Vzgoja otrok

[swamisan]

točno porny ... itak se ve DA

 

takrat ko učimo druge ... najprej učimo sebe ...

 

in potem se zgodi kolektiv učenih butlov

[swamisan]

porny ... pravkar sva skreirala filozofsko delavnico

 

ali pa želiva le nafilat kako zofo ( Zofijo )

[butl]

butl .. a si ti tole vse uspel pogruntat preden si svoje otroke začel vzgajat al vmes al pol? http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon27.gif

pa a ti je uspelo vse tole tud v prakso spravit in če ja, kako veš, da ti je?

 

naj ne zveni kot provokacija ... res me zanima ...

 

 

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

 

Hm, prej ne, zdej, kva je vmes in kva je pol. Če se reče, da se vzgaja do odraslosti, med njo pa ne, pol je to pol. Če se pa reče, da je vzgoja tud ustvarjanje /spreminjanje, vzdrževanje/ odnosov, pol pa pol ne obstaja.

 

Ja, mi je uspel in mi še uspeva, ker to je itak nikoli dokončana zgodba.

 

Kako vem?

 

Pri "jst kt otrok" je to sprememba mojga odnosa do mene in odnosa do mame in njenga odnosa do mene /mam srečo, da mam odzivno in pametno mamo, ki je zmogla sprejet kufre kt mama in ne kt, kva vem, prizadeta, užaljena ženska in do očeta, ki je že pokojni. Posledično pa seveda tud sprememba odnosa z ženo in okolico ter do življenja nasploh, kar se vid v mojem delovanju.

 

Pri "jst kt starš" je to sprememba mojga odnosa do sinov in sprememba njunega odnosa do samih sebe, med seboj in do mene, kar ma za posledico tud njun drugačen pristop do življenja nasploh. In se tud vid v njunem delovanju.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[charlesdarwin]

a kako ja sve to da naućim još nemam interneta pa trebam emajle nosit na poštu i stavit marku

[Aliana]

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

 

Hm, prej ne, zdej, kva je vmes in kva je pol. Če se reče, da se vzgaja do odraslosti, med njo pa ne, pol je to pol. Če se pa reče, da je vzgoja tud ustvarjanje /spreminjanje, vzdrževanje/ odnosov, pol pa pol ne obstaja.

 

Ja, mi je uspel in mi še uspeva, ker to je itak nikoli dokončana zgodba.

 

Kako vem?

 

Pri "jst kt otrok" je to sprememba mojga odnosa do mene in odnosa do mame in njenga odnosa do mene /mam srečo, da mam odzivno in pametno mamo, ki je zmogla sprejet kufre kt mama in ne kt, kva vem, prizadeta, užaljena ženska in do očeta, ki je že pokojni. Posledično pa seveda tud sprememba odnosa z ženo in okolico ter do življenja nasploh, kar se vid v mojem delovanju.

 

Pri "jst kt starš" je to sprememba mojga odnosa do sinov in sprememba njunega odnosa do samih sebe, med seboj in do mene, kar ma za posledico tud njun drugačen pristop do življenja nasploh. In se tud vid v njunem delovanju.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

[Iknee]

se popolnoma strinjam s tabo....glede primerov ki si jih napisala.čeprav bi te tudi jaz lahko narobe razumela kot napriemr, mentalno ali čustveno manj dozorel človek potlej ne more biti tvoj prijatelj, ali fizično manj spoobena oseba ne more biti tvoj prijatelj.

saj imaš verjetno tudi različne prijatelje na različnih mentalnih nivojih,pa so ti še vedno prijatelji.otroku pač ne daš pedesetkilske vreče, ampak pol kilogramsko vrečo bo pa lahko nesel. pa bo ti vseeno enakovreden a ne?

 

 

Seveda imaš lahko prijatelje na različnih ravneh sposobnosti, zrelosti... Je pa tu vseeno bistvena razlika v odgovornosti. Odrasel je odgovoren za svoje življenje in svoje odločitve, otrok pa se tega šele uči, odgovornost je na starših in jo ti postopoma vedno več prepuščajo odraščajočemu otroku. Starši MORAJO biti otroku avtoritete, to otroci tudi potrebujejo, brez tega so zbegani, lahko tudi agresivni, nemirni, hiperaktivni. Mogoče v nekem obdobju izgleda, kot da so bolj zreli od vrstnikov, v odrasli dobi pa se pokažejo velike vrzeli v njihovi zrelosti, na nek način ostanejo nezreli. Nekateri starši, ki se imajo za moderne in dobre starše, so v bistvu sami nezreli in funkcionirajo na istem nivoju kot otrok, se ne zavedajo svoje starševske odgovornosti, odločitve kar prelagajo na otroka v smislu nekakšne demokratične vzgoje in partnerskega odnosa z otrokom. Za razliko od odnosa starš-otrok pa je prijateljstvo odnos dveh oseb na približno isti ravni kar se tiče odgovornosti.

[moytsa]

Tebi dragi moj ni nobene pomoči več.

Vem pa kaj je Indija in kako Indija zgleda.

 

Imam nešteto ljudi bližnjih kolegov ki so v Indiji vsako leto in bili na Kumbha meli itd.

 

In dotična gospa, je pač predstavnik omenjenih.

 

največ predsodkov pa se je v zgodovini dogajalo ravno zaradi subjektivnih mnenj ljudi ki so imeli določene osebne (subjektivne) izkušnje iz obiskov drugih dežel.

 

 

No to je Moytsino razmišljanje pa tudi tvoje.

sej isti tiči skup letajo, paziti je treba le, da se ne začno razmnoževati, preveč je neumnosti na tem svetu.

 

tebi tudi ne....če ne boš začel delat na tvojem egu, ki je krneki...začni ga obvladovat

 

Kako veš, kako Indija zgleda, če pa nikoli nisi bil tam??

Aha, iz pripovedi kolegov...lol...a si bil ti tam, da veš?

Haha, še dosti tičev bo takih, kot sva midva, ker seveda uspešno skrbimo za reprodukcijo takih tičev......

 

lej, porny, če ti gre na živce, ker je mogoče kdo drugačen, kot ti, ti jaz ne morem pomagat....žal.......mi samo mislimo, kot mislimo in delamo svoje delo......in pusti nas že enkrat pri miru, prosim. In še to: če je človek prepričan v to, kar dela, mislim, da je najboljše, da pustiš človeka, da dela, kar misli, če je to dobronamerno......kje ti je etika??

[malimihec]

ne vem ali je res ali se mi samo zdi

 

ampak jaz vidim zgoraj skakat nekega čudnega belega zajčka

 

upam, da me ne bodo kam odpeljali

[Kristina11]

ne vem ali je res ali se mi samo zdi

 

ampak jaz vidim zgoraj skakat nekega čudnega belega zajčka

 

upam, da me ne bodo kam odpeljali

 

Ne bodo te, ker je zajcek

ce bi bila miska, potem pa bi te morali odpeljati

[malimihec]

kristina zdaj si pa ti mene rešla

 

ALELUJA

[moytsa]

Knjige, televizija, internet, dokumentarci...

Čist dovolj da si ustvariš neko sliko a ni res?

 

Preberi si gor, primer ki sem ga podal Freeju za lažje razumevanje....

 

Sploh pa, se je debata razvnela zato, ker si ti, začela s podcenjevalnim tonom, češ kaj pa ti veš o neki državi, če še nikoli nisi bil tam

 

Pa ti skušam povedat, da je Indija prevelika država, da bi jo za življenja človek lahko v živo spoznal.

 

pa tudi iz lastnih izkušenj vem, da so svetovni popotniki omejeni na lastne subjektivne percepcije..

 

Bolje je prebrati kak potopis ali dva in že tam vidiš veliko divergence v mnenjih.

 

O etiki bi se dalo razpravljat sam se mi zdej ne da

 

ok, vsak ma svoje, Porny, ampak najboljše spoznaš nekaj, kar vidiš v živo, vsaj vtis dobiš iz prve roke....v tem je fora...če pa vse slišiš samo iz medijev, pa to ni to zame...kakor za koga, vsak ma svoj prav.......Ampak jaz načeloma razpravljam o stvareh, ki so tukaj in zdaj, ki jih vidim, ne pa o nečem, česar ne vidim in doživim....Raje si nabiram izkušnje z opazovanjem in doživljanjem nečesa novega, tako da........Ampak, nima veze, vsak ma svoje, kajne??

O etiki pa...mislim, da bi se dalo res razpravljat, ampak si sam napisal, da se ti ne da, tko da vidim, da tole ni glih tvoja tema pogovora, ker je očitno pomankljiva in se je izogibaš.....Ko se boš pripravljen česa naučit, pa pač odpri temo o etiki in bomo vsi podali določena mnenja.....

[Cookie]

Smo raznih karakterjev.

Nekomu boš z malo truda na prijazen način nekaj povedal in bo od tega nekaj odnesel, drugim moraš na malo manj prijeten način, da se začne zavedat.

 

Nekaterim staršem je mogoče zato lažje v tem pogledu, da imajo s froci podobne energije, z malo truda, vzgledi in lepo besedo gredo čez krizne situacije, pri enih je treba pa zelo držat meje, non stop dopovedovat včaish zlepa, včaih zgrda.. pa se potem mogoče sodi, da je vzgoja ponekod bolj prijateljska oz. bolj avtoritarna.

Kar hočem rečt je le, da se pozablja, da imamo vsi ne samo pri-vzgojeno ampak tudi pri-rojeno. Zato velikokrat slišat : "pa saj ga nisem tako učil", pa na drugi strani "joj, kako je pa ta vzgojen, nobenih vzorov..".

Se razume, da je vzgoja ogromnega pomena, a zanemarjamo tut aspekt, da je vsak človek svoja osebnost in lahko kljub super popolni vzgoji ne deluje vedno v skladu z njo. Pade ven, šokira, ne vemo, od kje mu to, on ni tak.. tako da ne se zanašat vedno samo na vzgojo. Z njo se veliko da, vsekakor, nikoli pa ne 100%, četudi sam vložiš 150% volje, živcev in napora, a moreš pa preprečit in izbrisat vseh mogočih dejavnikov...

 

To pač treba vzet v zakup, da ni dokončna kot recept.

Se pa strinjam z Iknee, da starš je starš otroku, zato neko določeno stopnjo avtoritete potrebuje, pa nimam v mislih jaz sem absoluten in amen, nimaš možnosti ugovora.

še zmer ne morem plusirat, zato en veeeelik za ta post

[free]

Tuki ne gre za indijo, temvec tvojo potrebo nekoga zasmehovat, kritizirat, mu tezit in zdravit tvojo nizko samopodobo s tem ko se moras skos potrjevat tule; torej tvoj nemir.

 

torej zacni resevat zadevo ne pa se ukvarjat z bedarijami. ocitno si pozabu kaj si v tej temi spraseval in da ti je moytsa in drugi sli pomagat ker si prosil pomoci.

 

.. preveč je neumnosti na tem svetu.

[free]

 

Seveda imaš lahko prijatelje na različnih ravneh sposobnosti, zrelosti... Je pa tu vseeno bistvena razlika v odgovornosti. Odrasel je odgovoren za svoje življenje in svoje odločitve, otrok pa se tega šele uči, odgovornost je na starših in jo ti postopoma vedno več prepuščajo odraščajočemu otroku. Starši MORAJO biti otroku avtoritete, to otroci tudi potrebujejo, brez tega so zbegani, lahko tudi agresivni, nemirni, hiperaktivni. Mogoče v nekem obdobju izgleda, kot da so bolj zreli od vrstnikov, v odrasli dobi pa se pokažejo velike vrzeli v njihovi zrelosti, na nek način ostanejo nezreli. Nekateri starši, ki se imajo za moderne in dobre starše, so v bistvu sami nezreli in funkcionirajo na istem nivoju kot otrok, se ne zavedajo svoje starševske odgovornosti, odločitve kar prelagajo na otroka v smislu nekakšne demokratične vzgoje in partnerskega odnosa z otrokom. Za razliko od odnosa starš-otrok pa je prijateljstvo odnos dveh oseb na približno isti ravni kar se tiče odgovornosti.

 

 

lej, porny, če ti gre na živce, ker je mogoče kdo drugačen, kot ti, ti jaz ne morem pomagat....žal.......mi samo mislimo, kot mislimo in delamo svoje delo......in pusti nas že enkrat pri miru, prosim. In še to: če je človek prepričan v to, kar dela, mislim, da je najboljše, da pustiš človeka, da dela, kar misli, če je to dobronamerno......kje ti je etika??

[moytsa]

Tuki ne gre za indijo, temvec tvojo potrebo nekoga zasmehovat, kritizirat, mu tezit; torej tvoj nemir.

 

torej zacni resevat zadevo ne pa se ukvarjat z bedarijami.

 

 

 

bravo, ravno tako...pa uči se etike......

[butl]

Smo raznih karakterjev.

Nekomu boš z malo truda na prijazen način nekaj povedal in bo od tega nekaj odnesel, drugim moraš na malo manj prijeten način, da se začne zavedat.

 

Nekaterim staršem je mogoče zato lažje v tem pogledu, da imajo s froci podobne energije, z malo truda, vzgledi in lepo besedo gredo čez krizne situacije, pri enih je treba pa zelo držat meje, non stop dopovedovat včaish zlepa, včaih zgrda.. pa se potem mogoče sodi, da je vzgoja ponekod bolj prijateljska oz. bolj avtoritarna.

Kar hočem rečt je le, da se pozablja, da imamo vsi ne samo pri-vzgojeno ampak tudi pri-rojeno. Zato velikokrat slišat : "pa saj ga nisem tako učil", pa na drugi strani "joj, kako je pa ta vzgojen, nobenih vzorov..".

Se razume, da je vzgoja ogromnega pomena, a zanemarjamo tut aspekt, da je vsak človek svoja osebnost in lahko kljub super popolni vzgoji ne deluje vedno v skladu z njo. Pade ven, šokira, ne vemo, od kje mu to, on ni tak.. tako da ne se zanašat vedno samo na vzgojo. Z njo se veliko da, vsekakor, nikoli pa ne 100%, četudi sam vložiš 150% volje, živcev in napora, a moreš pa preprečit in izbrisat vseh mogočih dejavnikov...

 

To pač treba vzet v zakup, da ni dokončna kot recept.

Se pa strinjam z Iknee, da starš je starš otroku, zato neko določeno stopnjo avtoritete potrebuje, pa nimam v mislih jaz sem absoluten in amen, nimaš možnosti ugovora.

 

 

 

Tole si dobr napisala Candle

 

Res je, vsak je edinstven in vsak nekej prnese s seboj, tko da res ne obstaja recept, ki bi "produciral" enako vzgojene otroke. Poleg starševske vzgoje so seveda tud drugi dejavniki, ki vplivajo na razvoj otroka.

 

Pomembno se mi pa zdi, da se starši potrudijo, da naredijo tist, kar je v njihovi domeni, kar lahko.

 

Zakaj?

 

Ker prehitr pride do opravičevanja s strani staršev za svoje karkol, češ, jebiga, sej on je drugačen, sej itak vpliva še to, pa to, pa kej druzga, tko da ni važn, kako vzgajamo. To je eno.

 

Drugo pa, da prehitr povežemo otrokovo drugačnost z "pa saj ga nisem tako učil", pa na drugi strani "joj, kako je pa ta vzgojen, nobenih vzorov..", namest, da bi sebe in njega vprašal in poslušal, ej, kva mi pa otrok s svojim vedenjem sporoča, kaj se dogaja v njem, kaj mu s svojim vedenjem, govorjenjem sporočam..., ker med tistim, kar jst mislim da mu sporočam in tistim, kar otrok sliš in čuti, zna bit hudo velika razlika in dostkrat nima veze z otrokovo drugačnostjo.

 

Sploh je to dost tipično v družini z več otroki. Kolkrat se sliš češ, kako so otroci čist različni, čeprav sva vse vzgajala enako in se to povezuje z različnimi karakterji, v resnic gre pa za to, da otrok enostavno ne vzgajamo enak. Pri je prvi, drugi je drugi in tko naprej.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[butl]

Mislm, da sva se štekala, Butl, vidim point v tem, ko praviš, da starš se vseen mora potrudit. A upoštevat pa tut otrokove karakteristike. Sj včasih nevede nardimo kako krivico, glih tako k tamali ušpilajo kako lumparijo po nepotrebnem... se pravi sproti usklajevat.

Zdaj starši se pa velikrat obremenjujeo, češ, na isti način sem ju vzgajal, pa en bo kar naprej nekaj zganjal.. če čutiš, da si dal maksimum, kolikor si v danih situacijah lahko, potem je to to.

 

Vzgajajo se otroci in tut starši. S tem, da zadnje čase osebno velikrat uporabim termin "privzgoja". Tako k že zgorej, ene froce je lažje vzgajat, vsi imajo določene danosti, eni že zelo odgovorne, drugi malo manj, zate slednje, če se mal neprimerno izrazim treba še malce "preoblikovat", oz. jim še kaj dodatno "privzgojit", da se potem izenači. Ene take dispozicije, recimo en se bo usedu za klavir in že takoj usvojil ritem, drugi bo moral se še nekaj časa trudit, da bo prišel do podobnega efekta.

Zato je s tega vidika pri enih malenkost lažje, pri drugih malenkost težje. No, velja tut v tej smeri, da si sami starši otežijo s kako nepotrebno grobo avtoritarno paniko ali pa pretiranim popustljivim nezanimanjem. Otrok se mora zavedat, da ti kot starš, boš vedno nehote eno stopnico višje. Ne pomen, da bolj pameten, da te morjo častit na veke al karkoli, sam stopnico višje si.

 

Ne vem, kaj imajo v mislih drugi, jaz bi si želela svojga froca-e vzgojit ajde, tut privzgojit v pošteno in odgovorno osebo do sebe in drugih. Nekak to vidim kot višek tega, kar bi lahko v vzgoji dala. Ne morem jim zagotovit večne sreče, zdravja, denarja forever, itd... Sama pa bi si želela bit osebnost, kamor se otrok, ko odraste komot lahko vrne na pogovor, nasvet, pomoč, če želi. Ampak on sam pa se mora trudit bit samostojen, it svoj lajf, ker večno nas ne bo tukaj, da bi ga usmerjali, svetovali, itd..

 

Vem, vse to je lažje pametovat zdaj, ko še nisem starševka, pa k na nek način nisem več otrok (čeprav jp, sm). Sigurno bo še pisano http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/rainbow.gif.

 

 

Zlo dobr, Candle http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_kisses.gif

[butl]

P.S. se vidi, da piflam filozofijo, kaj http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_cool.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_clown.gif

 

P.S. 2: sigurno bom kdaj kot starš zahinavla, ker hej, sigurno bo tut froc kot froc kdaj zahinavu, pa je vseen lažje, če veš, da je eno spoštovanje in odgovornost na obeh straneh.

 

Ayde, froci (to ste vsi vključno z mano, če vam je všeč al ne) in starši, ki ste ubistvu frocasti starši.

 

Whateva, grem piflat naprej ... http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon21.gif Sapere aude! je reku stric Matic, hehe not http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

 

PSSt: 3 Porny, bod pozoren na zadnji stavek.

 

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

 

Napiš mu še, da naj se uči

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_kisses.gif

[mayita]

Mayita hojla

 

Ni glih tko simpl. Problem je, ker se vzorci, ki jih fašemo v otroštvu, zapišejo v podzavest in od tam delujejo kt avtomat, ko pride do trigerja. Triger je pa situacija s podobnim, predvsem čustvenim, nabojem. Takrat ta avtomat nardi svoje in že če ga poznamo, težko ustavmo njegovo delovanje, če ga pa ne, pa sploh nimamo šans, da bi nardil drgač.

 

Ti bom dal primer iz reakcije mame do svojga otroka, ker smo glih v taki temi in še posebej, ker ženske, sploh mame, prisegate na intuicijo, češ, mama že po intuiciji ve kva nardit.

 

K je malček še čist mejhen in začne iskat stik skoz gugu /če se ma fajn/ in skoz jok /če se nima fajn/, se mama čist razneži v prvem primeru in se pootroči do malčkovega nivoja, če pa zajoka, pa skoč in ga vzame v naročje, mu da jest, ga tolaž, boža, previje, karkol pač rab. Fajn in prou. Ampak to nardi mama, ki je kt enako stara malčica doživljala enako reakcijo od svoje mame.

 

Kva pa tista, ki je mela mrzlo mamo? Kako pa ona odreagira? Ene, ki vejo, da so mele mrzlo mamo, zatrjujejo, da same pa tega ne bojo nikoli počele svojim otrokom. In ko so v dobri koži, naredijo drgač, kt njihova mama. Ampak, ko pa niso v dobri koži, ko sta z možem na bojni nogi recimo, pa odreagirajo kt njihova mama; ne trznejo na otroško čebljanje ali pa na njihov jok. Še dodatno jih razpizdi. Kaj pa tiste, ki ne vejo, da so mele mrzlo mamo? One odreagirajo tko kt njihova mama. Ne trznejo na otroško čebljanje al pa na njihov jok odreagirajo z umikom, vpitjem, udarcem....al pa kej druzga. Zakaj?

Da bi se lahko odzvale tko kt une taprve, ki niso imele mrzle mame, se morjo spustit prou v tist cajt, ko so ble same take mejhne nebogljene malčice. To se pa ne morjo. Ker preveč boli. Ker bi morale ponovno podoživet ta isti občutek zapuščenosti, kt so ga takrat. In zmrznejo. Kljub obljubam seb /če to vejo/. Zakaj? Ker takrat zlaufa tist vzorec iz podzavesti in se ga ne zavejo al pa ga ne zmorejo hendlat.

A je tko? A poznaš mame, ki pravjo, da mora otrok vekat, da si s tem krepi pljuča, da ne bo razvajen, da naj se navad? Poznaš a ne. Jst tud.

 

Kako bit iskren v tem primeru? Kako prepoznat, kva počneš? Kr tko. Se pogledat v špegu in vedet? Malo sutra. Še ko veš, je zajeban v tistem trenutku, v tisti stiski, odreagirat drgač, kt odreagiraš.

 

Da vidš, a tvoje vedenje obvladujejo vzorci al ga ne, pravzaprav, vsak jih ma še ful za predelat, tko da bi blo bolš rečt kteri so tisti, je dost, če se vprašaš, kva te zaboli, razpizdi, prizadane, užali, razžalosti. Ker vsaka taka reakcija skriva zadej nepredelan vzorec in če se ti zdi to prou /mislm, tvoja reakcija/ in normalno, pomen tud, da ga ne vidš in ne prepoznavaš.

 

In še nekej. Tisti najglobji in najblj zajebani vzorci so najblj globok zakopan in najtežje jih je prepoznat, postavt v zavest in jih predelat. Ker podzavest ve, kdaj si ti dost močan, da boš odkritje prenesu in lohk kej naredu z njim.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

 

 

jaz ti lahko iz svojih izkušen povem ko imaš tako mamo, jaz sem imela še hujši primer moja mama je bila pijanka in narkomanka, še napol posvojena pa je ne krivim za nič če jaz naredim nekaj narobe......ker sem iskrena.moje napake so moje in od nikogar drugega.

moja sestra ima 6 let staro punčko pa ne dela istih napak kot jih je najina mama ker ve kako jo je to bolelo.če bi vi vedeli čez kaj vse sva šli midve...midve se ne smiliva sami sebi, ampak veselo korakava v jutri....

po vaših pisanjih tle pa tudi od drugih, že kot otrok sva bili s setro prav zaradi tega drugačni,vsi so videli potencialne pijanke in narkomanke ravno zaradi takega razmišljanja, kot ga imate vi, Enim smo se pa smilili, smiljenje je še slabše,takrat enostavno delaš bolanega duha.no pa sej kako bi lahko imeli drugačno mnenje,saj tudi na psihiatriji učijo tako, pa v večina primerih glih potlej družba ustvari te majhne otroke v narkomane in pijance.težko je samo takrat ko je človek len.ko se raje smili samemu sebi in si noče pomagat in čaka da mu bodo drugi pomagali....potlej ja se pa začne nabirat in nabirat.....

res je veliko staršev dela to kar si ti napisal, pa ne samo tisti ki jim je bilo težko v otroštvu .Ampak pač zato ker se smilijo sami sebi.ko si slabe volje in ti otrok joče zakaj bi stresal slabo voljo na otroka če on nima čisto nič pri tem.ja ljudje so zadnje čase čustveno zelo nelabilni, ampak to samo zato ker niso iskreni do sebe......

drugače pa preteklost je preteklost, lahko ti je samo v pouk. ne pa da se istovetiš z njo ker je več ni.....

Ja pravim v ogledalo se poglej, če si debel , če si presuh, če imaš podučnake,če imaš recim pri tridesetih, kakršno koli kožno bolezen, si pri nečem lažeš.

[mayita]

Seveda imaš lahko prijatelje na različnih ravneh sposobnosti, zrelosti... Je pa tu vseeno bistvena razlika v odgovornosti. Odrasel je odgovoren za svoje življenje in svoje odločitve, otrok pa se tega šele uči, odgovornost je na starših in jo ti postopoma vedno več prepuščajo odraščajočemu otroku. Starši MORAJO biti otroku avtoritete, to otroci tudi potrebujejo, brez tega so zbegani, lahko tudi agresivni, nemirni, hiperaktivni. Mogoče v nekem obdobju izgleda, kot da so bolj zreli od vrstnikov, v odrasli dobi pa se pokažejo velike vrzeli v njihovi zrelosti, na nek način ostanejo nezreli. Nekateri starši, ki se imajo za moderne in dobre starše, so v bistvu sami nezreli in funkcionirajo na istem nivoju kot otrok, se ne zavedajo svoje starševske odgovornosti, odločitve kar prelagajo na otroka v smislu nekakšne demokratične vzgoje in partnerskega odnosa z otrokom. Za razliko od odnosa starš-otrok pa je prijateljstvo odnos dveh oseb na približno isti ravni kar se tiče odgovornosti.

 

 

poglej jaz sem napisala da mora starš biti otroku starš in prijatelj..predvsem ga mora pa naučiti odgovornosti.

se popolnoma strinjam s tabo.

sovražim moderne starše ki se obračajo kot listje na veji, soražim pediatre,ki kar naprej delajo eksperimente, eno leto je nekaj 100% dobro, drugoleto je to 100% slabo, da ne govorim o psihiatriji, tja se pa res ne bi spuščala.seveda moraš imeti avtoriteto, drugače lahko otrok že pri šterih ima avtoriteto nad tabo ali pa še prej.tudi ne strinjam se da otroka ne smeš udarit,kajti včasih nič ne pomaga kot ena po riti.Ali pa če gledate male vragce ko starši slepo verjamejo pedagogom ne vidijo pa da vbistvu si pedagogi zasiguravajo da so nepogrešljivi v družbi.tako moraš nekoga prositi za pomoč ko ti šteri letnik razbija po stanovanju, ti se ga pa ne upaš udariti,pa še močno jim moraš plačati.

jaz ne govorim o partnerskih odnosih,ampak o navadnih prijateljih.da recimo ko otrok pride iz šole ti tudi pove kaj se je dogajalo v šoli po resnici in da ga ni strah.Ko je otroka srah ti začne lagati in prikrivati reči.to da te ima otrok rad zarado spoštovanja in ne zaradi strahu ali zaradi tega ker ve da bo nekaj dobil.

[mayita]

drugače pa otroka ne moreš vzgajati po vzorcih , vsak otrok je knjiga zase in vsak otrok rabi drugačno vzgojo.pvrašajte starše ki imajo več otrok...

[rafaelkozoprask]

candle ti si naša svečka

 

res smo sami froci

 

mali in veliki

 

mlajši in malo manj

[butl]

jaz ti lahko iz svojih izkušen povem ko imaš tako mamo, jaz sem imela še hujši primer moja mama je bila pijanka in narkomanka, še napol posvojena pa je ne krivim za nič če jaz naredim nekaj narobe......ker sem iskrena.moje napake so moje in od nikogar drugega.

moja sestra ima 6 let staro punčko pa ne dela istih napak kot jih je najina mama ker ve kako jo je to bolelo.če bi vi vedeli čez kaj vse sva šli midve...midve se ne smiliva sami sebi, ampak veselo korakava v jutri....

po vaših pisanjih tle pa tudi od drugih, že kot otrok sva bili s setro prav zaradi tega drugačni,vsi so videli potencialne pijanke in narkomanke ravno zaradi takega razmišljanja, kot ga imate vi, Enim smo se pa smilili, smiljenje je še slabše,takrat enostavno delaš bolanega duha.no pa sej kako bi lahko imeli drugačno mnenje,saj tudi na psihiatriji učijo tako, pa v večina primerih glih potlej družba ustvari te majhne otroke v narkomane in pijance.težko je samo takrat ko je človek len.ko se raje smili samemu sebi in si noče pomagat in čaka da mu bodo drugi pomagali....potlej ja se pa začne nabirat in nabirat.....

res je veliko staršev dela to kar si ti napisal, pa ne samo tisti ki jim je bilo težko v otroštvu .Ampak pač zato ker se smilijo sami sebi.ko si slabe volje in ti otrok joče zakaj bi stresal slabo voljo na otroka če on nima čisto nič pri tem.ja ljudje so zadnje čase čustveno zelo nelabilni, ampak to samo zato ker niso iskreni do sebe......

drugače pa preteklost je preteklost, lahko ti je samo v pouk. ne pa da se istovetiš z njo ker je več ni.....

Ja pravim v ogledalo se poglej, če si debel , če si presuh, če imaš podučnake,če imaš recim pri tridesetih, kakršno koli kožno bolezen, si pri nečem lažeš.

 

Hojla Mayita

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif Ej, prou vesel sem, da si napisala tole. Vidve s sestro s svojo zgodbo potrjujeta, da se da, če se hoče. Fajn. Super sta.

In tole o preteklosti si tud zlo faj napisala. Se zelo strinjam.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[mayita]

Hojla Mayita

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif Ej, prou vesel sem, da si napisala tole. Vidve s sestro s svojo zgodbo potrjujeta, da se da, če se hoče. Fajn. Super sta.

In tole o preteklosti si tud zlo faj napisala. Se zelo strinjam.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

 

hvala

[Kristina11]

Mayita, tudi jaz poznam primere, ko so bili otroci veliko bolj odgovorni od svojih staršev.

Skozi vse, kar so v svojem otroštvu morali dati skozi, so se naučili biti odgovorni in ljubeči starši, ki nikakor niso hoteli niti imeli želje ponavljati napak.

Otroci istih strašev odrastejo v popolnoma različne osebnosti. Dejstvo je, da se nekateri ob porazih v življenju izgovarjajo na otroštvo, češ da niso prejeli

take vzgoje, kot bi jo morali, in da so vsega krivi starši. Če nam kaj ne gre kot bi moralo, je najlažje kriviti nekoga drugega. Ampak slej ko prej pride čas, da se

človek postavi na svoje noge, pusti preteklost za seboj ...in pač živi svoje življenje.