

 

In isto je s starši. To da en rata biološki ata al pa mama, še ne pomen, da je tud starš. Lahko je, lahko /in verjetneje/ pa da ne.

 

[Minnie]

Što se tiče odgoja u školama, škola je prvenstveno obrazovna ustanova. Dijete odlazi tamo da nešto nauči. Ako dijete ne primi prikladan odgoj kod kuće, nigdje drugdje ga neće dobiti. Po meni su za djetetov odgoj najbitniji kvalitetni odnosi unutar obitelji, kvalitetnom odnosu mislim da neće pridonijeti da roditelji svoju djecu stave pred televizor da cijelo popdne gleda crtiće, dok mama ispija kavu sa susjedom, a tata negdje na fotelji čita novine.

[Aliana]

vzemi si čas. bi bilo pa zanimivo slišati, kaj bi imela ti, aliana, za povedati.

 

 

jah saj.. v bistvu imam za povedati to, da po vsem kar vem .. še vedno nič ne vem...

 

kolikor sem bila prepričana, da znam z otroki in da imam filing in da znam najti pravi način, da dosežem cilj, ki je bil postavljen (pa naj bo to, da spravim 2 leti starega otroka zvečer spat brez staršev v bližini in da ne izjoka duše zraven, al pa da 15 pikcov v vrtcu pripravim do tega, da 15 minut sedijo in poslušajo pravljico al pa da 20 15-letnikov pripravim do tega, da eno uro vse svoje znanje privlečejo na plan, da naredijo igrico v španščini..)

sem letos naletela na skupino starejših osnovnošolcev, ki so sesuli cel moj sistem..

ker sem delovala tako, kot ponavadi (da se vse da zmenit, če jim daš pravo mero svobode in poslušanja in obenem prav postaviš meje), pa smo se imeli luštno in fajn (sploh oni, ker jim nisem težila, da morajo bit 100% tiho in mirni celo uro, če je le debata v sklopu tega, kar delamo), ampak cilj ni bil niti slučajno dosežen. Ja, hotela sem, da bi se naučili malo španščine, ko smo pisali kontrolko na prvi tretjini, je bil rezultat.. porazen. Zakaj? Smo imeli potem pogovor in prišli do tega, da jim ni važno, ker ocene ni v redovalnici, starši tudi nimajo občutka, da bi morali nekaj dobit (se pravi, da bi morali se otroci nekaj naučit), ker niso oni plačali tečaja.. In sem sredi leta ugotovila, da če hočem, da vsaj približno dosežemo cilj (ker če učim španščino, je moj cilj in tudi njihov, da se nekaj naučijo) moram potati stroga in zajebana. In smo se presedli, vsak v svojo klop in jih vsakič, ko kdo pisne utišam in grdo gledam in sem stroga in zahtevam.. meni osebno precej grozno, ker igram tečno prfokso.. ampak jo, zato da bodo na koncu lahko rekli, da znajo povedat kako jim je ime in od kje so in naročit sok in špagete v gostilni.. in bomo vsi zadovoljni. menda...

 

ma ne vem.. kar se teme tiče - dostikrat se zafrkavam, da bi morali imet ljudje 'vzrejno dovoljenje' za otroke delat. Tako lahko je naredit otroka pa tako težko je potem otroku dat dobro popotnico za v lajf..

definitivno šole za starše in tečaji in 'obvezna izobraževanja' ne bi dali samih perfektnih staršev. ampak so stvari, ki jih mogoče veš kar tko nagonsko al pa veš, da bi moral drugače, pa nimaš ideje kako al pa da veš, da ti ni bilo všeč kako so to starši s tabo rešili... in bi mogoče taka izobraževanja staršem odprla še eno perspektivo, idejo kaj pa še obstaja, poleg tistega, kar delajo intuitivno (kar pa itak ni intuitivno, ampak je prinešeno od svoje družine in od svojih staršev - se pravi, če so bili starši kul in so imeli razpucan odnos do sebe in partnerja, so bli verjetno tud dost ok starši in boš to tud ti znal dajat naprej.. če pa niso bili.. potem pa kaj?

al se ne sprašuješ in ne ukvarjaš in narediš otroka in delaš isto, kar so počeli s tabo (in po možnosti še v prepričanju, da delaš za 100% obratno in boljše)

al pa se sprašuješ in te je groza starševstva, ker ne veš kako bi in veš samo to, da ne bi tako, kot so starši s tabo.. takrat pa izobraževanja, knjige, druge perspektive in ideje pridejo še kako prav..

 

ne vem, banalen primer.. če se ti otrok pri 3 letih vrže v trgovini na tla in tuli ko zverina, ker mu nočeš kupit igračke..

lahk pošiziš, ga natuliš in zvlečeš ven in zapreš v avto in greš nazaj na blagajno plačat,

lahk mu kupiš igračko, da je mir in da lahko v miru plačaš

lahk mu preusmeriš pozornost na eno cenejšo igračko in ga prepričaš, da je tist tud hudo dobr pa da hoče imet to,

lahk ga zignoriraš, medtem ko te vsa trgovina obtožujoče gleda, ker tamali še kar tuli na tleh, medtem ko si ti že 50m stran z vozičkom,

lahk mu poskušaš dopovedat, da z jokom ne bo nič dosegel in da ne bo dobil te igračke, ker mami nima denarja, da bi jo kupila, ...

 

kaj od tega je prav? nimam pojma jaz bi naredila nekaj od zadnjih dveh ali pa kaj čist tretjega.. odvisno od trenutka.

hehe, po moje bi se vsedla zraven njega na tla in začela tulit bolj glasno od njega

 

ampak, če veš, da obstaja obdobje, ko se otrok osamosvaja in poskuša odlepit od starša, boš gotovo ravnal drugače, kot če boš v tistem tuljenju videl samo to, da te otrok izsiljuje in zafrkava in da se je to spomnil čist zanalašč ravno zdaj, ko se ti najbolj mudi domov kuhat...

[free]

jst bi reku kakor komu.

meni se je ze zgodilo, da sem bil na kaksnem predavanju ceprav ne zaradi tega, ker me zanima, temvec recimo poslovno ali na prosnjo koga drugega.

naposled sem ugotovil, da sploh ni bilo slabo predavanje in da mi lahko koristi.

torej morda je neprimerno sodit nekaj kar ne poznamo.

ce nek stars misli, da mu bodo solili pamet, potem pa ugotovi, da morda tisti ki izobrazujejo vseeno nekaj vedo in se lahko od njih kaj nauci, verjetno ni odvec.

seveda pa je komu lahko izobrazevanje odvec in s tem kar dobi nic ne stori. - to pa se dogaja tudi tistim, ki so sprava bili zainteresirani za izobrazevanje in ne zgolj obratno.

 

ja.

Tudi če bi staršem zapovedali izobraževanje, jim to ne bi kaj dosti pomagalo - izobraževanje pomaga takrat, ko človek sam pride do tega, da to potrebuje, takrat tudi zna to slej ko prej uporabiti. Vmes je pa pot celostnega osebnostnega zorenja, ki potrebuje svoj čas in izkušnje, za vsakogar drugačne. Podobno je s starševstvom: starši rastemo skupaj z otroki - vsak na svoj način. ..

[xyz]

jah saj.. v bistvu imam za povedati to, da po vsem kar vem .. še vedno nič ne vem...

 

kolikor sem bila prepričana, da znam z otroki in da imam filing in da znam najti pravi način, da dosežem cilj, ki je bil postavljen (pa naj bo to, da spravim 2 leti starega otroka zvečer spat brez staršev v bližini in da ne izjoka duše zraven, al pa da 15 pikcov v vrtcu pripravim do tega, da 15 minut sedijo in poslušajo pravljico al pa da 20 15-letnikov pripravim do tega, da eno uro vse svoje znanje privlečejo na plan, da naredijo igrico v španščini..)

sem letos naletela na skupino starejših osnovnošolcev, ki so sesuli cel moj sistem..

ker sem delovala tako, kot ponavadi (da se vse da zmenit, če jim daš pravo mero svobode in poslušanja in obenem prav postaviš meje), pa smo se imeli luštno in fajn (sploh oni, ker jim nisem težila, da morajo bit 100% tiho in mirni celo uro, če je le debata v sklopu tega, kar delamo), ampak cilj ni bil niti slučajno dosežen. Ja, hotela sem, da bi se naučili malo španščine, ko smo pisali kontrolko na prvi tretjini, je bil rezultat.. porazen. Zakaj? Smo imeli potem pogovor in prišli do tega, da jim ni važno, ker ocene ni v redovalnici, starši tudi nimajo občutka, da bi morali nekaj dobit (se pravi, da bi morali se otroci nekaj naučit), ker niso oni plačali tečaja.. In sem sredi leta ugotovila, da če hočem, da vsaj približno dosežemo cilj (ker če učim španščino, je moj cilj in tudi njihov, da se nekaj naučijo) moram potati stroga in zajebana. In smo se presedli, vsak v svojo klop in jih vsakič, ko kdo pisne utišam in grdo gledam in sem stroga in zahtevam.. meni osebno precej grozno, ker igram tečno prfokso.. ampak jo, zato da bodo na koncu lahko rekli, da znajo povedat kako jim je ime in od kje so in naročit sok in špagete v gostilni.. in bomo vsi zadovoljni. menda...

 

ma ne vem.. kar se teme tiče - dostikrat se zafrkavam, da bi morali imet ljudje 'vzrejno dovoljenje' za otroke delat. Tako lahko je naredit otroka pa tako težko je potem otroku dat dobro popotnico za v lajf..

definitivno šole za starše in tečaji in 'obvezna izobraževanja' ne bi dali samih perfektnih staršev. ampak so stvari, ki jih mogoče veš kar tko nagonsko al pa veš, da bi moral drugače, pa nimaš ideje kako al pa da veš, da ti ni bilo všeč kako so to starši s tabo rešili... in bi mogoče taka izobraževanja staršem odprla še eno perspektivo, idejo kaj pa še obstaja, poleg tistega, kar delajo intuitivno (kar pa itak ni intuitivno, ampak je prinešeno od svoje družine in od svojih staršev - se pravi, če so bili starši kul in so imeli razpucan odnos do sebe in partnerja, so bli verjetno tud dost ok starši in boš to tud ti znal dajat naprej.. če pa niso bili.. potem pa kaj?

al se ne sprašuješ in ne ukvarjaš in narediš otroka in delaš isto, kar so počeli s tabo (in po možnosti še v prepričanju, da delaš za 100% obratno in boljše)

al pa se sprašuješ in te je groza starševstva, ker ne veš kako bi in veš samo to, da ne bi tako, kot so starši s tabo.. takrat pa izobraževanja, knjige, druge perspektive in ideje pridejo še kako prav..

 

ne vem, banalen primer.. če se ti otrok pri 3 letih vrže v trgovini na tla in tuli ko zverina, ker mu nočeš kupit igračke..

lahk pošiziš, ga natuliš in zvlečeš ven in zapreš v avto in greš nazaj na blagajno plačat,

lahk mu kupiš igračko, da je mir in da lahko v miru plačaš

lahk mu preusmeriš pozornost na eno cenejšo igračko in ga prepričaš, da je tist tud hudo dobr pa da hoče imet to,

lahk ga zignoriraš, medtem ko te vsa trgovina obtožujoče gleda, ker tamali še kar tuli na tleh, medtem ko si ti že 50m stran z vozičkom,

lahk mu poskušaš dopovedat, da z jokom ne bo nič dosegel in da ne bo dobil te igračke, ker mami nima denarja, da bi jo kupila, ...

 

kaj od tega je prav? nimam pojma jaz bi naredila nekaj od zadnjih dveh ali pa kaj čist tretjega.. odvisno od trenutka.

hehe, po moje bi se vsedla zraven njega na tla in začela tulit bolj glasno od njega

 

ampak, če veš, da obstaja obdobje, ko se otrok osamosvaja in poskuša odlepit od starša, boš gotovo ravnal drugače, kot če boš v tistem tuljenju videl samo to, da te otrok izsiljuje in zafrkava in da se je to spomnil čist zanalašč ravno zdaj, ko se ti najbolj mudi domov kuhat...

 

ja... saj to je tisto, da nek postopek ni najboljši postopek, je pač samo en od mnogih postopkov... in če nam je znan zgolj ta, smo pač omejeni le nanj.

tvoj prvi primer govori med drugim prav o tem, kako je nujno potrebno vedno znova preveriti lastne strategije oz. navade in najti nove alternative...

ker nas med drugim že otroci sami npr. s svojo iznajdljivostjo ali pa s trmo do tega privedejo.

 

je pa tvoj zadnji odstavek obenem tudi odličen nasvet o možni notranji naravnanosti vzgojitelja (starša, učitelja,...)...

prav tovrstne ugotovitve lahko vodenje olajšajo in našo pozornost prenesejo v zakulisje.

v tem odstavku je prikazan en klasičen primer, ki pa za tistega, kateremu ozadje dogajanja ni jasno,

lahko predstavlja obremenjujoč ali pa skorajda nepremagljiv problem.

sam sem že večkrat pričeval "aha"-efektu, ki je bil pri starših povzročen s tovrstno obrazložitvijo (kot si jo podala).

in že samo zaradi TEH staršev je predajanje znanja več kot smiselno.

v bistvu odgovornost tistih, ki znanje imajo in so tudi sposobni predati ga skozi besede (KER imajo izkušnje).

[free]

Imam vprasanje za vas vzgojitelje in ucitelje:

Kdaj in kako veste, da ste uspesni v svojem delu?

[zalaya]

Kdaj?

 

Hm, kot mama... ko vidim, opazim, da moje miljonkrat ponovljeno navodilo pokaže sadove... ko je moje potrpljenje nagrajeno s spontanim dejanjem otroka.... ko opazim, da je soba pospravljena brez da xkrat ponorim...

Da se zmore in zna po kiksu soočit sam s sabo in posledicami svojih dejanj, da se zmore pobrati, ko pade na kolena, da zna poiskati pot, ki je dobra zanj hkrati pa upošteva tudi okolico in soljudi, da mu ni vseeno.... in predvsem, da zna reči iskreno in iz srca oprosti... da v njihovih očeh vidim naklonjenost, zaupanje, srečo...

[Iknee]

Imam vprasanje za vas vzgojitelje in ucitelje:

Kdaj in kako veste, da ste uspesni v svojem delu?

 

Tu bi jaz ločila občutek, kdaj sem uspešna kot učiteljica in kdaj kot mama. Kot učiteljica sem uspešna takrat, ko komunikacija teče, ko se ustvari odnos medsebojnega zaupanja in spoštovanja, ko se otrok odpre in sprejema, predeluje, razmišlja in ustvarja, zaupa svojim sposobnim ustvarjalnega razmišljanja, ko vidim, da naravo vedno bolj celostno razume. Kadar se samo nekaj nauči in to oddra, vem, da sva s tem otrokom (pravzaprav mladostnikom v mojem primeru) oba, ne samo on, zgrešila bistvo, pa čeprav zna za pet.

Kdaj uspem kot mama pa ne morem reči. Tega ne morem soditi po otrocih, ker ne vem, kaj je prispevek moje vzgoje in kaj je dejansko otrokovo - to je neločljivo prepleteno. Po svoje mi je lažje videti napake, ki sem jih delala (in jih seveda še vedno).

Sama sem pri svoji mami dolgo videla predvsem njene pomanjkljivosti, imela sem precej podobno mnenje, kot ga je o nekaterih starših Butl že večkrat napisal na tem forumu. Potem pa sem nekega dne prišla do spoznanja (in to res globokega spoznanja, ne tiste vrste, ki prebereš v knjigi in se razumsko prepričaš, da že mora biti res), da je svojo nalogo opravila popolno. Od takrat tudi drugih staršev ne ocenjujem, čutim, da bi bilo to strašno naduto. Starševstva ne dojemam niti kot poklic, niti kot pravico, ampak kot del življenja. In le kdo lahko ocenjuje življenje, ne da bi bil pri tem omejen in pristranski?

[free]

Res. fajn si to napisala.

 

Ce imamo plan recimo nauciti otroka pisati, je ocena dela logicna v kolikor zelimo (mi) vklopiti otroka v sisteme bivanja v katerih zivimo. - Ali se je naucil zadovoljivo, torej da lahko prestopi v drugi razred in sledi snovi naprej, ali pa se ni in zaostaja med vrstniki ter zato potrebuje dopolnilni pouk.

 

Zato bi bilo nadaljno vprasanje ali je sistem ucenja kot tak sploh primeren. Sistem ucenja pa je povezan tudi z izbranim sistemom bivanja cloveka.

 

Lociti vzgojo doma in vzgojo v soli, vrtcu ali je to primerno? Soodvisnost ocitno obstaja, ce se oziroma na sistem.

 

Kaj razmisljam: Da je danes otrok neizbezno soocen z dolocenim nacinom vzgoje, ne glede na njegove potrebe, saj sistem kot tak deloma uokvirja in doloca to vzgojo.

In to lahko pomeni, da ga naucimo pisat, ne naucimo pa samozavedanja. kdo sploh je in kaj potrebuje.

In le kdo lahko ocenjuje življenje, ne da bi bil pri tem omejen in pristranski?

[butl]

Potem pa sem nekega dne prišla do spoznanja (in to res globokega spoznanja, ne tiste vrste, ki prebereš v knjigi in se razumsko prepričaš, da že mora biti res), da je svojo nalogo opravila popolno.

 

In namest da bi ob tem spoznanju odložila kufer, si si naložila še dodatnga.

 

Če...

 

Ni smisel odlaganja kufrov v obtoževanju staršev. Sploh ne. Če prepoznaš, ozavestiš, uokviriš... kaj so starši počeli v odnosu s teboj in kako si se ti ob tem počutil, potem pa greš do njih z zavestnim pričakovanjem, da se bodo spremenili in jih obtožiš, jim očitaš, kako so ravnali s teboj, si si naložil še en kufer. Od njih boš po vsej verjetnosti odšel z dodatno samokrivdo in samoobtoževanjem, češ, res sem kriv, smotan, slab, nehvaležen, nevreden.../odvisno od njihove reakcije na obtožbe, očitke/, z nepotešenim pričakovanjem po njihovi spremembi in z občutkom, da si žrtev.

 

Kva to pomen?

 

Ja, še blj bo bolel. Da bi se znebil bolečine, da bi jo utišal, boš uporabu eno od obrambnih strategij zatiranja samga sebe , kao, ko jih jebe, sej ne bo nikol bolš, ne rabm jih, bogi so, popolni so... ob užaljenosti, jezi, samojezi, sovraštvu, samosovraštvu, ignoranci, otopelosti. Ampak, ampak tist otrok v teb v času travme bo pa še zmerej hrepenel po njihovem priznanju, ljubezni in bo al hodu nazaj kt veša h ognju al pa hotu hodt nazaj /pa ne bo, ker bo dobr zatrt/. Zmerej. Do konca življenja. In evo, tud če bo prekinu vse stike s starši, bojo starši še zmerej kreiral, vodil njegovo življenje, clo po njihov smrti.

 

Kakšna je razlika med tem in "spoznanjem da so popolni"? V strahu. In da se ne bi soočil z grozo dejstva, da starši niso popolnejši od Boga, da clo niso niti Bog ampak ljudje, ki so delal napake, se otrok zateče v "spoznanje, da so starši popolni". Če je pa to že zarad razuma, ki ga otrok /ni važn, kolk je star, lohk tud 70 let, ker je še zmerej otrok/ ima, mal prehudo vseen, se zateče v spoznanje, da so starši delal najboljš kokr so zmogli ali znali /kar sicer ni mus da drži, drži pa, da so delal tko kot so pač delal/. Ne glede na to, v ktero spoznanje se otrok zateče, to zanj pomen sledeče: vse si si domišljal, ni tko kt si občutil, lažeš, ne smeš občutit kar občutiš ali si občutil, nisi v redu, nekej je narobe s tabo, nisi dober, nisi v redu, kako morš bit tak do staršev, ki so ti ja dal življenje, baraba prekleta, pizda nehvaležna...name it. Kva to pomen za otroka? Zatrl je svoje občutke u nulo, kar je prvi trenutek dobr, ker ne bo občutu bolečine in se bo počutu bolš. Prvi trenutek. Ampak jebiga, vse pa še zmerej je nekje v telesu. Nč ni zginl, nč se ni preobrazl, smo potlačil se je. In enkrat bo pršlo ven. Ker telesa ne morš zajebat. Če se bo manifestiral samo z neugodjem, razdraženostjo, netoleranco al pa otopelostjo, depresijo, je to še dobr. Sam tle se ne ustav. Slej ko prej se nadaljuje v patološki odziv telesa, v določenih primerih pa clo v šizoidne motnje.

 

Kako se pa kufer odloži? Tko da greš staršem povedat, kako si se počutil, kaj si občutil takrat, ko je blo kar je blo. Brez očitkov in obtoževanja; "mami, oči, takrat, ko je blo tko, sem se počutu slab, nevreden, osamljen, kriv, ne dost dober, zavržen. Strah me je blo da me ne maraš, da bosta šla narazen, da sem jaz kriv, ker nisem vreden..., groza me je bla, sram, žalosten sem bil, zbegan, preslišan, ničvreden...name it"

Zdej, če bosta starša dojela, se bosta opravičla, razložila, se pokesala, obžalovala in če bo tko, je kufer praktično odložen. Blj verjetn pa je, da se bosta branila, bežala, se zgovarjala, da kdo je pa njiju maral, poslušal, ujčkal, zanikala, poniževala, napadala, se šla užaljenost, prizadetost, žrtev. Kva pa zdej a ne? Ne odnehat. Ne se dat odgnat, čeprav boli kt svina. ne se spustit na enak nivo. Hodit za njima in ponavljat svoje občutke s poudarjanjem, da ne napadaš, da ne žališ, da ne kriviš, ampak da si tko takrat občutil. Hodit za njima tolk cajta, da veš, da sta slišala. Kolk cajta pa? Enkrat, dvakrat??? Tolk cajta, tolkrat, da ne čutiš več potrebe.

 

V čem je razlika med tem zadnjim prihajanjem k staršem in ostalimi /obtoževanje, idealiziranje/ in zakaj ta zadnja pomaga pri osvobajanju, ostale pa še blj zategujejo?

 

Razlika je v nagovoru. Tega otroka v teb iz tistga cajta, ki hrepeni po potrditvi, sprejetosti, ljubezni nemorš potolažit, zadovoljit z razumom. Se ne da. On ve, da so starši še živi in noben nadomestek /skoz igranje starša, ki ga recimo igra partner, teraevt, namišljen dvogovor/ ni dost dober. Lahko omili napetost, bolečino, lahko pomaga pri ozaveščanju, sprejemanju izbir, to ja, ampak ta otrok še kr terja odgovor od staršev. Druga stvar je, če staršev ni več. Če sta mrtva. Pol ta igra zelo pomaga. Ker otrok ve, da sta mrtva.

 

Zdej, če starše idealiziraš, si itak otroka v seb zatrl na celi črti v nulo že v startu.

 

Če greš do staršev in jih napizdevaš, obtožuješ, jim očitaš...se s starši ne pogovarja otrok ampak ti in starši ne odgovarjajo otroku v teb ampak teb. Ne glede na izid ni otroka noben nagovoru in otrok še zmerej hrepeni po slišanju in izpolnitvi svojih hrepenenj in bo odšel od staršev nepotešen.

 

Če pa ti govoriš o svojih občutjih iz cajtov ko so nastala, pa govori otrok iz tistga cajta in starši odgovarjajo njemu, ne teb. In če bojo izpolnili njegova hrepenenja, bo potešen, zaceljen. Če pa bo njihov odziv drugačen, se bo pa otrok v teb zavedel in zavedal, da njegova hrepenenja ne bodo potešena in bo nehal hrepenet. Sicer bo bolelo kt svina en cajt, ampak ti ne boš več hodu nazaj k staršem s hrepenenjem, s potrebo popotrditvi, ker ne bo več tistga otroka, ki bo to zahteval, ki te bo ganjal. Lahko boš šel svojo pot svoboden, nezvezan, neuklenjen. Brez kufra. Brez kufrov. In ko boš prišel k starem /če boš/, boš prišel zato ker jih želiš videti, ker jih maš rad, ker jim hočeš pomagat... ne pa ker hrepeniš po potrditvi, da si dober, da te mata rada. In ko boš od njih odhajal, ne boš razbolen, razočaran, ranjen, ker te potrditve nisi dobil.

 

 

Tole sem še pozabu dodat. Tale odlaganje kufrov je sklepno dejanje. Da prideš do sem, je silno mnogo še drugega potrebnega dela. Zanimivo je, da je zlo mal takih, ki zagovarjajo odlaganje kufrov skoz direktno soočanje. Večina, no ja, velik, je takih, ki trdijo, da so igre in samopogovori dost. Zakaj je tako, je tud razumljivo. Ker je to najblj boleče. Ker je to največji strah. Ker pol ni več stranskih vrat in to zmorejo res samo pogumni.

[free]

A pa bodo res znali?

 

eno je ukvarjanje s posledicami neprimerne vzgoje, drugo pa vzgojiti otroka tako, da to taksnih posledic sploh ne pride. si predstavljam.

vem namrec ne, ker nisem probal. mi je pa zanimivo, da se nekateri problemi z otroci nekaterim starsem dogajajo, drugim pa ne. zato predpisujem posledice predvsem vzgoji. nisem pa preprican da je temu tako.

 

ne vem. a res obstaja? ali pa obstaja zgolj kot posledica neprimerne vzgoje?

 

skratka poln sem vprasanj in z malo poznavanja

... igram tečno prfokso.. ampak jo, zato da bodo na koncu lahko rekli, da znajo povedat kako jim je ime in od kje so in naročit sok in špagete v gostilni.. in bomo vsi zadovoljni. menda...

...

 

kaj od tega je prav? nimam pojma ....

 

ampak, če veš, da obstaja obdobje, ko se otrok osamosvaja in poskuša odlepit od starša, boš gotovo ravnal drugače, kot če boš v tistem tuljenju videl samo to, da te otrok izsiljuje in zafrkava in da se je to spomnil čist zanalašč ravno zdaj, ko se ti najbolj mudi domov kuhat...

[Iknee]

In namest da bi ob tem spoznanju odložila kufer, si si naložila še dodatnga.

 

Kva to pomen?

 

Ja, še blj bo bolel. Da bi se znebil bolečine, da bi jo utišal, boš uporabu eno od obrambnih strategij zatiranja samga sebe , kao, ko jih jebe, sej ne bo nikol bolš, ne rabm jih, bogi so, popolni so... ob užaljenosti, jezi, samojezi, sovraštvu, samosovraštvu, ignoranci, otopelosti. Ampak, ampak tist otrok v teb v času travme bo pa še zmerej hrepenel po njihovem priznanju, ljubezni in bo al hodu nazaj kt veša h ognju al pa hotu hodt nazaj /pa ne bo, ker bo dobr zatrt/. Zmerej. Do konca življenja. In evo, tud če bo prekinu vse stike s starši, bojo starši še zmerej kreiral, vodil njegovo življenje, clo po njihov smrti.

 

Kakšna je razlika med tem in "spoznanjem da so popolni"? V strahu. In da se ne bi soočil z grozo dejstva, da starši niso popolnejši od Boga, da clo niso niti Bog ampak ljudje, ki so delal napake, se otrok zateče v "spoznanje, da so starši popolni". Če je pa to že zarad razuma, ki ga otrok /ni važn, kolk je star, lohk tud 70 let, ker je še zmerej otrok/ ima, mal prehudo vseen, se zateče v spoznanje, da so starši delal najboljš kokr so zmogli ali znali /kar sicer ni mus da drži, drži pa, da so delal tko kot so pač delal/. Ne glede na to, v ktero spoznanje se otrok zateče, to zanj pomen sledeče: vse si si domišljal, ni tko kt si občutil, lažeš, ne smeš občutit kar občutiš ali si občutil, nisi v redu, nekej je narobe s tabo, nisi dober, nisi v redu, kako morš bit tak do staršev, ki so ti ja dal življenje, baraba prekleta, pizda nehvaležna...name it. Kva to pomen za otroka? Zatrl je svoje občutke u nulo, kar je prvi trenutek dobr, ker ne bo občutu bolečine in se bo počutu bolš. Prvi trenutek. Ampak jebiga, vse pa še zmerej je nekje v telesu. Nč ni zginl, nč se ni preobrazl, smo potlačil se je. In enkrat bo pršlo ven. Ker telesa ne morš zajebat. Če se bo manifestiral samo z neugodjem, razdraženostjo, netoleranco al pa otopelostjo, depresijo, je to še dobr. Sam tle se ne ustav. Slej ko prej se nadaljuje v patološki odziv telesa, v določenih primerih pa clo v šizoidne motnje.

 

Kako se pa kufer odloži? Tko da greš staršem povedat, kako si se počutil, kaj si občutil takrat, ko je blo kar je blo. Brez očitkov in obtoževanja; "mami, oči, takrat, ko je blo tko, sem se počutu slab, nevreden, osamljen, kriv, ne dost dober, zavržen. Strah me je blo da me ne maraš, da bosta šla narazen, da sem jaz kriv, ker nisem vreden..., groza me je bla, sram, žalosten sem bil, zbegan, preslišan, ničvreden...name it"

Zdej, če bosta starša dojela, se bosta opravičla, razložila, se pokesala, obžalovala in če bo tko, je kufer praktično odložen. Blj verjetn pa je, da se bosta branila, bežala, se zgovarjala, da kdo je pa njiju maral, poslušal, ujčkal, zanikala, poniževala, napadala, se šla užaljenost, prizadetost, žrtev. Kva pa zdej a ne? Ne odnehat. Ne se dat odgnat, čeprav boli kt svina. ne se spustit na enak nivo. Hodit za njima in ponavljat svoje občutke s poudarjanjem, da ne napadaš, da ne žališ, da ne kriviš, ampak da si tko takrat občutil. Hodit za njima tolk cajta, da veš, da sta slišala. Kolk cajta pa? Enkrat, dvakrat??? Tolk cajta, tolkrat, da ne čutiš več potrebe.

 

V čem je razlika med tem zadnjim prihajanjem k staršem in ostalimi /obtoževanje, idealiziranje/ in zakaj ta zadnja pomaga pri osvobajanju, ostale pa še blj zategujejo?

 

Razlika je v nagovoru. Tega otroka v teb iz tistga cajta, ki hrepeni po potrditvi, sprejetosti, ljubezni nemorš potolažit, zadovoljit z razumom. Se ne da. On ve, da so starši še živi in noben nadomestek /skoz igranje starša, ki ga recimo igra partner, teraevt, namišljen dvogovor/ ni dost dober. Lahko omili napetost, bolečino, lahko pomaga pri ozaveščanju, sprejemanju izbir, to ja, ampak ta otrok še kr terja odgovor od staršev. Druga stvar je, če staršev ni več. Če sta mrtva. Pol ta igra zelo pomaga. Ker otrok ve, da sta mrtva.

 

Zdej, če starše idealiziraš, si itak otroka v seb zatrl na celi črti v nulo že v startu.

 

Če greš do staršev in jih napizdevaš, obtožuješ, jim očitaš...se s starši ne pogovarja otrok ampak ti in starši ne odgovarjajo otroku v teb ampak teb. Ne glede na izid ni otroka noben nagovoru in otrok še zmerej hrepeni po slišanju in izpolnitvi svojih hrepenenj in bo odšel od staršev nepotešen.

 

Če pa ti govoriš o svojih občutjih iz cajtov ko so nastala, pa govori otrok iz tistga cajta in starši odgovarjajo njemu, ne teb. In če bojo izpolnili njegova hrepenenja, bo potešen, zaceljen. Če pa bo njihov odziv drugačen, se bo pa otrok v teb zavedel in zavedal, da njegova hrepenenja ne bodo potešena in bo nehal hrepenet. Sicer bo bolelo kt svina en cajt, ampak ti ne boš več hodu nazaj k staršem s hrepenenjem, s potrebo popotrditvi, ker ne bo več tistga otroka, ki bo to zahteval, ki te bo ganjal. Lahko boš šel svojo pot svoboden, nezvezan, neuklenjen. Brez kufra. Brez kufrov. In ko boš prišel k starem /če boš/, boš prišel zato ker jih želiš videti, ker jih maš rad, ker jim hočeš pomagat... ne pa ker hrepeniš po potrditvi, da si dober, da te mata rada. In ko boš od njih odhajal, ne boš razbolen, razočaran, ranjen, ker te potrditve nisi dobil.

 

 

Tole sem še pozabu dodat. Tale odlaganje kufrov je sklepno dejanje. Da prideš do sem, je silno mnogo še drugega potrebnega dela. Zanimivo je, da je zlo mal takih, ki zagovarjajo odlaganje kufrov skoz direktno soočanje. Večina, no ja, velik, je takih, ki trdijo, da so igre in samopogovori dost. Zakaj je tako, je tud razumljivo. Ker je to najblj boleče. Ker je to največji strah. Ker pol ni več stranskih vrat in to zmorejo res samo pogumni.

 

 

Nisi razumel. Ker nisi opravil sklepnega dejanja. Če bi opravil sklepno dejanje, tvoji posti ne bi bili tako nabiti z jezo in prezirom, kadar pišeš o starših. Odlaganje kufrov, kot ga opisuješ, namreč ni sklepno dejanje. Sklepno dejanje je spoznanje, da so bili popolni. Pa ne v smislu naivne idealizacije kot obrambe pred bolečim spoznanjem. Popolni v smislu spoznanja, da so bili del celote, ki presega njihovo osebno bivanje, to videnje vključuje globinski uvid v njihovo ravnanje (ne racionalizacije in nekakšna kvazi opravičila, da se razumeva!). To je zelo globoko duhovno spoznanje, ki ne pride kar tako in ti ga na tem mestu težko pojasnim drugače kot v tem skopem stavku. Ampak nekega dne boš vedel, o čem pišem. In šele takrat pride resnično odpuščanje in šele potem greš lahko zares po svoji poti. Vmes pa so seveda tudi koraki, ki si jih ti opisal in to pot je treba prehoditi, s tem se pa strinjam (in da je boleča tudi ).

Zelo dobro je, ča lahko starše vključiš v to svoje zdravljenje. Ni pa to nujno. Obstajajo tudi druge poti (in ni treba, da brcaš in zmerjaš lesen stol namesto očeta).

 

Ja, pa še kratka zgodbica o popolnosti, ki jo lahko preneseš tudi na starše:

Neka ženska je imela v življenju hude težave. Imela je zelo jasno predstavo o tem, kaj je popolno. In je to pričakovala in zahtevala od sebe in od drugih, do onemoglosti se mučila in bila zelo nepriljubljena tudi pri drugih ljudeh. Nekega dne je srečala neko staro ženičko, ki je prebivala v skromni koči v hribih. Nekaj časa sta skupaj hodili po poti skozi bukovo-jelov gozd že blizu gozdne meje in se pogovarjali. Pogovor je nanesel tudi na popolnost. Pojdi, dekle, poišči popolno drevo, je rekla ženička. Dekle je hodilo sem in tja po gozdi, dolgo je hodilo, a popolnega drevesa ni bilo. Eno je bilo skrivenčeno, drugo je imelo na eni strani več vejevja kot na drugi, tretje je imelo polomljene veje, četrto se je čudno vraščalo v sosednje deblo ... Vsa zmedena od čudne naloge je na lepem uvidela: VSA drevesa so bila popolna. Popolna v svojem okolju, popolna v svojem sobivanju z drugimi rastlinami, živalmi, viharji in plazovi. In popolna v prizadevanju, da bi na vso moč živelaOblile so jo solze olajšanja, starka pa se smehljala.

[butl]

Nisi razumel. Ker nisi opravil sklepnega dejanja. Če bi opravil sklepno dejanje, tvoji posti ne bi bili tako nabiti z jezo in prezirom, kadar pišeš o starših. Odlaganje kufrov, kot ga opisuješ, namreč ni sklepno dejanje. Sklepno dejanje je spoznanje, da so bili popolni. Pa ne v smislu naivne idealizacije kot obrambe pred bolečim spoznanjem. Popolni v smislu spoznanja, da so bili del celote, ki presega njihovo osebno bivanje, to videnje vključuje globinski uvid v njihovo ravnanje (ne racionalizacije in nekakšna kvazi opravičila, da se razumeva!). To je zelo globoko duhovno spoznanje, ki ne pride kar tako in ti ga na tem mestu težko pojasnim drugače kot v tem skopem stavku. Ampak nekega dne boš vedel, o čem pišem. In šele takrat pride resnično odpuščanje in šele potem greš lahko zares po svoji poti. Vmes pa so seveda tudi koraki, ki si jih ti opisal in to pot je treba prehoditi, s tem se pa strinjam (in da je boleča tudi ).

Zelo dobro je, ča lahko starše vključiš v to svoje zdravljenje. Ni pa to nujno. Obstajajo tudi druge poti (in ni treba, da brcaš in zmerjaš lesen stol namesto očeta).

 

Ja, pa še kratka zgodbica o popolnosti, ki jo lahko preneseš tudi na starše:

Neka ženska je imela v življenju hude težave. Imela je zelo jasno predstavo o tem, kaj je popolno. In je to pričakovala in zahtevala od sebe in od drugih, do onemoglosti se mučila in bila zelo nepriljubljena tudi pri drugih ljudeh. Nekega dne je srečala neko staro ženičko, ki je prebivala v skromni koči v hribih. Nekaj časa sta skupaj hodili po poti skozi bukovo-jelov gozd že blizu gozdne meje in se pogovarjali. Pogovor je nanesel tudi na popolnost. Pojdi, dekle, poišči popolno drevo, je rekla ženička. Dekle je hodilo sem in tja po gozdi, dolgo je hodilo, a popolnega drevesa ni bilo. Eno je bilo skrivenčeno, drugo je imelo na eni strani več vejevja kot na drugi, tretje je imelo polomljene veje, četrto se je čudno vraščalo v sosednje deblo ... Vsa zmedena od čudne naloge je na lepem uvidela: VSA drevesa so bila popolna. Popolna v svojem okolju, popolna v svojem sobivanju z drugimi rastlinami, živalmi, viharji in plazovi. Oblile so jo solze olajšanja, starka pa se smehljala.

 

 

Tud prou, Iknee.

 

Drgač pa, nisem pisal teb, tvoj stavk sem vzel le za iztočnico, ker je tko simptomatski. In odgovor tud.

 

In tud pod razno ni bil moj namen kokrkol razvrednotit in omalovaževat tvoje delo in trud al te pa napadat in to ziher veš, a ne.

 

Sem pa navajen, da drugi vejo kva jst mislm in čutim. Pravzaprav da mislijo.

 

[Brezo]

... Vsa zmedena od čudne naloge je na lepem uvidela: VSA drevesa so bila popolna. Popolna v svojem okolju, popolna v svojem sobivanju z drugimi rastlinami, živalmi, viharji in plazovi. In popolna v prizadevanju, da bi na vso moč živelaOblile so jo solze olajšanja, starka pa se smehljala.

Predpostavljam da je to indijanska pravljica, ker si toliko mahnjena na njih... Ma nema veze, skratka jaz vem kaj si hotela povedat oz. si povedala...

[free]

Otroštvo z Alenko Puhar in Alenko Rebula, Dokumentarni Portret

Zelo fajn! Drugi del z Alenko Rebula mi je se posebej vredu

 

Dokumentarni portret

 

Režija: Dušan Moravec

Scenarij: Marija Zidar

Glasba: Aldo Kumar

 

Alenka Puhar in Alenka Rebula vsaka s svojega gledišča, prva trdno umeščena v zgodovinski čas 19. stoletja, druga z brezčasnimi zakonitostmi človeškega razvoja, v dokumentarnem filmu razkrivata, kako v obdobju, ki mu pravimo "stoletje otroka" še vedno klišejsko in pogosto povsem zgrešeno gledamo na otroštvo.

Presežna vrednost dokumentarnega filma je v točki, ko sogovornici dovolita vpogled v del svoje intime, v ključne mejnike, ki so ju oblikovali, ter v svoj pogled na svoji materi in tudi svoja očeta, ki sta po naključju ravno tako znana Slovenca: slikarja Franceta Miheliča in pisatelja Alojza Rebulo. Film tu z občutljivostjo zariše sicer individualni zgodbi dveh ustvarjalk, ki pa se v svoji družinski dinamiki in zgodbi o velikih ustvarjalcih, a odsotnih očetih, pokažeta za paradigmatski.

[butl]

Otroštvo z Alenko Puhar in Alenko Rebula, Dokumentarni Portret

Zelo fajn! Drugi del z Alenko Rebula mi je se posebej vredu

 

Dokumentarni portret

 

Režija: Dušan Moravec

Scenarij: Marija Zidar

Glasba: Aldo Kumar

 

Alenka Puhar in Alenka Rebula vsaka s svojega gledišča, prva trdno umeščena v zgodovinski čas 19. stoletja, druga z brezčasnimi zakonitostmi človeškega razvoja, v dokumentarnem filmu razkrivata, kako v obdobju, ki mu pravimo "stoletje otroka" še vedno klišejsko in pogosto povsem zgrešeno gledamo na otroštvo.

Presežna vrednost dokumentarnega filma je v točki, ko sogovornici dovolita vpogled v del svoje intime, v ključne mejnike, ki so ju oblikovali, ter v svoj pogled na svoji materi in tudi svoja očeta, ki sta po naključju ravno tako znana Slovenca: slikarja Franceta Miheliča in pisatelja Alojza Rebulo. Film tu z občutljivostjo zariše sicer individualni zgodbi dveh ustvarjalk, ki pa se v svoji družinski dinamiki in zgodbi o velikih ustvarjalcih, a odsotnih očetih, pokažeta za paradigmatski.

 

 

Ja, Rebula je faca.

[butl]

Kaj smo pa ugotovili normalni ljudje?

 

Rec.

[butl]

ker bom postal roditelj letos, me zanima al moram dvignit kredit, da grem lahko na poučevanje "biti foter" svojemu otroku s strani kompetentnih diplomiranka ala sanja Rozman, predavateljicami z več neuspešnimi zakoni in zapitim frocovjem, al pa takim, ki prodajajo znanost o vzgoji otrok, a da jih sami še nimajo. Al raj zastonj poslušam mamo in znance in prijatelje nenazadnje forumaše in izluščim iz kopice izkušenj približno svojo?

Ti Butl koker razumem, brez fakultetske diplome fotrologije, moškim sploh ne bi dovolil imeti potomstva?

 

ker namreč točno to "obvezno" izobraževanje staršev je tisto, kar me je edino zmotilo v celotni debati.

 

Grem po vrst.

 

Ni ti treba dvignit kredita, ker taka izobraževanja že so in to zastonj. Niso pa obvezna.

Eno je, kaj veš, drugo je, kaj delaš.

Če bi rad kopijo sebe, pol je tvoja mama pravi naslov.

Fajn je poslušat mamo in znance in prijatelje nenazadnje forumaše in izluščit iz kopice izkušenj približno svojo.

Narobe razumeš, ker nisem omenjal fakultetske diplome fotrologije nikjer.

 

Obvezno izobraževanje?

A želiš svojmu otroku najbolš?

 

Če ja, pol je moj odgovor ja. Nak, nisem se dobr izrazu.

 

Moj odgovor je JA.