Vzgoja otrok

[aboyanasanna]

Ko mene vpraša otrok..no, "dete" v puberteti..kaj jaz mislim, da je prav..

vedno večkrat odgovorim z vprašanjem..Kaj ti misliš, da je prav?...

Sprejemat odločitve. se zavedat posledic sprejemanj le teh.. če se kdaj izkaže, da niso ravno najprimernejše..

je pomemben del vzgoje odraščajočega otroka. Vse pustit in dopustit po mojem ni svoboda..ker znajo to fejst

izkoristit..Vedno biti 100 % ljubeč, 100 % najboljši starš, boljši od najboljšega ne gre..kot starš si tudi samo človek..

včasih utrujen, preobremenjen, preveč vsega.

Ravno to je preveč vsega ja, ko se staršom nabere preveč vsega je pa lahko vsak drugi kriv na koncu je tu otrok...

 

Zakaj mame rojevajo otroke če pa potem rečejo je že preveč vsega, sem izmučena in potem se znese nad otrokom, ker

ima ona probleme, veš kaj če si se že odločil, da boš rodil otroka pa ga spravil na svet pogoltni dol slino in nehaj težiti

pred otrokom in jamrati kok je preveč vsega, sam si izbral, zdaj pa trpi....to mi gre ful na živce mame izberejo otrok....

 

s tem izberejo vso odgovornost, kaj pol jamraš, saj si želela biti mama, mislim, da to ni opravičila če se kdo znese

nad otrokom tisti trenutek samo zato, ker je utrujen, zmatran, ti si izbral otroka kaj si potem pritožuješ, ni lahko biti mama

ampak imamo neko svojo lastno izbiro ali bomo rodile, ali si želimo otroka??

 

kaj pa otroci, imajo izbiro, katera mama ga je rodila, kdo ga vzgaja?? NE, nima. Vsak počisti za svojim pragom ane, otrok je

drugi človek in zdaj, ko si ti zmatran se ZNESEŠ NAD OTROKOM primer POČISTI ZA SVOJIM PRAGOM, NE PRED DRUGIM

K NISO SAMI IZBIRALI, MAMA JE ZA VSE ŽIVLJENJE, ne samo za en dan, MARSIKDO TEGA SPLOH NE RAZUME, še, ko

otrok zraste, ko bo velik bo kdaj rabil pomoč in obratno.

 

 

Znajo ful izkoristit, veš kdaj bodo izkoriščali, ko mu ne boš postavil mej, fora je v tem, da daš otroku svobodo,da se sam

nauči, da ga izoči, da mu ti ne pomagaš ampak mu sama izkušnja pove, da je nekaj delal narobe, ko mu ti pomagaš

pa popuščaš, to ne pride v poštev, sam mora videti kaj je storil.....

 

to ni popuščanje ampak učenje, če boš ti tulil nanj to delaš narobe, misliš, da bo dojel, dojel bo, ko bo videl sam in, ko

bodo posledice prišle.

 

MAME NABAVIJO OTROKE, JIH PRINESE ŠTORKLJA, KER JIH IMAJO VSI IN BI RADI ŠE ONI IMELI IN POTEM DAJO OTROKU

IME KOT SOSEDOVI PUNČKI IN TEKMUJEJO, KDO JIH BO VEČ IMEL...........TO JE NEK STANDART, DA PAČ OTROKA V DRUŽINI MORAŠ IMETI, DRUGAČE NISI TAK KOT OSTALI......

 

VELIKO PRIMEROV JE TAKIH....SAMO ŽELJA IMETI OTROKA NI PRAVO, ČE SE NE ZAVEDAŠ, DA BO OTROK ŽE KO BO STAR 30

LET MOGOČE KDAJ PRIŠEL DO TEBE IN RABIL POMOČ! TISTA DRUŽINA, KI BO OHRANILA DOBRE STIKE BO POMAGALA DRUG

DRUGEMU, tista k ne bo, bo mladina obrala svojo pot.

 

DELO: mama ni lahka.

[aboyanasanna]

Mogoče je večji problem če po nesreči zanosiš! < Upam, da je vedno manj takih, da so se prav odločile....

[aboyanasanna]

Ko mene vpraša otrok..no, "dete" v puberteti..kaj jaz mislim, da je prav..

vedno večkrat odgovorim z vprašanjem..Kaj ti misliš, da je prav?...

Sprejemat odločitve. se zavedat posledic sprejemanj le teh.. če se kdaj izkaže, da niso ravno najprimernejše..

je pomemben del vzgoje odraščajočega otroka. Vse pustit in dopustit po mojem ni svoboda..ker znajo to fejst

izkoristit..Vedno biti 100 % ljubeč, 100 % najboljši starš, boljši od najboljšega ne gre..kot starš si tudi samo človek..

včasih utrujen, preobremenjen, preveč vsega.

 

Fora je v tem bila že pri moji mami, ona je moč nad mano nosila, si dovolila, da ima veliko moč nad mano

samo zato, da bi s tem rešila svoje probleme, pravzaprav ima ta problem mama, ne jaz, tudi če si do onemoglosti

utrujen in si samo človek, je otrok tu tudi samo človek in zakaj naj bi on nosil tiste tvoje probleme???

 

in potem se nekako obrne, ker mama, oče pretvorita svoj problem v drugega človeka, v otroka.... se na koncu

izkažeta dva problema, otrok ne ve kaj je naredil narobe, zakaj je on kriv, mama pa s tem dobi novo moč

olajšanja,ker se ne more sočiti s svojim problemom in s tem ni nič naredila, ni poskrbela za lastni žep, da bi problem

rešila ampak je rajši izkoristila priliko kako naj bi se ona dobro počutila ampak tu ne misliš na otroka ampak samo

na sebe, otroka ne obravnavaš kot človeka z lastnimi lastnostmi .....

 

zato je zelo pomembno lastni jaz in lastno razmišlanje, posamezno, če sprejmeš lahko pride celo do rešitve,

če pa ne razumeš, da je nekdo drugi človek, drugače razmišlja...

 

Tista mama k misli, da dela vedno prav, da otrok nima, k je samo otrok, da ga ima za manj vrednega od sebe, da

ga vidi z očmi ( ti si le otrok jaz sem glavna) tisti naj si kar izbijejo iz glave, ker bo otrok želel spoznati drugačne

ljudi, k ga bodo razumeli, starši pa mu ne bodo več pomembni.

 

Le nekako če greš na enako raven z otrokom kot mama = otrok in kot

človek = človeku.

 

Lahko izpostaviš nek zelo dober odnos med sabo.

 

Tako velja obratno otroku lahko pomagaš = ampak namesto njega ne moreš narediti, on mora sam rešit, tako kot

mama moraš ti sam rešit problem mogoče res na začetku si ne morata pomagati z obeh strani, mama pomaga sinu in sin pomaga

mami ampak ,ko zraste lahko velja res lep odnos.

 

drug do drugega, saj sta na enaki ravni in iskrena in oba sta le človeka, nekaj pa se le naučita, da si pomagata lahko

ampak ne moreta pa delati stvari namesto njega ali nje.

 

Tako ne moreta imeti enako in skupno življenje ampak vsak ustvari svojo življenje, družino....

 

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

 

Upam, da mi kdo ne zameri k tok pišem, ful imam mnenja o tem.

[butl]

Fora je v tem bila že pri moji mami, ona je moč nad mano nosila, si dovolila, da ima veliko moč nad mano

samo zato, da bi s tem rešila svoje probleme, pravzaprav ima ta problem mama, ne jaz, tudi če si do onemoglosti

utrujen in si samo človek, je otrok tu tudi samo človek in zakaj naj bi on nosil tiste tvoje probleme???

 

in potem se nekako obrne, ker mama, oče pretvorita svoj problem v drugega človeka, v otroka.... se na koncu

izkažeta dva problema, otrok ne ve kaj je naredil narobe, zakaj je on kriv, mama pa s tem dobi novo moč

olajšanja,ker se ne more sočiti s svojim problemom in s tem ni nič naredila, ni poskrbela za lastni žep, da bi problem

rešila ampak je rajši izkoristila priliko kako naj bi se ona dobro počutila ampak tu ne misliš na otroka ampak samo

na sebe, otroka ne obravnavaš kot človeka z lastnimi lastnostmi .....

 

zato je zelo pomembno lastni jaz in lastno razmišlanje, posamezno, če sprejmeš lahko pride celo do rešitve,

če pa ne razumeš, da je nekdo drugi človek, drugače razmišlja...

 

Tista mama k misli, da dela vedno prav, da otrok nima, k je samo otrok, da ga ima za manj vrednega od sebe, da

ga vidi z očmi ( ti si le otrok jaz sem glavna) tisti naj si kar izbijejo iz glave, ker bo otrok želel spoznati drugačne

ljudi, k ga bodo razumeli, starši pa mu ne bodo več pomembni.

 

Le nekako če greš na enako raven z otrokom kot mama = otrok in kot

človek = človeku.

 

Lahko izpostaviš nek zelo dober odnos med sabo.

 

Tako velja obratno otroku lahko pomagaš = ampak namesto njega ne moreš narediti, on mora sam rešit, tako kot

mama moraš ti sam rešit problem mogoče res na začetku si ne morata pomagati z obeh strani, mama pomaga sinu in sin pomaga

mami ampak ,ko zraste lahko velja res lep odnos.

 

drug do drugega, saj sta na enaki ravni in iskrena in oba sta le človeka, nekaj pa se le naučita, da si pomagata lahko

ampak ne moreta pa delati stvari namesto njega ali nje.

 

Tako ne moreta imeti enako in skupno življenje ampak vsak ustvari svojo življenje, družino....

 

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

 

Upam, da mi kdo ne zameri k tok pišem, ful imam mnenja o tem.

 

Tole, Aboyanasanna, tole je pa zlo dobr napisan

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

[aboyanasanna]

Tole, Aboyanasanna, tole je pa zlo dobr napisan

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

Hvala, se trudim ....., da pišem razumljivo....http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

[aboyanasanna]

Mislim, da je največji problem tu, da oče in mati mislita tako ( ti si otrok, jaz sem oče in mama, jaz sem glavni)

Če bi šel na enako raven človek = človeku, bi lahko marsikaj ugotovil kar prej nisi, razvilo se bi prijateljstvo

med seboj, mama in oče mislita, da imata lahko nadzor nad otrokom, da je edini način, nadzor, da sebe postavita

pred otrokom, s tem dobita neko moč ampak nihče od človeka, to ne potrebuje, nihče od otrok, nadzor nad

določenim človekom pomeni, da nima svobode, se nima pravice izražati, misliti po svoje in tu postane lahko

otroku mučenje, počuti se kot zapornik ujet, s tem ,ker ne more sam izbirati in se odločati zase potem so

posledice, da se otrok upre ali pa se prilagaja staršem ampak s tem, da se prilagaja, želi ogoditi postane

zamorjen, žalosten, depresiven.

 

Ker če te nekdo ovira pri tem kar si in ne sprejema takšnega kot si lahko življenje postane prava živa mora za

otroke.Ko odrastejo lahko pride čez čas do prepira in odidejo svojo pot saj tam pri mami in očetu niso

našli, tisto kar so iskali.

 

Ali bodo še naprej popuščali in se prilagajali in tako bo šlo še naprej, spoznali punco se poročili, prilagajali

še punci.....,ker znajo samo to, vsa preteklost prinese določene posledice.

 

Posledice določene vzgoje lahko prinese velike UPORNIKE! in probleme, če pa lahko obravnavaš otroka

človek = človeku.

 

Pa so posledice take, otroci začnejo poslušati, preosmerijo pozornost v pogovor kar reče mama, mu je

pomembno, začnejo jo poslušati, njeni nasveti nekaj veljajo zanj

 

če pa ga mama obravnava za sina ( jaz sem pa glavna) - nadzor, so pa posledice take, otrok se ne zmeni kar reče

mama, sploh mu ni pomembno, začne se upirati in delati probleme, on ve, da je ona mama in on je sin in v

njej vidi samo to MAMO, k mu vedno teži in mu ne, da miru, če bo imel probleme ne bo prišel do mame ampak bo

šel rajše drugam..reševat probleme.

 

Ko pa bo videl mamo kot prijateljico in enako sebi, mu bo lažje priti do nje in prositi, da se pogovorita, ker

ona ga ne bo obsojala ampak poskusila pomagati čeprav mogoče ne bo najboljši nasvet zanj, bo on vedel, da

se trudi in ,da ji lahko zaupa in mu bo nekaj pomenilo tudi njen nasvet. Tu se izpostavi enaka raven, ker oba

vesta, da sta oba samo človeka, ki sta si enaka med seboj v tem, da sta oba človeka in sprejemata drug drugega

taka kot sta, tu pride lahko do čiste rešitve.

 

Vse drugo je nekaka ljubezen+ pomoč + ljubezen

pomagam njej, ona pomaga meni, tako ostane! Jaz imam rad njo, ona ima rada mene, ker

jo imam rad sprejemam vse njene napake in ji pomagam. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/heartpump.gif

 

Mogoče je bistvo, da ljubezen tu je, takrat, ko sprejmeš drugega, da tak je kot je. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_blush.gif

[Aliana]

Aboyanasanna .. kar mravljinci mi grejo po hrbtu

 

Hvala za tole

[aboyanasanna]

Aboyanasanna .. kar mravljinci mi grejo po hrbtu http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

 

Hvala za tole http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

To je življenje! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png Ni za kaj http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_approve.gif Povem kar je res.

[cipcipilonika]

moj pogled na vzgojo je pa v tej smeri: starš NI otrokov priajtelj, mu je starš. ON je tisti, ki otroka usmerja, ker ima več izkušenj. MORA mu postavlajt meje, otrok jih rabi, da se počuti varnega. pa ga s tem ne ropa svobode.

To ne izključuje brezpogojne ljubezni starša do otroka, ne izključuje sprejemanje otroka takega kot je. Če prepustimo otroku absolutno izbiro ins vobodo, mu s tem ne koristimo, ampak škodimo, daljnoročno (permisivna vzgoja).

Ampak, to je samo moj pogled, moje izkušnje, moj prav.

[aboyanasanna]

moj pogled na vzgojo je pa v tej smeri: starš NI otrokov priajtelj, mu je starš. ON je tisti, ki otroka usmerja, ker ima več izkušenj. MORA mu postavlajt meje, otrok jih rabi, da se počuti varnega. pa ga s tem ne ropa svobode.

To ne izključuje brezpogojne ljubezni starša do otroka, ne izključuje sprejemanje otroka takega kot je. Če prepustimo otroku absolutno izbiro ins vobodo, mu s tem ne koristimo, ampak škodimo, daljnoročno (permisivna vzgoja).

Ampak, to je samo moj pogled, moje izkušnje, moj prav.

V tem je fora ja če je starš samo starš, kako se lahko potem pogovarjata iskreno?? Če bodo starši še vedno nek določen lik, kako

naj rečem drugače imamo razne izraze starši = sinu, sestra = bratu in če pogledaš vse skupaj čeprav imamo vsi nek določen ime sestra, brat

smo vsi ljudje, razlika je le v tem,da se eni rodijo prej, eni pa kasneje in če gledaš na človeka kot označbo kot neko ime, potem je otrok še vedno

otrok k bo šel reševat svoje probleme drugam k ti mu omogočiš moč nad njim, lahko imaš moč nad njim ampak otrok bo tvojo moč sprejel

takrat, ko bo tebe kot mamo obravnavaval kot sebi enakega, takrat bo upošteval pravila in te bo poslušal.

 

K ti moraš nekaj vedeti, vsi ljudje smo se rodili, vsi ljudje gremo po enaki poti, vsi se rodimo, živimo življenje in na koncu umremo...

 

Po neki strani imaš prav ampak po drugi te bo otrok poslušal le takrat, ko boš ti njega sprejel in, ko bo vedel, da si ti človek tako kot je

on, k se boš ti znala postavit na njegovo mesto in ga ne obsojat, ko ne boš moč nad njim vodila.

 

Delno je treba ja poveš mogoče, da nekaj ne dela prav ampak kljub vsemu, mu besede ne bodo tako koristile kot

lastne izkušnje, ker tam se bo učil, zelo malo so vredne besede, veliko bolj izkušnje in posledice, zato mu delno

lahko pomagaš ampak z omejitvami prideš do upornikov in če mu nenehno omejuješ in vidiš, da nekaj ne učinkuje, da

dela eno in isto potem je napačno nekaj pri tebi, ti delaš narobe....,da ga izoči rabi izkušnjo in po izkušnji posledice, da

spozna kaj je naredil, moč nad njim, besede ne bodo tako zalegle.

 

Če obravnavaš ime MAMO ( jaz sem mama ti si samo sin) potem je sin manj vreden od tebe, ne bo te poslušal, tu lahko le ljubezen reši,

to rešuje stvari, k ti vidiš res bistvo tega življenja in hočeš zanj dobro, on ,ko bo odrasel bo človek kot ti, tebe mogoče takrat več ne

bo na svetu kaj ti potem služi lik mame??

 

če pa že gledaš naprej, on je človek, ti si človek, bo, ko bo velik rade volje še kdaj prišel k tebi

na pogovor o starih časih itd

 

OBA SE ZAVEDATA, DA STA V TEM ŽIVLJENJU ČLOVEKA, NE LIKA

 

POMEMBNO PRI SVOBODI DOLOČENI JE, DA GA NAUČIŠ, da nekoč bo imel svojo družino in takrat kar pozabi na tist vpliv mame....

on bo sam v življenju vplival, ne boš ti.

 

Mislim, da sem bistvo povedala, srečno pri vzgoji otrok.

[Aliana]

Ma o vzgoji se je kar težko pogovarjat po moje, vsak razume tekst drugega iz svoje perspektive, vsak drugje v tekstu vidi bistvo in poudarke ...

Jaz se pri tem, kar piše Aboyanasanna ne strinjam popolnoma z idejo pustit vso svobodo, biti naj prijatelj, ... se pa strinjam v pointu, ki ga ima (zame) v zadnjih dveh postih ... da otrok ni namenjen temu, da si starši zdravijo frustracije, da ni fer in ni kul, da se starš ne vpraša najprej kaj ga je v tistem dnevu tako izmučilo, da mu gredo stvari, ki jih naredi otrok na živce, itd ...

 

Zadnje čase sva naletela po naključju (ali pa ne) na krasno predavateljico karmične diagnostike in ostalih povezanih zadev .. Vsakič, ko sva tam, dobiva en malo drugačen pogled ... Na primer to, da otrok prevzame nase težave starša, in kako se to opazi čist kratkoročno v tečnobi, ihti, slabem spanju, malo bolj dolgoročno v boleznih .. In ugotavljava vsak dan znova kako je res .. in kako res je, da te otrok sili, da si tukaj in zdaj z mislimi, ne pa vsepovsod okrog razpršen, kako se da vse in razume in šteka vse, če si prisoten in kako te na svoj način kliče nazaj, kadar si zblojen od službe, dela, stresa ... Sva se že parkrat uspela spomnit, ustavit v trenutku, ko je tamala začela trmarit in se po tleh metat, se spogledala in zasmejala, halo, pridiva nazaj In ugotovila, da sva bila res eden v službi, drugi pa že na poti z mislimi

 

Vedno ne moreš biti 100%, niti dober starš, še manj prijatelj, niti prisoten ves čas, fizično in psihično ... niti ne moreš vse takoj, ko otrok rabi, hoče ... in je logično. Ampak je fajn se teh stvari zavedat, povedat, rečt bejbi, danes ne morem, utrujena sem, a se lahko 10 minut sama igraš? Ne bom ti takoj prinesla še enega kosa banane, ker moram naprej ugasnit plin in si umit roke. Ne morem ti pobrat igračke, ki ti je padla, ker sva v avtu in vozim in boš morala počakat, da prideva na cilj, vzemi tisto drugo. Danes ti ne bom prebrala knjige zvečer, ker je že pozno in moraš spat, lahko pa stisneš medvedka k sebi in ti prižgem radio. To so vse situacije, ki se meni dnevno dogajajo, kjer lahko reagiram tako, da sem živčna, tečna, rečem ne in še mal zavpijem, lahko pa povem takole in tamala v večini primerov šteka in ne trmari.Pač ta del, o spoštovanju iz obeh strani, no .. pa o dojemanju otroka kot osebe ... ta del mi je

[cipcipilonika]

aboyanasana,

ne moreš vedno pustit otroka, da se uči iz lastnih izkušenj. Ali ipak si ti tista, ki boš kot starš presodila, kdaj je fajn, da se iz lastnih izkušenj uči in kdaj ne?

npr. pori nevarnih situacijah. takrat si ti kot oseba, ki si - se strinjam, ENAKOVREDNA majhnemu človeku = otroku, samo da imaš več IZKUŠENJ - tista, ki posreduješ, ker VEŠ, da so nekatere posledice lahko usodne, mar ne? saj ne boš pustila otroku, da gre čez cesto, kjer se mu zazdi? al inaj nekajkarat poskusi, da ga zbiej avto, pa se bo nekaj iz tega naučil? ali da vtika škarje v vtičnico?

 

so stvari, pri katerih je potrebno posredovati.

 

In meje, verjemi, kot sem že rekla, jih je treba postavit - a spet pri rečeh, za katere presodiš, kot izkušenejša oseba, da je potrebno, da meje so.

Otrok je po naravi tak, da je rajši v stanju udobja kot neudobja. A udobje ni vedno = boljše. Primer: soba je razmetana. Udobnejše je sobo ne pospravit kot sobo pospravit, ker je potrebno vložiti nek napor. Kaj boš torej naredila? Pustila, naj se otrok iz lastnih izkušenj nauči, da je fajn sobo pospravit ali boš pomagala, povedala, kokazala s s vojim zgledom?

Potem otrok vidi, se nauči, da s svojim delom, naporom, nekaj pozitivnega doseže. Podobno je kasneje, ko se je potrebno učiti za šolo. Bolj udobno se je neučiti, ker učenje je miselni napor. A boš torej pustila otroku, da se neuči iali mu boš dopovedala, da je prav, da se uči in s tem nekaj zna in je potem zadovoljen sam s seboj?

In bo potem nekoč oseba, ki je samozavestna, saj VIDI in VE, da lahko z lastnim naporom doseže neko korist oziroma udobje zase.

 

ne govorim pa o nikakršnem rangiranju ljudi na manjvredne ali večvredne glede na starost ali sorodstvene odnose, le za bolj/manj izkušene.

 

kar se tiče moči - ne razumem te najbolje.

 

otrok se bo počutil svobodnega znotraj svojih meja in negotovega, če ne bo vedel, kje te meje so.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

ja, seveda se strinjam s tem, o tem sem že nekaj enkrat se mi zdi pisala, prepoznat je treba svoje negativne vzorce in jih ne prenašat na otroke, jasno. Kolikor se to da, kolikor je ozaveščeno (veliiiko tega pa ni ozaveščeno in potem je težko)

[Brezo]

Sem glih včeraj nekaj čital o vzgoji otrok...različna starost, različni prijemi...ali so kao "novodobni" ali so običajni...pa se mi ne da preveč nakladat o vzorcih...

 

Na kratko povedano...otrok v mladosti preizkuša meje do kje lahko gre, zato mu je treba postaviti določene omejitve...starši naj bi bili kao njegovi zavezniki oz. prijatelji, ampak s točno postavljenimi dogovori...in če se nekdo pač ne drži, sledijo sankcije...otroki se znajo ponavadi zelo držati kakšnih načel, dogovorov, samo v puberteti se zna zgoditi da malo zanemarijo nekatere stvari, ampak to je treba itak upoštevat...

[aboyanasanna]

aboyanasana,

ne moreš vedno pustit otroka, da se uči iz lastnih izkušenj. Ali ipak si ti tista, ki boš kot starš presodila, kdaj je fajn, da se iz lastnih izkušenj uči in kdaj ne?

npr. pori nevarnih situacijah. takrat si ti kot oseba, ki si - se strinjam, ENAKOVREDNA majhnemu človeku = otroku, samo da imaš več IZKUŠENJ - tista, ki posreduješ, ker VEŠ, da so nekatere posledice lahko usodne, mar ne? saj ne boš pustila otroku, da gre čez cesto, kjer se mu zazdi? al inaj nekajkarat poskusi, da ga zbiej avto, pa se bo nekaj iz tega naučil? ali da vtika škarje v vtičnico?

 

so stvari, pri katerih je potrebno posredovati.

 

In meje, verjemi, kot sem že rekla, jih je treba postavit - a spet pri rečeh, za katere presodiš, kot izkušenejša oseba, da je potrebno, da meje so.

Otrok je po naravi tak, da je rajši v stanju udobja kot neudobja. A udobje ni vedno = boljše. Primer: soba je razmetana. Udobnejše je sobo ne pospravit kot sobo pospravit, ker je potrebno vložiti nek napor. Kaj boš torej naredila? Pustila, naj se otrok iz lastnih izkušenj nauči, da je fajn sobo pospravit ali boš pomagala, povedala, kokazala s s vojim zgledom?

Potem otrok vidi, se nauči, da s svojim delom, naporom, nekaj pozitivnega doseže. Podobno je kasneje, ko se je potrebno učiti za šolo. Bolj udobno se je neučiti, ker učenje je miselni napor. A boš torej pustila otroku, da se neuči iali mu boš dopovedala, da je prav, da se uči in s tem nekaj zna in je potem zadovoljen sam s seboj?

In bo potem nekoč oseba, ki je samozavestna, saj VIDI in VE, da lahko z lastnim naporom doseže neko korist oziroma udobje zase.

 

ne govorim pa o nikakršnem rangiranju ljudi na manjvredne ali večvredne glede na starost ali sorodstvene odnose, le za bolj/manj izkušene.

 

kar se tiče moči - ne razumem te najbolje.

 

otrok se bo počutil svobodnega znotraj svojih meja in negotovega, če ne bo vedel, kje te meje so.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

 

ja, seveda se strinjam s tem, o tem sem že nekaj enkrat se mi zdi pisala, prepoznat je treba svoje negativne vzorce in jih ne prenašat na otroke, jasno. Kolikor se to da, kolikor je ozaveščeno (veliiiko tega pa ni ozaveščeno in potem je težko)

Jaz govorim bolj na splošno, ne moreš nekako vsako podrobnost, res je odvisno od situacije, seveda ne boš dovolil če bo stopil

pred avto, da ga zbije ne govorim o teh stvari govorim o mišlenju pač, ko otrok raste ima svoje mnenje lahko sam izbira, ne vem

naprimer mu starši rečejo, da bo hodil na neke vaje za vijolino on pa tega noče početi in ga siljijo v stvari....to pomeni, da oni

izbirajo namesto njega, govorim o tej moči k lahko starši vplivajo.

 

Bistvo kar sem pisala in kar sem hotela povedati.

 

Nisem govorila o situacijah k jih zbije avto in podobne stvari ampak o samem mišlenju ( OTROK )

Imajo oni sami mišlenje, lahko sami razmišlajo.

[cipcipilonika]

ja, zdaj bolj razumem, kaj si mislila.

 

in se strinjam s tem.

 

pri teh rečeh se je fajn pogovorit, in če si otrok želi nek krožek, naj ga obiskuje, ampak tudi tukaj bi/bom/sem sama vztrajala, da če se otrok za nekaj odloči, naj vztaja vsaj nekaj časa. Ne pa en mesec to, potem pa ne bi več, pa spet nekaj drugega itd.

Pri nas tko ne gre. Naj vztraja (če si je že, po vseh pogovorih, ogledu neke aktivnosti.. to tako močno želel) vsaj nekaj časa (koliko je to, se potem na podlagi tega, ali res trpi al ije kaj drugega razlog da se mu je uprlo), ker tako v življenju je. In da je sam kreator svojega življenja. In urjenje vztrajnosti. In tega, da je ptoebno vložiti napor v nekaj, da je potem en rezultat.

Ne pa da dobimo iz otrok, ki jih preveč ujčkamo, razvajene čustvene in socialne invalide, ki si sami niti riti ne znajo obrisat, ki mislijo, da jim mora biti vse servirano, ki obupajo ob prvi oviri, ki ne zdržijo pritiska v službi..

spet - moje mnenje.

[Brezo]

pri teh rečeh se je fajn pogovorit, in če si otrok želi nek krožek, naj ga obiskuje, ampak tudi tukaj bi/bom/sem sama vztrajala, da če se otrok za nekaj odloči, naj vztaja vsaj nekaj časa. Ne pa en mesec to, potem pa ne bi več, pa spet nekaj drugega itd....

 

To je pač značilnost novodobnih otrok (mavrični, indigo in ne vem kakšni še vse)...oni hitro spreminjajo mišljenja, danes jim je všeč to, jutri ono...se pač hitreje učijo, pridobivajo izkušnje...čelni reženj možganov jim pač bolj intenzivno deluje, uporabljajo še nekatere druge zaznave...zato je to za take otroke pač normalno...

 

V takem primeru pač najbolje preverit kaj je v ozadju...ali otrok spada v tako skupino, ali se mu je zameril kakšen učitelj, skupina, ipd. in zato ne mara nekega krožka...

 

In ja treba jih je vzgajati, da se znajo postaviti za sebe, da ne klonijo pred vsako malenkostjo, da znajo zagovarjati svoje stališče, izraziti svoje mnenje, ipd...

[Mihela]

 

 

 

In ja treba jih je vzgajati, da se znajo postaviti za sebe, da ne klonijo pred vsako malenkostjo, da znajo zagovarjati svoje stališče, izraziti svoje mnenje, ipd...

Berzo veš kako se učitelji počutijo ob otrocih, ki zagovarjajo svoje stališče, ki izrazijo svoje mnenje... ki niso ovce?

 

sej imaš prav, se strinjam

[cipcipilonika]

Berzo veš kako se učitelji počutijo ob otrocih, ki zagovarjajo svoje stališče, ki izrazijo svoje mnenje... ki niso ovce?

 

sej imaš prav, se strinjam http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

jah, večini učiteljev takšni otroci niso "všeč", res je, no so pa svetle izjeme, tem se reče Učitelj.

[Brezo]

Evo malo new age bajk, ki sem jih bral...pa naj vsak sam presodi...sem spustil čas pred rojstvom...

 

PRVIH DVANAJSTIH MESECEV

Vsak otrok se razvija s svojo hitrostjo, vendar gredo vsi skozi določene stopnje. Od rojstva do starosti dvanajstih mesecev je zelo pomembno obdobje otrokovegn razvoja. Otrok se nauči hoditi in govoriti, dobi zobke in se nauči razlikovati med čutnimi dražljaji. Otroci v tem obdobju rastejo hitreje kot kdajkoli pozneje. Stevilo možganskih celic in povezav v možganih se močno poveča.

Z razvojem živčnega sistema se hitreje razvijajo otrokovi čuti. Novorojenčki lahko razlikujejo med zvoki in predmeti, ki so blizu njihovega obraza. Pri treh mesecih lahko dojenček razloči barve in oblike ter posnema zvoke. S štirimi meseci otrok sega po predmetih in jih drži s palcem in kazalcem. Med četrtim in šestim mesecem lahko krajši čas sedi brez opore. Med sedmim in desetim mesecem se začne plaziti. Pri dvanajstih mesecih lahko večina dojenčkov samostojno stoji in hodi s pomočjo. Pri štirinajstih mesecih jih večina hodi brez pomoči. To velja celo za novodobne otroke, čeprav ti včasih hodijo, še preden se plazijo. V tem primeru je potrebno zagotoviti, da se bodo tudi plazili, sicer se njihovi možgani ne bodo razvili v pravem zaporedju.

Deklice ponavadi začnejo govoriti prej kot dečki, ti pa prej začnejo hodili, plezati, poskušajo pa premagovati tudi rizične ovire. Do prvega leta starosti se fantki naučijo premagovati rizične ovire. Do starosti enega leta se majhni dečki naučijo plaziti in resnično zavojevati. Vztrajno skušajo hoditi, če še ne znajo. Če še ne hodijo, kmalu začnejo. So zelo radovedni in želijo vse raziskati. Hitro se učijo z okušanjem, zato se zdi, da dajejo vse v usta.

 

Prve besede ponavadi izgovorijo med dvanajstim in osemnajstim mesecem, kar pa ne drži za novodobne otroke. Veliko teh lahko

že pred osemnajstim mesecem izgovori nekaj besed. Več kot se boste pogovarjali s svojimi dojenčki, prej bodo začeli govoriti. Že skoraj od rojstva se učijo posnemati besede. To je pomembno obdobje, ko morajo starši vedeti, da podzavest ne razume nikalnih povedi, zato uporabljajte besedo »ne« samostojno. Če otroku rečete: »Ne dotikaj se tega«, bo mislil, da ste mu rekli: »Dotikaj se« in bo skušal to takoj narediti. Nato bo zmeden, ko ga boste ošteli. V tem času se z otrokom pogovarjajte zelo previdno, saj bo to, km mu boste rekli, morda ostalo v njem do konca življenja.

Ena izmed najzanimivejših stvari pri novodobnih otrocih je, da dejansko lahko vidijo bitja svetlobe, ki stojijo ob vas. Večina jih vidi angele varuhe, vodnike in obiskovalce, ki pridejo k njim. Če jih pri tem spodbujate, ne pretiravajte, ali pa jih vsaj pustite pri miru, da bodo to zmožnost obdržali vse svoje življenje. Le takrat, ko jim nekdo reče, da teh bitij ni mogoče videti ali da jih ni, bodo to zmožnost zapili.

OD PRVEGA DO DRUGEGA LETA

 

Ko dosežejo prvo leto starosti, deklice že postajajo prave male govornice, prav lakšni so lahko tudi nekateri dečki. Čeprav je za majhne deklice govor ključnega pomena, vendar to ni pravilo.

 

Otrokom od prvega do drugega leta včasih rečemo »grozljivi dveletniki«. V tej starosti otroke zanima predvsem neposredno okolje. Več stvari kot se lahko dotaknejo in občutijo, srečnejši bodo. Če se otrok lahko igra v pesku in umazaniji, bo kasneje v življenju bolj zdrav.

 

Ko pridejo v to obdobje, bi otroci že morali razumeti pomen besede »ne«. To je zelo pomembno. Nobenega od svojih otrok nisem imela za »grozljivega dveletnika«. Vedno so se mi zdeli čudoviti!

 

Do tega obdobja otrok živi nagonsko. Ta nagon je videti takole: otrok ve, da mora zajokati, da bo prišel eden od staršev in poskrbel zanj, in ve, da bo nagrajen, če se bo nasmehnil ali smejal. Pri dveh Ietih otrok začne odkrivati večji del sveta in že kaže nekaj neodvisnosti. To je posledica pospešenega razvoja možganov, zato je popolnoma normalno, da se otrok malce spremeni.

 

Za navajanje na kahlico ni določene starosti. Mišice za nadzor mehurja in črevesja se razvijejo sele okrog petnajstega meseca. Pomembno je, da je otrok na b korak čustveno pripravljen. Ko se zaveda svojih telesnih funkcij in pričakovanj družbe, se bo skoraj sam od sebe naučil uporabljati kahlico. Stres in strah pred neuspehom lahko ustvarjata težave, zato je priporočljivo, da starši pustijo, da si otroci vzamejo čas. V nekaterih družbah je to skoraj igra.

Zdi se, da imajo dečki z zadrževanjem blata več težav kot deklice, tako da večina deklic prej samostojno uporablja kahlico kot dečki. Deklice niso rade mokre, zato se hitro naučijo, kako se temu izogniti. Ne priganjajte otroka. Včasih niso pri­pravljeni na kahlico do tretjega leta starosti. Bolj pomembno je, da otroku vcepite pomen higiene.

Otroci se v tem času vedno bolj zavedajo svojih spolnih organov in kmalu se začnejo zavedati tudi svoje seksualnosti. Nikoli jih ne smete osramotiti, ampak jim enostavno dovolite, da »so«.

Ko novodobni otroci dopolnijo starost dveh let, vam bodo morda že pripovedovali zgodbe o Kreatorju in zadevah, ki jih poznajo. Prisluhnite jim, kajti včasih imajo znanje, ki presega vaša pričakovanja.

OD TRETJEGA DO ČETRTEGA LETA

Triletniki in štiriletniki se lahko pravzaprav zlahka naučijo brati in če bi si starši vzeli čas zanje, bi bili presenečeni, koliko se lahko naučijo. Otroci se radi učijo v krajših časovnih obdobjih, ki trajajo od 30 do 40 minut, saj njihovi možgani razmišljajo zelo hitro. Prav tako se neprestano učijo s pomočjo okusa, vonja in drugih čutnih dražljajev, ki jih obkrožajo.

 

Do tretjega leta se otroci zlahka utrudijo. Ko so utrujeni, postanejo godrnjnvi. Zmeraj je zanimivo opazovati, kako se starši razjezijo na otroke, ker so ti preveč utrujeni. Bi morali takrat imeti možnost počivati.

 

Od rojstva do četrtega leta starosti ima otrok v možganih dvakrat več nevronov, kot jih bo imel v odrasli dobi. Nauči se razmišljati, slišati, videti, okušati in se razvijati s svetom, ki ga obdaja. Med tretjim in četrtim letom otrokovi možgani vstopajo v novo fazo, kar mu daje lažen občutek neodvisnosti. Naenkrat dvomi v vaše obnašanje in o vsem, kar rečete.

Normalna faza razvoja je, da se triletnik razjezi, ker mora nekaj narediti, ter da se štiriletnik odloči, da bo on vam nekaj ukazal. Ne, vaš otrok ni grozen. Ne vaš otrok nima nobenih »težav«. Star je štiri leta in štiriletniki to počnejo. Štiriletniki izzivajo. V enem trenutku vas lahko ljubijo in poljubljajo, v naslednjem pa odrivajo in vam ukazujejo. Štiriletniki se obnašajo kot šefi. Nekateri otroci se začnejo tako obnašati že nekaj mesecev pred dopolnjenim četrtim letom. Vedeli boste, kdaj vstopijo v to fazo. Tišti čudoviti mali dojenček, ki ste ga tako dolgo pestovali ali zibali, se naenkrat spremeni v malo osebo, ki postane predrzna, vsevedna in neubogljiva. Morda ga bo potrebno za nekaj časa osamiti, da razume, da ni glavni.

V tem obdobju je pomembno, da se starši zavedajo, da so otroci čudoviti, Pomembno je, da so njihovi prijatelji, še pomembnejše je, da so njihovi starši. Biti starš ne pomeni, da vas ima otrok vedno rad. Biti starš pomeni, da med otrokovim razvojem sprejemate dobre odločitve glede njegove varnosti.

 

Otrok se okoli četrtega leta nauči pogajati. Veliko odraslih to imenuje manipulacija, toda ko otrok odraste, se to imenuje pogajanje. Takrat je otroku treba pokazati, da obstajajo težave, ki jih je moč resiti, in kupčije, ki se jih da skleniti.Pomembno je, da otroka naučite na besedo »ne«. A če bo to edino, kar mu boste govorili, se lahko takrat, ko bo odrastel, ne bo znal pogajati s svetom okoli sebe.

 

Če se boste zavedali, da je to normalno obnašanje za štiriletnika, vas bo to obvarovalo pred prizadetostjo, užaljenostjo in jezo, ko vam bo otrok odgovarjal V tem obdobju se ravni serotonina in noradrenalina pričenjata uravnovešati, otrokovi možgani začenjajo delovati s polno paro. To je popolnoma normalno. Vaš otrok vas še vedno ljubi, le uči se biti bolj neodvisen. Tri- in štiriletniki so resnično zelu zanimivi.

PETO LETO

Zdaj imate petletnika in ste že kar ponosni. Preživeli ste triletno in štiriletno obdobjtj zdaj pa vaš petletnik začenja s pripravami na šolo. To bo zanj resnično zelo zanimiva izkušnja.

Čeprav so otroci nad šolo navdušeni, je to včasih za njih čustveno zelo težko. Pomagate jim lahko s pozitivnimi afirmacijami, kot so: 'Vem, da ti bo uspelo,' 'Zaupam vate.', 'Čudovit si' in 'Neverjetno bitje si.' Pametno jih je navajati na družbo drugih otrok, preden začnejo hoditi v šolo. Če se v zgodnji starosti navadijo na družbo drugih otrok, bodo vedeli, kako se bodo razumeli z drugimi otroki, preden začnejo obiskovati šolo. Ena izmed največjih napak, ki jo starši zagrešijo, je, da svojega otroka držijo ločeno od drugih otrok. Če otrok ni vajen družbe otrok ob prihodu v šolo, bo to zanj zelo težko. Ko se otrok uči pogajanja z drugimi otroki, se ob tem nauči vzdrževati raven serotonina.

ŠESTO LETO

Pri šestih letih otrok vstopi v naslednjo mentalno razvojno stopnjo, ki je precej podobna stopnji štiriletnika, le da je globja. Kaže se nagnjenost k večji samostojno­sti. Otrok začne resnično pritiskati na starše in dvomi v njihove odločitve. Čeprav se štiriletnik občasno lahko zdi težaven in vas prizadene, šestletnik pogosto hoče, da so stvari po njegovem in včasih se to ne bo zgodilo. Šestletnik je lahko kar zahteven in pogosto preizkuša meje, da vidi, čemu vse se lahko izogne. Pri tem se je potrebno zavedati, da je tudi to naravna stopnja otrokovega razvoja. Razumeti morate, da je vaša naloga, da otroku pomagate odraščati in se spreminjati. Če se boste pripravili na svojega šestletnika, bo vse v redu.

OD SEDMEGA DO OSMEGA LETA

Od sedmega do osmega leta se otrok ponavadi umiri in je z njim lažje ravnati. To je normalni potek razvoja možganov. Do takrat možganski režnji razvijejo različne čutne zaznave.

 

Do tega obdobja so otroci rahlo kratkovidni. Tega se je treba zavedati, da vas na pregledu vida to ne bi šokiralo. Njihove oči se še vedno razvijajo. Lahko vidijo različne odtenke modre in zelene ter druge barve spektra, vendar je zelena veliko globja. Barve se z odraščanjem spreminjajo, zato se zavedajte, da morda ne dojemate barv enako kot vaš otrok.

Do zdaj se učijo brati in pisati. To je čas za opazovanje teh otrok, saj jim bo to pomagalo pri raziskovanju čudovitega sveta učenja.

Tralala...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

[viyola]

moj pogled na vzgojo je pa v tej smeri: starš NI otrokov priajtelj, mu je starš. ON je tisti, ki otroka usmerja, ker ima več izkušenj. MORA mu postavlajt meje, otrok jih rabi, da se počuti varnega. pa ga s tem ne ropa svobode.

To ne izključuje brezpogojne ljubezni starša do otroka, ne izključuje sprejemanje otroka takega kot je. Če prepustimo otroku absolutno izbiro ins vobodo, mu s tem ne koristimo, ampak škodimo, daljnoročno (permisivna vzgoja).

Ampak, to je samo moj pogled, moje izkušnje, moj prav.

 

Se popolnoma strinjam..otrok se mora počutiti varnega, sprejetega, že sama beseda dom naj bi mu pomenila ljubezen in toplino.

 

Če bi lahko še enkrat vzgajala svojega otroka,

bi več barvala s prsti in manj karala s prstom.

 

 

Manj bi popravljala in več povezovala.

Manj bi gledala na uro in bolj opazovala.

Manj bi me skrbelo za znanje in znala bi biti bolj skrbna.

Večkrat bi šli na izlet in večkrat bi spuščali zmaje.

Nehala bi igrati resnost in bi se raje resno igrala.

Pretekla bi več poljan in zrla v več zvezd.

Več bi objemala in se manj pregovarjala.

Manjkrat bi bila neizprosna in večkrat bi spodbujala.

Najprej bi gradila samospoštovanje in šele nato hišo.

Manj bi govorila o ljubezni do moči

in več o moči ljubezni.

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

( Dianne Loomans)

[mayita]

Evo malo new age bajk, ki sem jih bral...pa naj vsak sam presodi...sem spustil čas pred rojstvom...

 

PRVIH DVANAJSTIH MESECEV

Vsak otrok se razvija s svojo hitrostjo, vendar gredo vsi skozi določene stopnje. Od rojstva do starosti dvanajstih mesecev je zelo pomembno obdobje otrokovegn razvoja. Otrok se nauči hoditi in govoriti, dobi zobke in se nauči razlikovati med čutnimi dražljaji. Otroci v tem obdobju rastejo hitreje kot kdajkoli pozneje. Stevilo možganskih celic in povezav v možganih se močno poveča.

 

Z razvojem živčnega sistema se hitreje razvijajo otrokovi čuti. Novorojenčki lahko razlikujejo med zvoki in predmeti, ki so blizu njihovega obraza. Pri treh mesecih lahko dojenček razloči barve in oblike ter posnema zvoke. S štirimi meseci otrok sega po predmetih in jih drži s palcem in kazalcem. Med četrtim in šestim mesecem lahko krajši čas sedi brez opore. Med sedmim in desetim mesecem se začne plaziti. Pri dvanajstih mesecih lahko večina dojenčkov samostojno stoji in hodi s pomočjo. Pri štirinajstih mesecih jih večina hodi brez pomoči. To velja celo za novodobne otroke, čeprav ti včasih hodijo, še preden se plazijo. V tem primeru je potrebno zagotoviti, da se bodo tudi plazili, sicer se njihovi možgani ne bodo razvili v pravem zaporedju.

Deklice ponavadi začnejo govoriti prej kot dečki, ti pa prej začnejo hodili, plezati, poskušajo pa premagovati tudi rizične ovire. Do prvega leta starosti se fantki naučijo premagovati rizične ovire. Do starosti enega leta se majhni dečki naučijo plaziti in resnično zavojevati. Vztrajno skušajo hoditi, če še ne znajo. Če še ne hodijo, kmalu začnejo. So zelo radovedni in želijo vse raziskati. Hitro se učijo z okušanjem, zato se zdi, da dajejo vse v usta.

 

Prve besede ponavadi izgovorijo med dvanajstim in osemnajstim mesecem, kar pa ne drži za novodobne otroke. Veliko teh lahko

že pred osemnajstim mesecem izgovori nekaj besed. Več kot se boste pogovarjali s svojimi dojenčki, prej bodo začeli govoriti. Že skoraj od rojstva se učijo posnemati besede. To je pomembno obdobje, ko morajo starši vedeti, da podzavest ne razume nikalnih povedi, zato uporabljajte besedo »ne« samostojno. Če otroku rečete: »Ne dotikaj se tega«, bo mislil, da ste mu rekli: »Dotikaj se« in bo skušal to takoj narediti. Nato bo zmeden, ko ga boste ošteli. V tem času se z otrokom pogovarjajte zelo previdno, saj bo to, km mu boste rekli, morda ostalo v njem do konca življenja.

Ena izmed najzanimivejših stvari pri novodobnih otrocih je, da dejansko lahko vidijo bitja svetlobe, ki stojijo ob vas. Večina jih vidi angele varuhe, vodnike in obiskovalce, ki pridejo k njim. Če jih pri tem spodbujate, ne pretiravajte, ali pa jih vsaj pustite pri miru, da bodo to zmožnost obdržali vse svoje življenje. Le takrat, ko jim nekdo reče, da teh bitij ni mogoče videti ali da jih ni, bodo to zmožnost zapili.

 

OD PRVEGA DO DRUGEGA LETA

 

Ko dosežejo prvo leto starosti, deklice že postajajo prave male govornice, prav lakšni so lahko tudi nekateri dečki. Čeprav je za majhne deklice govor ključnega pomena, vendar to ni pravilo.

 

Otrokom od prvega do drugega leta včasih rečemo »grozljivi dveletniki«. V tej starosti otroke zanima predvsem neposredno okolje. Več stvari kot se lahko dotaknejo in občutijo, srečnejši bodo. Če se otrok lahko igra v pesku in umazaniji, bo kasneje v življenju bolj zdrav.

 

Ko pridejo v to obdobje, bi otroci že morali razumeti pomen besede »ne«. To je zelo pomembno. Nobenega od svojih otrok nisem imela za »grozljivega dveletnika«. Vedno so se mi zdeli čudoviti!

 

Do tega obdobja otrok živi nagonsko. Ta nagon je videti takole: otrok ve, da mora zajokati, da bo prišel eden od staršev in poskrbel zanj, in ve, da bo nagrajen, če se bo nasmehnil ali smejal. Pri dveh Ietih otrok začne odkrivati večji del sveta in že kaže nekaj neodvisnosti. To je posledica pospešenega razvoja možganov, zato je popolnoma normalno, da se otrok malce spremeni.

 

Za navajanje na kahlico ni določene starosti. Mišice za nadzor mehurja in črevesja se razvijejo sele okrog petnajstega meseca. Pomembno je, da je otrok na b korak čustveno pripravljen. Ko se zaveda svojih telesnih funkcij in pričakovanj družbe, se bo skoraj sam od sebe naučil uporabljati kahlico. Stres in strah pred neuspehom lahko ustvarjata težave, zato je priporočljivo, da starši pustijo, da si otroci vzamejo čas. V nekaterih družbah je to skoraj igra.

Zdi se, da imajo dečki z zadrževanjem blata več težav kot deklice, tako da večina deklic prej samostojno uporablja kahlico kot dečki. Deklice niso rade mokre, zato se hitro naučijo, kako se temu izogniti. Ne priganjajte otroka. Včasih niso pri­pravljeni na kahlico do tretjega leta starosti. Bolj pomembno je, da otroku vcepite pomen higiene.

 

Otroci se v tem času vedno bolj zavedajo svojih spolnih organov in kmalu se začnejo zavedati tudi svoje seksualnosti. Nikoli jih ne smete osramotiti, ampak jim enostavno dovolite, da »so«.

 

Ko novodobni otroci dopolnijo starost dveh let, vam bodo morda že pripovedovali zgodbe o Kreatorju in zadevah, ki jih poznajo. Prisluhnite jim, kajti včasih imajo znanje, ki presega vaša pričakovanja.

 

OD TRETJEGA DO ČETRTEGA LETA

 

Triletniki in štiriletniki se lahko pravzaprav zlahka naučijo brati in če bi si starši vzeli čas zanje, bi bili presenečeni, koliko se lahko naučijo. Otroci se radi učijo v krajših časovnih obdobjih, ki trajajo od 30 do 40 minut, saj njihovi možgani razmišljajo zelo hitro. Prav tako se neprestano učijo s pomočjo okusa, vonja in drugih čutnih dražljajev, ki jih obkrožajo.

 

Do tretjega leta se otroci zlahka utrudijo. Ko so utrujeni, postanejo godrnjnvi. Zmeraj je zanimivo opazovati, kako se starši razjezijo na otroke, ker so ti preveč utrujeni. Bi morali takrat imeti možnost počivati.

 

Od rojstva do četrtega leta starosti ima otrok v možganih dvakrat več nevronov, kot jih bo imel v odrasli dobi. Nauči se razmišljati, slišati, videti, okušati in se razvijati s svetom, ki ga obdaja. Med tretjim in četrtim letom otrokovi možgani vstopajo v novo fazo, kar mu daje lažen občutek neodvisnosti. Naenkrat dvomi v vaše obnašanje in o vsem, kar rečete.

Normalna faza razvoja je, da se triletnik razjezi, ker mora nekaj narediti, ter da se štiriletnik odloči, da bo on vam nekaj ukazal. Ne, vaš otrok ni grozen. Ne vaš otrok nima nobenih »težav«. Star je štiri leta in štiriletniki to počnejo. Štiriletniki izzivajo. V enem trenutku vas lahko ljubijo in poljubljajo, v naslednjem pa odrivajo in vam ukazujejo. Štiriletniki se obnašajo kot šefi. Nekateri otroci se začnejo tako obnašati že nekaj mesecev pred dopolnjenim četrtim letom. Vedeli boste, kdaj vstopijo v to fazo. Tišti čudoviti mali dojenček, ki ste ga tako dolgo pestovali ali zibali, se naenkrat spremeni v malo osebo, ki postane predrzna, vsevedna in neubogljiva. Morda ga bo potrebno za nekaj časa osamiti, da razume, da ni glavni.

 

V tem obdobju je pomembno, da se starši zavedajo, da so otroci čudoviti, Pomembno je, da so njihovi prijatelji, še pomembnejše je, da so njihovi starši. Biti starš ne pomeni, da vas ima otrok vedno rad. Biti starš pomeni, da med otrokovim razvojem sprejemate dobre odločitve glede njegove varnosti.

 

Otrok se okoli četrtega leta nauči pogajati. Veliko odraslih to imenuje manipulacija, toda ko otrok odraste, se to imenuje pogajanje. Takrat je otroku treba pokazati, da obstajajo težave, ki jih je moč resiti, in kupčije, ki se jih da skleniti.Pomembno je, da otroka naučite na besedo »ne«. A če bo to edino, kar mu boste govorili, se lahko takrat, ko bo odrastel, ne bo znal pogajati s svetom okoli sebe.

 

Če se boste zavedali, da je to normalno obnašanje za štiriletnika, vas bo to obvarovalo pred prizadetostjo, užaljenostjo in jezo, ko vam bo otrok odgovarjal V tem obdobju se ravni serotonina in noradrenalina pričenjata uravnovešati, otrokovi možgani začenjajo delovati s polno paro. To je popolnoma normalno. Vaš otrok vas še vedno ljubi, le uči se biti bolj neodvisen. Tri- in štiriletniki so resnično zelu zanimivi.

 

PETO LETO

 

Zdaj imate petletnika in ste že kar ponosni. Preživeli ste triletno in štiriletno obdobjtj zdaj pa vaš petletnik začenja s pripravami na šolo. To bo zanj resnično zelo zanimiva izkušnja.

 

Čeprav so otroci nad šolo navdušeni, je to včasih za njih čustveno zelo težko. Pomagate jim lahko s pozitivnimi afirmacijami, kot so: 'Vem, da ti bo uspelo,' 'Zaupam vate.', 'Čudovit si' in 'Neverjetno bitje si.' Pametno jih je navajati na družbo drugih otrok, preden začnejo hoditi v šolo. Če se v zgodnji starosti navadijo na družbo drugih otrok, bodo vedeli, kako se bodo razumeli z drugimi otroki, preden začnejo obiskovati šolo. Ena izmed največjih napak, ki jo starši zagrešijo, je, da svojega otroka držijo ločeno od drugih otrok. Če otrok ni vajen družbe otrok ob prihodu v šolo, bo to zanj zelo težko. Ko se otrok uči pogajanja z drugimi otroki, se ob tem nauči vzdrževati raven serotonina.

ŠESTO LETO

 

Pri šestih letih otrok vstopi v naslednjo mentalno razvojno stopnjo, ki je precej podobna stopnji štiriletnika, le da je globja. Kaže se nagnjenost k večji samostojno­sti. Otrok začne resnično pritiskati na starše in dvomi v njihove odločitve. Čeprav se štiriletnik občasno lahko zdi težaven in vas prizadene, šestletnik pogosto hoče, da so stvari po njegovem in včasih se to ne bo zgodilo. Šestletnik je lahko kar zahteven in pogosto preizkuša meje, da vidi, čemu vse se lahko izogne. Pri tem se je potrebno zavedati, da je tudi to naravna stopnja otrokovega razvoja. Razumeti morate, da je vaša naloga, da otroku pomagate odraščati in se spreminjati. Če se boste pripravili na svojega šestletnika, bo vse v redu.

OD SEDMEGA DO OSMEGA LETA

 

Od sedmega do osmega leta se otrok ponavadi umiri in je z njim lažje ravnati. To je normalni potek razvoja možganov. Do takrat možganski režnji razvijejo različne čutne zaznave.

 

Do tega obdobja so otroci rahlo kratkovidni. Tega se je treba zavedati, da vas na pregledu vida to ne bi šokiralo. Njihove oči se še vedno razvijajo. Lahko vidijo različne odtenke modre in zelene ter druge barve spektra, vendar je zelena veliko globja. Barve se z odraščanjem spreminjajo, zato se zavedajte, da morda ne dojemate barv enako kot vaš otrok.

 

Do zdaj se učijo brati in pisati. To je čas za opazovanje teh otrok, saj jim bo to pomagalo pri raziskovanju čudovitega sveta učenja.

 

Tralala...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

tralala poglej meni se zdi to kar malo omejeno kar je napisano,pa to da skozi ponavljajo novodobni otroci,kot se jaz spomnim smo bili mi prav taki....

drugače pa otroci so veliko bolj sposobni kot nam stroka pravi...to lahko vidimo da ko imammo recimo več otrok,recimo prvi gre po takoh stopničkah kot je ta gospa opisala malo gor malo dol in malo levo malo desno,naš drugi otrok se pa ponavadi veliko prej nauči nekar ker posnema starejšega,tukaj pol lahko vidimo da so otroci veliko bolj sposobni kot jih opisujejo

[Brezo]

tralala poglej meni se zdi to kar malo omejeno kar je napisano,pa to da skozi ponavljajo novodobni otroci,kot se jaz spomnim smo bili mi prav taki....

drugače pa otroci so veliko bolj sposobni kot nam stroka pravi...to lahko vidimo da ko imammo recimo več otrok,recimo prvi gre po takoh stopničkah kot je ta gospa opisala malo gor malo dol in malo levo malo desno,naš drugi otrok se pa ponavadi veliko prej nauči nekar ker posnema starejšega,tukaj pol lahko vidimo da so otroci veliko bolj sposobni kot jih opisujejo

 

Pojmi, ki se uporabljajo za novodobne otroke- mavrični, indigo, bronasti, zlati...kao po barvi aure...kakšne značilnosti veljajo za posamezne skupine nisem ubacil gor, niti ne mislim s tem morit...Torej, če si vsaj malo bolj intuitivna, poznaš te zadeve, potem bi morala ločiti kao med običnimi otroki in duhovno malo bolj naprednimi...

 

Ena bistvena razlika je, da imajo novodobne bebice pri majhni starosti večjo aktivnost v sprednjem delu možganov, merjeno s sodobnimi napravcami...del, ki je povezan z epifizo, hipofizo in posledično s tretjim očesom...Novodobni otroci so se pogosteje začeli rojevativ 60. letih prejšnjega stoletja, vendar so na svet prihajali tudi že prej.

[Iknee]

Tu med ljudmi veš, se nihče ne pogovarja dovolj, veš kaj delajo starši ti povem, pridejo domov utrujeni in spet grejo kam...

ljudje so se preprosto nehali pogovarjati in imeti radi zato ves ta cirkus, otroci pa so ponavadi našli svojo družbo pa

odšli po svoje, tako se zgubi odnos iz obeh strani otroci - starši , starši - otroci...........svet je pač hiter, hitro deluje,

nimamo se več časa usesti za mizo in pogovoriti, tu smo izgubili pomen.....pa ni to samo za otroke, začelo se je pri odraslih.....

saj ne vem če smo se kdaj sploh znali pogovarjati??

 

a smo se?

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif Ja, mislim, da si res zadela prav v bistvo problema sodobne družbe in s tem neizogibno povezanih težav pri vzgoji otrok. Mislim, da včasih pozabljamo, da je otrok najprej posredno preko staršev, z odraščanjem pa vedno bolj neposredno z vidnimi in nevidnimi nitkami povezan z družbo, kjer živi njegova družina, temu se nihče, pa če smo do sodobne družbe še tako kritični, ne more izogniti. Ljudje so pod velikim storilnostnim pritiskom in prehudim tempom življenja in to se prenaša na otroke. Ne samo, da se ljudje premalo v miru pogovarjamo, tudi opazujemo premalo. Večino znanja dobimo posredno in nekako smo naučeni (to je velika napaka šolskega sistema), da je to TO, premalo spodbujamo in dajemo priložnost za neposredno pridobivanje znanja in izkušenj. Tudi poplava raznoraznih revij, knjig, delavnic in predavanj za starše o vzgoji otrok je odraz tega. In predalčkanje otrok "ta je mavričen", "ta kristalen", "ta hiperaktiven", "ta ima pildek o nadarjenosti" ... In pozabljamo, da je ključno, da otroka VIDIMO in SLIŠIMO. Spomnim se besed nekega dekleta, ki je imelo v gimnaziji hude težave sama s sabo in v odnosu z mamo: "Vsi mi govorijo, da me ima mama rada, z njo vred, ampak kako naj to verjamem, če me sploh ne vidi, ne sliši, če me sploh ne pozna??? Kako imaš lahko rad nekoga, ki ga ne poznaš?" In pri tem si je ta mama prizadevala za vzgojo in je prebrala kar nekaj knjig in obiskala predavanja za starše, ampak ni stvar v formalnem znanju, stvar je v zelo človeških zadevah vzgoje, ki se jih ne naučiš iz knjig.

 

Mislim, da smo se včasih znali pogovarjati. Moja babici sta se znali. Moji starši pa ne več (pa čeprav sta ju oni vzgojili, kar dokazuje močan vpliv družbe). Kot najstnica sem cele popoldneve preživela z babico. Njej sem bila v pomoč, ona pa je meni dala neizmerno dragocen miren čas za dolge pogovore o vsem mogočem.

[aboyanasanna]

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif Ja, mislim, da si res zadela prav v bistvo problema sodobne družbe in s tem neizogibno povezanih težav pri vzgoji otrok. Mislim, da včasih pozabljamo, da je otrok najprej posredno preko staršev, z odraščanjem pa vedno bolj neposredno z vidnimi in nevidnimi nitkami povezan z družbo, kjer živi njegova družina, temu se nihče, pa če smo do sodobne družbe še tako kritični, ne more izogniti. Ljudje so pod velikim storilnostnim pritiskom in prehudim tempom življenja in to se prenaša na otroke. Ne samo, da se ljudje premalo v miru pogovarjamo, tudi opazujemo premalo. Večino znanja dobimo posredno in nekako smo naučeni (to je velika napaka šolskega sistema), da je to TO, premalo spodbujamo in dajemo priložnost za neposredno pridobivanje znanja in izkušenj. Tudi poplava raznoraznih revij, knjig, delavnic in predavanj za starše o vzgoji otrok je odraz tega. In predalčkanje otrok "ta je mavričen", "ta kristalen", "ta hiperaktiven", "ta ima pildek o nadarjenosti" ... In pozabljamo, da je ključno, da otroka VIDIMO in SLIŠIMO. Spomnim se besed nekega dekleta, ki je imelo v gimnaziji hude težave sama s sabo in v odnosu z mamo: "Vsi mi govorijo, da me ima mama rada, z njo vred, ampak kako naj to verjamem, če me sploh ne vidi, ne sliši, če me sploh ne pozna??? Kako imaš lahko rad nekoga, ki ga ne poznaš?" In pri tem si je ta mama prizadevala za vzgojo in je prebrala kar nekaj knjig in obiskala predavanja za starše, ampak ni stvar v formalnem znanju, stvar je v zelo človeških zadevah vzgoje, ki se jih ne naučiš iz knjig.

 

Mislim, da smo se včasih znali pogovarjati. Moja babici sta se znali. Moji starši pa ne več (pa čeprav sta ju oni vzgojili, kar dokazuje močan vpliv družbe). Kot najstnica sem cele popoldneve preživela z babico. Njej sem bila v pomoč, ona pa je meni dala neizmerno dragocen miren čas za dolge pogovore o vsem mogočem.

Ja točno, tudi z mojo mamo je bilo enako, res jo ni zanimalo kdo sem ampak kaj počnem in kaj moram naredit.

Zdaj pa imam fanta k se res ogromno pogovorjava ti je pa potem čudno, da se ti lahko nekdo tako posveti, drugi

pa pride iz službe in gre od doma. Ko sem spoznala fanta sem se res zamislila, če se sploh še

 

znam pogovarjati, ker se drugi niso znali. Je pa mogel kar malo vrtati vame,da sem kaj povedala.

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png Le z babico in dedkom smo imeli veliko lepih dni, jih je zanimalo o meni vse čeprav me niso ravno dobro razumeli ampak so pa poskušali na svoj način. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/dry.png Ja malo drugače je, če te kdo ignorira. Čeprav imam trenutno glavo čist na off, nimam niti časa razmišljat

o preteklih zadevah, imam tok dela z razmišlanjem o mojih kužkih sanje v šopu dlak , da čisto pozabljam na vse, na vsake tok časa kaj napišem tukaj, drugi teden začnem manjšati dozo z antidepresivi, ker s temi tabletami ne pridem nikamor, k mi je nekdo govoril, da to

jemle že 7 let me je kar zmrazilo, da mu je blo vedno slabo in krči k je nehal...

 

 

V ponedeljek začnem manjšat. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png In potem živim brez tega....http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png komaj čakam. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

[aboyanasanna]

Aboyanasanna zelo dober post, na začetku. Tisto o starših prijateljih pa tudi jaz ne sprejemam.

Otrok enakovreden kot duša, ja, kot nekdo v procesu, ko ga drugi vpeljujo v svet, ne. Za meje postavljat ne moreš bit vedno prijatelj, kar pa po mojem ne izključuje (z)možnosti biti dober poslušalec, dobra opora, zaupanja vreden in nasplošno imeti dober odnos z otrokom.

 

Ne samo z otrokom tudi z ljudmi http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png