Vzgoja otrok

[butl]

Ja, dost dobr, čeprav, ne more, da ne bi vsakič mal polivala.

 

Se vid, da pri njej še kako velja rek, da kogar kača piči, se boji tud zvite špage. Ja, pa tud tist, da stroka zagovarja permisivno vzgojo...so bučke

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

[Boudika]

Tudi jaz tako mislim, Butl. Ampak dobro analizira potrošništvo.

[butl]

Mah, sej jst jo kr rad preberem, ampak tole njeno ekstrahiranje njene osebne izkušnje na ves moški spol...in to skor vsakič... je pa prou škodljivo... Ker si zamaje kredibilnost tud tam k jo ma, obenem je pa na položaju, kjer majo njene besede vpliv

[Boudika]

Mah, sej jst jo kr rad preberem, ampak tole njeno ekstrahiranje njene osebne izkušnje na ves moški spol...in to skor vsakič... je pa prou škodljivo... Ker si zamaje kredibilnost tud tam k jo ma, obenem je pa na položaju, kjer majo njene besede vpliv

Drži, zelo, pravzaprav ni samo to, tudi pri njenih opisih vzgoje otrok bi imel človek marsikaj za komentirat, je pa vseeno tudi meni vredna branja. Sploh pa zelo redko naletim na takšno kritiko potrošništva, o čemer se v bistvu premalo piše.

[druidka]

bila na dveh njenih predavanjih, ki jih imela na šoli, kjer sem poučevala. predavala ravno o zgoraj napisanemu.

zanimiva predavanja. mi ni žal, da sem jih poslušala.

pa vendar. malce se izpela. itak ste že zgoraj napisali.

 

čeprav. ne bi bilo slabo, če bi kljub temu več staršev slišalo vsaj en tistega, kar predava. sploh o postavljanju mej. in doslednosti.

[mayita]

ko začnete gledat na otroka kot človeško bitje pol ne more biti nikoli v breeme ali igrača ali itd....

meni je hecno ko se pogovarjamo o otrocih se zdi kot da niso ljudje ki bodo nekoč odgovorni za nas(misli ko odrastejo bodo vodili svet namesto nas)tega se skoraj noben ne zaveda...

[Iknee]

A kdo govori, da so otroci v breme ali igrača? Otrok je v breme ali igrača kvečjemu nekomu, ki je še sam otrok. Večina staršev je pa dovolj odrasla, da jim otroci niso v breme ali igrača. Mislim, da si ti sama preobremenjena s svojim lastnim otroštvom in ne vidiš stvari ravno objektivno.

Mislim, da podcenjuješ ljudi, Mayita, večina staršev se zaveda te odgovornosti, spet zviška gledaš na ljudi. In kako naj bi se ljudje po tvoje pogovarjali o otrocih, da bi "dokazali", da se zavedajo, da bodo ti otroci nekoč vodili svet?

[aboyanasanna]

A kdo govori, da so otroci v breme ali igrača? Otrok je v breme ali igrača kvečjemu nekomu, ki je še sam otrok. Večina staršev je pa dovolj odrasla, da jim otroci niso v breme ali igrača. Mislim, da si ti sama preobremenjena s svojim lastnim otroštvom in ne vidiš stvari ravno objektivno.

Mislim, da podcenjuješ ljudi, Mayita, večina staršev se zaveda te odgovornosti, spet zviška gledaš na ljudi. In kako naj bi se ljudje po tvoje pogovarjali o otrocih, da bi "dokazali", da se zavedajo, da bodo ti otroci nekoč vodili svet?

 

Ne bi rekla, marsikdo postane mama samo zaradi tega, ker vsi želijo otroke in ima samo trenutno željo prebere malo knjig o vzgoji otrok mogoče sploh nobene

in potem misli, da zmore....in zna vzgajati....lala...

 

Lahko imaš 40 let pa nisi še zrastel.

 

ko začnete gledat na otroka kot človeško bitje pol ne more biti nikoli v breeme ali igrača ali itd....

meni je hecno ko se pogovarjamo o otrocih se zdi kot da niso ljudje ki bodo nekoč odgovorni za nas(misli ko odrastejo bodo vodili svet namesto nas)tega se skoraj noben ne zaveda...

Ni nujno , da bo otrok odgovoren za tebe in , da bo skrbel zate to kar pozabi......

to mislijo vsi......, ko bodo oni svet vodili bodo vodili po svoje ne po vaše, vas pa itak več ne bo

 

kaj je potem problem (ali nas) . http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.pngNihče ne živi večno....

 

torej prihodnost bo takšna kot bo, nas pa ne bo...........več , zatoo zakaj se tok sekiraš. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gifhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gif

[aboyanasanna]

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

 

 

 

-

 

Ljudje imamo različne predstave o pomenu besed prijateljstvo, starševstvo, vzgoja, avtoriteta, itn, od tod problem.

Biti prijatelj ne pomeni avtomatično tega, da lahko otrok počne karkoli in da zato v odnosu ni primernega spoštovanja ter zavedanja o tem, da lahko eden uči drugega zato, ker ima več znanja in zavesti. Tudi prijatelj prijatelju lahko postavi meje. Torej če nekomu postavimo omejitev, mejo, ustvarimo določeno distanco, še ne pomeni da je odnos atoritativen.

Mislim da ljudje mešajo/mo pojme od tod nesporazum.

Fora je v tem, da ni mej in ni zakonov zato če starš postavi otroku meje kaj je prav, kaj ni prav,

ni nujno, da se on s tem strinja, kar je prav za odraslega človeka je lahko čisto narobe za vzgojo

mlajšega zato dejansko ne veš kako, kaj ta otrok rabi, ko odrašča, kljub vsemu se otrok razvije v

odraslega človeka nekoč, zato mu morajo starši nuditi, da ima vso svobodo, imamo zakone v

SlovenijI če krši zakon, ga tudi kaznuje, zakaj bi ga ti kazanoval če se on uči sam v svojem

življenju, zakaj bi mu prepovedal stvari k tebi niso všeč če mogoče otroku so, otrok je lahko podoben

staršem in so na enaki frekfenci in se dobro razumejo med sabo, lahko se pa rodi otrok k ima drugačne

lastnosti, drugačno miselnost itd, zato mu ta človek, ki ga je rodil in spravil na svet nima pravice omejevati

in vzgajati kot on misli, da je prav, ker lahko popolnoma zgreši vzgojo, ker otrok ni enak človek kot

mama in oče in brat in sestra zato pravzaprav nikoli ne veš kako je pravilno vzgajati otroke, lahko pa povem

kako bi jaz vzgajala.

 

Jaz bi vzgajala tako, otroku bi dala vso svobodo na svetu in ima pravico do nje saj je človek z lastnimi

lastnostmi potrebami, kazanovala ga nikoli ne bi, do polnoletnosti bi mu pomagala in še kasneje saj vem, da

otrok ni čisto vsega kriv saj je veliko odvisno od okolice, če bi videla, da se ne trudi, da dela napake ogromne,

da jih krši, da je veliko problemov z njim, bi ga pustila, da se on sam nauči v življenju pri podobnih situacijah

bi preučila koliko je odvisno od mojega okolja in koliko od otroka samega, če bi videla, da dela on napake, bi

ga pustila, da napake sam popravi in vidi in takrat ne bi pomagala saj bi se tako sam učil v življenju, pustila mu bi

svobodo in mu povedala kaj se meni zdi, da počne narobe, NIKOLI pa ne bi rekla, ti delaš to narobe, ker

bi mu s tem ukazala, to delaš narobe ( to ni prav ) ampak vedno, da pomisli kaj dela narobe, kaj je storil, kaj

se njemu zdi.

 

Na prvo mesto pa bi dala ljubezen, sem prepričana če bi dala otroku vso svobodo in mu pomagala, se

veliko pogovarjala med seboj, da bi bilo tudi meni tako vrneno.

 

Saj bi večkrat vprašala, pomisli kaj si naredil narobe in kaj si naredil prav kajti tako

bi on ZASE razmislil, kaj dela narobe in s tem tudi spoznaš lastnega otroka kako

razmišlja....in mu boš veliko lažje pomagal, kot, da boš ukazoval.( Saj če UKAZUJEŠ OTROKU, TI TO DELAŠ NAROBE, ukazuješ pravzaprav sebi

ti to delaš narobe, ne pa za otroka, zato mu daš za razmislek, kaj misli kaj si naredil narobe??)

 

( nikoli pa reči ti narobe delaš, ne smeš tega delati...)

mora sam razmisliti kaj točno je naredil narobe.

 

 

 

(OTROK JE ČLOVEK IN NEKEGA DNE BO ODRASEL)

 

Torej vzgoje za otroka pravzaprav ni, vzgoja za posameznega otroka ali človeka ni, ker je vsak otrok človek in obratno.

 

 

EDINO JE LE VREDNO, k rabi vsak človek tako rabi tudi otrok!

 

Kot pravi Bojante + VSE JE LJUBEZEN, če je ljubezen je tudi izhod če je ljubezen do sočloveka, tako kot obravnavaš človeka k pride mimo tebe in rabi pomoč, takšen kot boš do drugih boš tudi do otrok + kri ni voda.

 

Najboljši prijatelj na svetu ti je lahko brat, sin ali sestra lahko sta si tako blizu kot z lastnim sinom, hčerko, vsi smo ljudje k rabimo ljubezen+ svobodo+ lastno mnenje, izražanje+ lastno osebnost.

 

Kri ni voda+ hčerka in sin sta lahko tako močno podobna svoji mami lahko sta pa popolna tujca, ki bi lahko rekla samo dober dan, le razlika je, da sta enake krvi, le to je problem, če ne bi bila, bi bila kot soseda, se pozdravila in poskrbela samo za lastno življenje

in lasten žep zakrpala.

 

Mislim pa ,da se najbolje naučiš k imaš otroke, da jim moraš pomagati ampak to včasih postane problem k jim ne znaš svetovati in pomagati, je enako kot, da bi ti popolni tujec rekel in prosil za pomoč in ,ker je popolni tujec ga lahko odvrneš saj ni moje krvi, zakaj le bi mu pomagal? zakaj le, pa potem vidiš ta tujec bi lahko bil tvoj brat, sin , sestra.......in, ker mu ni treba pomagati, mi ni treba, nisva enaka

nimava enakega mnenja, se ne strinjava enako, kaj če bi bil to tvoj brat ??

 

V tem smo ljudje čudni potem se vprašamo zakaj ne znamo vzgajati otroke??? zato ,ker ne moremo pomagatu nekomu k bi lahko bil

naš brat ampak nam ni treba, ni nam ga treba spoznati, me res ne zanima nič o njem....

 

No želim povedati = OTROK = ČLOVEK in vzgoja ni lahka oziroma jo nihče pravzaprav ne pozna kaj je vzgoja, to pa zato, ker nihče

ne more biti namesto drugega ČLOVEKA, sem samo en človek in to sem JAZ in to si TI.

 

 

in to je popolnoma prava vzgoja!

 

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png OH sem napisov....

[aboyanasanna]

Aboyanasanna, tudi svobodna volja ima meje in omejitve.

Vso svobodno voljo otroku nekak ne moreš ''podarit'', ko ne zna ocenit nevarnosti (ogenj, elektrika,...),

prav tako me zanima koliko svobodne volje bi svojmu otroku puščala ob skrajno neprimernem

obnašanju do tebe in/ali drugih (kraja tujih igrač, pljuvanje po otrocih v vrtcu/šoli...).

 

V bistvu je neke vrste vodstvo zaželeno. Verjetno je to tisto, ko starš toliko dozori, da čim bolj opusti ego(?).

Tole zadnje je razmišljanje na glas, ker nimam izkušenj.

Ja, ja govorim bolj o odraslem že ne o 6 letnem, je bolj na splošno. Vseeno bi vprašala

najprej, da premisli kaj je naredil...Ne govorim o osnovah ampak o 14 letnikih, najstnikih... itd

k že nekako znajo sami misliti, razmišljati.....

 

Seveda ne začnem iz osnov ampak od starosti najstnikov, ki znajo sami že, presojati

in spoznavati kdo so....in jim starši še vedno težijo, kaznujejo in ne pustijo itd itd. Veliko stvari

jim onemogočijo....prepričujejo, razno.....

 

Samo veliko stvari pride iz samega zgleda doma, vrtec kraja igrač......nekje se naučijo, od

nekoga, če se veliko pogovarjaš z njimi, če v družini vlada ljubezen....zakaj se ne bi otrok naučil

v življenju iz samih izkušenj?

 

Mislim, da bi bolj koristilo, kot, da ti rečeš to je narobe, še vedno bo to počel, ker ve, da

je to narobe.

 

Se mi zdi, da moraš usmeriti v smer POSLUŠANJA, njega, da izvabiš iz njega pozornost, ko najdeš

njegovo pozornost in ga izoči in vidi, da ni prav storil, bo nehal.

 

( Nimam otrok, zdi se mi, da vseeno nekaj vem! Ali pa ne?)

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

[mayita]

A kdo govori, da so otroci v breme ali igrača? Otrok je v breme ali igrača kvečjemu nekomu, ki je še sam otrok. Večina staršev je pa dovolj odrasla, da jim otroci niso v breme ali igrača. Mislim, da si ti sama preobremenjena s svojim lastnim otroštvom in ne vidiš stvari ravno objektivno.

Mislim, da podcenjuješ ljudi, Mayita, večina staršev se zaveda te odgovornosti, spet zviška gledaš na ljudi. In kako naj bi se ljudje po tvoje pogovarjali o otrocih, da bi "dokazali", da se zavedajo, da bodo ti otroci nekoč vodili svet?

a si ti prevzela vlogo moje mame mogoče, da me tukaj opozarjaš skozi kako naj razmišljam in kako sem v zmoti.

ne da se mi s tabo pričkat....

drugače pa pejdi kakega psihologa vprašat koliko otrok imajo psihologa že pri treh letih.

[mayita]

Ne bi rekla, marsikdo postane mama samo zaradi tega, ker vsi želijo otroke in ima samo trenutno željo prebere malo knjig o vzgoji otrok mogoče sploh nobene

in potem misli, da zmore....in zna vzgajati....lala...

 

Lahko imaš 40 let pa nisi še zrastel.

 

Ni nujno , da bo otrok odgovoren za tebe in , da bo skrbel zate to kar pozabi......

to mislijo vsi......, ko bodo oni svet vodili bodo vodili po svoje ne po vaše, vas pa itak več ne bo

 

kaj je potem problem (ali nas) . http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.pngNihče ne živi večno....

 

torej prihodnost bo takšna kot bo, nas pa ne bo...........več , zatoo zakaj se tok sekiraš. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gifhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gif

nikoli nise rekla da morajo skrbeti za mene,zato sem napisala v oklepaj razlago.

ko bodo otroci odrasli bomo mi še na svetu in če jih ne bomo naučili sočustvanja in morale bomo živeli v peklu.

sistem jih uči samo kako naj tekmujejo med sabo,kdo bo prvi,itd.

[aboyanasanna]

nikoli nise rekla da morajo skrbeti za mene,zato sem napisala v oklepaj razlago.

ko bodo otroci odrasli bomo mi še na svetu in če jih ne bomo naučili sočustvanja in morale bomo živeli v peklu.

sistem jih uči samo kako naj tekmujejo med sabo,kdo bo prvi,itd.

Hm mogoče res sam otrok ni tu nič kriv, sploh pa svet se ves čas spreminja.

[aboyanasanna]

A kdo govori, da so otroci v breme ali igrača? Otrok je v breme ali igrača kvečjemu nekomu, ki je še sam otrok. Večina staršev je pa dovolj odrasla, da jim otroci niso v breme ali igrača. Mislim, da si ti sama preobremenjena s svojim lastnim otroštvom in ne vidiš stvari ravno objektivno.

Mislim, da podcenjuješ ljudi, Mayita, večina staršev se zaveda te odgovornosti, spet zviška gledaš na ljudi. In kako naj bi se ljudje po tvoje pogovarjali o otrocih, da bi "dokazali", da se zavedajo, da bodo ti otroci nekoč vodili svet?

Tu med ljudmi veš, se nihče ne pogovarja dovolj, veš kaj delajo starši ti povem, pridejo domov utrujeni in spet grejo kam...

ljudje so se preprosto nehali pogovarjati in imeti radi zato ves ta cirkus, otroci pa so ponavadi našli svojo družbo pa

odšli po svoje, tako se zgubi odnos iz obeh strani otroci - starši , starši - otroci...........svet je pač hiter, hitro deluje,

nimamo se več časa usesti za mizo in pogovoriti, tu smo izgubili pomen.....pa ni to samo za otroke, začelo se je pri odraslih.....

saj ne vem če smo se kdaj sploh znali pogovarjati??

 

a smo se?

[aboyanasanna]

Ne mislim dolgovezit, upam, da je komu koristilo moje razmišanje.

L.p

[Boudika]

V. Godina je po moje samo hotela povedati, da je starševstvo v naši kulturi zelo idealizirano. Se strinjam z njo, da je starševstvo na nek način garanje, nenehno se učiš, o sebi. o otroku, nenehno vlagaš, ampak ravno zato je izpolnjujoče. Pustiti otroku vso svobodo v smislu, da ga ne navajaš tudi na upoštevanje pravil in pravic drugih, pa je del permisivne vzgoje, o kateri je bilo že veliko govora.

[aboyanasanna]

Fora je v tem, da ni mej in ni zakonov zato če starš postavi otroku meje kaj je prav, kaj ni prav,

ni nujno, da se on s tem strinja, kar je prav za odraslega človeka je lahko čisto narobe za vzgojo

mlajšega zato dejansko ne veš kako, kaj ta otrok rabi, ko odrašča, kljub vsemu se otrok razvije v

odraslega človeka nekoč, zato mu morajo starši nuditi, da ima vso svobodo, imamo zakone v

SlovenijI če krši zakon, ga tudi kaznuje, zakaj bi ga ti kazanoval če se on uči sam v svojem

življenju, zakaj bi mu prepovedal stvari k tebi niso všeč če mogoče otroku so, otrok je lahko podoben

staršem in so na enaki frekfenci in se dobro razumejo med sabo, lahko se pa rodi otrok k ima drugačne

lastnosti, drugačno miselnost itd, zato mu ta človek, ki ga je rodil in spravil na svet nima pravice omejevati

in vzgajati kot on misli, da je prav, ker lahko popolnoma zgreši vzgojo, ker otrok ni enak človek kot

mama in oče in brat in sestra zato pravzaprav nikoli ne veš kako je pravilno vzgajati otroke, lahko pa povem

kako bi jaz vzgajala.

 

Jaz bi vzgajala tako, otroku bi dala vso svobodo na svetu in ima pravico do nje saj je človek z lastnimi

lastnostmi potrebami, kazanovala ga nikoli ne bi, do polnoletnosti bi mu pomagala in še kasneje saj vem, da

otrok ni čisto vsega kriv saj je veliko odvisno od okolice, če bi videla, da se ne trudi, da dela napake ogromne,

da jih krši, da je veliko problemov z njim, bi ga pustila, da se on sam nauči v življenju pri podobnih situacijah

bi preučila koliko je odvisno od mojega okolja in koliko od otroka samega, če bi videla, da dela on napake, bi

ga pustila, da napake sam popravi in vidi in takrat ne bi pomagala saj bi se tako sam učil v življenju, pustila mu bi

svobodo in mu povedala kaj se meni zdi, da počne narobe, NIKOLI pa ne bi rekla, ti delaš to narobe, ker

bi mu s tem ukazala, to delaš narobe ( to ni prav ) ampak vedno, da pomisli kaj dela narobe, kaj je storil, kaj

se njemu zdi.

 

Na prvo mesto pa bi dala ljubezen, sem prepričana če bi dala otroku vso svobodo in mu pomagala, se

veliko pogovarjala med seboj, da bi bilo tudi meni tako vrneno.

 

Saj bi večkrat vprašala, pomisli kaj si naredil narobe in kaj si naredil prav kajti tako

bi on ZASE razmislil, kaj dela narobe in s tem tudi spoznaš lastnega otroka kako

razmišlja....in mu boš veliko lažje pomagal, kot, da boš ukazoval.( Saj če UKAZUJEŠ OTROKU, TI TO DELAŠ NAROBE, ukazuješ pravzaprav sebi

ti to delaš narobe, ne pa za otroka, zato mu daš za razmislek, kaj misli kaj si naredil narobe??)

 

( nikoli pa reči ti narobe delaš, ne smeš tega delati...)

mora sam razmisliti kaj točno je naredil narobe.

 

 

 

(OTROK JE ČLOVEK IN NEKEGA DNE BO ODRASEL)

 

Torej vzgoje za otroka pravzaprav ni, vzgoja za posameznega otroka ali človeka ni, ker je vsak otrok človek in obratno.

 

 

EDINO JE LE VREDNO, k rabi vsak človek tako rabi tudi otrok!

 

Kot pravi Bojante + VSE JE LJUBEZEN, če je ljubezen je tudi izhod če je ljubezen do sočloveka, tako kot obravnavaš človeka k pride mimo tebe in rabi pomoč, takšen kot boš do drugih boš tudi do otrok + kri ni voda.

 

Najboljši prijatelj na svetu ti je lahko brat, sin ali sestra lahko sta si tako blizu kot z lastnim sinom, hčerko, vsi smo ljudje k rabimo ljubezen+ svobodo+ lastno mnenje, izražanje+ lastno osebnost.

 

Kri ni voda+ hčerka in sin sta lahko tako močno podobna svoji mami lahko sta pa popolna tujca, ki bi lahko rekla samo dober dan, le razlika je, da sta enake krvi, le to je problem, če ne bi bila, bi bila kot soseda, se pozdravila in poskrbela samo za lastno življenje

in lasten žep zakrpala.

 

Mislim pa ,da se najbolje naučiš k imaš otroke, da jim moraš pomagati ampak to včasih postane problem k jim ne znaš svetovati in pomagati, je enako kot, da bi ti popolni tujec rekel in prosil za pomoč in ,ker je popolni tujec ga lahko odvrneš saj ni moje krvi, zakaj le bi mu pomagal? zakaj le, pa potem vidiš ta tujec bi lahko bil tvoj brat, sin , sestra.......in, ker mu ni treba pomagati, mi ni treba, nisva enaka

nimava enakega mnenja, se ne strinjava enako, kaj če bi bil to tvoj brat ??

 

V tem smo ljudje čudni potem se vprašamo zakaj ne znamo vzgajati otroke??? zato ,ker ne moremo pomagatu nekomu k bi lahko bil

naš brat ampak nam ni treba, ni nam ga treba spoznati, me res ne zanima nič o njem....

 

No želim povedati = OTROK = ČLOVEK in vzgoja ni lahka oziroma jo nihče pravzaprav ne pozna kaj je vzgoja, to pa zato, ker nihče

ne more biti namesto drugega ČLOVEKA, sem samo en človek in to sem JAZ in to si TI.

 

 

in to je popolnoma prava vzgoja!

 

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png OH sem napisov....

 

Ne sledim od začeta do konca, to je moje mnenje!

Ni samo vzgoja otrok, vzgoja ljudi.........

 

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png

[nataly]

 

Ne mislim dolgovezit, upam, da je komu koristilo moje razmišanje.

L.p

 

 

Ne morem ti rečt, da je vredik to tvoje razmišljanje, ali pa da je napačno.

boš videla, ko boš tako daleč. Moje mnenje je - da je napačno.

[aboyanasanna]

Mhm.

Kar tako na splošno pa se ne pride do najstniških let. Otroci se ne rodijo najstniki in tako je do najstniških let, kot si pisala, veliko časa, dela in za nekatere tudi neprespanih noči. Po mojem je treba ogrooomno vložit (tu mislim ljubezen, čas, voljo, interes,...) v otroka preden ta postane najstnik in v najstništvu še trdo nadaljevat.

 

 

 

To itak veliko se je potrebno pogovarjat, saj sem napisala ampak potem mu je potrebno pustit, da se sam uči iz izkušenj... Mislim, da če ima vso ljubezen in dober vzor in okolico, ne more zgrešit in sam presojat. Mislim, da otrok ni tok nesposoben, ko zraste čeprav mislimo, da ga moramo veliko stvari še naučit pa se sam uči iz okolja. Sam dobi izkušnje, take in drugačne in te izkušnje so lahko drugačne od naših, ne moreš ti nekomu svetovat namesto njega, lahko poveš kaj misliš ampak se mora on odločit. Lahko mu pomagaš in mu poveš kaj se tebi zdi, da je prav ampak namesto njega se ne moreš odločat, ker bo sam presodil kaj bo najbolje zanj. Da daš svobodo najstniku, mu s tem delno daš zaupanje vanj če nenehno dvomiš in mu ukazuješ kaj naj bi bilo zate prav, da on naredi, to pomeni, da mu daš vedeti, da imaš moč nad njim in ,da nima druge izbire drugače sledi kazen, če mu daš svobodo, da se sam odloča in mu pomagaš, svetuješ kar se da, mu poveš kaj misliš ti in ,da se mora on odločat zase vedno v življenju, s tem ga odvrneš od sebe delno zato, da mu pokažeš, da bo nekega dne on odrasel človek, ki bo zapustil leglo pri mami, očetu, da ga spoštuješ kot samega človeka, otroka, da ima svobodno pravico odločanja v svojem življenju, tako, ga naučiš spoštovanja do samega človeka, do drugih in do sebe.

 

 

Jaz mislim, da ne razmišlam tako napačno saj večina ne zaupa lastnemu otroku, mu ne dovoli, da je svoboden, da odloča sam zase namesto nas, zato je veliko otrok mogoče tako navezana na mamo, očeta zato včasih pride do uporništva starši - otrok in določenih nesporazumov, ker mu starši ne dajo pravico svobodno razmišlati in odločati že od samega začetka zato se večina otrok odloča napačno, ko odrašča, ker mu že v začetku ni nihče dovol,da razmišlja kot sam razmišlja, odloča se za napačne poti, da bi to jezo, grenkobo, nezadovoljstvo s samim seboj nekako zamenjal za napačne poti v življenju zato se mi zdi, da je kar velik + +++ plus, da damo otroku neko znanje k mislimo mi sami, da je dobro zanj ampak nikoli ne rečemu otroku to je narobe, to je prav ampak vedno VPRAŠAMO, KAKO SE BI TI ODLOČIL? KAJ MISLIŠ, DA JE PRAV ZATE? MISLIŠ, DA JE BILO TO NAROBE KAR SI NAREDIL? Z veliko pogovora med seboj in razmišlanja že v naprej, da bo ta otrok nekega dne odrasel človek k se bo sam odločal.

 

Moramo že v začetku sprejeti, da odloča sam namesto, da mu mi pravimo, najpomembnejše v vseh teh stvareh je, da otroku daš

nekaj kar mu danes nihče ne da, vse mame, očetje jih skrbi za svoje otroke, želijo najboljše zanj ampak to, da mu govorijo in mu ne ZAUPAJO, MU UKAZUJEJO, tako spodbudijo nezaupanje in otrok neha zaupati staršem in mu nikoli ne bo povedal problemov kar ga teži

saj se mu bi zdelo, da ga starši ne bodo razumeli saj mu nenehno pravijo in ukazujejo kaj je najbolje zanj in mu ne pustijo svobodnega

odločenja zase, tako se nehajo vsi med sabo pogovarjati, ker otrok se boji staršev, boji se kazni, boji se, da ne bo naredil pravilno!

 

 

veš pa naj mi vsi pravijo,da narobe razmišljam, ampak ni res

 

Če otroku daš možnost svobodnega odločanja, mu zaupaš, mu ne ukazuješ, mu nudiš ljubezen, pomoč, bo

pritekel prvo k mami, očetu, zanj bo pogovor veliko lažjI, saj otrok ve, da mu mama ne bo ukazala kaj ne sme

početi, mu ne bo očitala ampak ga bo vedno vprašala KAJ ON MISLI O TEM,

 

je to najboljši čar tega, samospoštovanje do človeka, enako do otroka samega, do samega sebe.

Nisem rekla, da ne bo problemov ampak bo pa več zaupanja v družini, več pogovora.

[butl]

To itak veliko se je potrebno pogovarjat, saj sem napisala ampak potem mu je potrebno pustit, da se sam uči iz izkušenj... Mislim, da če ima vso ljubezen in dober vzor in okolico, ne more zgrešit in sam presojat. Mislim, da otrok ni tok nesposoben, ko zraste čeprav mislimo, da ga moramo veliko stvari še naučit pa se sam uči iz okolja. Sam dobi izkušnje, take in drugačne in te izkušnje so lahko drugačne od naših, ne moreš ti nekomu svetovat namesto njega, lahko poveš kaj misliš ampak se mora on odločit. Lahko mu pomagaš in mu poveš kaj se tebi zdi, da je prav ampa namesto njega se ne moreš odločat, ker bo sam presodil kaj bo najbolje zanj.

 

Aboyanasanna, kva pa za vaju pomen ta izraz "vsa ljubezen"?

 

Ko je otrok enkrat najstnik, je že praktično čist izoblikovana osebnost, vseen pa ne tolk še /hvala bogu a ne al pa tud ne/, da se ne bi dal vplivat nanj /z zgledom predvsem/.

 

Bistveno za vzgojo otroka je pa najzgodnejše njegovo obdobje...do 3, do 5 leta. V tem cajtu nardiš otroku lahko največ koristi al pa škode.

 

Nek sta napisala, kako vidva otroka ne bi nikol kaznovala in mu zmerej pustila, da počne kar če. Kako naj bi pa to zgledal v praksi? Recimo, kva bi nardila vidva, če otrok ne bi hotu pospravljat doma al pa, recimo, če bi 10 leten hotu žurat celo noč al pa če pri podobni starosti ne bi hotu več v šolo?

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif

[Mihela]

Otrok ti je hvaležen, če mu postaviš meje.

že mejhen otrok, je kljub jezi, ko trči ob jasen ne, zraven pomirjen... ko boš notri, boš videla... otrok, ki ne trči dovoljkrat ob jasen ne, da bo zelo vztrajno poskušal in poskušal, da bo do njega prišel, ker mu to daje občutek varnosti, ker to naredi svet jasen in trden...

nekateri niso zelo vztrjani, pa se jim niti ne da tako vztrajno poizkušati, sam se vedno lahko poraja negotovost, ker svet nima mej

čeprav so iz duhovnega in odraslega sveta, vse te meje iluzije... so nujno potrebne, tako za otroka, kot tudi za človeštvo dokler ni dovolj zrelo, da zna samo modro izbirati in si jih smislno postavljati

je pa res, da s preveč neji in s preveč moreš, naredimo lih toliko škode kot s premalo

in vse mora biti prilagojeno otroku, ker so različni ...

to ravnotežje, to zdravo sredino pa ni tako lahko najti

in jo je lažje najti, ko si mal bolj odprt in si dovoliš, da se življenje dogaja, dovolj neveden in dovolj radoveden, da te življenje iz izkušnje v izkušnjo uči, ne pa da deluješ kot robot po določenih ideologijah... tudi vzgojni prijemi so lahko ideologije....

....

jaz vem, da je del prijaznosti, del toplote, del nežnosti tudi to, da znaš biti močen in nepremakljiv... ker ljubezen je vedno usmerjena samo v to, kako bo koristila

in časih je črn pogled bolj koristen kot prijazen nasmeh

...

ko imaš ljudi rada, razmišljaš, kako bi koristila... in iščeš poti, in si iznajdljiva in poskusiš z različnimi pristopi, predvsem si pa pozoren, opazuješ, tkao sebe kot druge in če opazuješ obstaja večja verjetnost, da biš prej ali slej tudi kej vidu in razumu in ko boš enkrat razumu, boš pač temu prilagodil tudi obnašanje

 

.... dolgovezim...

 

v glavnem, tudi sama sem nagnjena k permisivni vzgoji... in sem šla potem v drugo stran gugalnice... sedaj pa poskušam biti na sredi, enkrat me zanese mal v eno enkrat mal v drugo stran... pa ni važno... važno je, da opazujem in se učim, da se mi da .... se mi zdi... da mi je mar... ta mar, se meni zdi najlepša beseda

[aboyanasanna]

Ko bo otrok star 14, 15 let bo šel lahko v kakšno družbo, se družil z drugimi, nikoli ne bo začel kričati na druge

ampak bo začel spoštovati druge, da imajo drugi sami svojo osebnost, svoje lastnosti in bo vedno vprašal

KAJ TI MISLIŠ, DA JE PRAV, DA NAREDIMO, bo spoštoval drugo osebo kot človeka, odnos do njega in mu ne

bo težko, ko bo videl, da AHA, nekdo pa razmišlja tako kot jaz ne razmišljam in bo poskušal poiskati neko skupno

točko, med sabo in drugim človekom, tako bo našel, ko bo velik punco in si mogoče ustvaril družino in še vedno bo

imel lep odnos z mamo očetom, saj sta ga pustila, da odloča sam in ga sprejela, tak kot je.

[aboyanasanna]

Saj te razumem Aboyanasanna, kaj želiš povedat, pa vendar bom malo vztrajala, ker menim, da ne moremo otroku vedno dati popolno svobodo, 100% ljubezen, 100% obutek, da je slišan... tudi zato, ker (vsaj po mojem) je treba vse to uravnavat glede na okoliščine in čas.

 

Čisto moj primer: mami me je pustila, da sem se znašla po svoje, ker bi se s tem veliko naučila na lastnih izkušnjah, AMPAK me ni vedno čisto pustila.

Ko je videla, da mi voda v grlo teče, da sem v nekaj preveč zabredla, mi je vedno dala rešilno roko. Nekaj je bilo zadev, ki jih sama ne bi speljala dobro.

Tudi, kadar je videla, da rabim, mi je dala en ''push'' naprej. Za vse to sem ji neizmerno hvaležna. Hvaležna, da mi ni dala popolne svobode in popolnoma

samostojnega učenja o življenju.

 

Ni nujno. Morda tega ne bo prinesel od doma, iz časa vzgoje pred puberteto.

Ma ja, saj je zapleteno se strinjam, bistvo si razumela, kaj sem hotela povedati. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

Jaz nimam otrok, sam mislim, da čist napačno spet nimam .........

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png

 

Lep dan.

[mayita]

indijanci vzgajajo svoje otroke tako da opazujejo otroka in jim nudijo kaj otrok rabi,ne držijo se nekih knjig in predalčkov.ponavadi imajo tudi mešane starosti ,da se naučijo spoštovati drug drugega.koliko naših otrok spoštuje svoje starše kaj šele dedke in babice.z to vzgojo ki imajo otroci vso pravico starši pa nič ne bomo prišli nikamor.

starši masivno hodijo na predavanja kako vzgajato otroke in delajo projekte na njih .

indijanci so odrasli že pri 13ih ker jih starši ne filajo z iluzijam ne dajejo jim preveč materialnih dobrin ampak jih naučijo kako priti do njih tako da pridejo sami do njih.otroci so otroci ampak so tudi človeška bitja ki se učijo skoz zakaj bi jih poneumljali z iluzijam.z otroki je treba delati kot z odraslimi .jim takoj dopovedati stvari takšne kot so ne pa da skozi poslušam ah sej on tega še ne razuume z tem jih poneumljamo.

moj mali otročiček,mali indijanček je star tri leta in je že zelo funkcionalen in neodvisen.vsi pravijo da veliko zna za svoja leta.jaz učim svojega otroka da bo pri trinajstih odrasel kot tudi je zapisano v naravi.

indijanci nimajo znanja napisanega v knjigah, ampak je vse ustno in pravijo ko človek govori resnico ni treba da se jo zapiše ker se jo zapomne.

[viyola]

Ko bo otrok star 14, 15 let bo šel lahko v kakšno družbo, se družil z drugimi, nikoli ne bo začel kričati na druge

ampak bo začel spoštovati druge, da imajo drugi sami svojo osebnost, svoje lastnosti in bo vedno vprašal

KAJ TI MISLIŠ, DA JE PRAV, DA NAREDIMO, bo spoštoval drugo osebo kot človeka, odnos do njega in mu ne

bo težko, ko bo videl, da AHA, nekdo pa razmišlja tako kot jaz ne razmišljam in bo poskušal poiskati neko skupno

točko, med sabo in drugim človekom, tako bo našel, ko bo velik punco in si mogoče ustvaril družino in še vedno bo

imel lep odnos z mamo očetom, saj sta ga pustila, da odloča sam in ga sprejela, tak kot je.

 

Ko mene vpraša otrok..no, "dete" v puberteti..kaj jaz mislim, da je prav..

vedno večkrat odgovorim z vprašanjem..Kaj ti misliš, da je prav?...

Sprejemat odločitve. se zavedat posledic sprejemanj le teh.. če se kdaj izkaže, da niso ravno najprimernejše..

je pomemben del vzgoje odraščajočega otroka. Vse pustit in dopustit po mojem ni svoboda..ker znajo to fejst

izkoristit..Vedno biti 100 % ljubeč, 100 % najboljši starš, boljši od najboljšega ne gre..kot starš si tudi samo človek..

včasih utrujen, preobremenjen, preveč vsega.