Vzgoja otrok

[moytsa]

 

SARAya222, mlada si še - to je vse, kar bom rekla. Imaš (samo) 15 let izkušenj, si sredi pubertete in seveda ti paše "prijateljstvo" z mamo - vsakemu pubertetniku paše "prijateljstvo" s starši.

 

 

Ti misliš, da če je nekdo mlad, ne more imeti izkušenj, loool......Lahko ti povem, da se pošteno motiš. Vse je odvisno od stopnje duševnega razvoja človeka. Lahko, da je Saraya bolj razvita, kot ti, zato ne moreš tako etiketirat, oprosti...

 

Imam tudi jaz eno punčko(Gloria) in me zelo razjezi,ko mi moja mama pove,da je razvajen otrok.Jaz jo zelo rada razvajam,saj je moj sonček v mojem življenju...

Enkrat,ko sem se pogovarjala z mojo mamo,mi je povedala kako otroku razložiš,kaj sme in kaj ne.Povedala mi je en njen primer od njene prijateljice,ki je bila pred kartkim pri njej na obisku.Njena prijateljica ima ravno tako punčko kot jaz...

Moja mama je tudi kadilka in ob kafetu verjamem, da je njeni prijateljici tudi zadišalo,njena punčka je bila zraven.Potem ko je prišel očka domov je vprašal svojo hčerko,ali je mama kadila?

Hčerka mu je odgovorila(resnico),njena mama,ki je bila zraven je slišala...vzela je iz kuhinje kuhlo in jo je našeškala...Jo še enkrat vpraša...in verjetno že veste, kaj je rekla njena hči.....odgovorila je... da je samo teta kadila...

Močno me je razjezilo,ko mi je povedala za ta primer....vprašala sem jo,kaj je s tem dosegla,da jo je našeškala?

Logično je začela se branit,ker je videla,da se nisem strilnjala za tako vzgojo....rekla mi je,da ni čudno,da je moja hči razvajenka...

Potem sem ji rekla....mama a veš kaj je dosegla s tem?Dosegla je samo,da bo njen otrok lagal....njena punčka je občutila na lastni koži,da mora lagati.....Me prav zanima kakšna bo ko bo velika....se pa mi močno smili njena hči....

 

Med tem pa se resnično sprašujem,kako mora biti njena mama taka?Tisti nedolžen obrazek,ki ga ima otrok...kako upa to narediti svojemu otroku????.....in kako upa moja mama to podpirat?........uboga punčka:V:

žal mi je za tisto punčko, ker tako manipulirajo njo...tole, kar si napisala, ni nobena vzgoja

 

 

Primeri sporočil starša otroku:

-tvoj oče je baraba, ne smeš ga met rad /že to je dost/

-tvoj oče je baraba, ne smeš ga met rad, ker pol jst trpim /je še hujš/

-srotka sem, potolaž me,

-revca sem, pomagaj mi,

-trpim, ti si kriv,

-če bi me mel rad, bi zstopu, bi delal tko...

-zarad tebe....karkol

.

.

.

 

 

Tole je nepravilnost, ki jo nekateri ločeni starši delajo in z njo se niti jaz ne strinjam

[moytsa]

x:Dx

 

Imam par, zdaj že znancev in znank (včasih smo pa bili sošolci ali/oz. prijateljice), ki so bili deležni tzi. permisivne vzgoje aka starši so otrokovi prijatelji. Seveda so se mi njihov starši (nekateri so bili ločeni, drugi ne - ni nekega imenovalca, razen permisivnosti) zdeli blazno kul, pa zakaj so moji tok zadrti, prfuknjeni, bedni, pa nikamor me ne pustijo - ja, seveda, kdo pri zdravi pameti bo pustil 14-letnico samo žurat v Palmo sredi tedna?, pa ne razumejo me - kokr da pa sama sebe sem

 

Z leti smo vsi odrasli; eni bolj ali manj uspešno - uspešno v smislu samostojnosti, odgovornosti, reševanja lastnih težav.

 

Znanci/ke, ki so bili deležni permisivne vzgoje, so še danes (!?!) na plečih zdaj že ostarelih staršev, večina jih je že v penziji. Nekateri nimajo končane niti SŠ. Noben ne dela, pa so vsi zdravi, močni, dela sposobni. Še vedno so doma, na stroških in hotelskih storitvah staršev, in še vedno dobivajo žepnino - za cigaretke, kofetke ipd. Ne delajo zato, ker "za ušivih 600, 800E" se ne splača. Da si zaslužijo več. Da ne bojo delali cele dneve, da njih ne bo noben komandiral, da oni že vejo, kaj je prav in kaj ne. In da država naj da; stanovanja, službe, plače, penzije. Ker si to "zaslužijo"

Ja, da ne pozabim, noben tudi ni v vezi, ker "tapravega" še niso našli.

 

Zdaj bom pa še posebej poudarila, da permisivna vzgoja ne pomeni, da bodo VSI, ki so je bili deležni, postali taki, kot zgoraj opisani moji znanci/ke. Je pa, po mojem posploševanju, dokaj velika verjetnost, da to postanejo.

 

Hm, to se pravi, da mi boš očitala, da narobe vzgajam...ne vem sicer, akki so tvoji otroci, ampak moji so olikani, radi hodijo v šolo, imajo življenjske cilje, ki jih mnogi nimajo, med seboj se imamo radi, ni hinavščine in navidezne ljubezni, kot kje drugja. Pogovarjamo se o vsem mogočem, o katerem se navadni starši ne pogovarjajo z otrokom, zato imajo moji otroci malo bolj pozitiven in odprt pogled na svet, so praktično brez strahu za se osamosvojit in it v tale svet.....

Glede žuranja pa: če je starš tak, kot sem jaz, se lahko žura skupaj, kaj praviš????

O "priseskih" pa raje ne bi, ker je to stvar posameznika.

 

No zanimivo zanimivo...

se malo navezem na celo debato:

 

kolikor sem slisal, se v puberteti otroci custveno odvezujejo od strasev. kar je vidno kot ocitno upiranje tudi okolici.

Mentalna odvezava, pa naj naj bi naceloma trajala recimo do ene 25-30 leta. Odvisno. Nakakteri ljudje se nikoli ne odvezemo.

 

rekel bi, da je biti prijatelj s starsi velika prednost se posebej za otroka, v kolikor so ob tem dolocene meje primerno postavljene.

Nihce tudi ne pravi, da v kolikor je stars prijatelj z otrokom, da le ta nima tudi drugih prijateljev.

 

kaj pomeni prijateljstvo z otrokom je prav tako lahko precej razlicno razumeljno! Tako je bolj kot ne posplosevanje neumestno, ker so zivljenjski stili ljudi precej razlicni.

Razlika je ali otrok zivi samo z enim starsem ali obema, koliksno je stevilo otrok v druzini, kaksno je delo starsev, koliko so zaposleni, kje zivijo in v kaksnih okolisicnah zivijo, kaksne so individualne potrebe in interesi otroka, kaksno je bilo zgodnje otrostvo otroka, itn.

 

Biti prijatelj torej ne nujno pomeni ne biti stars! Biti stars ne nujno pomeni ne biti prijatelj.

- Torej ce v glavah locujete, da ste lahko eno, ob tem pa drugo ne, verjetno pomeni, da ne razumete pomena enega in drugega.

 

Postavljanje mej nima pravzaprav nikarsne veze s tem ali smo otroku prijatelj in stars. Meje postavljamo na podlagi lastnih meril, ki izhajajo iz razlicnih okoliscin - ljubezni, vzorcev, strahu, prepricanj, nasvetov itn.

Biti stars, pa pomeni tudi presojati v korist otroka, v tistem kar menimo, da sam se ni zmozen. Tako se lahko damo v vlogo starsa, v vlogo prijatelja, v vlogo cloveka, ali pa v vlogo marsovca...da storimo tisto kar menimo, da je za otroka dobro - kar je ob vsem edino bistveno.

 

V skrajni fazi torej ni pomembno kaj se mi gremo (biti stars, biti prijatelj, biti whatever), da bo otroku bolje, temvec kako nekaj zanj storimo ko nas potrebuje.

 

Verjamem , da je vsak normalen stars hkrati otroku tudi priajtelj. Precej razlicno pa je, do kam in koliko sega to prijateljstvo in predvsem kako ga razumemo.

 

Vsako poslosevanje in vkalupljanje, ki je veckrat prihaja s strani strokovnih delavcev, pa je lahko tako primerno kot tudi neprimerno. - Odvisno kako ga v praksi razumemo. Razumemo zgolj kot priporocilo, ali razumemo kot pravilo, ki ga nekdo izvaja v krcu, ces ker je tako pac "prav" ali po liniji najmansjega odpora zaradi lastne negotovosti, neznanja in predvsem necutenja in nesposobnosti biti kar je.

 

Ali ce bo "po domace" povedal: ni vse za vsakega in tudi vedno ne. (free).

Bodi kar si, od tega se otrok najvec nauci. Tudi najbolje bo znal razlikovati. V kolikor sledimo nekim "pravilom" ki niso izvor nas samih, se bo lahko otrok upiral, ker bo vedel da to niste vi (ce ne prej, pa v puberteti), temvec iz vas govori nek druzben vzorec ali stereotip. Zato je posplosevanje se tolk bolj neumestno.

 

No, pa pristanemo spet pri nas samih in temu, kako pomembno je da delamo na sebi in se o takih zadevah pogovarjamo. Pomeni tudi moznost za vecjo mentalno fleksibilnost.

 

 

tolk zaenkrat iz moje strani.

 

 

 

 

zakon si tole povedal, Free

[saraya222]

Aristotel pravi: »Zdi se, da je roditeljem že po naravi prirojeno prijateljstvo do svojega zaroda

in obratno, in to ne le med ljudmi, ampak tudi med ptiči in večino drugih živali. Prav tako

povezuje prijateljstvo tudi pripadnike iste vrste, to velja še prav posebej za ljudi, zato se

pohvalno izražamo tudi o »prijaznih ljudeh«.«

Po Aristotelu izvira prijateljstvo med starši in potomci iz naklonjenosti.

Starši ljubijo svoje otroke, ker so otroci nastali iz njih in čutijo, da so otroci del njih. Svoje

otroke torej vidijo kot del sebe, vsako živo bitje pa želi samo sebi dobro, ker se bori za

obstanek. Zato želijo starši svojim otrokom dobro in ne opazijo, da njihova nesebična

ljubezen in razdajanje pravzaprav izvirata iz sebične želje po tem, da bi bilo dobro njim

samim. Naklonjenost staršev do otrok torej izhaja iz prijateljstva zaradi koristoljubja.

Otroci ljubijo svoje starše kot izvor svojega bitja. V mladosti so nebogljeni in odvisni od

staršev, ki jim nudijo vse, kar potrebujejo za preživetje. Ko pa otroci odrastejo, spoznajo svoj

izvor, zavejo se, da izhajajo iz svojih staršev in da so jim starši že od prvega dne darovali

sebe. V sebi začutijo dolžnost, da jim vračajo prejeto ljubezen in vso dobroto.

Tako se vzpostavi vez naklonjenosti med starši in otroki. Nastane iskreno obojestransko

prijateljstvo.

Starši želijo sebi in otrokom le najboljše, želijo jim nuditi vse, pri tem pa lahko prestopijo

pravo mero in s tem uničijo naklonjenost otrok in iskreno prijateljstvo. Če starši otrokom

nudijo vse, otroci postanejo razvajeni. Ljubezen staršev jim postane samo umevna in

zahtevajo vedno več pozornosti in dobrin. Tu se zopet pojavi nekakšno prijateljstvo iz

koristoljubja, a tokrat s strani otrok.

Prijateljstvo med starši in potomci torej temelji na dajanju in prejemanju s pravo mero.

Takšno prijateljstvo pa je trdno in trajno.

Otroci svoje starše premalo spoštujemo. Še posebno v mladosti, ko smo preveč zaverovani

sami vase in se imamo za pametnejše od svojih staršev. Mislim, da smo jim premalo hvaležni,

ker ne spoznamo, kako se trudijo, da nam bi omogočili kar se le da brezskrbno življenje

 

 

se strinjam s tabo kristina. to, kar si povedala je res, vendar je spet odvisno od človka do človeka. koliko je kdo hvaležen svojim staršem je odvisno od človeka samega... jaz osebno, tako kot ti mislim, da sem nekako še premalo hvaležna mai za vse kar mi daje, pa čeprav se trudim po svojih močeh da ji hvaležnost dokažem. ja sej bostwe rekli, da sem še mlada..vem vendar tako bom menila celo življenje

[Kristina11]

Saraya..saj tvoja mama ve, da si ji hvalezna...to ji izkazujes vsak dan ze s tem, da jo imas rada...lepo je, da se razumeta..to je najvec, kar lahko pricakuje od tebe...in mislim, da ji je uspelo vzgojiti eno krasno hcerko, na katero je lahko ponosna.

lp

[free]

Hvalezen je lahko le tisti, ki razume vrednost tistega, cemur je namenjena hvaleznost. Ce tega ne razume, bo to v zivljenju morda izkusil in bo lahko hvalezen, da nato razume vrednost necesa.

Tudi zato v zivljenju potrebujemo "slabe" in "dobre" izkusnje; oz. sploh potrebujemo izkusnje. Z izkusnjami in zavedanjem vrednosti, pa prihaja tudi modrost.

Ljudje danes ne maramo dolocenih izkusenj, ne zavedajoc se, da lahko pripomorejo k temu, da stopamo blizje do nas samih. Lahko rect, tezje sprejet in zivet.

 

Zato se strinjam z Moytso, da leta niso nujno pokazatelj modrosti osebe, neglede na njena leta!

Ce pogledam malega, s katerim sem veckrat skupaj, star pa je dve leti, lahko kamot recem, da je zrel vsaj 4x bolj kot sem bil sam pri njegovih letih. Ali to prica o obstoju reinkarnacije? Morda. In ce prica, pomeni, da lahko prica tudi o tem, da smo nekatere okoliscine ze izkusili in dolocen del modrosti ze prenesli iz zivljenj, ki smo jih preziveli. Verjetno.

V kolikor torej ni hvalezen, mu ne moremo zamerit ali karkoli, ker pac nima dolocene izkusnje. In ce bi to razumelo v praksi vsaj 50% starsev, bi bilo zivljenje na tem svetu verjetno lazje.

 

Hm, to se pravi, da mi boš očitala, da narobe vzgajam...ne vem sicer, akki so tvoji otroci, ampak moji so olikani, radi hodijo v šolo, imajo življenjske cilje, ki jih mnogi nimajo, med seboj se imamo radi, ni hinavščine in navidezne ljubezni, kot kje drugja. Pogovarjamo se o vsem mogočem, o katerem se navadni starši ne pogovarjajo z otrokom, zato imajo moji otroci malo bolj pozitiven in odprt pogled na svet, so praktično brez strahu za se osamosvojit in it v tale svet.....

se strinjam s tabo kristina. to, kar si povedala je res, vendar je spet odvisno od človka do človeka. koliko je kdo hvaležen svojim staršem je odvisno od človeka samega... jaz osebno, tako kot ti mislim, da sem nekako še premalo hvaležna mai za vse kar mi daje, pa čeprav se trudim po svojih močeh da ji hvaležnost dokažem. ja sej bostwe rekli, da sem še mlada..vem vendar tako bom menila celo življenje

[sharlatan]

hvaležnost je ena največjih vrednot

 

prav je zavedati se, da v življenju ni vse samo po sebi umevno

 

prav je zavedati, da nekatere stvari nimajo cene

[cosma]

Najboljši starši

[moytsa]

Hvalezen je lahko le tisti, ki razume vrednost tistega, cemur je namenjena hvaleznost. Ce tega ne razume, bo to v zivljenju morda izkusil in bo lahko hvalezen, da nato razume vrednost necesa.

Tudi zato v zivljenju potrebujemo "slabe" in "dobre" izkusnje; oz. sploh potrebujemo izkusnje. Z izkusnjami in zavedanjem vrednosti, pa prihaja tudi modrost.

Ljudje danes ne maramo dolocenih izkusenj, ne zavedajoc se, da lahko pripomorejo k temu, da stopamo blizje do nas samih. Lahko rect, tezje sprejet in zivet.

 

Zato se strinjam z Moytso, da leta niso nujno pokazatelj modrosti osebe, neglede na njena leta!

Ce pogledam malega, s katerim sem veckrat skupaj, star pa je dve leti, lahko kamot recem, da je zrel vsaj 4x bolj kot sem bil sam pri njegovih letih. Ali to prica o obstoju reinkarnacije? Morda. In ce prica, pomeni, da lahko prica tudi o tem, da smo nekatere okoliscine ze izkusili in dolocen del modrosti ze prenesli iz zivljenj, ki smo jih preziveli. Verjetno.

V kolikor torej ni hvalezen, mu ne moremo zamerit ali karkoli, ker pac nima dolocene izkusnje. In ce bi to razumelo v praksi vsaj 50% starsev, bi bilo zivljenje na tem svetu verjetno lazje.

 

 

 

 

se strinjam popolnoma s teboj. Naši otroci in otroci, kateri se sedaj rojevajo, so popolnoma drugačni, že zato, ker so z določenim namenom na Zemlji in to je potrebno upoštevati. To se tudi kaže v načinu vzgajanja....Lahko smo ponosni nanje

[nataly]

Hm - ta starejša mi je za rd me drugim privlekla balon (s ful 40 gor napisanih:))prometni znak:)) s čudnim številom res, predvsem pa me je zabaval "prepovedan" napis. Bodite prijazni do svojih otrok. Oni bodo izbrali vaš dom za upokojence. sem morala tole prav posebej tam pri počutju ali kaj pač je fliknit - cashy je sicer čisto realno pripomnil, da bodo na koncu izbrali tistega, ki bo fraj...

Ta mlajša je že drugo leto zapored se preizkusila v peki in izdelavi torte - ki ji je nad dobro uspela. In veliko truda vložila v to.

takšna darila imam rada - odštekano, če že mora biti kupljeno in nekaj narejeno - če ne bi bila torta, bi bilo bilo kakšno pecivo tudi dobro. magari palačinke. enkrat mi ta mlajša izdelala bon -na katerem je pisalo, da imam v dobro: 3xzlaganje v pomivalni stroj, obešanje perila, praznjenje pralnega stroja, celo pomoč v kuhinji. (tega darila sem sploh bila vesela:))

 

Se važim? malo se.

ful sem ponosna nanju in hvala bogi, da sem imela mlada deco, pa da sem unterhunt zajebana mati,da ni demokracije ama nič ali pa samo za orng velike praznike. mogoče veliko noč pa božič)

pa da sta pridni v šoli, pa zdravi, pa pamet nucata:), da sta dobrega srca... da sta za razliko od svoje matere - trdno na svojih nogah.

 

jutri ju bom že šinfala ziher:)) ampak danes je tak.

 

prijateljice? lepo vas prosim. otrok si najde prijatelje sam. Doma rabi mamo. Pa ata tudi, če ni glih v oni votlini pred tv.

starost dece - da ne bo kakšnih skokov zgražanja: 21 in 16.

 

Zdaj pa čisto za res.

Mi ta mlajša pravi pač, kakšne šove uprizarja njenih par sošolk - ki lahko šetkajo svobodno kot ptice - ker pač starši pustijo vse..od negativnih ocen, do..tega, da jih sploh več skoraj ni doma, če pa so že doma itak nimajo časa za nič, ker treba furat msn pa FB.

dokaz zame, da preveč svobode škodi.

[nataly]

eh -jeba - so nekatere stvari, ki jih ne želim slišat. čisto nič me ne zanima seksualni lajf ene ali druge. Imaš tablete? ok.

Nimaš tablet? Zakaj ne? Ne rabiš...bi šle do ginija..ne?

tudi, ko ta mlajša nesrečna, ker še nima ta zaresnega fanta in trpi tristo groznih muk..jo poslušam z eno uho. po drugi strani krepko napnem ušesa pri ta starejši:)) se mi zdi, da je nesrečna na čase (ampak ker je riba, se bo smilila sama sebi najbolj -ziher ne bo bolj trpeče kot je ona)... in potem čakam...kaj bo naredila. če bo kaj naredila. zaupam ji pač, da zna presodit kaj in kako..

sicer pa imamo ob vikendih debatni krožek - če smo le doma:) in to so tako dragoceni trenutki...res. Čutim, da mi uhajata in naenkrat se mi zdi, da je prehitro. In ful moram potlačit željo, da bi ju zadržala pod svojo perotko.

[Kristina11]

se strinjam popolnoma s teboj. Naši otroci in otroci, kateri se sedaj rojevajo, so popolnoma drugačni, že zato, ker so z določenim namenom na Zemlji in to je potrebno upoštevati. To se tudi kaže v načinu vzgajanja....Lahko smo ponosni nanje

 

Moytsa...mar nismo vsi prisli na Zemljo z dolocenim namenom. Ne mislim, da je namen danasnjih otrok kaj drugacen, kot je bil namen kogarkoli, ki se je rodil. Priti na ta svet, nauciti in izkusiti dolocene lekcije..Ce na izpitu pades, pa ponovi vajo..

lp

[Kristina11]

No, saj..se pa pol vcasih mal takole vprasam, kaj je bilo pa narobe pri vzgoji tistih starsev

da so jim otroci podlegli v svetu mamil...zloraba katerih vsekakor narasca...

Ali so jih starsi prevec ali premalo omejevali...kaj jim je manjkalo pri vzgoji, cesa je

bilo pa prevec...Ali je manjkala roka, ki je udarila po mizi in rekla basta..tako bo, pa nic drugace...

[Cookie]

Ti misliš, da če je nekdo mlad, ne more imeti izkušenj, loool......Lahko ti povem, da se pošteno motiš. Vse je odvisno od stopnje duševnega razvoja človeka. Lahko, da je Saraya bolj razvita, kot ti, zato ne moreš tako etiketirat, oprosti...

...

kaj ti misliš, da jaz mislim, me prov en drek briga

če ti ni kej jasno, si še enkrat preberi, kaj sem o letih napisala - če želiš, seveda

loool

[swamisan]

Moytsa želi svojim otrokom najboljše, tako kot večina drugih staršev.

Razložila je svoj pristop.

Sedaj pa je ne mučite več ....

[Matjaž Bogdan]

No, saj..se pa pol vcasih mal takole vprasam, kaj je bilo pa narobe pri vzgoji tistih starsev

da so jim otroci podlegli v svetu mamil...zloraba katerih vsekakor narasca...

Ali so jih starsi prevec ali premalo omejevali...kaj jim je manjkalo pri vzgoji, cesa je

bilo pa prevec...Ali je manjkala roka, ki je udarila po mizi in rekla basta..tako bo, pa nic drugace...

 

 

Ljubezni, občutka želenosti, varnosti, zavetja...objemov, božanja, razumevanja, srca, nasmehov, iskric iz duše, tolažbe v žalostnih dneh, ...je manjkalo in še manjka - marsikje .

 

Trda roka doseže odtujenost in solze v srcih...ker ne razume niti sebe, čemu to počne. In kdaj bi otrok razumel?

 

Lepo bodihttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/ROSE1.gif

 

Matjaž

[Vilinčica]

Ljubezni, občutka želenosti, varnosti, zavetja...objemov, božanja, razumevanja, srca, nasmehov, iskric iz duše, tolažbe v žalostnih dneh, ...je manjkalo in še manjka - marsikje .

 

Trda roka doseže odtujenost in solze v srcih...ker ne razume niti sebe, čemu to počne. In kdaj bi otrok razumel?

Lepo bodihttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/ROSE1.gif

 

Matjaž

[moytsa]

Moytsa želi svojim otrokom najboljše, tako kot večina drugih staršev.

Razložila je svoj pristop.

Sedaj pa je ne mučite več ....

 

me ne mučijo, hočem jim samo povedati, tako kot še nekateri, da imajo otroci, ki so vzgojeni pod trdo roko, lahko drastične posledice pri nadalnjem življenju v odrasli dobi. Če pa tega ne štekajo, je pa to njihov problem....Jaz se jim lahko samo smejem v fris in si mislim svoje x:Dx

[Kristina11]

Je enkrat v sluzbi krozil lep mail...So vprasali, kako je biti mama...

Odgovor se je glasil nekako takole...

 

To je tako...kamorkoli gre otrok, tam je tvoje srce..

 

Biti stars pomeni veliko vec kot prijateljstvo, ni samo golo starsevstvo, je dajanje, prejemanje...je ljubezen

 

 

 

 

[swamisan]

vsak se trudi po svoje

nekatere stvari naredimo prav, druge narobe ... tu smo, ker se učimo

 

in kot pravi candle .... starševstvo je resna zadeva

 

in starš si celo življenje, tudi ko otroci odrastejo ... vedno so tvoji

 

ko so v krizi, ponavadi iščejo pomoč najprej ravno pri starših, razen če nismo delali kaj brutalno narobe ....

[butl]

Opazujem odnose odrastlih s svojimi starši in ugotavljam, da je edini skupni imenovalec, ki veže te že odrastle ljudi, neizmerna ljubezen, spoštovanje in poštenost.

pa naj si bo starš avtoritaren strog, ali permisiven, odsoten, zatežen, nerazumevajoč, staromoden, hippy... če je bil pošten do sebe in do otroka, bo rezultat na koncu isti..

 

Mah, kokr jst vidm te odnose, žal ni tko.

 

Sej, so tud taki, pri kterih ta skupni imenovalec deluje, ampak šele pol in samo pri tistih odraslih /otrocih/, ki jim je ratal vrnit kufre nazaj, staršem.

 

Pri ostalih in to smo skor vsi, je pa tko, da blj ko spoštujemo starše, manj spoštujemo sebe, kar pomen da, blj ko so bli starši "zajebani" in blj ko jih sedaj, ko smo odrasli, spoštujemo in manj ko delamo na teh kufrih, blj prenašamo enake vzorce na svoje otroke in blj delamo iz svojih otrok enake invalide kt smo mi sami. Sej, ni rečen, da se tega zavedamo /v glavnem se itak ne/, delamo pa tko. Podzavestno.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[swamisan]

vsi si želimo idealno družino, da bi se neskončno razumeli z otroki, da bi se imeli radi, da bi bili drug drugemu v oporo ....

 

ampak prej ali slej se pojavi generacijski konflikt in gre kaj od tega narobe ...

 

nestrpni smo eni in drugi ...

 

potem naši ( odrasli ) otroci oddidejo sami ali jih na nek način postavimo pred vrata ...

 

naj grejo v daljni širni svet po svoje izkušnje, naj ugotovijo, da nič ne pade samo z neba ...

 

in vmes si še vsi drug drugemu povemo svoje ...

 

......

 

in potem, čez čas, prične dogajat trend .... kako spraviti kufre čim bilj elegantno zopet domov ...

 

ampak med tem časom tudi starši ugotovimo, da sploh ni slabo imeti čas zase, imeti svoj mir ko ga rabiš, da je fajn če nisi ves čas le služabnik ...

[moytsa]

Če slediš univerzalni ljubezni, potem ni težko vzgajati otrok.......Naj vam bo to vodilo v življenju.....

[mayita]

jaz osebno mislim da moraš biti otroku starš in prijatelj hkrati, predvsem pa se moraš z njim pogovarjati kot z enakovredno osebo.odrsli bi se morali z otroci pogovarjati kot z odraslimi , ne pa da jim skrivajo in pravijo je še premajhen. razvajanje je najslabša stvar kar lahko storiš otroku.otrok mora spoznavati realnost vsaki dan. drugače imamo pa sem lunatike,ki nimajo pojma o ničemer kot o facebooku ........

[moytsa]

še ena, ki razmišlja normalno

[Iknee]

Starši kot otrokovi prijatelji... otroci enakovredni odraslim... to so pojmi, ki se jih da razumeti tako ali drugače, lahko je to tudi zelo problematično in meji že na čustveno zlorabo otroka. Zame je prijateljstvo med dvema odraslima osebama v nekaterih bistvenih pogledih drugačno od tistega z otrokom. Gre predvsem za stopnjo odgovornosti v odnosu in s tem tudi odločanja, ki je med odraslima prijateljema na približno isti ravni, medtem ko od otroka tega seveda ne moreš pričakovati, on se tega šele počasi in postopoma uči in v tem smislu seveda ni in ne more biti enakovreden. Prav tako je lahko zelo problematično, če starši iz otroka naredijo svojega zaupnika in mu govorijo o svojih osebnih težavah. To je lahko za otroka prehudo čustveno breme. Nihče pri zdravi pameti ne bi desetletnemu otroku naložil naj nosi petdeset-kilsko vrečo cementa, in s čustvenimi bremeni je zelo podobno - ravno tako kot mora otrok fizično dozoreti za določene obremenitve, mora dozoreti tudi čustveno in mentalno. In v tem smislu otrok seveda ni enakovreden odraslim in je treba paziti, kaj mu govorimo in kako, seveda pa pri tem ni dobro prikrivati stvari, ki jih sam čuti in potrebuje pojasnilo in pogovor. Gre za to, da otroka niti ne podcenjujemo niti preobremenjujemo. Tu je potrebno veliko starševske zrelosti in občutka. Odrasli prijatelji si lahko pomagamo nositi tudi določena čustvena bremena, od otroka pa tega ne smemo pričakovati, čeprav nekateri starši, ki prisegajo na prijateljstvo z otrokom od otrok pričakujejo ravno to in otroke nehote zlorabljajo. Tisti del prijateljstva, ki se kaže kot spoštovanje in upoštevanje človeka (v enaki meri odraslega kot majhnega otroka - tu pa gre res za enakovrednost) v vsej njegovi enkratnosti in celovitosti, pa je seveda pomemben del kvalitetnega odnosa starša do svojega otroka.