Vzgoja otrok

[viyola]

Tudi ti si božji otrokna tebi je, se boš odločil za temo ali za svetlobo..za sovraštvo ali za ljubezen..v vsakem od nas je oboje..je sonce in so sence..ko se sprejmeš v celoti, je šolanje precej bolj enostavno.Zato se strinjam, življenje je krasen učitelj..ti praviš Božja šola..In uči nas tudi sočutja, kajne?..Sočutja so bolečine drugih, če bi ga premogel, najbrž nebi prilepil link o streli, ki je v petek ubila moža in očeta družini..Ne glede na preciznost in natančnost Boga..itak ima vse svoj smisel in namen

 

In nihče ni bolj božji kot drugi..kdor misli, da je bolj božji kot sosed, se prekleto moti

[cipcipilonika]

bojante, čist resno, si se že kdaj vprašal, če imaš morda oprane možgane? sori, si mi tak zanimiv primerek, zato ker me spravljaš ob živce s tem, ker se ne da s tabo debatirat, ker goniš svoje in sploh ne SLIŠIŠ. Zanima me, a te je kdo kdaj v življenju ranil? Si bil morda žrtev kakšne zlorabe? Ne misli, da se norčujem, ampak me resno skrbi zate, ker mi deluješ kot tempirana bomba. Gradiš nek svoj svet in jojprejoj, ko se ti bo le-ta porušl. Govorim iz izkušenj, ko sem spremljala podobno zgodbo prijatelja.

[Bojante]

Tudi ti si božji otrokna tebi je, se boš odločil za temo ali za svetlobo..za sovraštvo ali za ljubezen..v vsakem od nas je oboje..je sonce in so sence..ko se sprejmeš v celoti, je šolanje precej bolj enostavno.Zato se strinjam, življenje je krasen učitelj..ti praviš Božja šola..In uči nas tudi sočutja, kajne?..Sočutja so bolečine drugih, če bi ga premogel, najbrž nebi prilepil link o streli, ki je v petek ubila moža in očeta družini..Ne glede na preciznost in natančnost Boga..itak ima vse svoj smisel in namen

 

In nihče ni bolj božji kot drugi..kdor misli, da je bolj božji kot sosed, se prekleto moti

 

 

Glej, ker pomagam vsakemu človeku, četudi ni v stiski , in ker sočustvujem tudi z komarjem ki me piči, in ga zato ne ubijem, niti muhe ki mi cel dan teži ne fentam, kot večina neprizanesljivežev, in sem z soljudmi ljubezniv kolikor pač zmorem , pol nevem kaj je to sočutje ki je sad Ljubezni.

 

Res : Nihče ni "bolj božji" ali kako drugače "boljši" , Kajti vsak se mora Sam odločiti ; ali za Dobro/Svetlobo/Življenje, ali za slabo/temo/smrt .

 

Se pa verjetno tudi nisi vprašala, da pa morda pa je ta oče imel kake skrivne zlorabe do svoje žene, ali pa do hčerke, ali pa , da bi ga v prihodnosti obsedli zli duhovi, in bi ubil obe , ... mar meniš, da to "slabo" dejanje ni bilo navsezadnje "le dobro" ... ???

 

Mar meniš, da se jaz ne učim sočutja v božji šoli, ko moram Ljubljanskim klošarjem potalati svoj že itak težko pridobljen denar , ???

 

Dobro, potem me pa še na križ pribij, in pljuni v obraz, da bom vsaj imel potrjeno, kar že Dooooolga leta Vem : Da Sem Slab http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif

 

In, prosim oprosti mi, če v meni do sedaj nisi prepoznala kaj več sočutja .

 

Pa enako lahko povem še cipilonki .

 

Hvala.

 

.

[mayita]

point je v tem da sploh nisi slab.... . to je tipično za vse vere prvo prepričat posameznika da je slab in mora služit bogu in njim ki so njegovi poslanci.....

[Bojante]

point je v tem da sploh nisi slab.... . to je tipično za vse vere prvo prepričat posameznika da je slab in mora služit bogu in njim ki so njegovi poslanci.....

 

Heh, kaj tebi spet ni jasno , ...

 

Nekoč Boš Spoznala, da sem ti govoril Resnico .

 

Morda ne v temu lajfu .

 

Nekoč, ...

 

Morda šele Onstran .

 

V S I Smo Slabi . Žal.

 

Tisto, kar pa je dobrega v nas, je pa Bog-Stvarnik v nas.

 

Vsi mi pa smo slabi, Kajti : Samo Bog Je Dober http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif

 

Grem zdaj , na večerni sprehod z nekim bratom tam doli iz spodnjega dela mesta .

 

Ajd', čaw lep pozdraw iz Slovenije .,

[viyola]

V tej družini ni bilo ne eno, ne drugo..nobenih zlorab..ampak, kot sem napisala že prej..vse ima svoj smisel in namen..ali drugače, kot pravi Mali princ "bistvo je očem nevidno"..in ne prepričuj drugih in sebe,kako zelo slabi smo..se tako malo ceniš?to je še ena od zablojenih zablod..kot RKC

[Bojante]

Glej, jaz Točno Vem, koliko se moram ceniti .

 

In Točno Toliko tudi Se .

 

Eni se pa imajo za dobre, oziroma še celo za nevemkakozelooodobre .

 

No, to jim je prinesla njihova trojna slepota.

 

Jaz Vem, da sem slab, Kajti drugače nebi potreboval Stvarnika, da bi me ustvaril , temveč bi bil neustvarjen, ali pa bi se sam ustvaril.

 

No, vidiš, na žalost nisem tako sposoben, in če nisem sposoben, potem tudi dober nisem.

 

Nesposobneži smo na žalost le slabi .

 

Zato pa je Bog toliko Boljši .

 

Le On Je Ljubezen, ki je Življenje , ki je Dobro .

 

Lp + #

[cipcipilonika]

bojante, dej pojdi vase in razišči, kaj se ti je v življenju zgodilo, da imaš tako nizko samopodobo, da si našel zatočišče in izgovore za to tam, kjer si pač jih.

[Bojante]

bojante, dej pojdi vase in razišči, kaj se ti je v življenju zgodilo, da imaš tako nizko samopodobo, da si našel zatočišče in izgovore za to tam, kjer si pač jih.

 

 

Zgodilo se mi je Božje Razodetje z Stvarnikovo Besedo http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif

 

O kakih izgovorih zdaj bluziš ti ? Pojma nimam.

 

A da bi imel tako PreVzvišenoVisoko samopodobo kot ti , a ?

 

No, vidiš, tako nesamokritičen in neponižen pa na srečo nemorem biti .

 

Lep pozdraw iz Slovenskih dobraw, čaw

 

B. + #

 

[cipcipilonika]

veš kaj si?

zelo žaljiv, nespoštljiv, nesramen in - kr neki bluziš.

brez veze vse skup, pa pejt nekam z vso svojo Blaženo Vzvišenostjo.

[Beli lotos]

O kakih izgovorih zdaj bluziš ti ? Pojma nimam.

 

A da bi imel tako PreVzvišenoVisoko samopodobo kot ti , a ?

 

No, vidiš, tako nesamokritičen in neponižen pa na srečo nemorem biti .

 

Kaj če bi raje malo razmislil o vsem, kot takoj zavzel obrambni položaj, saj ti ni nič slabega želela reči cipcipilonika, po mojem ima popolnoma prav, vse to tvoje pisanje po forumu res kaže na zelo nizko samopodobo.

[Bojante]

Kaj če bi raje malo razmislil o vsem, kot takoj zavzel obrambni položaj, saj ti ni nič slabega želela reči cipcipilonika, po mojem ima popolnoma prav, vse to tvoje pisanje po forumu res kaže na zelo nizko samopodobo.

 

 

Ja, sej, jaz ji tud nisem želel nič slabega , le hotel sem ji razložiti, da je njeno cenjenje samopodobe pač prevara njene duše . In tudi tvoje .

 

Namreč, Jaz vem, da se še preveč cenim . Ampak, eni se imajo pač za boljše , z poveličevanjem , poviševanjem, precenjenjem, njihove samopodobe .

 

In pol so tkole prehitro užaljeni, če jim kdo pove resnico .

 

Ah, kaj naj zdaj, ... nič, ... govoril sem

 

Lp + #

[cipcipilonika]

in Ti si Tisti, ki govoriš Resnico, edino in večno, seveda jo samo Ti poznaš, itak, sej tebi se je razodelo (pa še kej druzga zgodilo),

no ne vem, a se poznava al kaj da tako Sodiš o tem, kakšno samopodobo imam ali si si ustvaril sliko na podlagi napisanega?

Kr neki.

Neumna sem pa itak jaz, ko se mi da ukvarjat se s takimi... eh...

 

eto - Govorila sem

haugh!!

[Bojante]

... no, še nekaj jih tud' je, ... ampak morš' pa vedt', da smo V S I v zmoti .

 

In, kakšno samopodobnostno cenjenost naj bi recimo jaz imel, ko pa vem, da sem v zmoti , a ???

 

Kaj sem pol vreden, če ni z mano nič druzga kot pa le napaka kot posledica moje zmote , a ?

 

Tisti majhen del Resnice, ki je v meni, je pa itak od Stvarnika, pa še te ne razumem povsem, tko, da ... skor škoda besed .

 

Ma, kukr' je, je, se pa trudm bit' boljš.

 

Ja, tist o tebi sem pa po tvojem napisanem sklepou, ja, itak, kuko pa, ker drgač te pa ne poznam.

 

Piši kao što govoriš .

 

Lp + #

[Chypychyps]

Mogoče stick to the theme. Vzgoja otrok...

[sin]

 

-

 

Zanima me, kako vi doživljate pisanje na forumu hkrati vzporedno z vzgojo otrok/a?

Če se tukaj recimo živcirate, kako to vpliva na vaše otroke in odnose z njimi?

[Bojante]

Eeee, torej, treba je povedat', da gre za Dve Vrsti "Vzgoje otrok" .

 

Najprej se gre za Vzgojo nas iz strani Stvarnika-Boga.

 

In potem, za vzgojo naših malih otrok, katere lahko dobro vzgajamo Le, če smo že tudi sami vzgajani dobro .

 

Namreč, če jih bomo dobro vzgojili, bodo voljni + sposobni za nadaljno Vzgojo Stvarnika , drugače pa žal ne, in bo "bilanca njihovega lajfa žal negativna" .

 

Toliko na kratko, zdaj pa na šiht' .

 

Lp + #

[Beli lotos]

Zanima me, kako vi doživljate pisanje na forumu hkrati vzporedno z vzgojo otrok/a?

 

Tu v vzgoji otrok je fajn primer (Bojante ) kako deluje nekdo, ki odraste z zelo slabo samopodobo in se nikakor ne sprejema takšen kot je.

[Aliana]

 

-

 

Zanima me, kako vi doživljate pisanje na forumu hkrati vzporedno z vzgojo otrok/a?

Če se tukaj recimo živcirate, kako to vpliva na vaše otroke in odnose z njimi?

 

Predvsem imam manj časa za forum

 

Ene par stvari glede vzgoje sem si tudi s pomočjo foruma in debat tule razdelala, kaj ja in kaj ne. Zdaj z otrokom mi takole zvečer, ko gre spat in ko se lahko malo vsedem in mal preberem in recimo v LNDnevnik napišem kaj dogaja, pomaga zbrat misli, se malo sestavit .. se mi je že tudi kdaj zgodilo, da me je kak (morda čisto nenamenski post) spomnil ali opomnil na kaj povezanega z otrokom .. Zadnjič enkrat recimo sem se ob enem postu, sem že pozabila katerem, zamislila, da v bistvu sem ful z otrokom, sam ne cela, ker imam razpršene misli vsepovsod .. in se zdaj zavestno vsaj enkrat na dan res samo njej posvetim, da imava tud kvaliteto, ne le kvantiteto.

 

Živciram se pa tukaj ne, v bistvu .. sem se ravno zadnjič zalotila, da vsakodnevno spremljam nekatere teme, ki v bistvu niso prinesle že nekaj časa nič novega in se v njih samo jamra ali krega ali kaj podobnega .. in sem se v enem trenutku odločila, da pa tega ne rabim v lajfu in sem jih nehala brat. enostavno

 

tako da zame je tale forum res relax na koncu dneva, zbiranje in urejanje misli, pobiranje zanimivih informacij iz parih tem, včasih kakšna fajn debata, da malo prevetriš možgane in poskušaš videt še drugo perspektivo ...

[Bojante]

Tu v vzgoji otrok je fajn primer (Bojante ) kako deluje nekdo, ki odraste z zelo slabo samopodobo in se nikakor ne sprejema takšen kot je.

 

 

Jaz se sprejmem tak kakršen sem, kar tudi ti potrjuješ : slab zaradi "slabe samopodobe"

 

Kaj ti tukaj zdaj še ni jasno ?

 

Lp + #

[butl]

Tole sem dobil po mejlu.

 

Fajn http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

 

7DNI - sreda, 23. maj 2012

intervju

Nehajte prositi. Zahtevajte!

Marko Juhant, specialni pedagog, je poklicni vzgojitelj za otroke z motnjami vedenja, specialist za obnašanje. Pred leti vzgojitelj v vzgojnem zavodu, pa ravnatelj in vodja izobraževalnih programov za delo na sebi, se danes posveča svoji "življenjski strasti" - vzgoji vzgoje otrok. Skupaj s specialno pedagoginjo Simono Levc sta izdala knjigo, naslovljeno "Varuh otrokovih dolžnosti ali: nehajte se ukvarjati z otrokovimi pravicami!", ki je nastala na podlagi slovenske vzgojne prakse.

[Opis: "Otroka je treba maksimalno vključiti v vsa domača opravila in to takrat, ko se nam zdi še malo premajhen zanje."]

"Otroka je treba maksimalno vključiti v vsa domača opravila in to takrat, ko se nam zdi še malo premajhen zanje."

- V knjigarnah so police s knjigami o vzgoji otrok vedno daljše. Je to znak, da imamo težavo?

 

"Veliko težav pravzaprav. Ko otrok - govorila bova o najmlajših pa vse do najstnikov - naredi nekaj, kar nam ni všeč, ali pa ne naredi, kar bi radi, iščemo pomoč. Prva pot, opažam, je zmeraj internet. Ampak tam dobiš zmeraj enake nasvete: zgladi, potrpi, počakaj, rad ga imej, ne zahtevaj, na lep način je treba ... Dokler ni prehudo. Takrat je tudi zgodba, ki jo starš napiše na forum, že drugačna. Ker ga grabi panika, nemoč - in odzivi postanejo drugačni: Zgrabi ga, pritisni ... Vmes pa ni nič. Manjka del od takrat, ko starš še zaupa v otroka, do takrat, ko je zaupanje izgubljeno. Ker so vmes "pozabili", da smejo od otroka tudi zahtevati."

 

- Vedno se govori, da je otroke treba "motivirati", vi pa zdaj kar "zahtevate".

 

"Če v bibliografski sistem COBBIS vpišete "motiviranje", boste našli na stotine knjižnih naslovov s to besedo. Nihče pa se več ne vpraša, kaj pravzaprav pomeni. To ni neka čarobna stvar, s katero otroka ali odraslega pripraviš do tega, da počne, kar bi ti rad, da počne. Motivirati pomeni spraviti v gibanje. Premakniti z mrtve točke. Iz fizike pa vemo, kako se to naredi. Neko telo spraviš v gibanje samo in izključno s silo. Lepo prevedeno lahko rečemo motiviranju siljenje. Najina generacija ni nikoli od staršev slišala, da nas je treba motivirati. Ker smo imeli dolžnosti in obveznosti že od malega. Našim staršem ni prišlo na misel, da nas bi morali obvarovati pred napori. Bilo pa je zelo "nobel", če je bila kakšna dolžnost tudi kdaj nagrajena z drobižem. Za čiščenje vseh čevljev pri hiši, za pranje avtomobila ... To še vedno deluje."

 

- Da otroku plačaš za neko delo? Najbrž bo zdaj kateri izmed staršev zgrožen.

 

"Morda, ampak je fino, če imajo otroci priložnost tudi zaslužiti. Po tržni ceni, da se razumemo. Če v ročni pralnici operejo vaš avto za sedem evrov, je to tudi cena, ki jo boste plačali otroku in zahtevali boste enak standard kvalitete opravljenega dela. Zanimivo je, da starši pri takšnih opravilih, ki jih plačajo, res zelo preverijo, ali je delo dobro opravljeno, pri domači nalogi, ki jo je otrok napisal z levo roko, so pa zelo hitro zadovoljni. Srečujem tudi starše, ki me sprašujejo, ali poznam koga, ki bi njihovega otroka sprejel na delo, starši pa so sami pripravljeni plačati za to, samo da bi dobil izkušnje, kaj delo pomeni. Ker so zamudili tiste najugodnejše trenutke, ko se da otroka najbolj spontano vključiti v vsakodnevna opravila. Na drugi strani pa imate starše, ki niso nikoli razmišljali o tem, da bi njihov otrok sploh moral kaj delati. Saj vsi poznamo značilno sporočilo "Uči se, da ti ne bo treba delati". Otrokom pravzaprav lažejo, ker takšnih zaposlitev ni več, sinekure so že zdavnaj oddane."

 

"Šola je tvoja služba"

 

- V knjigi neusmiljeno napišete, da so starši fizično neznansko pridni, da naredijo vse za otroke in namesto njih, vzgojno pa so neznansko leni.

 

"Doslednost pri zahtevah se zmeraj splača. Ja, večinoma je lažje pospraviti sobo kakšnega najstnika, kot ga pripraviti do tega, da to stori sam. Tudi hitreje je, čas pa je postal strašno pomembna dimenzija. Marsikdaj mi starši na predavanjih rečejo, da opravijo otrokovo delo zato, da jim ostane več časa. "Ali greste potem na jogo, na tečaj zumbe, položite noge na mizo in berete?" jih vprašam. "O, to pa ne," odgovarjajo, "toliko časa pa spet ni." Ja, kje je pa potem dobiček! Ko delaš namesto otroka, ni nobenega dobička, ko delaš z njim, pa je to druga pesem in tudi odnosi so drugačni. Naj pojasnim na primeru: Večji otrok pomaga očetu beliti steno. Še dan prej je njegova mlajša sestrica začela čečkati po steni. "Mama, mala čečka po steni," bo obvestil mamo. Zdaj je stena na novo pobeljena in to z otrokovo pomočjo. In ko bo mala šla s pisalom proti njej, jo bo večji otrok ustavil že dva metra prej. "Mama, mala je hotela čečkati po steni." Nič ni bil "vzgajan" med enim in drugim dnem, nobenih novih modrosti mu nismo dali, sam od sebe je tako reagiral, ker je dobil drugačno izkušnjo in ker ceni delo, ki ga je vložil. Stena je zanj vredna več kot še dan poprej. Videti rezultat svojega truda - čez to ga ni!"

 

- Mar ni dovolj, da otroci pridno delajo naloge in se učijo?

 

"Velikokrat slišim od staršev: "Jaz imam svojo službo, tvoja služba je pa šola. To je tvoje delo." Če otrok doma po svoji "službi" pospravlja, se pa gre sivo ekonomijo, ali kaj?! Otroka je treba maksimalno vključiti v vsa domača opravila in to takrat, ko se nam zdi še malo premajhen zanje. Otroci, ki imajo privzgojene delovne navade, imajo tudi učne navade, to drži kot pribito. Otroku daš delo, pokažeš, kako naj ga opravi, potem mu dovoliš, da ga res v celoti opravi sam, in na koncu - to je najpomembnejše - skupaj pogledata, kako je opravljeno. Pomembno: pri delu se ne vtikuješ, ne puliš mu dela iz rok, lahko pa svetuješ. Osvetlimo s primerom: sedemletnik bo posesal prah v stanovanju. Hočemo, da je res v redu posesano, otrok pa seveda ne vidi vsakega lasu na tleh, ni vajen to videti. In če bomo potem, ko bo končal, šli sami "popravljat" za njim, nismo naredili nič dobrega. Staršem rečem, naj vržejo konfete po tleh, te otrok vidi. Lahko rečemo "Glej, tam je še eden" in je na koncu stanovanje res temeljito posesano. Potem otrok pospravi sesalnik na svoje mesto, pregledamo, kaj je naredil, in mu povemo, da je izvrstno opravil svoje delo. Verjemite, da se bo počutil odlično, nikakršna čokolada za nagrado ni potrebna."

 

- In če smo zamudili ta čas - ko se zdi, da je otrok še malo premajhen - , da bi zahtevali, naj sodeluje pri hišnih opravilih? Lahko "zamujeno" pri najstniku še nadomestimo?

 

"Še zmeraj se da, seveda. Navsezadnje, če bi bilo to nemogoče, bi odrasli ne hodili k vsem mogočim strokovnjakom, ko imamo probleme s seboj. Vendar je vložek neprimerno višji. Da petletnega fanta naučiš delati s sesalnikom, potrebuješ 20 minut in pest konfetov. Da naučiš posesati stanovanje petnajstletnega fanta, pa potrebuješ pet tednov in pest apaurinov."

 

- Kako torej?

 

"Ko pride tak dan, da imaš s svojim najstnikom kar dober stik, se da marsikaj napraviti. Njegova soba - klasika - je pravi rock"n"roll. (Včasih katera mama reče, da poskuša otroka izzvati s pripombo: "Kaj bodo pa tvoji prijatelji rekli, ko pridejo na obisk, kakšno sobo imaš?" Marsikatera je slišala odgovor: "Rekli bodo, kakšno mamo imam.") Vprašaš ga lahko, katero fazo pospravljanja pa res iz dna duše sovraži. Ker boš to fazo opravil namesto njega. "Pobrisati prah," bo rekel. In lahko začneta. Bog ne daj, da bi takrat pridigali v stilu "Le kako lahko imaš mizo tako nametano" in podobno. Ali da bi sporočali "Jaz znam vse, ti nič" - nikoli več ne bosta skupaj pospravljala, ker ne bo hotel. Takšno delo je lahko odličen način druženja, ker se s svojim otrokom družiš kot z osebo, kot z nekom, ki ima svoja videnja, vrednote ..."

 

"Ta nova učiteljica

 

je res nora"

 

- Kam, kako, zakaj se je izgubila starševska avtoriteta?

 

"Delež krivde nosi prav gotovo ta nesrečna permisivnost v vzgoji, ki smo jo privlekli iz Anglije. Danes jo imamo sijajno "zapakirano" v pravicah otrok, ki so nedotakljive, njihovo tolmačenje v šolah pa silno uborno. Otrokom v tem šolskem sistemu razložijo, kakšne so njihove pravice in kam se lahko obrnejo po nasvet, če se jim zdi, da so jim omejevane, kršene. Na primer: otrok ima pravico do igre. Najstnik vidi vrstnike, ki nabijajo žogo na igrišču, in reče, da gre ven. "Ne greš," reče mama, "ker moraš prej dokončati nalogo." "Ja, ampak, ko bom končal, bodo šli že domov. Jemlješ mi pravico do igre in šel bom k šolski svetovalki, v center za socialno delo, po internetu se lahko pritožim varuhu otrokovih pravic." Nihče ni temu otroku povedal, da so starši tisti, ki postavijo okvir, kdaj je čas za igro in kdaj za delo. Tako je tudi prav in amen! Staršem nihče natančno ne pove, kako se, denimo, uresničuje pravica otrok do izobraževanja. To gotovo ne pomeni, da ima otrok pravico, da ga vpišejo v šolo, potem pa lahko "šprica". Pogovarjal sem se z mamo treh otrok, od katerih si je najstarejši, srednješolec, zamislil, da ne bi več hodil v šolo, ker je tam "vse brez veze". "Ne morem ga prisiliti, da bi hodil, če noče," mi je rekla. Seveda se je šola kmalu zazdela "brezvezna" tudi mlajšima bratoma. Pa smo šli skupaj skozi vse posledice, ki jih lahko ima takšna odločitev. Ena od njih je tudi ta, da lahko ostanete brez otroškega dodatka. Na letni ravni je bil to velik denar za družino s tremi otroki. In naslednji dan so bili spet vsi v šolskih klopeh."

 

- "Ne morem ga prisiliti" - tak občutek nemoči je najbrž najbolj grozljiv ...

 

"Saj starši niso tako nemočni, kot se počutijo. Problem je v tem, da se mnogi počutijo tako sami. Slišim od mame samohranilke: "S partnerjem sva skregana, pa z mamo sva se tudi skregali in sosedje so zoprni, pa svetovalni delavki sem povedala, kar ji gre, in v centru za socialno delo sem se zadnjič tako skregala." Ja, normalno, da si sama! Veliko lažje se je skregati kot vzdrževati odnose. Ampak če sama vzgajaš enega mulca, je še kako pomembna podpora sorodnikov, prijateljev. Potrebuješ socialno mrežo, zanjo pa je treba skrbeti, se truditi in jo vedno znova krpati. In seveda ni pravo vprašanje "Zakaj se je to prav meni zgodilo?", ko nastopi težava, ampak "Kaj zdaj?". Vsi starši se kdaj znajdejo pred težavo, razlika pa je v tem, kako se z njo soočijo."

 

- Je pa malo lažje, če "krivdo" lahko naprtiš nekomu drugemu ...

 

"Tako se rešuje duševno ravnovesje. Fino je, če je lahko kriva učiteljica, Evropa, bivši partner, šofer avtobusa ..., vsi prav pridejo. Zadnjič sem poslušal mami z otrokoma v trgovini. "Ta nova učiteljica je nora," je rekla prva. "A veš, koliko naloge jim je dala. In to danes, ko je končno tako lep dan po dolgem času." "Res je butasta," ji je pritrdila druga. Otroška ušesa pa so bila zraven. Mar mislite, da bosta ta otroka lahko spoštovala svojo učiteljico? Seveda je ne bosta mogla. Mami pa se bosta kasneje čudili, ker bo naenkrat težava narediti domačo nalogo, ob tem pa se bo pojavil še problem otrokovega vedenja v šoli. Do oseb, ki jih ne spoštuje, se otrok lahko vede neprimerno. Obsojanje vpričo otrok je zanje strašansko slaba usluga."

 

- Zdaj se vse suče okrog spričeval in slabih ocen. Je mogoče mesec pred koncem šole še kaj rešiti, zlepa ali zgrda otroka prisiliti k učenju?

 

"Da se marsikaj rešiti, a za ceno, ki tega ni vredna. Za ceno rušenja medsebojnih odnosov in pri nekaterih se v tem času porušijo za zmeraj. Da se pritisniti na mulca, da popravi oceno, preden dobi "popravca", v resnici pa to ni dobra dolgoročna naložba. Da bo hitreje prišel do kruha, če letnika ne bo ponavljal - ta opcija je tako odpadla v tej krizi, ko je s službami težko. Dobil bo pa izkušnjo, da lahko marsikaj namesto njega napravijo starši, učitelji, inštruktorji. In takšna izkušnja ni dobra popotnica za otroka."

 

- Večina psihologov bo rekla, da mora biti šola sproščujoča in otrok sproščen. Bog ne daj, da bi lahko bil tudi strah motiv za učenje.

 

"Zgodilo se je, da je glavno mesto v šolstvu zavzela psihologija, in ne pedagogika. Tudi opisno ocenjevanje brez številčnih ocen je pogruntavščina psihologov in utemeljili so ga tako dobro, da ni bilo treba podati niti "menjalniškega tečaja". Danes si starš niti približno ne zna izračunati, za katero oceno zna njihov otrok. Okradeni so za pravico, da bi to vedeli. Psihologija se je naselila v pedagogiko čez in čez. "Uvozili" smo jo z Zahoda in pridobila je strašno uporabno vrednost. Človek mora biti malo odvisen in če za svetovanje še plačaš, je to toliko več vredno. Državi pa to samo olajša stvari. Kajti človek, ki je srečen, sam odloča o sebi - in mu ne pride na misel, da bi potreboval psihologa, ker svoje težave razrešuje v pogovoru s prijatelji, sorodniki, starši -, takšen pa ni prav dober za državo."

 

- Kakšna osnovna šola je za vas dobra?

 

"Gotovo ne tista, ki nudi 40 prostočasnih aktivnosti. Jaz bi jih znižal na štiri. Starši pa naivno mislijo, da je takšna šola najboljša. Pa tista, pred katero visi veliko zastav. Zelena za ekošolo, zastava za zdravo šolo, pa mavrična zastava ... V resnici to pomeni, da so učitelji razpeti med več programov in se morajo več posvečati stvarem, ki niso vezane na pouk, in ne izboljšujejo kvalitete pouka in vzgoje. Pa še utrujeni so po vrhu.

 

Danes povsod slišite: "Šola je priprava za življenje." Oh, dajte no! Ko bo otrok dobil spričevalo, bo začel živeti, do takrat pa je le napol živ, ali kaj! Šola ni nobena priprava na življenje, šola je življenje in otrok mora že v šoli doživeti tisto, kar ga čaka v realnem svetu. Danes pa je toliko blebetanja o tem, kako v rokavicah je treba z otroki, da ne bodo doživljali travm, ki bi jih zaznamovale za vse življenje. Bedarija! Otroci imajo vgrajene dobre varovalke in prenesejo več, kot se nam sploh sanja."

 

Takšni in drugačni

 

stari starši

 

- Seveda vsi hočemo zadovoljne otroke. Kot družba pa jim z reklamami, preko omrežij, v medijih sporočamo, da bodo bolj zadovoljni, če bodo imeli veliiiko stvari - od pravega iphona do odlične pasje hrane za hišnega ljubljenca.

 

"Kdaj je dovolj, kaj je dovolj? Mnogi starši so pripravljeni dati ves svoj denar in ves svoj prosti čas vložiti v to, da bi natlačili otrokovo okolje. Kupijo mu boljši računalnik, boljše kolo, vpišejo ga v boljši športni klub. Na ta način niso še prav nič vložili v otroka, samo v zunanjost. V otroka ne vlagaš z denarjem, ampak z odnosom. S tem, da od njega zahtevaš vse, kar je zmožen storiti, in na tak način, da mu omogočiš izkušnje, ki so drugačne in mu bodo pomagale preživeti v svetu, ki vedno bolj zahteva odgovornost."

 

- In če si kot starš ne moreš dati najboljše ocene, ko otrok odraste, se lahko tolažiš, da boš imel "popravca" z vnuki.

 

Glorija Lorenci

[Opis: Nehajte prositi. Zahtevajte!]

<BR style="mso-special-character: line-break"><BR style="mso-special-character: line-break">

[Bojante]

Ma, kaj bi radi zdaj zahtevali narediti , iz otrok , stroje na denar podkupljive za denar ???

 

Glej, Nebutl', Pravilna Ugotovitev je res , da je "vmes" nekaj manjkajočega, ...Z a t o , K E R je Že v "Štartu" zavožena situacija in sicer DO Š e s t e g a Leta http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif

 

 

Kar starši do Takrat Zamudite, ste ga zabixali na celi fronti - do konca otrokovega lajfa http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif

 

Žal .

 

Lp + #

[mayita]

Ma, kaj bi radi zdaj zahtevali narediti , iz otrok , stroje na denar podkupljive za denar ???

 

Glej, Nebutl', Pravilna Ugotovitev je res , da je "vmes" nekaj manjkajočega, ...Z a t o , K E R je Že v "Štartu" zavožena situacija in sicer DO Š e s t e g a Leta http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif

 

 

Kar starši do Takrat Zamudite, ste ga zabixali na celi fronti - do konca otrokovega lajfa http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif

 

Žal .

 

Lp + #

 

 

 

aja pol tudi tebi ni pomoči al kaj, saj so tvoji starši tudi zabixali na celi fronti, kaj pa ti misliš o svojih starših?

 

Tole sem dobil po mejlu.

 

Fajn http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

 

7DNI - sreda, 23. maj 2012

intervju

Nehajte prositi. Zahtevajte!

Marko Juhant, specialni pedagog, je poklicni vzgojitelj za otroke z motnjami vedenja, specialist za obnašanje. Pred leti vzgojitelj v vzgojnem zavodu, pa ravnatelj in vodja izobraževalnih programov za delo na sebi, se danes posveča svoji "življenjski strasti" - vzgoji vzgoje otrok. Skupaj s specialno pedagoginjo Simono Levc sta izdala knjigo, naslovljeno "Varuh otrokovih dolžnosti ali: nehajte se ukvarjati z otrokovimi pravicami!", ki je nastala na podlagi slovenske vzgojne prakse.

[Opis: "Otroka je treba maksimalno vključiti v vsa domača opravila in to takrat, ko se nam zdi še malo premajhen zanje."]

"Otroka je treba maksimalno vključiti v vsa domača opravila in to takrat, ko se nam zdi še malo premajhen zanje."

- V knjigarnah so police s knjigami o vzgoji otrok vedno daljše. Je to znak, da imamo težavo?

 

"Veliko težav pravzaprav. Ko otrok - govorila bova o najmlajših pa vse do najstnikov - naredi nekaj, kar nam ni všeč, ali pa ne naredi, kar bi radi, iščemo pomoč. Prva pot, opažam, je zmeraj internet. Ampak tam dobiš zmeraj enake nasvete: zgladi, potrpi, počakaj, rad ga imej, ne zahtevaj, na lep način je treba ... Dokler ni prehudo. Takrat je tudi zgodba, ki jo starš napiše na forum, že drugačna. Ker ga grabi panika, nemoč - in odzivi postanejo drugačni: Zgrabi ga, pritisni ... Vmes pa ni nič. Manjka del od takrat, ko starš še zaupa v otroka, do takrat, ko je zaupanje izgubljeno. Ker so vmes "pozabili", da smejo od otroka tudi zahtevati."

 

- Vedno se govori, da je otroke treba "motivirati", vi pa zdaj kar "zahtevate".

 

"Če v bibliografski sistem COBBIS vpišete "motiviranje", boste našli na stotine knjižnih naslovov s to besedo. Nihče pa se več ne vpraša, kaj pravzaprav pomeni. To ni neka čarobna stvar, s katero otroka ali odraslega pripraviš do tega, da počne, kar bi ti rad, da počne. Motivirati pomeni spraviti v gibanje. Premakniti z mrtve točke. Iz fizike pa vemo, kako se to naredi. Neko telo spraviš v gibanje samo in izključno s silo. Lepo prevedeno lahko rečemo motiviranju siljenje. Najina generacija ni nikoli od staršev slišala, da nas je treba motivirati. Ker smo imeli dolžnosti in obveznosti že od malega. Našim staršem ni prišlo na misel, da nas bi morali obvarovati pred napori. Bilo pa je zelo "nobel", če je bila kakšna dolžnost tudi kdaj nagrajena z drobižem. Za čiščenje vseh čevljev pri hiši, za pranje avtomobila ... To še vedno deluje."

 

- Da otroku plačaš za neko delo? Najbrž bo zdaj kateri izmed staršev zgrožen.

 

"Morda, ampak je fino, če imajo otroci priložnost tudi zaslužiti. Po tržni ceni, da se razumemo. Če v ročni pralnici operejo vaš avto za sedem evrov, je to tudi cena, ki jo boste plačali otroku in zahtevali boste enak standard kvalitete opravljenega dela. Zanimivo je, da starši pri takšnih opravilih, ki jih plačajo, res zelo preverijo, ali je delo dobro opravljeno, pri domači nalogi, ki jo je otrok napisal z levo roko, so pa zelo hitro zadovoljni. Srečujem tudi starše, ki me sprašujejo, ali poznam koga, ki bi njihovega otroka sprejel na delo, starši pa so sami pripravljeni plačati za to, samo da bi dobil izkušnje, kaj delo pomeni. Ker so zamudili tiste najugodnejše trenutke, ko se da otroka najbolj spontano vključiti v vsakodnevna opravila. Na drugi strani pa imate starše, ki niso nikoli razmišljali o tem, da bi njihov otrok sploh moral kaj delati. Saj vsi poznamo značilno sporočilo "Uči se, da ti ne bo treba delati". Otrokom pravzaprav lažejo, ker takšnih zaposlitev ni več, sinekure so že zdavnaj oddane."

 

"Šola je tvoja služba"

 

- V knjigi neusmiljeno napišete, da so starši fizično neznansko pridni, da naredijo vse za otroke in namesto njih, vzgojno pa so neznansko leni.

 

"Doslednost pri zahtevah se zmeraj splača. Ja, večinoma je lažje pospraviti sobo kakšnega najstnika, kot ga pripraviti do tega, da to stori sam. Tudi hitreje je, čas pa je postal strašno pomembna dimenzija. Marsikdaj mi starši na predavanjih rečejo, da opravijo otrokovo delo zato, da jim ostane več časa. "Ali greste potem na jogo, na tečaj zumbe, položite noge na mizo in berete?" jih vprašam. "O, to pa ne," odgovarjajo, "toliko časa pa spet ni." Ja, kje je pa potem dobiček! Ko delaš namesto otroka, ni nobenega dobička, ko delaš z njim, pa je to druga pesem in tudi odnosi so drugačni. Naj pojasnim na primeru: Večji otrok pomaga očetu beliti steno. Še dan prej je njegova mlajša sestrica začela čečkati po steni. "Mama, mala čečka po steni," bo obvestil mamo. Zdaj je stena na novo pobeljena in to z otrokovo pomočjo. In ko bo mala šla s pisalom proti njej, jo bo večji otrok ustavil že dva metra prej. "Mama, mala je hotela čečkati po steni." Nič ni bil "vzgajan" med enim in drugim dnem, nobenih novih modrosti mu nismo dali, sam od sebe je tako reagiral, ker je dobil drugačno izkušnjo in ker ceni delo, ki ga je vložil. Stena je zanj vredna več kot še dan poprej. Videti rezultat svojega truda - čez to ga ni!"

 

- Mar ni dovolj, da otroci pridno delajo naloge in se učijo?

 

"Velikokrat slišim od staršev: "Jaz imam svojo službo, tvoja služba je pa šola. To je tvoje delo." Če otrok doma po svoji "službi" pospravlja, se pa gre sivo ekonomijo, ali kaj?! Otroka je treba maksimalno vključiti v vsa domača opravila in to takrat, ko se nam zdi še malo premajhen zanje. Otroci, ki imajo privzgojene delovne navade, imajo tudi učne navade, to drži kot pribito. Otroku daš delo, pokažeš, kako naj ga opravi, potem mu dovoliš, da ga res v celoti opravi sam, in na koncu - to je najpomembnejše - skupaj pogledata, kako je opravljeno. Pomembno: pri delu se ne vtikuješ, ne puliš mu dela iz rok, lahko pa svetuješ. Osvetlimo s primerom: sedemletnik bo posesal prah v stanovanju. Hočemo, da je res v redu posesano, otrok pa seveda ne vidi vsakega lasu na tleh, ni vajen to videti. In če bomo potem, ko bo končal, šli sami "popravljat" za njim, nismo naredili nič dobrega. Staršem rečem, naj vržejo konfete po tleh, te otrok vidi. Lahko rečemo "Glej, tam je še eden" in je na koncu stanovanje res temeljito posesano. Potem otrok pospravi sesalnik na svoje mesto, pregledamo, kaj je naredil, in mu povemo, da je izvrstno opravil svoje delo. Verjemite, da se bo počutil odlično, nikakršna čokolada za nagrado ni potrebna."

 

- In če smo zamudili ta čas - ko se zdi, da je otrok še malo premajhen - , da bi zahtevali, naj sodeluje pri hišnih opravilih? Lahko "zamujeno" pri najstniku še nadomestimo?

 

"Še zmeraj se da, seveda. Navsezadnje, če bi bilo to nemogoče, bi odrasli ne hodili k vsem mogočim strokovnjakom, ko imamo probleme s seboj. Vendar je vložek neprimerno višji. Da petletnega fanta naučiš delati s sesalnikom, potrebuješ 20 minut in pest konfetov. Da naučiš posesati stanovanje petnajstletnega fanta, pa potrebuješ pet tednov in pest apaurinov."

 

- Kako torej?

 

"Ko pride tak dan, da imaš s svojim najstnikom kar dober stik, se da marsikaj napraviti. Njegova soba - klasika - je pravi rock"n"roll. (Včasih katera mama reče, da poskuša otroka izzvati s pripombo: "Kaj bodo pa tvoji prijatelji rekli, ko pridejo na obisk, kakšno sobo imaš?" Marsikatera je slišala odgovor: "Rekli bodo, kakšno mamo imam.") Vprašaš ga lahko, katero fazo pospravljanja pa res iz dna duše sovraži. Ker boš to fazo opravil namesto njega. "Pobrisati prah," bo rekel. In lahko začneta. Bog ne daj, da bi takrat pridigali v stilu "Le kako lahko imaš mizo tako nametano" in podobno. Ali da bi sporočali "Jaz znam vse, ti nič" - nikoli več ne bosta skupaj pospravljala, ker ne bo hotel. Takšno delo je lahko odličen način druženja, ker se s svojim otrokom družiš kot z osebo, kot z nekom, ki ima svoja videnja, vrednote ..."

 

"Ta nova učiteljica

 

je res nora"

 

- Kam, kako, zakaj se je izgubila starševska avtoriteta?

 

"Delež krivde nosi prav gotovo ta nesrečna permisivnost v vzgoji, ki smo jo privlekli iz Anglije. Danes jo imamo sijajno "zapakirano" v pravicah otrok, ki so nedotakljive, njihovo tolmačenje v šolah pa silno uborno. Otrokom v tem šolskem sistemu razložijo, kakšne so njihove pravice in kam se lahko obrnejo po nasvet, če se jim zdi, da so jim omejevane, kršene. Na primer: otrok ima pravico do igre. Najstnik vidi vrstnike, ki nabijajo žogo na igrišču, in reče, da gre ven. "Ne greš," reče mama, "ker moraš prej dokončati nalogo." "Ja, ampak, ko bom končal, bodo šli že domov. Jemlješ mi pravico do igre in šel bom k šolski svetovalki, v center za socialno delo, po internetu se lahko pritožim varuhu otrokovih pravic." Nihče ni temu otroku povedal, da so starši tisti, ki postavijo okvir, kdaj je čas za igro in kdaj za delo. Tako je tudi prav in amen! Staršem nihče natančno ne pove, kako se, denimo, uresničuje pravica otrok do izobraževanja. To gotovo ne pomeni, da ima otrok pravico, da ga vpišejo v šolo, potem pa lahko "šprica". Pogovarjal sem se z mamo treh otrok, od katerih si je najstarejši, srednješolec, zamislil, da ne bi več hodil v šolo, ker je tam "vse brez veze". "Ne morem ga prisiliti, da bi hodil, če noče," mi je rekla. Seveda se je šola kmalu zazdela "brezvezna" tudi mlajšima bratoma. Pa smo šli skupaj skozi vse posledice, ki jih lahko ima takšna odločitev. Ena od njih je tudi ta, da lahko ostanete brez otroškega dodatka. Na letni ravni je bil to velik denar za družino s tremi otroki. In naslednji dan so bili spet vsi v šolskih klopeh."

 

- "Ne morem ga prisiliti" - tak občutek nemoči je najbrž najbolj grozljiv ...

 

"Saj starši niso tako nemočni, kot se počutijo. Problem je v tem, da se mnogi počutijo tako sami. Slišim od mame samohranilke: "S partnerjem sva skregana, pa z mamo sva se tudi skregali in sosedje so zoprni, pa svetovalni delavki sem povedala, kar ji gre, in v centru za socialno delo sem se zadnjič tako skregala." Ja, normalno, da si sama! Veliko lažje se je skregati kot vzdrževati odnose. Ampak če sama vzgajaš enega mulca, je še kako pomembna podpora sorodnikov, prijateljev. Potrebuješ socialno mrežo, zanjo pa je treba skrbeti, se truditi in jo vedno znova krpati. In seveda ni pravo vprašanje "Zakaj se je to prav meni zgodilo?", ko nastopi težava, ampak "Kaj zdaj?". Vsi starši se kdaj znajdejo pred težavo, razlika pa je v tem, kako se z njo soočijo."

 

- Je pa malo lažje, če "krivdo" lahko naprtiš nekomu drugemu ...

 

"Tako se rešuje duševno ravnovesje. Fino je, če je lahko kriva učiteljica, Evropa, bivši partner, šofer avtobusa ..., vsi prav pridejo. Zadnjič sem poslušal mami z otrokoma v trgovini. "Ta nova učiteljica je nora," je rekla prva. "A veš, koliko naloge jim je dala. In to danes, ko je končno tako lep dan po dolgem času." "Res je butasta," ji je pritrdila druga. Otroška ušesa pa so bila zraven. Mar mislite, da bosta ta otroka lahko spoštovala svojo učiteljico? Seveda je ne bosta mogla. Mami pa se bosta kasneje čudili, ker bo naenkrat težava narediti domačo nalogo, ob tem pa se bo pojavil še problem otrokovega vedenja v šoli. Do oseb, ki jih ne spoštuje, se otrok lahko vede neprimerno. Obsojanje vpričo otrok je zanje strašansko slaba usluga."

 

- Zdaj se vse suče okrog spričeval in slabih ocen. Je mogoče mesec pred koncem šole še kaj rešiti, zlepa ali zgrda otroka prisiliti k učenju?

 

"Da se marsikaj rešiti, a za ceno, ki tega ni vredna. Za ceno rušenja medsebojnih odnosov in pri nekaterih se v tem času porušijo za zmeraj. Da se pritisniti na mulca, da popravi oceno, preden dobi "popravca", v resnici pa to ni dobra dolgoročna naložba. Da bo hitreje prišel do kruha, če letnika ne bo ponavljal - ta opcija je tako odpadla v tej krizi, ko je s službami težko. Dobil bo pa izkušnjo, da lahko marsikaj namesto njega napravijo starši, učitelji, inštruktorji. In takšna izkušnja ni dobra popotnica za otroka."

 

- Večina psihologov bo rekla, da mora biti šola sproščujoča in otrok sproščen. Bog ne daj, da bi lahko bil tudi strah motiv za učenje.

 

"Zgodilo se je, da je glavno mesto v šolstvu zavzela psihologija, in ne pedagogika. Tudi opisno ocenjevanje brez številčnih ocen je pogruntavščina psihologov in utemeljili so ga tako dobro, da ni bilo treba podati niti "menjalniškega tečaja". Danes si starš niti približno ne zna izračunati, za katero oceno zna njihov otrok. Okradeni so za pravico, da bi to vedeli. Psihologija se je naselila v pedagogiko čez in čez. "Uvozili" smo jo z Zahoda in pridobila je strašno uporabno vrednost. Človek mora biti malo odvisen in če za svetovanje še plačaš, je to toliko več vredno. Državi pa to samo olajša stvari. Kajti človek, ki je srečen, sam odloča o sebi - in mu ne pride na misel, da bi potreboval psihologa, ker svoje težave razrešuje v pogovoru s prijatelji, sorodniki, starši -, takšen pa ni prav dober za državo."

 

- Kakšna osnovna šola je za vas dobra?

 

"Gotovo ne tista, ki nudi 40 prostočasnih aktivnosti. Jaz bi jih znižal na štiri. Starši pa naivno mislijo, da je takšna šola najboljša. Pa tista, pred katero visi veliko zastav. Zelena za ekošolo, zastava za zdravo šolo, pa mavrična zastava ... V resnici to pomeni, da so učitelji razpeti med več programov in se morajo več posvečati stvarem, ki niso vezane na pouk, in ne izboljšujejo kvalitete pouka in vzgoje. Pa še utrujeni so po vrhu.

 

Danes povsod slišite: "Šola je priprava za življenje." Oh, dajte no! Ko bo otrok dobil spričevalo, bo začel živeti, do takrat pa je le napol živ, ali kaj! Šola ni nobena priprava na življenje, šola je življenje in otrok mora že v šoli doživeti tisto, kar ga čaka v realnem svetu. Danes pa je toliko blebetanja o tem, kako v rokavicah je treba z otroki, da ne bodo doživljali travm, ki bi jih zaznamovale za vse življenje. Bedarija! Otroci imajo vgrajene dobre varovalke in prenesejo več, kot se nam sploh sanja."

 

Takšni in drugačni

 

stari starši

 

- Seveda vsi hočemo zadovoljne otroke. Kot družba pa jim z reklamami, preko omrežij, v medijih sporočamo, da bodo bolj zadovoljni, če bodo imeli veliiiko stvari - od pravega iphona do odlične pasje hrane za hišnega ljubljenca.

 

"Kdaj je dovolj, kaj je dovolj? Mnogi starši so pripravljeni dati ves svoj denar in ves svoj prosti čas vložiti v to, da bi natlačili otrokovo okolje. Kupijo mu boljši računalnik, boljše kolo, vpišejo ga v boljši športni klub. Na ta način niso še prav nič vložili v otroka, samo v zunanjost. V otroka ne vlagaš z denarjem, ampak z odnosom. S tem, da od njega zahtevaš vse, kar je zmožen storiti, in na tak način, da mu omogočiš izkušnje, ki so drugačne in mu bodo pomagale preživeti v svetu, ki vedno bolj zahteva odgovornost."

 

- In če si kot starš ne moreš dati najboljše ocene, ko otrok odraste, se lahko tolažiš, da boš imel "popravca" z vnuki.

 

Glorija Lorenci

[Opis: Nehajte prositi. Zahtevajte!]

<BR style="mso-special-character: line-break"><BR style="mso-special-character: line-break">

 

se strinjam z napisanim

[Bojante]

aja pol tudi tebi ni pomoči al kaj, saj so tvoji starši tudi zabixali na celi fronti, kaj pa ti misliš o svojih starših?

 

 

 

Ja, tudi pri meni je bilo storjene Ogrooomno Škode, zaradi njihove Napačne Vzgoje , žal .

 

Da, do konca te Inkarnacije bom imel Probleme.

 

Lp + #

[Bojante]

Bojante še kar 'vzgaja' le, da je pozabil, da tu gor nekak ne pišejo otroci

 

 

Ja, vzgajam tudi druge otroke, od moje žlahte, pa od sestre, ipd , pa tudi nekatere "večne otroke" tuki gor, čeprav se eni tega žal ne zavedajo, da so "nedorasleži"

 

Je pa Res, da tudi Božji Otroci potrebujejo/mo poduk

 

Lp + #