Vzgoja otrok

[Kristina11]

Dovrsitev modrosti je svoboda

dovrsitev kulture je popolnost

dovrsitev znanja je ljubezen

dovrsitev vzgoje je znacaj...

 

 

Sai Baba

[janko]

Starši kot otrokovi prijatelji... otroci enakovredni odraslim... to so pojmi, ki se jih da razumeti tako ali drugače, lahko je to tudi zelo problematično in meji že na čustveno zlorabo otroka. Zame je prijateljstvo med dvema odraslima osebama v nekaterih bistvenih pogledih drugačno od tistega z otrokom. Gre predvsem za stopnjo odgovornosti v odnosu in s tem tudi odločanja, ki je med odraslima prijateljema na približno isti ravni, medtem ko od otroka tega seveda ne moreš pričakovati, on se tega šele počasi in postopoma uči in v tem smislu seveda ni in ne more biti enakovreden. Prav tako je lahko zelo problematično, če starši iz otroka naredijo svojega zaupnika in mu govorijo o svojih osebnih težavah. To je lahko za otroka prehudo čustveno breme. Nihče pri zdravi pameti ne bi desetletnemu otroku naložil naj nosi petdeset-kilsko vrečo cementa, in s čustvenimi bremeni je zelo podobno - ravno tako kot mora otrok fizično dozoreti za določene obremenitve, mora dozoreti tudi čustveno in mentalno. In v tem smislu otrok seveda ni enakovreden odraslim in je treba paziti, kaj mu govorimo in kako, seveda pa pri tem ni dobro prikrivati stvari, ki jih sam čuti in potrebuje pojasnilo in pogovor. Gre za to, da otroka niti ne podcenjujemo niti preobremenjujemo. Tu je potrebno veliko starševske zrelosti in občutka. Odrasli prijatelji si lahko pomagamo nositi tudi določena čustvena bremena, od otroka pa tega ne smemo pričakovati, čeprav nekateri starši, ki prisegajo na prijateljstvo z otrokom od otrok pričakujejo ravno to in otroke nehote zlorabljajo. Tisti del prijateljstva, ki se kaže kot spoštovanje in upoštevanje človeka (v enaki meri odraslega kot majhnega otroka - tu pa gre res za enakovrednost) v vsej njegovi enkratnosti in celovitosti, pa je seveda pomemben del kvalitetnega odnosa starša do svojega otroka.

 

plus bi bil premal...

pa komentirat se mi tut ne lub...

itaq pa maš zmer kšne tko pametne, da gruntam, da bi ti dwignu kiklo in pogledu, da nisi slučajn desc

[janko]

Porny... čestitam

pa da mala čim prej spregowori

 

 

 

 

 

 

 

 

Ti misliš, da če je nekdo mlad, ne more imeti izkušenj, loool......Lahko ti povem, da se pošteno motiš. Vse je odvisno od stopnje duševnega razvoja človeka. Lahko, da je Saraya bolj razvita, kot ti, zato ne moreš tako etiketirat, oprosti...

 

 

 

 

 

jes si očitno mal drgač predstavljam ene stvari

ampak ok. boš ti že wedla

pa k sm glih kle, pa k zgleda da znaš, te prosim, če loh po vrsti od najbolj do najmanj dušewno razvitega razvrstiš mene, tebe, pedra alonsa, papeža pawla 2. in cicolino. pa ne se izgowarjat, da ne moreš etiketirat, ker očitno lahko. glej citat.

če imaš o meni premal informacij, ti bo mogoče v pomoč, če powem, da se mi zdi, da nimaš pojma kaj goworiš.

[Vilinčica]

Prav tako je lahko zelo problematično, če starši iz otroka naredijo svojega zaupnika in mu govorijo o svojih osebnih težavah. To je lahko za otroka prehudo čustveno breme. Nihče pri zdravi pameti ne bi desetletnemu otroku naložil naj nosi petdeset-kilsko vrečo cementa, in s čustvenimi bremeni je zelo podobno - ravno tako kot mora otrok fizično dozoreti za določene obremenitve, mora dozoreti tudi čustveno in mentalno.

S tem se popolnoma strinjam! Živela tako nekaj časa (let)... dokler se nisem uprla in povedala, da si ne želim prijateljice ker jih imam dovolj, da potrebujem mamo. Definitivno je bilo preveliko breme - počutila sem se, kot da sem odgovorna za njun zakon, kot da od mene pričakuje da jo bom razumela, da ji bom pomagala, pa sem bila v puberteti daleč od razumevanja sebe, kaj šele njiju in njunega zj*** odnosa. Po borbah in veliko truda sva najin odnos z leti postavili na nov nivo - tak, ki je zdrav, tak, ki ne obremenjuje ne mene, ne nje. Obe pa sva tudi bolj zreli, obe se zavedava kje je tista nevidna meja med dovolj in preveč... Ve dosti, ma še vedno ne toliko, kot moji prijatelji. Jaz vem dosti, ma še vedno mi prihrani tisto, na kar ne moram vplivati, tisto, kar je njuna stvar. Zdaj JE sposobna reči "to ni tvoja stvar, ne skrbi, bom sama uredila". Ponosna sem nanjo, ful! In predvsem vesela da imam mamo, prijatelje pa sem iskala/našla v drugih meni ljubih ljudeh...

[Kristina11]

Pri vzgoji nebi smela biti pretiravanja v ene, niti v druge skrajsnoti...prava mera vsakega je tisto ravnovesje, ki ga otroci rabijo..Mislim, da je prav, da vsak po svoje vzgaja otroka, imenujte to kakorkoli, lahko prijateljstvo, starsevstvo, mislim da mislimo vsi eno, namrec vsi zelimo svojim otrokom tisto najboljse, kar jim lahko damo. Nihce ne more reci za drugega, da je najslabsi ali najboljsi stars. Vsi tukajle gor imamo malo drugacne poglede na vse okrog nas, ravno to nas dela edinstvene in drugacne. Mislim, da vsi govorimo o eni in isti stvari, samo razumljeno iz strani drugih je malo drugace..Kdo le , od nas tlele gor, nebi zelel svojim otrokom najboljs v zivljenju.

[free]

meni podobno - o tem sem govoril pred nekaj dnevi z eno vzgojiteljico, ko sem jo spraseval kaj meni o zadevi prijateljstvo-stars.

Gre za to, da otroka niti ne podcenjujemo niti preobremenjujemo. Tu je potrebno veliko starševske zrelosti in občutka.

 

kr neki

pa k sm glih kle, pa k zgleda da znaš, te prosim, če loh po vrsti od najbolj do najmanj dušewno razvitega razvrstiš mene, tebe, pedra alonsa, papeža pawla 2. in cicolino. pa ne se izgowarjat, da ne moreš etiketirat, ker očitno lahko. glej citat.

[free]

Pravijo da ve tisti, ki tisto kar ve tudi zivi. Glede na to, da nisi bil v Indiji, niti ne mores rect, da nekateri doticni ne zivijo tisto kar govorijo, torej ždiš predvsem v tvoji vodi.

Glede na to kolk zlo si spet posplosil, si verjetn pozabu, kako zlo se ti na vse zivo spoznas, pa nisi bil nkol v Indiji Koromandiji, pa ob tem tudi ne pomislil, da se na to kar si navedel kar vecina "spozna", ko smo tolk blazno pametni vsi. Mimogrede tale tvoja Indija zveni iz tvojih ust predvsem kot ena slovenceljska znacilna lastnost.

Verjetno bo pa vseen boljs da se drzimo teme pogovora in raj napisi kako ti gre z malo?

 

zadnjic je mali 2letni jedel makovko pa nekaj govori in mu recem, da ga ne zastopim, ker s polnimi usti govori in mu pokazem ces, jes-ne govoris, pojes-pogoltnes-govoris. no, nakar mine nekaj casa, se med tem s punco pogovarjava, on je naprej itn... skratka mine ene 10 minut in ga nekaj vprasam v pogovoru medtem, ko je jedel. Nic. Spet vprasam, pa spet nic. itn ene trikrat. Tko da sm mislu ces, kaj mu je pa zdej, da ne govori vec? Ga gledam in lepo lagano, kot da ima ves cas tega sveta lepo pogoltne grizljal do konca in v miru rece: "polna usta!"

evo, pa mi je 2 letni pokazal, kako nedosleden sem v lastnih pricakovanjih.

 

Ja sam ko si bil enkrat v Indiji se spoznaš na vse, astrale, ekonomijo, prehrano, vzgojo politiko.

[Kristina11]

Ko je ze govora o prijateljstvu z otroki, pa vrtenje okrog in okrog, kdo dela prav, kdo narobe...Otroci si sami izberejo svoje starse, zato ce si ali nisi otrokov prijatelj, je tako in tako je prav. Ne moremo starsevstvo primerjat z prijateljstvom, ker si vse obenem. Z svojimi problemi obremenjevat otroke, je skrajno neodgovorno, in tudi Moytsa tega ne pocne, in najbrz je lepo njenima otrokoma. Ker kolikor jo berem, uziva z svojimi otroki. Vsi si zelimo za svoje otroke najboljse, najlepse...Otroci so nam bili zaupani, da jih vodimo, ljubimo, skrbimo zanje in jih ko odrastejo tudi izpustimo. Kdo pa ve, kaksna dusa se skriva v nasih otrocih...

[mayita]

Starši kot otrokovi prijatelji... otroci enakovredni odraslim... to so pojmi, ki se jih da razumeti tako ali drugače, lahko je to tudi zelo problematično in meji že na čustveno zlorabo otroka. Zame je prijateljstvo med dvema odraslima osebama v nekaterih bistvenih pogledih drugačno od tistega z otrokom. Gre predvsem za stopnjo odgovornosti v odnosu in s tem tudi odločanja, ki je med odraslima prijateljema na približno isti ravni, medtem ko od otroka tega seveda ne moreš pričakovati, on se tega šele počasi in postopoma uči in v tem smislu seveda ni in ne more biti enakovreden. Prav tako je lahko zelo problematično, če starši iz otroka naredijo svojega zaupnika in mu govorijo o svojih osebnih težavah. To je lahko za otroka prehudo čustveno breme. Nihče pri zdravi pameti ne bi desetletnemu otroku naložil naj nosi petdeset-kilsko vrečo cementa, in s čustvenimi bremeni je zelo podobno - ravno tako kot mora otrok fizično dozoreti za določene obremenitve, mora dozoreti tudi čustveno in mentalno. In v tem smislu otrok seveda ni enakovreden odraslim in je treba paziti, kaj mu govorimo in kako, seveda pa pri tem ni dobro prikrivati stvari, ki jih sam čuti in potrebuje pojasnilo in pogovor. Gre za to, da otroka niti ne podcenjujemo niti preobremenjujemo. Tu je potrebno veliko starševske zrelosti in občutka. Odrasli prijatelji si lahko pomagamo nositi tudi določena čustvena bremena, od otroka pa tega ne smemo pričakovati, čeprav nekateri starši, ki prisegajo na prijateljstvo z otrokom od otrok pričakujejo ravno to in otroke nehote zlorabljajo. Tisti del prijateljstva, ki se kaže kot spoštovanje in upoštevanje človeka (v enaki meri odraslega kot majhnega otroka - tu pa gre res za enakovrednost) v vsej njegovi enkratnosti in celovitosti, pa je seveda pomemben del kvalitetnega odnosa starša do svojega otroka.

 

 

 

 

se popolnoma strinjam s tabo....glede primerov ki si jih napisala.čeprav bi te tudi jaz lahko narobe razumela kot napriemr, mentalno ali čustveno manj dozorel človek potlej ne more biti tvoj prijatelj, ali fizično manj spoobena oseba ne more biti tvoj prijatelj.

saj imaš verjetno tudi različne prijatelje na različnih mentalnih nivojih,pa so ti še vedno prijatelji.otroku pač ne daš pedesetkilske vreče, ampak pol kilogramsko vrečo bo pa lahko nesel. pa bo ti vseeno enakovreden a ne?

[butl]

Pri vzgoji nebi smela biti pretiravanja v ene, niti v druge skrajsnoti...prava mera vsakega je tisto ravnovesje, ki ga otroci rabijo..Mislim, da je prav, da vsak po svoje vzgaja otroka, imenujte to kakorkoli, lahko prijateljstvo, starsevstvo, mislim da mislimo vsi eno, namrec vsi zelimo svojim otrokom tisto najboljse, kar jim lahko damo. Nihce ne more reci za drugega, da je najslabsi ali najboljsi stars. Vsi tukajle gor imamo malo drugacne poglede na vse okrog nas, ravno to nas dela edinstvene in drugacne. Mislim, da vsi govorimo o eni in isti stvari, samo razumljeno iz strani drugih je malo drugace..Kdo le , od nas tlele gor, nebi zelel svojim otrokom najboljs v zivljenju.

 

 

Hojla Kristina

 

Res je, vsi želimo svojim otrokom najbolš.

 

In to sploh ni problem vzgoje.

 

Problem je, a je tist, kar otrokom dajemo, za otroke res najbolš.

 

In za to se gre. Dat otrokom tist, kar je za njih najbolš, ne pa tist, kar se nam zdi, da je najbolš zanje.

 

Kva mislš, a so naši starši želel nam vse najbolš? So a ne. A smo to tud res dobil?

 

Nismo.

 

Ker če bi, dons ne bi blo tko kt je. Vsi bi bli polni samospoštovanja, samozavesti, cenili bi sebe in druge, verjeli bi vase da zmoremo, da smo vredni. Spoštovali bi druge, jih cenili, pomagali...

 

A pa je tko? Jst mislm da ne.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[Kristina11]

Seveda je treba locit in dati otroku tisto, kar mislimo, da je zanj najboljs...

Ne moremo jim dati samozavesti, ce je sami nimamo

Ne moremo jim dati vere v sebe, ce je sami nimamo

Ne moremo jim dati samospostovanja, ce ga sami nimamo

To so pa tisti kufri, o kterih je blo ze govora...To so kufri od nasih starsev, pa babic in dedkov pa se nazaj...A pa lahko to prtljago odlozim...ali odlozis...Tezka je, pa ce se se tolko zaves teze te prtljage...

Vidis, to je to...vsak vzgaja otroke kakor ve in zna...

[mayita]

Seveda je treba locit in dati otroku tisto, kar mislimo, da je zanj najboljs...

Ne moremo jim dati samozavesti, ce je sami nimamo

Ne moremo jim dati vere v sebe, ce je sami nimamo

Ne moremo jim dati samospostovanja, ce ga sami nimamo

To so pa tisti kufri, o kterih je blo ze govora...To so kufri od nasih starsev, pa babic in dedkov pa se nazaj...A pa lahko to prtljago odlozim...ali odlozis...Tezka je, pa ce se se tolko zaves teze te prtljage...

Vidis, to je to...vsak vzgaja otroke kakor ve in zna...

 

 

se ne strinjam s tabo,glih tukaj je problem ta, da starši se točno zavedajo da niso samozavestni,nimajo vere s sabo in nimajo samospoštovanja,to pa dokazuje da so lene osebe,ki se jim ne da ukvarjati samim sabo,kaj pa bi se pol z otroci,in so polni samih izgovorov, zato so tudi taki, lepo te prosim ne krivit svojih prednikov kajti oni nimajo blage veze z sedanjostjo.bodi iskrena oseba, če otroku ne moreš dati tega, ga vpiši v neki krožek ali šport Recimo plezanje, smučanje zdaj bordanje,ali pač v nekaj v čemer otrok pokaže interes in zanimanje.pa boste rekli ni časa ni denarja, ampak svojemu otroku "želim najbolje" samo lajnanje. Vse se da če se hoče. in glih na svojih otrocih se da vse lepo porpavit samo če nismo leni.tako bo tudi pridobil vse te vrline, ne jim pa kupovati računalniških igric,kajti tudi če so v tem dobri jim nič ne pomaga v realnem življenju.

jaz pa vidim starše ki delajo po štiriindvajset ur na dan in so izčrpani samo zato da bodo otroku nudili materialne stvari,da ja ne bodo imeli manj igrač kot sosedovi.Če ga ti pravilno vzgojiš bo otrok znal ceniti tudi to da dobi samo eno igračo na leto.problem je samo ta da starši dajejo prednost denarju in ne otroku.

[butl]

Seveda je treba locit in dati otroku tisto, kar mislimo, da je zanj najboljs...

Ne moremo jim dati samozavesti, ce je sami nimamo

Ne moremo jim dati vere v sebe, ce je sami nimamo

Ne moremo jim dati samospostovanja, ce ga sami nimamo

To so pa tisti kufri, o kterih je blo ze govora...To so kufri od nasih starsev, pa babic in dedkov pa se nazaj...A pa lahko to prtljago odlozim...ali odlozis...Tezka je, pa ce se se tolko zaves teze te prtljage...

Vidis, to je to...vsak vzgaja otroke kakor ve in zna...

 

 

Kristina, seveda je težko dat kufre nazaj, pravzaprav jih je že prepoznati težko.

 

Ampak, ej, ti si starš svojim otrokom. Ti si se odločila bit starš in s tem si sprejela tud vse, kar sledi. Ti si tista, ki si dolžna dat svojim otrokom to, kar rabijo. Druzga ni.

 

To je tvoje poslanstvo. In a ga boš opravla al ne, je tvoja odgovornost. In posledice tud.

 

Kaj boš nardila, je tvoja izbira.

 

Res je, starši so ti dal vzorce, po kterih si odrasla in oni so odgovorni zanje. Ampak, zdej si pa odrasla in zdej je na teb, a boš še naprej delovala po vzorcih a jih boš prepoznala in preobrazla. A boš še naprej krivila starše za vse in žrtvirala, al boš vzela sebe in svoje življenje in s tem tud bodočnost svojih otrok v svoje roke.

 

Če nimaš samozavesti, jo najdi, če nimaš vere vase, jo poišči, če nimaš samospoštovanja, ga pridobi. In pol boš to lahko dala tud otrokom.

Noben tega ne more nardit namest tebe. Lahko ti pomagajo, ampak delat in nardit morš pa to ti. Noben drug.

 

A se da? Da se. Preverjeno. A je težko? Ja, je. Se pa da. In je vredno. Še kako je vredno. Ker pol boš starš svojmu otroku in to tak, kt on rab.

 

Samo ne obupat. Hvala Bogu, da majo /mamo/ otroci eno dobro lastnost.

 

Nikoli ne obupajo /obupamo/ nad svojimi starši in jim vedno dajejo /dajemo/ možnost.

 

Tko da le pogumno.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[mayita]

Kristina, seveda je težko dat kufre nazaj, pravzaprav jih je že prepoznati težko.

 

Ampak, ej, ti si starš svojim otrokom. Ti si se odločila bit starš in s tem si sprejela tud vse, kar sledi. Ti si tista, ki si dolžna dat svojim otrokom to, kar rabijo. Druzga ni.

 

To je tvoje poslanstvo. In a ga boš opravla al ne, je tvoja odgovornost. In posledice tud.

 

Kaj boš nardila, je tvoja izbira.

 

Res je, starši so ti dal vzorce, po kterih si odrasla in oni so odgovorni zanje. Ampak, zdej si pa odrasla in zdej je na teb, a boš še naprej delovala po vzorcih a jih boš prepoznala in preobrazla. A boš še naprej krivila starše za vse in žrtvirala, al boš vzela sebe in svoje življenje in s tem tud bodočnost svojih otrok v svoje roke.

 

Če nimaš samozavesti, jo najdi, če nimaš vere vase, jo poišči, če nimaš samospoštovanja, ga pridobi. In pol boš to lahko dala tud otrokom.

Noben tega ne more nardit namest tebe. Lahko ti pomagajo, ampak delat in nardit morš pa to ti. Noben drug.

 

A se da? Da se. Preverjeno. A je težko? Ja, je. Se pa da. In je vredno. Še kako je vredno. Ker pol boš starš svojmu otroku in to tak, kt on rab.

 

Samo ne obupat. Hvala Bogu, da majo /mamo/ otroci eno dobro lastnost.

 

Nikoli ne obupajo /obupamo/ nad svojimi starši in jim vedno dajejo /dajemo/ možnost.

 

Tko da le pogumno.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

 

zakaj vedno izgovori da je težko prepoznati kufre, to se zgodi samo takrat ko nismo iskreni do sebe in ostalih.po večini pa vsak človek dobro ve kaj je narobe.ali vsaj čuti da je nekaj narobe. naj se pogleda v ogledalo in mu bo samo telo povedalo resnico.če mu tudi to ne pomaga pa naj se zahip postavi v preteklost ko je bil še on otrok in kaj je podoživljal takrat ko so starši na njemu delali napake kot jih zdaj v sedanjosti imenuje.takrat nisobile samo napake ampak globoka čustva.Vprašanje pa je če si dovolj iskren da si priznaš in potlej tudi nekaj narediš.samo priznanje ni nič.teža je pa samo v glavi.če bi ti zdravnik rekel,da boš jutri umrl in da je vse odvisno od tega trenutka kako bo preživel naslednih par ur življenja in da če jih bo pravilo preživel boš ostal živ, verjemi takrat pa človek pozabi na težo in pač naredi kar mora.moč je v mislih.in ne v praznih izgovorih,kot je naprimer joj tezko je.

[Vilinčica]

Butl (zmanjkalo plusov za danes ) moram tako...

[Kristina11]

Kristina, seveda je težko dat kufre nazaj, pravzaprav jih je že prepoznati težko.

 

Ampak, ej, ti si starš svojim otrokom. Ti si se odločila bit starš in s tem si sprejela tud vse, kar sledi. Ti si tista, ki si dolžna dat svojim otrokom to, kar rabijo. Druzga ni.

 

To je tvoje poslanstvo. In a ga boš opravla al ne, je tvoja odgovornost. In posledice tud.

 

Kaj boš nardila, je tvoja izbira.

 

Res je, starši so ti dal vzorce, po kterih si odrasla in oni so odgovorni zanje. Ampak, zdej si pa odrasla in zdej je na teb, a boš še naprej delovala po vzorcih a jih boš prepoznala in preobrazla. A boš še naprej krivila starše za vse in žrtvirala, al boš vzela sebe in svoje življenje in s tem tud bodočnost svojih otrok v svoje roke.

 

Če nimaš samozavesti, jo najdi, če nimaš vere vase, jo poišči, če nimaš samospoštovanja, ga pridobi. In pol boš to lahko dala tud otrokom.

Noben tega ne more nardit namest tebe. Lahko ti pomagajo, ampak delat in nardit morš pa to ti. Noben drug.

 

A se da? Da se. Preverjeno. A je težko? Ja, je. Se pa da. In je vredno. Še kako je vredno. Ker pol boš starš svojmu otroku in to tak, kt on rab.

 

Samo ne obupat. Hvala Bogu, da majo /mamo/ otroci eno dobro lastnost.

 

Nikoli ne obupajo /obupamo/ nad svojimi starši in jim vedno dajejo /dajemo/ možnost.

 

Tko da le pogumno.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

Poglej Butl

 

Jaz svoje starsevstvo jemljem zelo resno..zavedam se napak, ki so jih moji starsi delali pri moji vzgoji, da se jih trudim ne ponavljat. Svojim otrokom nudim vse kar jim najvec lahko, pa ne v materialnem smislu. Tudi tu jim nic ne manjka. Ne mislim povelicevat pogleda na vzgojo mojih otrok. S tem sem hotela samo poudarit, da se vsi trudimo za svoje otroke, vsak pac po svojih najboljsih moceh. Najbrz nisem idealna mama,ampak dokler cutim in vem, da mi otroci zaupajo, da me imajo radi, da imajo cut do socloveka, do narave in do vsega, kar jih obdaja, je moja vzgoja dobra. Ne maram niti nocem...da bi mi kdorkoli ocital lenobo, da se mi ne ljubi oddati prtljago nekam na stran in jo pustiti, ker kdor me v resnici pozna, ve, da lenobe ne poznam. Butl, ti si omenjal bisere zivljenja..Jih nizam na vrvice svojim otrokom. Moji starsi so nas imeli radi, toda objemov, poljubov za lahko noc, tega nam niso izkazovali, ker niso znali.Pa jim tega ne zamerim, ker vem, da so nas ljubili in so to izkazovali na svoj nacin. Pri meni jim vsega tega ne manjka. Ljubim svoje otroke bolj kot vse drugo, in obcutka sprejetosti, razumevanja, topline jaz mislim, da jim pri meni ne manjka.

[butl]

zakaj vedno izgovori da je tožko prepoznati kufre, to se zgodi samo takrat ko nismo iskreni do sebe in ostalih.po večini pa vsak človek dobro ve kaj je narobe.ali vsaj čuti da je nekaj narobe. naj se pogleda v ogledalo in mu bo samo telo povedalo resnico.Vprašanje pa je če si dovolj iskren da si priznaš in potlej tudi nekaj narediš.samo priznanje ni nič.

 

Mayita hojla

 

Ni glih tko simpl. Problem je, ker se vzorci, ki jih fašemo v otroštvu, zapišejo v podzavest in od tam delujejo kt avtomat, ko pride do trigerja. Triger je pa situacija s podobnim, predvsem čustvenim, nabojem. Takrat ta avtomat nardi svoje in že če ga poznamo, težko ustavmo njegovo delovanje, če ga pa ne, pa sploh nimamo šans, da bi nardil drgač.

 

Ti bom dal primer iz reakcije mame do svojga otroka, ker smo glih v taki temi in še posebej, ker ženske, sploh mame, prisegate na intuicijo, češ, mama že po intuiciji ve kva nardit.

 

K je malček še čist mejhen in začne iskat stik skoz gugu /če se ma fajn/ in skoz jok /če se nima fajn/, se mama čist razneži v prvem primeru in se pootroči do malčkovega nivoja, če pa zajoka, pa skoč in ga vzame v naročje, mu da jest, ga tolaž, boža, previje, karkol pač rab. Fajn in prou. Ampak to nardi mama, ki je kt enako stara malčica doživljala enako reakcijo od svoje mame.

 

Kva pa tista, ki je mela mrzlo mamo? Kako pa ona odreagira? Ene, ki vejo, da so mele mrzlo mamo, zatrjujejo, da same pa tega ne bojo nikoli počele svojim otrokom. In ko so v dobri koži, naredijo drgač, kt njihova mama. Ampak, ko pa niso v dobri koži, ko sta z možem na bojni nogi recimo, pa odreagirajo kt njihova mama; ne trznejo na otroško čebljanje ali pa na njihov jok. Še dodatno jih razpizdi. Kaj pa tiste, ki ne vejo, da so mele mrzlo mamo? One odreagirajo tko kt njihova mama. Ne trznejo na otroško čebljanje al pa na njihov jok odreagirajo z umikom, vpitjem, udarcem....al pa kej druzga. Zakaj?

Da bi se lahko odzvale tko kt une taprve, ki niso imele mrzle mame, se morjo spustit prou v tist cajt, ko so ble same take mejhne nebogljene malčice. To se pa ne morjo. Ker preveč boli. Ker bi morale ponovno podoživet ta isti občutek zapuščenosti, kt so ga takrat. In zmrznejo. Kljub obljubam seb /če to vejo/. Zakaj? Ker takrat zlaufa tist vzorec iz podzavesti in se ga ne zavejo al pa ga ne zmorejo hendlat.

A je tko? A poznaš mame, ki pravjo, da mora otrok vekat, da si s tem krepi pljuča, da ne bo razvajen, da naj se navad? Poznaš a ne. Jst tud.

 

Kako bit iskren v tem primeru? Kako prepoznat, kva počneš? Kr tko. Se pogledat v špegu in vedet? Malo sutra. Še ko veš, je zajeban v tistem trenutku, v tisti stiski, odreagirat drgač, kt odreagiraš.

 

Da vidš, a tvoje vedenje obvladujejo vzorci al ga ne, pravzaprav, vsak jih ma še ful za predelat, tko da bi blo bolš rečt kteri so tisti, je dost, če se vprašaš, kva te zaboli, razpizdi, prizadane, užali, razžalosti. Ker vsaka taka reakcija skriva zadej nepredelan vzorec in če se ti zdi to prou /mislm, tvoja reakcija/ in normalno, pomen tud, da ga ne vidš in ne prepoznavaš.

 

In še nekej. Tisti najglobji in najblj zajebani vzorci so najblj globok zakopan in najtežje jih je prepoznat, postavt v zavest in jih predelat. Ker podzavest ve, kdaj si ti dost močan, da boš odkritje prenesu in lohk kej naredu z njim.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[butl]

Poglej Butl

 

Jaz svoje starsevstvo jemljem zelo resno..zavedam se napak, ki so jih moji starsi delali pri moji vzgoji, da se jih trudim ne ponavljat. Svojim otrokom nudim vse kar jim najvec lahko, pa ne v materialnem smislu. Tudi tu jim nic ne manjka. Ne mislim povelicevat pogleda na vzgojo mojih otrok. S tem sem hotela samo poudarit, da se vsi trudimo za svoje otroke, vsak pac po svojih najboljsih moceh. Najbrz nisem idealna mama,ampak dokler cutim in vem, da mi otroci zaupajo, da me imajo radi, da imajo cut do socloveka, do narave in do vsega, kar jih obdaja, je moja vzgoja dobra. Ne maram niti nocem...da bi mi kdorkoli ocital lenobo, da se mi ne ljubi oddati prtljago nekam na stran in jo pustiti, ker kdor me v resnici pozna, ve, da lenobe ne poznam. Butl, ti si omenjal bisere zivljenja..Jih nizam na vrvice svojim otrokom. Moji starsi so nas imeli radi, toda objemov, poljubov za lahko noc, tega nam niso izkazovali, ker niso znali.Pa jim tega ne zamerim, ker vem, da so nas ljubili in so to izkazovali na svoj nacin. Pri meni jim vsega tega ne manjka. Ljubim svoje otroke bolj kot vse drugo, in obcutka sprejetosti, razumevanja, topline jaz mislim, da jim pri meni ne manjka.

 

Lej, zakva misliš, da se morš branit? Kva je tist, kar te je zabolel? Koga morš prepričevat, da si dobra mama? Kva ti pomen, da ti en drug reče, da si dobra mama, da delaš prou, da se izpostavljaš in prepričuješ?

 

Ti veš, kakšna si in to bi moralo bit dost. Kva jst mislim al pa en drug, ni važno, če ti verjameš vase, če si ti zaupaš. Jst ti verjamem, da si dobra mama in da se trudiš in da če delaš kej, kar ni v dobro tvojih otrok, da boš začela delat drgač.

 

Itak noben ni idealen starš in otroc tud nočjo tega. Oni hočjo, da je starš dober starš.

 

Ja, jst vem, da ma vsak starš svoje otroke najrajš na svetu in da se trud kokr ve in zna in zmore in ne si nabijat krivde zarad tega. Pomembno pa je, da ko prepoznaš, da počneš v svoji ljubezni do otrok nekej, kar zanje ni dobr, da to spremeniš.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[free]

Ja itaq da ima, saj je znano, danes v dobi neta se verjetno mnogi od nas izobrazujemo na svoje nacine.

Samo ti ne ves koliko in kje vse je bila Moytsa in kaj vse je videla. Glede na to, da v Indiji sploh nisi bil, ves torej manj kot ona. Torej, kdo se dela pametnega, nekdo, ki je videl na lastne oci, pa ceprav delec, ali tisti, ki je sploh ni videl!?

 

Indija ima ...

[butl]

Ko citiram kterga in mu odgovarjam, to ne leti direkt nanj. Gre za komentar, kva vem, na idejo, na misel, na prepričanje.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[Kristina11]

Ko citiram kterga in mu odgovarjam, to ne leti direkt nanj. Gre za komentar, kva vem, na idejo, na misel, na prepričanje.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

Butl, ti bom rekla tako kot nekje nazaj Porny..ti prav po slovensko zavidam...tvoji komentarji bi bili res za v ....ne vem, jaz bi na tvojem mestu kar knjigo napisala...

lep vecer

[Aliana]

butl .. a si ti tole vse uspel pogruntat preden si svoje otroke začel vzgajat al vmes al pol?

pa a ti je uspelo vse tole tud v prakso spravit in če ja, kako veš, da ti je?

 

naj ne zveni kot provokacija ... res me zanima ...

[free]

rojevanje

 

Ko citiram kterga in mu odgovarjam, to ne leti direkt nanj. Gre za komentar, kva vem, na idejo, na misel, na prepričanje.

[swamisan]

ja ... res želimo otrokom najboljše ... ampak je to res najboljše ? kot pravi naš prijatelj butl

 

in potem smo v "univerzalni" megli ( to ni ljubljanska megla )

 

vse je prav in nič ni prav

 

je pa sigurno boljše od česa drugega

[swamisan]

otrokom damo le to, kar jim znamo dat

 

imamo pa dovolj možnosti, da spoznamo in se naučimo več

 

in če ne prej, vsaj na stara leta vemo, kako bi nekatere stvari lahko izpeljali bolje

 

možno pa je tudi, da se ničesar ne naučimo, ker smo "prepametni" za učenje